VSL Sklep IV Cp 1476/2018

Jedro

Začasna dodelitev otroka enemu ali drugemu od staršev ob nepopolno izvedenem dokaznem postopku (kar je postopku z začasno odredbo imanentno) lahko nedopustno prejudicira končno odločitev o dodelitvi. V situaciji, kot je obravnavana, mora biti sodišče še posebej pozorno, da do tega ne pride.

Odsotnost otrokovih stikov z enim od staršev lahko hitro povzroči odtujitev, to pa nedvomno predstavlja škodo, ki kaj hitro postane zelo težko popravljiva.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sklep z 19. 4. 2018 v izpodbijani II. točki izreka ter sklep z 28. 5. 2018 v izpodbijani I. točki izreka potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče v tej zadevi odloča o dodelitvi A. A., rojene ..., v varstvo in vzgojo ter o določitvi preživnine zanjo. Tožba je bila vložena 21. 2. 2018, po tem ko se je tožnica teden poprej izselila iz skupnega bivališča pravdnih strank pri toženčevih starših. Predlagana je bila tudi izdaja začasne odredbe.

2. S sklepom z 19. 4. 2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da se ji deklica do pravnomočnega zaključka te pravde dodeli v vzgojo, varstvo in oskrbo (II. točka izreka). Po uradni dolžnosti pa je izdalo začasno odredbo, s katero je uredilo stike med tožnico in deklico tako, da ti do pravnomočne odločitve v tej zadevi potekajo od vsakega četrtka ob 11.00 uri do vsake sobote ob 18.00 uri (I. točka izreka).

3. Z izpodbijanim sklepom z 28. 5. 2018 je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper sklep z 19. 4. 2018 (I. točka izreka) in predlog toženca za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka).

4. Pravdnima strankama pritožbeno sodišče še enkrat pojasnjuje, da je pravno sredstvo zoper izdani sklep o začasni odredbi ugovor (o katerem odloča sodišče prve stopnje); pravno sredstvo zoper odločitev o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in zoper sklep o zavrnitvi ugovora pa pritožba (o kateri odloča višje sodišče), kot je sodišče prve stopnje povsem pravilno pojasnilo v pravnih poukih izpodbijanih sklepov. Pravdni stranki v tem postopku vlagata vlogo za vlogo, nekatere vloge so pravilno, nekatere napačno poimenovane, njihova vsebina se ponavlja in prepleta, z vsem tem ustvarjata zmedo in zastoje v postopku; s takšnim ravnanjem pa dosegata prav nasprotno od tistega, za kar se deklarirano zavzemata. Pritožbeni očitki na račun hitrosti postopka sodišča prve stopnje so ob takšnem ravnanju samih strank nekorektni.

5. Sodišče prve stopnje je pritožbenemu sodišču v reševanje predložilo pritožbo tožeče stranke zoper sklep z 28. 5. 2018 in ugovora obeh pravdnih strank zoper sklep z 19. 4. 2018. O ugovoru tožene stranke bi moralo odločiti sodišče prve stopnje, o ugovoru tožeče stranke (red. št. 31 v spisu) pa je s sklepom z 28. 5. 2018 že odločilo. Vendar ta (pomanjkljivo naslovljena vloga, ki vsebuje nepregledno pomešane pritožbene in ugovorne razloge) predstavlja tudi pritožbo tožeče stranke zoper II. točko izreka sklepa z 19. 4. 2018, o kateri zato odloča pritožbeno sodišče.

6. V ugovoru zoper sklep z 19. 4. 2018 (v delu, ki predstavlja pritožbo) tožnica vztraja pri dodelitvi hčere njej do pravnomočnega zaključka te pravde. Meni, da je edina primerna skrbeti zanjo. A. A. je stara komaj eno leto, za to obdobje je značilna tesna navezanost otroka na mater. Sodišče prve stopnje bi lahko od vložitve predloga za začasno odredbo do naroka pridobilo poročilo CSD o bivalnih razmerah pri tožnici, če je štelo, da je to pomembno. Sodišče je pristransko izpostavilo, da je za otroka boljše okolje ki ga pozna in ga je navajen.

Trditve tožnice in toženca si nasprotujejo, sodišče bi moralo navesti prepričljive razloge in opraviti vrednostno oceno trditev obeh pravdnih strank. Sodišče se ni opredelilo do listin, s katerimi tožnica dokazuje, da mladoletna A. A. živi pri tožencu v okolju, kjer se med družinskimi člani izvaja nasilje in da je toženec vedenjske vzorce povzel po okolju, v katerem živi, saj je nasilje izvajal tudi nad tožnico.

