VSL Sodba I Cp 127/2018

Jedro

Razlika med seštevkom kupnin za prodane vrednostne papirje in seštevkom plačil za kupljene vrednostne papirje (v času trajanja izvenzakonske skupnosti) ni znesek, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti - po prenehanju izvenzakonske skupnosti postavljen - zahtevek za plačilo denarnih sredstev skupnega premoženja.

Relevanten je podatek o sredstvih, s katerimi sta pravdni stranki razpolagali na dan prenehanja izvenzakonske skupnosti in s tem ekonomske skupnosti; torej podatek o denarnih sredstvih, ki sta jih pravdni stranki posedovali na ta dan – iz naslova trgovanja z vrednostnim papirji in iz drugih virov skupnega premoženja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so denarna sredstva v višini 10.490,22 EUR skupno premoženje pravdnih strank in da delež vsake od pravdnih strank na tem premoženju znaša 1/2; višji ugotovitveni zahtevek (44.185,43 EUR) pa je zavrnjen (1. točka izreka). Toženi stranki je naložena obveznost, da tožniku plača 5.245,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2013 dalje, višji dajatveni zahtevek (22.092,72 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2008 in zakonske zamudne obresti od zneska 5.245,11 EUR za čas od 1.12.2008 do 12.12.2013) pa je zavrnjen (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki v višini 1.600,62 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, ali razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V zvezi z gotovino 5.000,00 EUR ponavlja svojo trditev, da je bila hranjena v vinski škatli v dnevni sobi in sicer v apoenih po 500,00 EUR. Toženkina izpoved in sinova izjava o tem denarju se razlikujeta. Da so imeli gotovino v evrih, je povsem logično. Tudi pred 1.1.2007 nihče ni imel doma gotovine v tolarjih. Toženka ne bi mogla kupiti osebnega avtomobila še pred koncem leta 2008, če ne bi razpolagala z navedeno gotovino. Tožnik se je moral na hitro pobrati iz stanovanja, zato je neutemeljen očitek, da gotovine ni vzel s seboj. Toženka je – poleg fizičnega napada na tožnika – vložila ovadbe in sprožila izvršilni postopek s trditvijo, da tožnik ne plačuje preživnine. Kljub temu, da to ni bilo res, je izposlovala prehodno odredbo in je imel tožnik kar čez noč blokirana vsa sredstva. Če bi skušal tožnik vzeti gotovino, bi se vse skupaj zanj še huje končalo. Razen tega je po prenehanju izvenzakonske skupnosti toženka najela stanovanje v L. in se vozila v službo v K. Prevozne stroške je dobila povrnjene, drugih pa ne. Tožnik je policistom omenjal tudi gotovino, vendar so ga policisti zavračali z obrazložitvijo, da – za razliko od ostalih odvzetih premičnin – obstoja gotovine ne bo mogel pojasniti oz. dokazati. Iz tega razloga je tožnik tudi predlagal, da bi se zaslišalo tedanjega vodjo policijskega okoliša E. M. Glede prodaje vrednostnih papirjev pa je tožnik prosil za pojasnila še predavatelja dr. D. J. (navaja tudi priimek J.). Ker izvedenki mag. R. F. ni bilo dovoljeno, da poda popravek mnenja in pojasnila, je dejansko stanje ostalo nerazčiščeno. Po mnenju dr. J. sta pravdni stranki v zadnjih letih izvenzakonske skupnosti skupno premoženje povečevali predvsem s prejetimi osebnimi dohodki in dobički iz kapitala. Ocenjuje, da je bilo od 31.10.2005 do konca leta 2008 pridobljenih 77.826,46 EUR denarnih sredstev, ki predstavljajo del skupnega premoženja. Upoštevajoč še plače, sta v teh letih pridobila denarna sredstva v skupni bruto višini 145.241,20 EUR. Iz teh sredstev so se krili prispevki za socialno varnost in pokojninsko zavarovanje, dohodnina, življenjski