<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cp 770/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.770.2018
Evidenčna številka:VSL00015032
Datum odločbe:29.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Brigita Markovič (poroč.), Bojan Breznik
Področje:DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:sorodne pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov - imetnik pravice proizvajalca fonogramov - nadomestilo za javno priobčevanje fonogramov - povrnitev škode - civilna kazen zaradi neavtoriziranega javnega priobčevanja fonogramov - skupni sporazum o višini nadomestil - potni stroški, kilometrina, stroški za prehrano, dnevnice, regres - omejitev pogodbene avtonomije - neupravičena obogatitev - plačilo davka - plačilo davka na dodano vrednost od nadomestila za uporabo fonogramov - nastanek obveznosti obračuna DDV - exceptio illegalis - vezanost sodnika na ustavo in zakon

Jedro

Stroški preverjanja, obdelave podatkov in kilometrine so že vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije. Tega ne spreminja niti morebitna vsebina skupnega sporazuma, saj ne sme preseči zakonskih okvirov.

Če račun ni bil izdan, storitev pa je bila opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek.

Glede na pravno podlago zahtevka, ki je neupravičena obogatitev, sta obseg prikrajšanja in višina obogatitve odvisna od tega, ali je bil od - čeprav neplačanega - zneska nadomestila DDV tudi odveden in ne le obračunan. To pomeni, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, da je DDV računovodsko obračunal in ga državi tudi odvedel oziroma plačal. Šele v tem primeru bi lahko plačilo uspešno zahteval od uporabnika, saj v nasprotnem primeru njegov zahtevek nima obogatitvenega temelja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni

- v III. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30744/2017 z dne 10. 4. 2017 ostane v veljavi tudi v tretji točki izreka za odmerjene izvršilne stroške v znesku 100 EUR;

- v IV. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki 109,27 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30744/2017 z dne 10. 4. 2017 ostane v veljavi v prvem odstavku izreka za glavnico 90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 10. 2016 dalje (I. točka izreka), v preostalem delu pa je navedeni sklep o izvršbi v prvi točki njegovega izreka za znesek 126,65 EUR z obrestmi od 14. 10. 2016 in za znesek 40 EUR z obrestmi od 4. 4. 2017 razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točke izreka). Sklep o izvršbi je razveljavilo tudi v tretji točki izreka za izvršilne stroške v znesku 100 EUR (III. točka izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje (IV. točka izreka).

2. V pritožbi zoper zavrnilni del navedene sodbe (in sicer II., III. in IV. točko izreka) tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo odločitve tako, da bo njegovemu zahtevku v celoti ugodeno, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Glede zahtevka v višini 40,00 EUR, ki ga uveljavlja na podlagi Zakona o preprečevanju zamud pri plačilu (ZPreZP-1) navaja, da je bil račun izstavljen v skladu z določbami Skupnega sporazuma za določitev višine nadomestila za javno priobčitev fonogramov na prireditvah razvedrilne narave, na katerih javna priobčitev fonogramov ni ključnega pomena (v nadaljevanju Skupni sporazum; UL RS, št. 51/2012), torej v skladu s pogodbo, ki zavezuje tudi toženca. Toženec je gospodarski subjekt, saj je vpisan v Poslovni register Slovenije, njegova obveznost plačila nadomestila pa je nastala v zvezi z opravljanjem njegove pridobitne dejavnosti. Iz dokazil v spisu izhaja, da se je na prireditvi odvijala tudi gostinska dejavnost, s katero je toženec dosegel gospodarsko korist. Tudi tožnik je subjekt, za katerega se uporablja navedeni zakon. Tožnik je sicer neprofitna organizacija za kolektivno uveljavljanje in zaščito pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, a je pravna oseba, saj je ustanovljen za opravljanje dejavnosti v splošnem interesu. Njegova dejavnost je poslovne narave, saj kolektivno upravlja pravice v imenu in za račun glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Tožnik se šteje za drugo javno osebo, ki je javni organ v skladu s 6. členom ZPreZP-1.

