VSL Sklep I Cp 2865/2017

Jedro

Ker pa je bilo med strankama sporno, kakšen je bil obseg prenesene lastninske parcele, je sodišče to (relevantno) dejstvo pravilno ugotavljalo skozi prizmo pravil priposestvovanja, za kar je imelo tudi ustrezno trditveno podlago, nasprotno pritožbeno stališče pa je zmotno.

Izrek

I. Pritožbi nasprotnih udeležencev se zavrneta in se sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdita.

II. Prvi in drugi nasprotni udeleženec sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 8. 6. 2017 odločilo, (1) da znaša vrednost spornega mejnega prostora med vsemi mejami in deli mej 3.500,00 EUR (I. točka izreka), (2) da se del meje med parcelo 1662/2 in mejnimi parcelami 1661, 1662/1, 1663, ki se na jugu v tromeji dotika parcele 2029/3 in na severovzhodu v tromeji parcele 1664/1, določi tako, da poteka od v izreku točno definiranih točk od A do E (II. točka izreka), (3) da se del meje med parcelo 1663 in mejno parcelo 1664/1, ki se na jugu v tromeji dotika parcele 1662/2 in na severu v tromeji parcele 1664/3, določi tako, da poteka od v izreku točno definiranih točke od E do O (III. točka izreka), (4) da se površina parcel s tem postopkom ne spreminja (IV. točka izreka), (5) da je skica sodnega izvedenca mag. J. D. z dne 4. 5. 2017, ki prikazuje sporni mejni prostor in potek meje, ki jo je sodišče določilo na terenu in označilo z mejniki, sestavni del tega sklepa (V. točka izreka) ter (6) da bo o stroških postopka odločeno s posebnim pisnim sklepom (VI. točka izreka).

2. Zoper III., IV. in V. točko navedenega sklepa se pritožujeta prvi in drugi nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v navedenem obsegu prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, s stroškovno posledico. Navajata, da je sodišče sporno mejo med točkama S2 in Y7 glede na obrazložitev uredilo po vzhodnem robu gozdne poti, glede na izrek pa po zahodnem robu. Razlogi sodbe so v nasprotju z odločitvijo, zato je odločitev nerazumljiva. Odločitev temelji na zgrešeni presoji izvedenih dokazov in posledično na zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja. Napačna je ocena izpovedi predlagateljev kot prepričljivih. Slednji na večino relevantnih vprašanj niso znali odgovoriti in niso potrdili trditvene podlage. Povzetki posameznih izjav ne odražajo dejansko podanih izjav. Te so povzete povsem selektivno in izvzete iz konteksta, sodišče pa je na njihovi podlagi sprejelo povsem napačne zaključke glede dejanskega stanja. Iz prepisa zaslišanj povzemata posamezne besede oziroma izjave vseh treh predlagateljev. Izpoved predlagateljice J. v delu glede uporabe spornega dela ni prepričljiva. Tudi predlagatelja S. in J. nista izkazala potrebnega zavedanja glede lastništva spornega prostora. Zmotna je presoja izpovedi prvega nasprotnega udeleženca. Ni res, da ni dokazal uporabe spornega dela mejnega prostora, da je svojo izpoved spreminjal in da ni bil prepričljiv. Povzemata tudi posamezne izjave navedenega. Zgrešeni so zaključki sodišča, da se pretežni del njegove izpovedbe nanaša na obdobje po žledu 2014, da ne dokazuje desetletne uporabe pred nastankom spora, da ni znal pojasniti, v čem je bila uporaba poti nad S2 drugačna od uporabe poti pod S2. Podano izjavo sodišče povzema povsem selektivno. Tudi izjavo drugega nasprotnega udeleženca sodišče neargumentirano in v nasprotju z dejanskimi okoliščinami ocenjuje kot presplošno in neprepričljivo. Iz te izhaja, za katere namene je prvi udeleženec uporabljal sporni prostor, potrdil pa je tudi okoliščine v zvezi z nakupom parcele in z neaktivnostjo J. Sodišče je za presojo vseh navedenih izpovedb uporabilo različne kriterije. V zvezi z izvajanjem zatrjevane neposredne posesti nad spornim predmetom je uporabilo kriterij nepotrebne in življenjsko nepričakovane dnevne prisotnosti. Obrazložitev je v nasprotju sama s seboj. Sodišče je najprej zaključilo, da so predlagatelji uspeli dokazati, da so sporni prostor pridobili z dedovanjem, nadalje pa je močnejšo pravico glede spornega dela ugotovilo na podlagi priposestvovanja. Nobena od strank se na priposestovanje ni sklicevala, zato sodišče ni imelo ne trditev ne dokazov, da bi mejo na spornem območju določalo na tej podlagi. Predlagatelji glede svoje močnejše pravice iz razloga dedovanja niso postavili nobenih konkretnih trditev, ker so vse njihove trditve šle v smeri posesti in uporabe. Sodišče sploh ni ugotavljalo močnejše pravice prvega nasprotnega udeleženca iz naslova kupoprodajne pogodbe. Pri določanju meje po močnejši pravici bi bilo treba ugotoviti, katere pravice imajo stranke na spornem prostoru in nato te pravice primerjati med seboj ter odločiti, katera je močnejša. Ker sodišče sploh ni ugotavljalo pravice nasprotnega udeleženca, tudi ni moglo primerjati pravic med seboj. Trditve in izpoved prvega nasprotnega udeleženca je sodišče ovrednotilo le z vidika, ali je uspel izpodbiti trditve in dokaze predlagateljev. Navedeni je s trditvami in izpovedbo utemeljil svojo močnejšo pravico, predlagatelji pa niso zmogli ustreznih trditev in dokazov za svojo zatrjevano pravico.

