VSL Sklep I Cp 1101/2018

Jedro

Sodišče napoti na pravdo tistega dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Jasnih meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, prvi odstavek 213. člena ZD ne vsebuje, zato je odločitev odvisna od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera.

V primeru, ko je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi, je po ustaljeni sodni praksi manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje drugačno lastninsko stanje, kot ga izkazuje zemljiška knjiga. V konkretnem primeru je v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah vknjižena lastninska pravica dediča. Čeprav se dedinje glede zapustničinega polovičnega solastniškega deleža na spornih nepremičninah sklicujejo na pravnomočno sodno odločbo, je njihova pravica manj verjetna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (II. in IV. točka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek (točka I. izreka) ter zakonite dedne upravičenke napotilo na pravdo, v kateri morajo tožiti zakonitega dednega upravičenca na ugotovitev, da se ne more odpovedati dediščini in njegova izjava o odpovedi dediščini nima učinka (točka II/a izreka) ter na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni spada tudi zapustnici solastni delež do ½ na nepremičninah par. št. 2481/2, 2481/5, *87 k.o. X in 2035 k.o. Y (točka II/b izreka). Dednega upravičenca je napotilo, da zoper vloženo tožbo iz točke II/b izreka vloži nasprotno tožbo z zahtevkom, da so zgoraj navedene nepremičnine njegova last in ne spadajo v zapuščino (točka III. izreka). Zakonitim dednim upravičencem je določilo rok za vložitev zgoraj navedenih tožb (točka IV. izreka).

2. Dedinje vlagajo pritožbo zoper II. in IV. točko izreka sklepa iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da na vložitev pravd napoti dediča. Podredno predlagajo, da se sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navajajo, da nepremičnine, ki tvorijo zapuščino pokojne in so istočasno v solasti dediča, v naravi niso razdeljene. Predstavljajo idealno solastnino, za katero je značilno, da solastniki dejansko ne vedo, kateri del imajo v posesti. Dejansko in neposredno posest nad nepremičninami izvršuje le dedič. Zato ne more držati njegova trditev, da z zapuščino, ali njenim delom, ni razpolagal. Tako trditev bi dedič lahko podal le v primeru, če bi bilo določeno, kateri del nepremičnine uporablja on in kateri je bil v neposredni posesti pokojne. Sodišče prezre, da je bila pokojna več let pred smrtjo oskrbovanka doma starejših občanov. S svojo zapuščino torej ni razpolagala. Dedič najmanj od smrti pokojne, dejansko pa že več let, z zapuščino v celoti razpolaga, z njo gospodari in nad njo izvršuje neposredno ter dejansko posest. Izročilna pogodba, ki sta jo sklenila dedič in zapustnica, je bila razvezana. Kljub temu dedič razpolaga z eno polovico nepremičnin, čeprav ni dvoma, da za razpolaganje nima nobenega pravnega naslova. Napotitveni sklep sodišča ni pravilen, saj bi moralo trditve dediča šteti za manj verjetne. Nepravilen je tudi napotitveni sklep glede nepremičnin par. št. 2481/2, 2481/5, *87 vse k.o. X in parc. št. 2035 k.o. Y (v nadaljevanju: sporne nepremičnine). Pokojna in dedič sta sklenila notarski zapis izročilne pogodbe, katere predmet je bila tudi ena polovica spornih nepremičnin. Dedič je tako na tej polovici pridobil lastninsko pravico, na podlagi izročilne pogodbe. Ravno dedič je pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu vložil tožbo, s katero je zahteval razvezo izročilne pogodbe. Sodišče je razsodilo, da se celotna izročilna pogodba razveže, ter da je dedičeva vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi neveljavna. Že s to sodbo je bila razveljavljena lastninska pravica dediča pri eni polovici spornih nepremičnin. Dedič zato ne more več trditi, da je izključni lastnik spornih nepremičnin. Posebna tožba v zvezi s tem ni potrebna. Sodišče bi moralo na pravdo napotiti dediča in njemu postaviti rok za sprožitev postopkov.

3. Dedič na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na zapuščinski obravnavi je med dediči prišlo do spora o tem, ali se dedič lahko odpove dediščini, ter do spora o obsegu zapuščine. Dedinje namreč trdijo, da se dedič ne more (več) odpovedati zapuščini, ker je z njo razpolagal, kar predstavlja konkludentni sprejem dediščine. Nadalje trdijo, da v zapuščino spada zapustničin polovični solastni delež na spornih nepremičninah, katere so v zemljiški knjigi sicer vknjižene na dediča do celote. Vpis dedičeve lastninske pravice na zapustničinem solastnem deležu je neveljaven, ker je bila izročilna pogodba med njim in zapustnico razvezana, za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi pa je bilo odločeno, da je neveljavna.