Pritožnik izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo stroškov preverjanja in obdelave podatkov ter kilometrin. Navaja, da je do povrnitve teh stroškov upravičen na podlagi 2. odst. 4. člena v povezavi s 11. členom Skupnega sporazuma, na katerega je sodišče v skladu z določilom sedmega odstavka 157. člena Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) vezano pri svojem odločanju. Teh dveh določb Skupnega sporazuma ni upoštevalo oziroma se do njiju ni opredelilo, zato je odločitev napačna. Zmotno je stališče sodišča, da gre za stroške rednega poslovanja tožnika, ki jih je dolžan poplačati iz svoje dejavnosti. ZASP ne določa dolžnosti kolektivne organizacije, da preverja uporabo varovanih del na terenu, temveč določa dolžnost uporabnikov, da poročajo in plačujejo nadomestila. Stroškov, katerih nastanek je posledica neaktivnosti uporabnikov, ni mogoče uvrstiti med stroške poslovanja, saj ne gre za nadzor nad uporabo, temveč za odkrivanje uporabe. Nadomestilo za nezakonito javno priobčevanje fonogramov ne pokrije stroškov, ki so tožniku nastali s tem, ko je odkrival priobčevanje fonogramov. Tožniku so nastali višji stroški kot znaša nadomestilo, ki je določeno kot primerno za javno priobčevanje fonogramov na obravnavani prireditvi. Ob stališču sodišča je tožnik prisiljen stroške, ki mu nastanejo zaradi kršitvenih ravnanj uporabnikov, prevaliti na uporabnike, ki ravnajo zakonito. Interpretacija določbe je neustavna in jemlje pravico do povrnitve stroškov oziroma škode, ki je nastala izključno zaradi protipravnega ravnanja toženca in je njena povrnitev določena v 168. členu ZASP. Tožnik je zatrjeval in dokazal vse predpostavke civilnega delikta.

Graja tudi zavrnitev dela zahtevka, ki se nanaša na davek na dodano vrednost (DDV) od priznanega nadomestila za javno priobčitev fonogramov. Trdi, da je dolžan obračunati davek. Dolžan je izstaviti račun z DDV. Upravičenost do plačila nastane že ob nastanku obdavčljivega dogodka. Ker je zavezanec za plačilo DDV, ga je upravičen zaračunati. Obveznost plačila DDV pa v 7. členu določa tudi Skupni sporazum.

Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo izvršilnih stroškov. Zakon o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v 38. členu celovito ureja vprašanje izvršilnih stroškov, zato se določba 154. člena ZPP, ki uzakonja pravilo uspeha v pravdi, ne uporablja. Ker je tožnik kot upnik prišel do delnega plačila terjatve, vtoževane s predlogom za izvršbo, bi moralo sodišče tožencu kot dolžniku naložiti v plačilo celotne izvršilne stroške. Neutemeljena je tudi odločitev, da tožnik krije vse svoje pravdne in izvršilne stroške, kljub temu, da je z zahtevkom delno uspel in da tožencu s postopkom niso nastali nobeni stroški.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je delno utemeljena.

Stroški izterjave

5. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za plačilo 40 EUR je pravilna. Temelji na stališču, da uporaba Zakona o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1) v razmerju med pravdnima strankama ne pride v poštev, ker nista gospodarska subjekta ali javna organa. Stališče je pravilno.

6. Po prvem odstavku 3. člena ZPreZP-1 se ta zakon uporablja za pogodbe, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost. Po prvem odstavku 6. člena ZPreZP-1 so gospodarski subjekti po tem zakonu gospodarske družbe, samostojni podjetniki posamezniki in druge pravne in fizične osebe, ki so vpisane v Poslovni register Slovenije in opravljajo pridobitno dejavnost in gre za pogodbe, ki so v zvezi s to dejavnostjo. Kot pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje, tožnik ni trdil, da bi vtoževana terjatev oziroma dolg toženca izviral iz njene pridobitne dejavnosti, iz oblike organiziranosti toženca (kot društva) pa to ni samo po sebi razvidno. Trditve, ki jih pritožnik v zvezi s tem ponuja v pritožbi, so nove. Ker pri tem ne navede opravičljivih razlogov za pozno navajanje, niso upoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP)