stroški. Za nezanemarljivo šteje, da se je pridobivanje vrednostnih papirjev začelo že pred letom 2005. Opozarja na smiselnost poizvedb o prometu s točkami vzajemnih skladov in njihovim stanjem na dan 11.11.2008. Sklicuje se na obračune P. d.d. in zaključuje, da je toženka na dan 11.11.2008 razpolagala s terjatvijo iz naslova nezaključenega posla prodaje vrednostnih papirjev v skupni višini 15.091,70 EUR. Stanje skupnega premoženja v vrednostnih papirjih na dan 11.11.2008 znaša 18.467,54 EUR, potrebna pa bi bila še poizvedba o prometu z vrednostnimi papirji pri P. d.o.o., po potrebi pa tudi pri centralnih registrih posameznih držav. Sklicuje se na prodajo 19. delnic U. v vrednosti 3.636,36 EUR. S prodajo so bili pridobljeni različni denarni zneski: v letu 2005 najmanj 1.482,03 EUR, v letu 2006 najmanj 16.572,76 EUR, v letu 2007 najmanj 40.657,10 EUR in v letu 2008 najmanj 270,10 EUR. Možno je, da je bil kateri od prejetih zneskov ponovno investiran v nakup vrednostnih papirjev, ni pa to nujno, saj sta nakup vrednostnih papirjev pravdni stranki lahko finansirali tudi iz plače. Obravnava še dividendo družbe A. na dan 24.6.2008. Za 80 delnic je v letih od 2011 do 2017 dividenda znašala 65,81 EUR. Sklicuje se tudi na vlaganja v vzajemni sklad N. Meni, da je potrebno deliti sredstva, ki jih je toženka prejela iz naslova kupnine od prodaje skupnih vrednostnih papirjev in ne saldo (razliko med vrednostjo ob prodaji in nakupu). Ni šlo za večkratne nakupe in prodaje. Vrednostni papirji so bili kupljeni pretežno pred letom 2007, prodani pa po letu 2007, nekaj pa tudi po letu 2008. V letih 2007 in 2008 stranki nista investirali in nista imeli stroškov, ki bi presegali njune mesečne zaslužke. To je razvidno tudi iz delitvene bilance, ki jo je toženka napravila leta 2007, ko je sprejela odločitev, da bo toženca zapustila. Na toženkino neverodostojnost kaže, dejstvo, da je sinu dala podpisat izjavo o prejemu denarja. Toženka si je prilastila vsa sredstva, pridobljena s trgovanjem z vrednostnimi papirji. Tožnik je denarni zahtevek postavil pozno, ker toženka ni hotela dati verodostojnih informacij in listin. Stanovanje sta pravdni stranki kupili že leta 1998. Že prej je bilo kupljeno tudi vozilo Golf. Toženka je lastnica še drugih nepremičnin, z vzdrževanjem katerih pa stroški niso nastali. Z najemom kredita v letu 2007 tožnik ni bil seznanjen. Zakaj naj bi toženka ta kredit poplačala šele nekaj let po zapadlosti, če je samo v letu 2007 iz naslova kupnine za prodane vrednostne papirje prejela 40.000,00 EUR? Sodišče noče slišati, da ta sredstva niso bila porabljena za skupne potrebe družine in so ob razpadu izvenzakonske skupnosti še obstajala. To bi se izkazalo, če bi bile opravljene vse poizvedbe. Graja uporabo 51. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinski razmerjih – ZZZDR, ker skupno premoženje predstavlja vse, kar sta zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske oz. izvenzakonske skupnosti in ne samo v zadnjem letu pred njenim prenehanjem. Prilaga listine, na katere se sklicuje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka. Za prepozne označuje pojasnila in mnenje dr. D. J. Razen tega ni jasno, če sploh gre za izvedensko mnenje, saj ga je pritožnik vključil v svojo pritožbo in ni podpisano.