6. Zapuščinsko sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju (ZD) prekine zapuščinsko obravnavo in napoti dediče na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica. Takšna dejstva so v določbi drugega odstavka 210. člena primeroma našteta, med ostalim gre tudi za primer spornih dejstev o tem, ali se je nekdo odpovedal dediščini (5. točka drugega odstavka 210. člena ZD). Kadar je med dediči spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, je to po 1. točki 212. člena ZD razlog za obvezno prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev dediča na pravdo. Sodišče napoti na pravdo tistega dediča, katerega pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD). Jasnih meril za presojo, katera pravica je manj verjetna, prvi odstavek 213. člena ZD ne vsebuje, zato je odločitev odvisna od konkretnih okoliščin vsakokratnega primera.

7. Sodišče prve stopnje je vse okoliščine konkretnega primera pravilno presodilo in ravnalo prav, ko je postopek prekinilo in dedinje napotilo na pravdo. Ali bo sodišče stranko napotilo na pravdo in v kakšen obsegu, je odvisno od navedb dedičev in trditev, ki jih morajo zagotoviti zapuščinskemu sodišču, da sploh lahko preuči, v čem je spor med dediči ter ali gre za sporna dejstva, ki narekujejo prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo. V konkretni zadevi so dedinje trdile, da se je dedič k dedovanju že priglasil, saj vse od zapustničine smrti dalje razpolaga z nepremičninami, ki so del zapuščine. Je idealni solastnik teh nepremičnin, katere vsakodnevno uživa in posega v gozdove. Dedič je razpolaganje z nepremičninami in poseg v gozdove zanikal. Dediči konkretnejših trditev v zvezi s tem niso postavili in niso predložili nobenih dokazil. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje glede odločitve, da so dedinje tiste, ki morajo v pravdi dokazati, da dedičeva dedna izjava o odpovedi dediščini nima pravnega učinka. Dedinje so tiste, ki zatrjujejo obstoj nekega pozitivnega dejstva, t.j. da je dedič razpolagal z nepremičninami in posegal v gozdove, zato so to dolžne dokazati v pravdi. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, lahko dedič v načelu prosto poda dedno izjavo. Vsako razpolaganje z zapuščino pa še ne pomeni njenega sprejema. Ukrepi, ki jih stori dedič samo za ohranitev zapuščine in ukrepi tekoče uprave mu ne jemljejo pravice, da se odpove dediščini (drugi odstavek 135. člena ZD). Glede na navedeno je pravica sodedinj manj verjetna, zato so bile utemeljeno napotene na pot pravde.

8. Ob upoštevanju zemljiškoknjižnega stanja in domneve lastninske pravice iz 11. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pravica dedinj v zvezi s spornimi nepremičninami manj verjetna, pravilna. V primeru, ko je nepremičnina vpisana v zemljiški knjigi, je po ustaljeni sodni praksi manj verjetna pravica tistega, ki zatrjuje drugačno lastninsko stanje, kot ga izkazuje zemljiška knjiga.¹ V konkretnem primeru je v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah vknjižena lastninska pravica dediča. Čeprav se dedinje glede zapustničinega polovičnega solastniškega deleža na spornih nepremičninah sklicujejo na pravnomočno sodno odločbo Okrožnega sodišča v Novem mestu P 375/2014, je njihova pravica manj verjetna. Dejstvo je, da vknjižba lastninske pravice pri spornih nepremičninah na podlagi navedene odločbe ni bila spremenjena. O spornih nepremičninah z dajatvenim delom zahtevka izbrisne tožbe namreč ni bilo odločeno. Dedič je tako (ostal) zemljiškoknjižni lastnik spornih nepremičnin, zato je njegova pravica močnejša od pravice dedinj. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi presoji sodišča prve stopnje, da dedič nima pravnega interesa za vložitev tožbe, s katero bi zahteval ugotovitev, da v zapuščino spadajo sporne nepremičnine do ½, saj je njihov lastnik do celote. Pravni interes za vložitev takšne tožbe imajo zgolj dedinje, katere je sodišče prve stopnje tudi v tem delu pravilno napotilo na pravdo.

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na osnovi 2. točke 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 163. členom ZD pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

-------------------------------
¹ Prim. sklepe VSL II Cp 476/2018, VSL II Cp 1856/2013, VSL I Cp 792/2010, VSL I Cp 651/2009

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 122/2019
• VSL Sklep I Cp 2298/2019
• VSL Sklep I Cp 418/2020