3. Sodišče prve stopnje je 10. 7. 2017 po opozorilu v zgoraj povzeti pritožbi izdalo popravni sklep, s katerim je v obrazložitvi v tretjem odstavku na 17 strani zgoraj navedenega sklepa odpravilo očitno pravopisno pomoto, ki se nanaša na (vzhodno oziroma zahodno¹) stran roba gozdne poti med točkama S2 in Y7, po kateri poteka meja.

4. Prvi in drugi nasprotni udeleženec se iz pritožbenega razloga bistvene kršitve pravil postopka pritožujeta tudi zoper slednji sklep in pritožbenemu sodišču predlagata, da ga razveljavi. Navajata, da del sklepa, ki se popravlja z izpodbijanim sklepom, izpodbijata v svoji pritožbi zoper sklep z dne 8. 6. 2017. Gre za neskladje med izrekom in obrazložitvijo, ki ga ni mogoče odpraviti s popravnim sklepom. Tako neskladje pomeni bistveno kršitev določb postopka, česar pa ne more popraviti sodišče, ki je napako zagrešilo, ampak zgolj instančno sodišče v zvezi s pravnim sredstvom, kot je to pojasnilo VSRS v zadevi Cp 2/2002. Poleg tega je izpodbijani sklep brez razlogov oziroma so ti v nasprotju sami s seboj.

5. Na pritožbi so odgovorili četrti nasprotni udeleženec ter predlagatelji, ki pritožbama nasprotujejo in pritožbenemu sodišču predlagajo njuno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Glede pritožbe zoper sklep z dne 8. 6. 2017

8. V obravnavani zadevi gre za postopek sodne ureditve meje. V pritožbenem postopku ostaja sporen del meje, ki jo je sodišče uredilo v II. točki izreka, t. j. del meje med parcelama 1663 in 1664/1, ki se na jugu v tromeji dotika parcele 1662/2 in na severu 1664/3. Pritožbene navedbe se nanašajo zgolj na del te meje, in sicer na tisti del med točko S2 in tromejo s parcelo 1664/3, ki v naravi predstavlja mejo ob robu gozdne poti.

9. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje relevantno dejansko stanje v izpodbijanem delu ugotovilo pravilno in celostno. Dokazna ocena, na katero se nanaša pretežni del pritožbenih očitkov, je natančna, logična ter podprta s prepričljivimi argumenti, zaradi česar ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Pritožnika potrebnega dvoma v njeno pravilnost nista uspela vzbuditi.

10. Kljub že navedenemu je treba poudariti, da se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje sledilo izpovedbi predlagateljev in, na drugi strani, ni sledilo prvemu in drugemu nasprotnemu udeležencu ter se v izogib (obsežnemu) ponavljanju nanje v celoti sklicuje (gl. str. 10 - 17 izpodbijanega sklepa). Pritožbeni razlogi so v pretežnem delu povsem pavšalni in neobrazloženi, kar velja tudi za povzetke posameznih izjav zaslišanih (ki so povsem iztrgani iz konteksta v pritožbenih navedbah in ne, kot skuša to prikazati pritožba, v razlogih sodbe), zato se pritožbeno sodišče do njih niti ne more bolj argumentirano opredeliti. Pavšalno zatrjevana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), t. i. protispisnost, v smislu, da povzete izpovedbe predlagateljev ne odražajo dejansko podanih izjav, po presoji pritožbenega sodišča ni podana.² Ne drži niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje za nasprotne udeležence (arbitrarno) postavilo zahtevo po življenjsko nepričakovani dnevni prisotnosti (na spornih nepremičninah), saj kaj takšnega iz razlogov izpodbijanega sklepa ne izhaja.

