VSL Sklep IV Cp 1552/2018

Jedro

Sodišče je pravilno ugotovilo, da je lahko okoliščina (ne)izvrševanja stikov s strani tožene stranke nastala šele po sklenitvi sodne poravnave in zato tožeča stranka ob sklenitvi sodne poravnave ni mogla biti v zmoti glede te okoliščine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala razveljavitev sodne poravnave sklenjene pri Okrožnem sodišču v Kranju 15. 3. 2017 ter plačilo stroškov. Odločilo je še, da je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 556,24 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Navaja, da sklep ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica je v tožbi zatrjevala, da je bila v zmoti, ker je menila, da bo toženec spoštoval zavezo in obveznost, ki jo je sprejel s sodno poravnavo, da bo omogočal stike tožnice s hčerko K. Tega toženec po mesecu in pol ni več spoštoval in po sklenitvi sodne poravnave te ni izpolnjeval. Sodišče ni presojalo dejstva, da je mogoče biti v zmoti tudi glede okoliščin, v katerih se je sklepala sama sodna poravnava. Če bi jih, tožnici ne bi moglo očitati, da je bila ob sklepanju poravnave lahkomiselna. Tožnica je zato, ker je poznala toženca, sklenila le začasno poravnavo. Šele kasneje, ko je videla, da toženec spoštuje zavezo, je sklenila sodno poravnavo, kar so ji svetovali tudi na CSD. Tega sodišče ni preverjalo. Sodišče stališča, da so okoliščine neizvajanja stikov nastopile šele po sklepanju sodne poravnave, ni obrazložilo.

Sodišče ni izvedlo dokazov z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Kranju I P 462/2016 in Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2574/2017, svoje odločitve, zakaj dokazov ni izvedlo, pa ni obrazložilo, To ne predstavlja le bistvene kršitve določb postopka, ampak tudi kršitev ustavne pravice enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Tožnica je zatrjevala in ponudila dokaze, da je toženec načrtno prevaral tožnico, ko je trdil, da bo spoštoval zavezo glede stikov in stike omogočil. Po le mesecu in pol od sklenitve sodne poravnave je vse svoje obljube prelomil. To izhaja iz pričevanja tožnice in toženčevih kasnejših dejanj, ki jih sodišče ni presojalo in je razvidno iz zapisa pogovora strokovne delavke K. P. z M. R. in K. G. s 13. 11. 2017. Sodišče se do tega dokaza ni opredelilo. Iz ravnanj toženca po sklenitvi sodne poravnave je lahko razbrati njegov namen in razmišljanje pred sklenitvijo sodne poravnave. Če bi sodišče izvedlo predlagane dokaze, bi lahko ugotovilo, da je bil toženčev ključni namen ob sklepanju sodne poravnave prevarati tožnico, naj podpiše dogovor, ki ga bo kasneje kršil.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tem postopku izpodbija sodno poravnavo, ki sta jo pravdni stranki sklenili pred Okrožnim sodiščem v Kranju 15. 3. 2017 in s katero sta se dogovorili, da se hčerka K. dodeli v varstvo in vzgojo očetu, hčerka T. pa materi. Dogovorila sta se tudi o stikih in preživnini. Tožnica v tožbi trdi, da je bila v zmoti, da bo toženec spoštoval zavezo, ki jo je prevzel s poravnavo, vendar je sedaj ne spoštuje in ne prevzema obveznosti, ki jih je prevzel. Stiki K. s tožnico ne potekajo, toženec pa ne izvršuje stikov s T.

6. Stranke lahko sklenjeno sodno poravnavo izpodbijajo s tožbo za razveljavitev sodne poravnave. Tožba za razveljavitev sodne poravnave se lahko vloži: 1.) zaradi tega, ker je sodna poravnava sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače; 2.) zaradi tega, ker je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval sodnik ali sodnik porotnik, ki bi moral biti po zakonu izločen oziroma, ki je bil s sklepom sodišča izločen; 3.) če je pri sklenitvi sodne poravnave sodeloval nekdo, ki ne more biti pravdna stranka, ali če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, ali če pravdno nesposobne stranke ni zastopal zakoniti zastopnik ali če zakoniti zastopnik ni imel potrebnega dovoljenja za pravdo ali za posamezna pravdna dejanja ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen, če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena (392. člen ZPP).

7. Sodna poravnava ima poleg procesnih elementov tudi elemente pogodbe. Iz materialnopravnih razlogov je torej sodno poravnavo mogoče izpodbijati zaradi tega, ker je bila sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače. Napake volje se presoja po pravilih OZ (členi 95 do 49). Zmotna mora biti bistvena in opravičljiva (46. člen OZ).

8. Zmotna je bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila (prvi odstavek 46. člena OZ). Stranka, ki je v zmoti lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote, razen če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ).

9. Sodišče prve stopnje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, tudi odločitev je materialnopravno pravilna. Sodišče je pri tem upoštevalo materialno izhodišče citiranih določil, pri tem pa ni storilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, niti kršitve 22. člena Ustave RS. Razlogi v izpodbijani odločbi so jasni in jih je moč preveriti.

10. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka pri sklenitvi sodne poravnave ni bila v zmoti glede osebe, bistvenih lastnosti predmeta sodne poravnave (tega niti ni zatrjevala), niti ni bila v zmoti glede drugih okoliščin, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne (primerjaj 9. in 10. točko obrazložitve).