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tudi v pritožbeni fazi postopka je sporno, ali je bilo ob prenehanju izvenzakonske skupnosti (11.11.2008) v skupnem stanovanju pravdnih strank – v darilni škatli med oblanci pod steklenico na polici knjižne omare v dnevni sobi – shranjeno 5.000,00 EUR gotovine. Tako toženka kot sin pravdnih strank sta potrdila, da se je v preteklosti v škatli hranila gotovina. Toženka je izpovedala, da je šlo za manjše zneske za sprotne potrebe, vendar se ob razpadu izvenzakonske skupnosti denar v škatli ni več hranil. Sin pravdnih strank pa je v škatli videl dva bankovca po 500,00 EUR, ni pa izpovedal kdaj je to bilo. Edini, ki je obstoj gotovine na dan prenehanja ekonomske skupnosti potrdil, je tožnik, katerega izpoved – da je dan pred prenehanjem izven zakonske skupnosti v škatli videl 10 bankovcev po 500,00 EUR – tudi pritožbeno sodišče ocenjuje za neprepričljivo. Glede na to, da sta s toženko denar vlagala v vrednostne papirje, je neverjetno, da bi takó veliko količino denarja hranila doma in to za pogreb, saj sta bila tedaj stara šele okrog 40 let. Še bolj neverjetno je, da bi v času, ko so banke denarna sredstva obrestovale po visokih obrestnih merah, doma hranila za izredne dogodke privarčevana sredstva. Ker naj bi bili bankovci največje vrednosti, ni možno, da bi šlo za gospodinjski denar, potreben za pokrivanje sprotnih življenjskih stroškov. Tudi pritožbeno sodišče meni, da bi tožnik svoj delež denarja vzel, če bi denar tam bil. Razen tega se je – po tem, ko je 11.11.2008 na hitro odšel – v stanovanje vračal in bi zahtevek za denar na toženko lahko naslovil že prej; ne šele v leta 2016 vloženi tožbi oz. pred tem v nepravdnem postopku zaradi delitve skupnega premoženja, ki ga je sprožila toženka. Pritožbena trditev, ki meri na to, da denarja ni upal vzeti – da se je moral na hitro pobrati in stanovanja, da je bil poleg toženkinega fizičnega napada deležen tudi ovadb, da je toženka sprožila izvršilni postopek zaradi plačila preživnine in izposlovala izdajo predhodne odredbe – ni prepričljiva. Če bi tožnik zaradi denarja interveniral na policijski postaji, bi bilo tudi to vsebovano v policijskem poročilu. Če bi tožnik policiji podal prijavo tudi o odvzemu gotovine, bi bila tudi ta prijava zabeležena. Policijska postaja je leta 2017 posredovala poročilo o tožnikovi prijavi iz leta 2009: da je toženka iz skupnega stanovanja odnesla več kosov kuhinjskih aparatov, pripomočke za kuhanje, posteljnino, luči, fotoaparat in računalnik z opremo. Pravdni stranki sta imeli preživninsko obveznost do sina, zato bi bila obravnavana sredstva lahko omenjena ali poračunana tudi pri obračunavanju preživninskih obveznosti, pa tega nihče ne omenja. Dejstvo, da je pritožnik denarna sredstva omenjal v nepravdnem postopku zaradi delitve premoženja, ne dokazuje, da je denar obstajal, saj gre za izjavo v postopku, v katerem je tožnik (tam nasprotni udeleženec) imel interes, da izkaže čim večji obseg skupnega premoženja. Tudi toženkino ravnanje po prenehanju izvenzakonske skupnosti ne potrjuje razpolaganja z obravnavano gotovino. Toženka, ki je po prenehanju izvenzakonske skupnosti najela stanovanje in kupila osebni avtomobil Opel Astra, je bila redno zaposlena. Po ugotovitvi prvostopenjskega sodišča je zaslužila cca 1.400,00 EUR mesečno, zato je takó najemnino kot tudi polog za nakup avtomobila (758,46 EUR) lahko plačala iz rednih dohodkov. Pritožbene trditve, da je tožeča stranka podala substanciran dokazni predlog za zaslišanje tedanjega vodje policijskega okoliša M. E., spisovni podatki ne potrjujejo. V dokaznem postopku torej ni potrjeno, naj bi si toženka prisvojila 5.000,00 EUR gotovine, ki naj bi bila na dan prenehanja izvenzakonske skupnosti (11.11.2008) shranjena v darilni škatli med oblanci pod steklenico na polici knjižne omare v dnevni sobi.