11. Napačno je tudi pritožbeno razlogovanje, da je sodišče prve stopnje nepravilno opredelilo pravno podlago, na kateri je ugotavljalo močnejšo pravico strank postopka. Pri tem se ni strinjati niti s pritožbenim zavzemanjem, da je izpodbijani sklep v tem delu sam s seboj v nasprotju.³ Glede na pritožbene navedbe je sklepati, da pritožnika očitno ne razumeta, kaj sploh predstavlja močnejšo pravico v konkretnem primeru (obe stranki postopka v obravnavanem primeru zatrjujeta lastninsko pravico). Ob tem gre pojasniti, da predstavlja dedovanje zgolj način prenosa mejne parcele 1663 od pravnih prednikov na predlagatelje postopka. Način pridobitve lastninske pravice pa je glede na sporna dejstva med strankama za odločitev v konkretnem primeru (načeloma) sicer irelevanten. Posledično je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko ni ugotavljalo dejstev v zvezi s trditvijo nasprotnih udeležencev, da so mejno parcelo 1664/1 pridobili na podlagi pravnega posla - kupoprodajne pogodbe (tudi pri teh trditvah gre zgolj za irelevantno dejstvo o načinu prenosa parcele).⁴ Ker pa je bilo med strankama sporno, kakšen je bil obseg prenesene lastninske parcele (ali določeno mejno območje spada k mejni parceli 1633 ali k 1664/1), je sodišče to (relevantno) dejstvo pravilno ugotavljalo skozi prizmo pravil priposestvovanja, za kar je imelo tudi ustrezno trditveno podlago, nasprotno pritožbeno stališče pa je zmotno.⁵ Povedano drugače, sodišče prve stopnje je pravilno prepoznalo, da so odločilne okoliščine v zvezi z uživanjem lastninske pravice na posameznih mejnih prostorih oziroma obsegom uživanja lastninske pravice na spornem mejnem prostoru. Zatrjevana kršitev napačne uporabe materialnega prava tako ni podana.

12. Ker pritožbeno sodišče torej ni ugotovilo niti kršitev, na katere opozarjata v pritožbi nasprotna udeleženca (kot je razvidno zgoraj), in niti kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je obravnavano pritožbo nasprotnih udeležencev zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

Glede pritožbe zoper sklep z dne 10. 7. 2017

13. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede nezakonitosti popravnega sklepa. Stališča VSRS, zavzetega v zadevi Cp 2/2002, na katerega se v potrditev svojih pritožbenih ugovorov sklicujeta pritožnika, ni mogoče prenesti na konkretni primer že zato, ker je sodišče, za razliko od navedenega primera, v katerem je popravljajo izrek odločbe, v konkretnem primeru popravljajo obrazložitev - t. j. del sodne odločbe, ki ne pridobi kvalitete pravnomočnosti. Pritožbeni očitki so zato neutemeljeni. Prav tako ni utemeljeno (sicer neobrazloženo) stališče pritožbe o pomanjkljivosti razlogov izpodbijanega sklepa.

14. Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov in ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo nasprotnih udeležencev zoper popravni sklep zavrnilo in potrdilo tudi ta sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka zoper oba obravnavana sklepa temelji na prvem odstavku 35. člena ZNP.

-------------------------------
¹ Pravilno je zahodna stran, kot je opredeljeno v izreku sklepa z dne 8. 6. 2017.
² Pritožnika niti ne navajata izrecno, katera izjava ni pravilno povzeta v razloge sodbe oziroma ne navajata prave, dejanske vsebine napačno povzete izjave.
³ Pritožnika trdita, da je sodišče prve stopnje navedlo, da so predlagatelji uspeli dokazati, da so sporni prostor pridobili z dedovanjem, hkrati pa, da je močnejšo pravico ugotavljalo na podlagi priposestovanja.
⁴ Povedano drugače, sodišče prve stopnje (pravilno) ne dvomi, da so stranke navedene mejne parcele pridobile na zatrjevani pravni podlagi in poseben dokazni postopek v tej smeri ni bil potreben, bistvo spora pa predstavljajo druga dejstva.
⁵ Pritožnika ob tem očitno napačno menita tudi, da bi se morale stranke v postopku izrecno sklicevati na določeno pravno podlago. Zadošča namreč, da podajo pravno relevatne trditve glede dejstev, ki utemeljujejo uporabo določene pravne podlage, ki pa jo mora sodišče prve stopnje uporabiti po uradni dolžnosti. To stališče je bilo v sodni praksi že večkrat pojasnjeno, gl. npr. sodba VSRS II Ips 703/2007.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSM sodba in sklep I Cp 139/2016
• VSL sklep II Cp 2172/2009
• VSL Sklep I Cp 1671/2019