Očitno je, da sodišče ne pozna navad romske skupnosti, so pa te splošno znane in bi se moralo o njih pozanimati. Tožnica opozarja, da ji je bila deklica na silo odtujena, od odhoda od toženca so ji on in njegova družina stike onemogočali.

7. V pritožbi zoper sklep z 28. 5. 2018 (kjer so ponovno pomešani in ponovljeni pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na odločitev o zavrnitvi predloga za začasno odredbo v sklepu z 19. 4. 2018 in pritožbeni razlogi zoper odločitev o zavrnitvi ugovora) pritožnica navaja, da izpodbijani sklep nima konkretnih razlogov o koristi mladoletne A. A., zaradi česar ga ni mogoče preizkusiti. Meni, da sodišče v tem postopku ne ravna dovolj hitro. Ponavlja, da sodišče prve stopnje poročila Centra za socialno delo sploh ni pridobilo, ampak ga je morala pridobiti kar tožnica sama.

Poleg tega začasna odredba ni v skladu z določili Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki v 268. členu določa, da ima sklep o začasni odredbi učinek sklepa o izvršbi, zaradi česar mora vsebovati vse sestavine, ki jih mora vsebovati predlog za izvršbo (40. člen ZIZ), med drug identifikacijske podatke obeh strank. Zaradi tega je treba sklep razveljaviti. Sodišče je uredilo stike od četrtka 3. 4. do sobota 5. 4., sklep pa izdalo šele 19. 4.; z začasno odredbo ne more posegati v preteklo obdobje. Poleg tega bi moral sklep vsebovati izvršilno sredstvo. Dejansko stanje je nepopolno ugotovljeno, pritožnica vztraja, da komaj enoletna A. A. potrebuje mamo. Okolje pri mami je boljše, deklica bi morala z mamo preživeti več časa kot z očetom, saj ima mati za njen zdrav razvoj boljše pogoje.

Pritožnica meni, da bi lahko imel toženec stike z njej dodeljeno A. A. vsako sredo od 12.00 do 18.00 ure in vsak drugi vikend od petka od 12.00 ure do nedelje do 18.00 ure.

8. Pritožbi nista utemeljeni.

9. Izpodbijana sklepa nista obremenjena z nobeno od (posplošeno) očitanih ali kakšno od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sklepa vsebujeta razloge o vseh odločilnih dejstvih, do tistih, ki niso odločilna, pa se sodišču prve stopnje ni (bilo) treba opredeliti. Tako v tej fazi postopka ni odločilno, kateri od roditeljev je boljši in primernejši, da se mu deklica dodeli v vzgojo in varstvo, še manj od tega pa to, čigavo verzijo oziroma videnje odnosa med pravdnima strankama in njunima družinama sprejema sodišče prve stopnje in čigave ne.

O tožničinem predlogu za začasno dodelitev hčere v vzgojo in varstvo

10. Sodišče prve stopnje je povsem pravilno obrazložilo, v kakšnih primerih lahko izda začasno odredbo o dodelitvi otroka v vzgojo in varstvo. Tem pojasnilom pritožbeno sodišče nima česa dodati. Zgolj zaradi preglednosti tega sklepa kratko ponavlja: Bistvo regulacijskih začasnih odredb v družinskih postopkih je, da se z njimi začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. Za izdajo takšne začasne odredbe morajo biti izkazane okoliščine, ki zahtevajo začasno, a nujno ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena le na nujne – izjemne primere.¹ Vprašanja, kdo od staršev je za deklico v prvih mesecih več skrbel in na koga so majhni otroci praviloma bolj navezani, kakšen je bil odnos med staršema, zakaj se je skrhal, čigava družina ima boljše bivalne pogoje in je bolj socializirana, kakšne so navade romske skupnosti in podobna, za odločitev o predlogu za začasno dodelitev otroka pred pravnomočnostjo niso pravno pomembna. Tudi v zvezi s temi vprašanji predlagani dokazi niso, zato se sodišče prve stopnje do njih ni bilo dolžno opredeljevati ali jih pridobivati.