6. V postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik denarni zahtevek iz naslova trgovanja z vrednostnimi papirji utemeljeval zgolj s prometom z vrednostnimi papirji. Razliko med denarnimi sredstvi, pridobljenimi s prodajo vrednostnih papirjev, in denarnimi sredstvi, ki so bila porabljena za nakup vrednostnih papirjev, je delil na polovico in rezultat naj bi bila sredstva, ki mu jih toženka dolguje (36.619,55 EUR + 18.921,10 EUR – 5.865,00 EUR : 2 = 24.837,83 EUR). Že sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnikov izračun povsem nelogičen, saj gre za likvidna sredstva, s katerim sta pravdni stranki trgovali. Ker so bila denarna sredstva lahko udeležena v več transakcijah in sta pravdni stranki sredstva za nakup lahko črpali tudi iz drugih virov (npr. plač), tožnikov seštevek ne pokaže niti podatka o kapitalu, s katerim sta pravdni stranki tedaj razpolagali. Razlika med seštevkom kupnin za prodane vrednostne papirje in seštevkom plačil za kupljene vrednostne papirje ni podatek, s katerim bi bilo mogoče utemeljiti tožnikov zahtevek za plačilo denarnih sredstev skupnega premoženja, pridobljenega s trgovanjem z vrednostnimi papirji. Na nelogičnost tožnikovih zaključkov je tožena stranka opozorila že v odgovoru na tožbo s trditvijo, da so za vrednotenje izplena od vrednostnih papirjev relevantne prejete dividende in dobiček (razlika med prodajno in nakupno ceno vrednostnega papirja). Kljub temu opozorilu tožnik svojih trditev v nadaljevanju postopka ni dopolnil ali spremenil. Ker ni trditev, da bi se dividende in dobički od trgovanja z vrednostnimi papirji hranili ločeno ali vlagali v kakšno drugo obliko premoženja, raziskovanje – v trajanju izvenzakonske skupnosti izvedenega prometa z vrednostnimi papirji – ne more privesti do uporabnih rezultatov.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno navedlo, da je relevanten podatek o sredstvih, s katerimi sta pravdni stranki razpolagali na dan prenehanja izvenzakonske skupnosti in s tem ekonomske skupnosti (11.11.2008); torej podatek o denarnih sredstvih, ki sta jih pravdni stranki posedovali na ta dan – iz naslova trgovanja z vrednostnim papirji in iz drugih virov skupnega premoženja. Trditve o višini teh sredstev tožnik ni podal. Sklicuje se le na zapis „45.000,00 EUR borza“, ki je naveden v zapiskih, ki so bili podlaga za (neuspešno) delitev skupnega premoženja pred sodnim postopkom. Ker ni jasno, kdaj je bila ta listina sestavljena (v pritožbi se trdi, da že leta 2007) in kaj zapis sploh predstavlja (lahko predstavlja vrednost kapitala, naloženega v vrednostne papirje, saj se vrednostni papirji v zapisu sploh ne omenjajo), tudi iz tega zapisa ni mogoče sklepati na donos, do katerega bi bil tožnik upravičen iz naslova trgovanja z vrednostnimi papirji.

8. Sodna izvedenka mag. R. F., ki je po tožnikovem naročilu izdelala izvedensko mnenje, na katerega se je tožnik pri podajanju trditev skliceval, je bila zaslišana kot izvedena priča. Njenega izvedenskega mnenja ni mogoče uporabiti, ker nasprotna stranka s tem ne soglaša. Pritožnik ne pojasni, katerih vprašanj priči F. ni bilo dovoljeno pojasniti. S pričino ugotovitvijo, da je v letu 2008 pozitivna razlika med izkupičkom od prodaje vrednostih papirjev in izdatki za nakup vrednostnih papirjev znašala 13.056,10 EUR, je toženka soglašala, vendar to dejstvo ne dokazuje, da je toženka ob prenehanju izvenzakonske skupnosti s temi sredstvi razpolagala. Izvenzakonska skupnost je prenehala šele novembra 2008, pravdni stranki pa sta skupna sredstva trošili za pokrivanje življenjskih potreb¹. Priča pa je obenem izpovedala, da je toženka kupnino za odsvojene vrednostne papirje² prejela tudi po prenehanju izvenzakonske skupnosti. Toženka je posredovala podatek, da je za po prenehanju izvenzakonske skupnosti odsvojene vrednostne papirje prejela 18.730,86 EUR kupnine in iz tega denarja poplačala skupen kredit v višini 8.240,64 EUR³. Prvostopenjsko sodišče je na osnovi toženkinih trditev in predloženih dokazov pravilno zaključilo, da je kupnina, zmanjšana za odplačan kredit, skupno premoženje v denarni obliki (realna subrogacija), kar tožnik v tem postopku uveljavlja.