7. Dodatni razlog za zavrnitev zahtevka pa je tudi dejstvo, da pravdni stranki nista sklenili pogodbe, saj se je obligacijsko razmerje med njima vzpostavilo na podlagi zakona. Ker je pogodba po ZPreZP-1 pogodba obveznostnega prava in je zanjo potrebno soglasje pogodbenih strank (15. člen OZ)1, sem ni mogoče šteti Skupnega sporazuma. Da je temu tako, potrjuje določilo šestega odstavka 157. člena ZASP, ki določa, da so uporabniki avtorskih del dolžni s kolektivno organizacijo skleniti pogodbo v skladu s Skupnim sporazumom. Tožnik tudi sicer ni trdil, da bi toženec Skupni sporazum podpisal. Ker torej med strankama ni bila sklenjena pogodba, je tožbeni zahtevek v vsakem primeru neutemeljen.

8. Ker po obrazloženem uporaba ZPreZP-1 ne pride v poštev, je zavrnitev zahtevka pravilna, dodatno opredeljevanje do pritožbenih navedb v tem okviru pa nepotrebno.

Stroški preverjanja in obdelave podatkov ter kilometrin

9. Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o zahtevku na povrnitev stroškov preverjanja, obdelave podatkov in kilometrin. Stališče izpodbijane sodbe, da so ti stroški vključeni v stroške poslovanja kolektivne organizacije, sledi utrjenemu stališču sodne prakse Višjega sodišča v Ljubljani kot izključno pristojnega pritožbenega sodišča za odločanje v avtorskih sporih2. Zahtevek za povrnitev stroškov zaradi odkrivanja kršitev ni utemeljen že zaradi določila prvega odstavka 153. člena ZASP, ki ga tožnik razlaga preozko. Po tej določbi mora kolektivna organizacija prihodek iz svoje dejavnosti nameniti za stroške poslovanja. Ti vključujejo med drugim tudi stroške odkrivanja kršitev avtorske pravice (prvi odstavek 146. člena ZASP). Že vsebina 5. (nadzor nad uporabo del) in 6. točke (izterjava plačil nadomestila) tega člena jasno nakazuje, da naloge tožnika niso omejene na „običajno“ kontrolo uporabnikov, ki svojo obveznost izpolnjujejo, oziroma sprejemanje dolgovanih plačil, ampak je njegova vloga bistveno bolj „aktivna.“ Po razlagi, ki jo tožnik ponuja, tudi v 6. točki predvidena izterjava nadomestil (od uporabnikov, ki so „neaktivni“ oziroma kršijo svoje dolžnosti) ne bi smela soditi med njene naloge. Pod nadzor tožnika ne sodi le preverjanje resničnosti dobljenih podatkov o uporabi, temveč tudi odkrivanje neprijavljene uporabe. Terenskih kontrol torej tožnik ni izvajal zato, ker je toženec javno priobčeval fonograme, pač pa zato, ker je to njegova zakonska dolžnost. Nadzor bi moral opravljati tudi, če bi bilo kršitev zelo malo ali pa nobene.

10. Med nastalimi stroški terenskega preverjanja in kršitvenim ravnanjem toženca, ki ni prijavil in sporočil obsega javnega priobčevanja fonogramov, zato ni najti neposredne vzročne zveze. S tem je zavrnjen pritožbeni očitek, da so podane predpostavke odškodninskega delikta v luči drugega odstavka 168. člena ZASP, ki napotuje na uporabo splošnih pravil o povzročitvi škode. Pri tem velja dodati, na kar je opozorilo že prvo sodišče, da kolektivni organizaciji tudi pri zahtevkih za plačilo civilne kazni ni treba dokazovati, ali je nastala premoženjska škoda (tretji odstavek 168. člena ZASP). V avtorskem pravu je bila torej napravljena izjema od pravila, da se lahko povrne le dejansko nastala škoda. Razlog za to je lahko le v tem, da se tudi iz civilne kazni pokrivajo stroški nadzornega aparata, ki išče kršitelje.