11. Zmota je po prvem odstavku 46. člena OZ bistvena med drugim tedaj, če se nanaša na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, sicer stranke pogodbe s tako vsebino ne bi sklenile (sodba in sklep VS RS II Ips 752/2014). Če gre za izvrševanje stikov, so to okoliščine zaradi katerih tožnica take poravnave o stikih ne bi sklenila. Tožnica je bila prepričana, da njena volja nima napak, kasneje pa bi ugotovila, da jih je vendarle imela, bodisi tako, da je iz novih okoliščin sklepala na obstoj drugih, ki so že obstajale v času nastanka poravnave, pa zanje ni vedela, ali pa so določene okoliščine, ki so tedaj že obstajale in je zanje vedela, zaradi novih okoliščin dobila drug pomen. V obeh primerih pa morajo okoliščine, glede katerih je lahko stranka v zmoti, obstajati že v času sklenitve poravnave.

12. Tožeča stranka je navedla, da je bila v zmoti, da bo toženec spoštoval zavezo, ki jo je sprejel s poravnavo, vendar je sedaj ne spoštuje in ne prevzema obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je lahko okoliščina (ne)izvrševanja stikov s strani tožene stranke nastala šele po sklenitvi sodne poravnave in zato tožeča stranka ob sklenitvi sodne poravnave ni mogla biti v zmoti glede te okoliščine. Na podlagi navedenega je zato pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da zmota, ki jo zatrjuje tožeča stranka v postopku, ne more biti pravno upoštevna kot razlog za razveljavitev sodne poravnave (1. točka drugega odstavka 392. člena v zvezi s prvim odstavkom 46. člena OZ). Neutemeljen je zato pritožbeni očitek, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da je možno biti v zmoti tudi glede okoliščin, v katerih se je sklepala sodne poravnava in ne (le) glede osebe in predmeta.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče ni izvedlo dokazov z vpogledom v spisa Okrožnega sodišča v Kranju I P 462/2016 in Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2574/2017 in svoje odločitve ni obrazložilo. To, po pritožničinem mnenju ne predstavlja le bistvene kršitve določb postopka, ampak tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS. Prvostopenjsko sodišče je v 6. točki obrazložitve navedlo katere dokaze je izvedlo in argumentirano obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganega dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Kranju I P 462/2016 in se v nadaljevanju sklicevalo na iste razloge glede neizvedbe dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 2574/2017. Sodišče je dokaza zavrnilo kot nepotrebna, saj so vsa odločilna dejstva, ki bi lahko vplivala na odločitev, razvidna že iz izvedenih dokazov, kar je podrobneje obrazložilo v preostalem delu sklepa.

14. Po drugem odstavku 287. člena ZPP lahko sodišče zavrne predlagan dokaz, za katerega meni, da ni pomemben za odločbo, vendar mora pri tem ravnati tako, da ne poseže v strankino pravico do izjave.¹ Zatrjevane kršitve prvostopenjsko sodišče z zavrnitvijo predlaganih dokazov ni storilo.

15. Bistvenost zmote sama po sebi še ne zadostuje za izpodbojnost pogodbe. Po določbi drugega odstavka 46. člena OZ stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe, če pri njeni sklenitvi ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu. Zmota mora biti opravičljiva oziroma nezakrivljena. Odmik od zahtevane skrbnosti pomeni malomarnost, že lahka malomarnost pa zadostuje, da se stranka ne more sklicevati na svojo zmoto.²

16. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka pri sklepanju sodne poravnave ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ker je pred sklenitvijo sodne poravnave tožnica dalj časa živela v izvenzakonski skupnosti s tožencem, zato ga je po oceni prvostopenjskega sodišča morala dovolj dobro poznati in posledično vedeti, kaj lahko v dani situaciji od njega pričakuje. Ker tožnica ni zatrjevala zmote glede predmeta sodne poravnave, se ne more uspešno sklicevati na to, da so ji sklenitev take poravnave svetovali na CSD in da zato pri sklepanju poravnave ni ravnala skrbno.

17. Tožnica v pritožbi trdi, da je ravno zaradi poznavanja toženca najprej sklenilo začasno poravnavo (saj mu ni zaupala), šele kasneje, ko je videla, da toženec spoštuje zavezo pa je sklenila sodno poravnavo, kar so ji svetovali tudi na CSD. Pritožbene navedbe, da je tožnica najprej sklenila začasno poravnavo, ker tožencu ni zaupala, šele kasneje, ko je videla, da toženec spoštuje zaveze, pa je sklenila sodno poravnavo, kar so ji svetovali na CSD ..., predstavljajo pritožbene novote, ki v pritožbenem postopku niso dopustne (337. člen ZPP), poleg tega pritožnica niti ne navede, zakaj jih prvič podaja v pritožbenem postopku.

18. Že prvostopenjsko sodišče je v 13. točki obrazložitve argumentirano pojasnilo, zakaj se ni ukvarjalo s presojo dejstev glede neizvrševanja stikov, kar ponovno ponuja v pritožbi. Pritožbene navedbe glede neizvrševanja stikov niso pomembne za pravilno odločitev v tej pravdni zadevi, s katero tožeča stranka izpodbija sodno poravnavo. Ker je ta izvršilni naslov, lahko tožeča stranka na njeni podlagi začne postopek za dosego izvršitve odločbe ali pa morda kakšen drug postopek urejanja stikov temelječ na spremenjenih okoliščinah, ki so nastale po pravnomočnem naslovu, ki je urejal stike.

19. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Sodišču ni treba izvajati dokazov, ki so nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, ni pravno odločilno ali pa gre za dokaze, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.
² Nina Plavšak v Obligacijski zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba 2003, stran 349.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSC sklep EPVDp 89/2012
• VDSS sklep Pdp 560/2015
• VSL sklep III Cp 1065/2009