9. Listin, ki ji je pritožnik priložil pritožbi, ni mogoče upoštevati, ker morata pravdni stranki trditve in dokaze podati do zaključka prvega naroka za glavno obravnavno (prvi odstavek 286. čl. ZPP). V pritožbi sme pritožnik navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz. predložiti do pravega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 337. čl. ZPP). Pritožnik dokazno gradivo – trditve in dokaze – v pritožbenem postopku širi s sklicevanjem na mnenje in stališča predavatelja dr. D. J., ne pojasni pa, zakaj teh stališč in ugotovitev ni predstavil že pred sodiščem prve stopnje. Tudi glede pritožbi priloženih listin (listine A78 do A86) v pritožbi ni pojasnila, zakaj v postopku pred sodiščem prve stopnje niso bile predložene. Načelo ekonomičnosti in hitrosti postopka in kontrolna funkcija pritožbenega sodišča, zaradi katerih ZPP vsebuje zgoraj navedena določila, onemogočata upoštevanje pritožbi priloženega listinskega gradiva in novo zatrjevanih dejstev. Gre za nedovoljene pritožbene novote.

10. Vsi gornji zaključki in ugotovitve so vsebovani tudi v sodbi sodišča prve stopnje. Pritožba z ugotovitvami in zaključki ne polemizira, ampak se ponovno sklicuje na višino prometa z vrednostnim papirji v letih trajanja izvenzakonske skupnosti, kar je, upoštevajoč gornjo obrazložitev, nepomemben podatek. Tudi pritožnik dopušča možnost, da je bila kupnina od vrednostnih papirjev ponovno investirana v nakup vrednostnih papirjev; dodati velja, da je bila lahko porabljena tudi za drug namen (npr. pokrivanje življenjskih stroškov). Pri podajanju stališč dr. J. se pritožnik sklicuje na dejstva, ki jih ni mogoče preveriti. Tudi predlogi, ki naj bi jih imel dr. J. v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja so prepozni. Zaradi številnih podatkov, glede katerih ni jasno, od kod jih pritožba črpa, je pritožba celo nerazumljiva. Denarna protivrednost vrednostnih papirjev (stranki jih nekaj še vedno posedujeta), z ugotavljanjem katere na dan 11.11.2008 se ukvarja pritožba, ni predmet zahtevka. Trditve o terjatvah, ki naj bi jih imela toženka na dan 11.11.2008 iz naslova nezaključenih poslov prodaje vrednostih papirjev so pritožbena novota. Sicer pa je sodišče prve stopnje ugotovilo večji izkupiček od – po prenehanju izvenzakonske skupnosti – prodanih vrednostnih papirjev (18.730,86 EUR), kot naj bi znašala terjatev, na katero se sklicuje pritožba. Pritožbeno sodišče soglaša, da je relevantno, koliko je toženka od prodaje vrednostnih papirjev prejela po prenehanju izvenzakonske skupnosti, torej po 11.11.2008, saj so tudi vrednostni papirji skupno premoženje. Da bi prejela več kot je navedla toženka, to je 18.730,86 EUR, ni bilo niti zatrjevano, niti ni izkazano. S svojo izpovedbo in potrdilom banke (listina B9) je toženka izkazala tudi plačilo skupnega kredita.

11. Odločitev o tožnikovem delnem uspehu z obrestnim delom zahtevka je prvostopenjsko sodišče razumljivo obrazložilo na 14. in 15. strani sodbe. S temi argumenti pritožnik ne polemizira, ampak vztraja pri svojem zahtevku. Pritožbeno sodišče s prvostopenjsko argumentacijo odločitve o obrestnem delu zahtevka soglaša in se nanjo sklicuje.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ Šele v pritožbi pritožnik načenja vprašanje obsega življenjskih stroškov. Potrebe družine se zaradi soglasnosti strank o polovičnem deležu na skupnem premoženju niso ugotavljale.
² Ni sporno, da so vrednostni papirji skupno premoženje.
³ Toženka ima zaradi kredita, odplačanega v višini, večji od 1/2, kolikor ga odpade nanjo, do tožnika regresni zahtevek (tretji odstavek 56. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 538/2020
• VSL Sklep II Cp 963/2019
• VSK Sodba I Cp 523/2017