11. Pri tem pritožnikovo sklicevanje na Skupni sporazum (ki v drugem odstavku 4. in v prvem odstavku 11. člena določa, da mora organizator, ki prireditve ni predhodno prijavil ..., v skladu z določbami tega sporazuma, dodatno plačati (tudi) stroške terenskega preverjanja in obdelave podatkov) ne more privesti do drugačnega zaključka. Drži sicer, da sedmi odstavek 157. člena ZASP določa, da so sodišča vezana na veljavni skupni sporazum. Vendar pa ZASP v četrtem odstavku 157. člena določa, kaj (najmanj) določa skupni sporazum, med naštevanji pa ni „določitve dodatnega plačila stroškov terenskega preverjanja in obdelave podatkov“. Res je, da ZASP v tem delu polje naštevanja pušča odprto, vendar pa vsebina skupnega sporazuma ne sme preseči zakonskih okvirov. Zaključiti je, da so v predmetnem Skupnem sporazumu določene obveznosti, za katere v ZASP ni podlage. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko Skupnega sporazuma v tem delu ni uporabilo. Sodišče je Skupni sporazum kot avtonomni pravni vir dolžno razlagati v skladu z zakonskimi določbami, ki pa obveznosti povrnitve stroškov terenskega preverjanja in obdelave podatkov uporabnikom ne nalagajo3.

DDV od običajnega plačila (priznanega nadomestila za javno priobčitev fonogramov)

12. Tožnik je kot pravno podlago za izterjavo nadomestila in plačilo DDV državi navajal neupravičeno obogatitev. Razen trditve, da je tožencu izstavil račun4, na podlagi katerega terja skupno 256,65 EUR z vključenim DDV, ni glede davka zatrjeval nič drugega.

13. Pritožnik pravilno opozarja, da je v 7. členu Skupnega sporazuma določeno, da so vsa nadomestila v sporazumu opredeljena v neto vrednostih, zaradi česar je potrebno nanje prišteti še znesek davka na dodano vrednost. Takšna določba Skupnega sporazuma omogoča zaključek, da v ceni ni vsebovan DDV. Pri tem pa velja pojasniti tudi to, da v skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) nastane obveznost plačila DDV, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati. Pri tem je davčni zavezanec vsaka oseba, ki je kjerkoli neodvisno opravljala ekonomsko dejavnost, kamor sodi tudi storitvena dejavnost. V primeru storitev nastane obveznost obračuna, ko je storitev opravljena (prvi odstavek 33. člena ZDDV-1). Davčni zavezanec mora za opravljeno storitev izdati račun in DDV obračunati (81. člen ZDDV-1). Če račun ni izdan, storitev pa je opravljena, se DDV obračuna najpozneje zadnji dan davčnega obdobja, v katerem je nastal obdavčljivi dogodek (šesti odstavek 33. člena ZDDV-1)5. Tožnik6 je bil torej dolžan od nadomestila za opravljeno storitev (ne glede na presojo narave terjatve) obračunati davek konec leta 2016.

14. Pritožbeno sodišče zato načelno pritrjuje tožniku, da je zavezanec za plačilo DDV in da ga je upravičen tudi obračunavati7, a to v konkretnem primeru za uspeh v postopku ne zadošča. Glede na pravno podlago zahtevka (neupravičena obogatitev) sta obseg prikrajšanja na strani tožnika in s tem višina obogatitve na strani toženca odvisna od tega, ali je bil od (čeprav neplačanega) zneska nadomestila DDV tudi odveden (v proračun) in ne le obračunan. To pomeni, da bi moral tožnik zatrjevati in dokazati, da je DDV računovodsko obračunal in ga državi tudi odvedel oziroma plačal8, pa tega ni storil. Šele v tem primeru bi namreč lahko plačilo uspešno zahteval od uporabnika, saj v nasprotnem primeru njegov zahtevek nima obogatitvenega (ne odškodninskega) temelja. Trditve, ki jih pritožnik v zvezi s tem ponuja v pritožbi (kako naj bi odvedel davek), so nove. Ker ne ponudi tudi opravičljivih razlogov za pozno navajanje, niso upoštevne (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožbeni zahtevek je bil zato tudi v tem delu pravilno zavrnjen.

15. Na ostale pritožbene navedbe, ki niso odločilne, pritožbeno sodišče ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O stroških postopka

16. Utemeljeno pa se tožnik pritožuje zoper odločitev o pravdnih stroških. Glede na uspeh tožnika (ki je bil 35 %) in dejstvo, da so strankama nastali različno visoki stroški (toženec jih niti ni priglasil, tožnika pa je zastopal odvetnik), ni bilo podlage, ki bi utemeljevala odločitev, da stranki krijeta vsaka svoje stroške (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika zato v tem delu ugodilo.