11. Pravno pomembno je le to, ali so z verjetnostjo izkazane okoliščine, ki terjajo ukrepanje, da bi se preprečila nenadomestljiva oziroma težko nadomestljiva škoda ali nasilje. Da te niso izkazane, je sodišče prve stopnje ugotovilo pravilno. Pritožbeno sodišče lahko razlogom sodišča prve stopnje doda le to, da tak zaključek izhaja že iz samih trditev in predlogov tožnice. Ob tem, ko tožnica (če bi ji bila hči začasno dodeljena v vzgojo in varstvo) predlaga, da med drugim poteka stik s tožencem vsak drugi vikend od petka do nedelje zvečer, je namreč na dlani, da niti sama okolja pri tožencu (očita, da tam prihaja do nasilja dedka nad babico) ne ocenjuje kot ogrožujočega.

12. Pritožbeno sodišče ob tem ne dvomi v ugotovitve sodišča prve stopnje, da je A. A. od rojstva živela v ..., kjer je po razhodu družine ostala s tožencem, da je na to okolje navajena in je tu zanjo ustrezno poskrbljeno. Sodišče prve stopnje pravilno podari, da tožnica ni niti trdila, da bi bila deklica kdajkoli deležna nasilja, in ob tem (neizpodbijano) obrazloži, da je toženec sodišče prve stopnje prepričal, da zna ustrezno poskrbi za deklico. Pravilen je torej zaključek sodišča prve stopnje, da v tej fazi postopka ni izkazano, da bi bila deklica pri tožencu ogrožena. Pogojev za izdajo začasne odredbe o dodelitvi torej tudi po prepričanju višjega sodišča v tej fazi postopka ni. Začasna dodelitev otroka enemu ali drugemu od staršev ob nepopolno izvedenem dokaznem postopku (kar je postopku z začasno odredbo imanentno) lahko nedopustno prejudicira končno odločitev o dodelitvi. V situaciji, kot je obravnavana, pa mora biti sodišče še posebej pozorno, da do tega ne pride.²

O začasni odredbi o stikih, izdani po uradni dolžnosti

13. Po drugi strani se tudi pritožbeno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da deklici odsotnost stikov z mamo ni v korist. To sodišče je že večkrat pojasnilo, da odsotnost otrokovih stikov z enim od staršev lahko hitro povzroči odtujitev, to pa nedvomno predstavlja škodo, ki kaj hitro postane zelo težko popravljiva.³ Da bi bilo drugače, pritožnica ne trdi. Začasno ureditev stikov izpodbija z vztrajanjem pri stališču, da bi morala biti deklica začasno dodeljena njej (do česar se je sodišče opredelilo zgoraj) ali pa bi kot mati vsaj morala imeti več stikov kot oče. A obseg stikov je sodišče prve stopnje nedvomno določilo tako, da do odtujitve med mamo in deklico ne bo prišlo, kar je v tej fazi postopka ključno. Stik, ki traja od četrtka dopoldan do sobote popoldan, mami in hčeri omogoča dovolj časa za gradnjo kvalitetnega odnosa.

14. V zvezi s formalnimi pomisleki pritožnice pa še: očitno pisno pomoto v zapisu izreka sklepa z 19. 4. 2018, da stiki (prvič) potekajo od 3. 4. 2018 do 5. 4. 2018, lahko sodišče prve stopnje popravi kadarkoli (328. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Ne glede na to napako, je izrek sklepa glede na njegovo I.2 točko⁴ povsem jasen in razumljiv. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa, tudi ne predstavlja odsotnost sestavin, ki jih mora vsebovati predlog za izvršbo. Če že, mora sklep o začasni odredbi (glede na določbo 268. člena ZIZ) imeti tiste sestavine, ki jih mora imeti sklep o izvršbi. Kar se tiče sredstva izvršbe pa ob odločitvi o začasni odredbi po uradni dolžnosti ni prav nobenega razloga, da sodišče sredstva izvršbe ne bi določilo naknadno, če se bo izkazalo, da ga mora.

15. Vse ostalo, kar navaja pritožnica, bo sodišče presojalo ob odločanju o dodelitvi otroka, ob odločanju o začasni odredbi pa ni pravno pomembno, zato odgovora pritožbenega sodišča ne terja (1. odstavek 360. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zaradi vsega opisanega v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbi zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo.

-------------------------------
¹ Prim. sklep VSL IV Cp 570/2014 in številni drugi.
² Prim. sklep VSL IV Cp 1683/2016 in številni drugi.
³ Prim. sklepi VSL IV Cp 659/2016, IV Cp 1683/2016 in IV Cp 1752/2017.
⁴ Ki se glasi, da se stiki ponavljajo od vsakega četrtka do vsake sobote ob istih urah, na istem kraju vrnitve in prevzema.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep IV Cp 1242/2021
• VSL Sklep IV Cp 579/2021
• VSM Sklep III Cp 300/2022