17. Stroške je odmerilo v skladu z Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT, Ur. l. RS, št. 2/2015). Tožniku je priznalo celotne priglašene (in s sklepom o izvršbi odmerjene) stroške izvršilnega postopka v znesku 100 EUR (54 EUR iz naslova sodne takse in 45 EUR iz naslova sestave predloga - tar. št. 27 OT), saj bi tožniku stroški v tem obsegu nastali tudi v primeru, če bi zahteval le plačilo 90 EUR, s čimer je dejansko uspel. Priznalo mu je tudi sorazmerni del pravdnih stroškov: za sestavo vloge 200 točk9 - tar. št. 19 OT; za zastopanje na naroku 200 točk - tar. št. 20 OT; odsotnost iz pisarne 40 točk - 6. člen OT, končno poročilo stranki 50 točk - tar. št. 39 OT; administrativni stroški 2 % oziroma 10 točk - 11. člen OT; vse povišano za 22 % DDV in 10 EUR za dodatne sodne takse ter 22,20 EUR kilometrine. Pravdni stroški tožnika skupaj znašajo 312,19 EUR, glede na njegov uspeh pa mu je toženec dolžan povrniti 109,27 EUR. Ostalih priglašenih pravdnih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, ker so ali zajeti v že priznanih storitvah ali pa zanje ni podlage v OT.

Odločitev o pritožbi

18. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi pete alineje 358. člena ZPP v III. točki izreka spremenilo tako, da je odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 30744/2017 z dne 10. 4. 2017 ostane v veljavi tudi v tretji točki izreka za izvršilne stroške 100 EUR, v IV. točki izreka pa tako, da je toženec dolžan povrniti tožniku 109,27 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan od preteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (299. člen Obligacijskega zakonika - OZ; 458. člen ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

19. V pritožbenem postopku zoper odločitev o glavni stvari tožnik ni bil uspešen. Njegov delni uspeh s pritožbo zoper stroškovno odločitev na uspeh v postopku ne vpliva. Pritožbeno sodišče je zato o pritožbenih stroških odločilo tako, da jih tožnik krije sam (154. člen ZPP).

-------------------------------
1 Takšno stališče in dodatni razlogi zanj so razvidni iz ustaljene sodne prakse (odločbe VSL V Cpg 276/2017, V Cpg 1027/2016, V Cpg 1079/2016, V Cpg 351/2018, V Cpg 838/2017 in druge).
2 Primerjaj odločbe II Cp 17/2016, II Cp 1033/2016, I Cp 997/2016, I Cp 3074/2015, I Cp 2498/2015, I Cpg 443/2013, V Cpg 338/2015, II Cp 2953/2015, II Cp 1048/2016, V Cpg 280/2015 in številne druge.
3 Glej odločbe pod op. 2.
4 Iz njega izhaja, da je bil DDV obračunan v višini 9,5 % na zahtevano plačilo nadomestila za javno priobčitev fonogramov.
5 ZDDV-1 imenuje "obdavčljivi dogodek" izpolnitev pravnih pogojev, potrebnih za nastanek obveznosti obračuna DDV (prvi odstavek 32. člena ZDDV-1).
6 Tožena stranka ni trdila, da tožeča stranka ni zavezanec za plačilo DDV.
7 Tako stališče zavzema tudi del sodne prakse (odločbe VSL II Cp 1033/2016, II Cp 2723/2016, II Cp 20/2017, II Cp 17/2016, II Cp 2617/2015, I Cp 866/2017).
8 Primerjaj odločbe VSL II Cp 1033/2016, II Cp 2723/2016, II Cp 20/2017, II Cp 2723/2016.
9 Vrednost odvetniške točke je 0,459 (13. člen OT).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (1995) - ZASP - člen 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 157/4, 157/7, 168, 168/2, 168/3
Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (2012) - ZPreZP-1 - člen 3, 3/1, 6, 6/1
Zakon o davku na dodano vrednost (2006) - ZDDV-1 - člen 32, 32/2, 33, 33/1, 33/6, 81

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzMzM2