<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sklep IV Cp 1439/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:IV.CP.1439.2018
Evidenčna številka:VSL00015105
Datum odločbe:22.08.2018
Senat, sodnik posameznik:dr. Vesna Bergant Rakočević (preds.), Zvone Strajnar (poroč.), Irena Veter
Področje:DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba v sporih iz razmerja med starši in otroki - dodelitev otrok v varstvo, vzgojo in preživljanje - nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda - ogroženost otroka - porazdelitev preživninskega bremena - družinski standard - nujno preživljanje - načelo kontradiktornosti - ugovor zoper sklep o začasni odredbi

Jedro

Začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki je oblika začasne pravne zaščite otrok oziroma zavarovanja njihovih koristi med pravdnim postopkom, katere namen je v olajšanju položaja otroka, ko je ta tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnosti sodbe.

Izjemnost instituta regulacijske začasne odredbe, ki mora ostati omejena le na nujne primere, se mora izražati tudi pri začasnih odredbah glede preživljanja. Kriterij za določitev preživnine ne bi smel biti porazdelitev preživninskega bremena glede na ugotovljene potrebe otrok in zmožnosti vsakega od staršev (129. člen ZZZDR), pač pa kršitev preživninske obveznosti starša, zaradi česar je preživljanje otroka ogroženo.

Vsebinski kriterij za določitev višine preživnine pri regulacijskih začasnih odredbah ni (tako kot v sodbi) ustrezen življenjski standard, pač pa nujno preživljanje.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep IV P 182/2016-76 z dne 11. 4. 2018 (odločitev o ugovoru zoper začasno odredbo o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo in določitvi stikov) se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep IV P 182/2016-77 z dne 11. 4. 2018 (odločitev o ugovoru zoper začasno odredbo o določitvi preživnine) se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi in sklep IV P 182/2016-63 z dne 12. 2. 2018 spremeni tako, da je tožnica dolžna za preživljanje sinov A. in B. plačevati začasno preživnino v znesku po 100,00 EUR za vsakega. V preostalem delu pa se ugovor zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

III. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom IV P 182/2016-60 z dne 30. 1. 2018 izdalo začasno odredbo in do pravnomočnosti odločbe v pravdnem postopku zaupalo otroka pravdnih strank, 6 letnega A. in 2 letnega B., v vzgojo in varstvo tožencu. Hkrati je določilo njune stike s tožnico, in sicer enkrat tedensko pod nadzorom CSD v trajanju po 1 uro in pol, za čas, ko je mld. B. še v zdravstveni ustanovi pa so stiki z materjo določeni po 2 uri dnevno pod nadzorom tamkajšnjega medicinskega osebja.

S sklepom IV P 182/2016-63 z dne 12. 2. 2018 pa je sodišče z začasno odredbo in do pravnomočnega zaključka pravde spremenilo začasni dogovor pravdnih strank glede plačevanja preživnine, ki sta ga sklenili pred sodiščem, tako, da je tožnica dolžna za preživljanje vsakega od sinov začasno plačevati preživnino v višini po 150,00 EUR.

Z izpodbijanima sklepoma je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovora tožnice proti izdanima začasnima odredbama.

2. Tožnica izpodbija obe odločitvi s pravočasnima pritožbama. V pritožbi zoper sklep o ugovoru zoper začasno odredbo o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo določitvi stikov uveljavlja pritožbeni razlog nepopolne oziroma nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je za oba otroka vestno skrbela, ju primerno hranila, spoštovala odločitve in navodila zdravnikov, se z njimi usklajevala glede hospitalizacije B. in očetu dopuščala in omogočala stike. Meni, da ji je bila kršena pravica do kontradiktornega postopka, saj se pred izdajo začasne odredbe ni imela možnost izjaviti o verjetnosti terjatve. V spis je vložila medicinsko dokumentacijo otrok z namenom, da sodišče angažira neodvisnega izvedenca medicinske stroke, ki bo po pregledu celotne dokumentacije in osebnem pregledu otrok lahko ugotovil, da razlog za zdravstvene težave otrok ni na strani tožnice, ki je za oba otroka ves čas ustrezno skrbela. Sodišče je svojo odločitev nekritično oprlo zgolj na epikrizo Centra za zdravljenje bolezni otrok, torej zgolj na eno samo mnenje namesto da bi postavilo predlaganega izvedenca medicinske stroke. Da je imel B. zdravstvene težave je bilo potrjeno tudi s strani specialista pediatra. Ne more sprejeti, da se ji nenadoma očita ravnanje v škodo otrok, čeprav je za oba otroka od rojstva dalje dejansko sama lepo skrbela. Izvedenec klinično psihološke stroke, ki ga je postavilo sodišče je ugotovil, da noben od staršev ne kaže psiholoških ali celo psihopatoloških posebnosti, ki bi lahko bile ovira pri negi, vzgoji in oskrbi otrok ter da je osebnostna ocena matere ugodnejša od očetove, da je bolj realna in z večjo lahkoto prepoznava potrebe otrok. Sodišče je napačno kljub takšnemu izvedenskemu mnenju izdalo začasno odredbo. Sodišče prve stopnje svojo odločitev temelji zgolj na omenjeni epikrizi Centra za zdravljenje bolezni otrok, drugih dokazov na katerih bi lahko temeljilo svojo odločitev pa ni izvedlo. Sodišče tudi ni pojasnilo zakaj so stiki določeni tako poredko in zakaj morajo biti pod nadzorom. Do otrok nikoli ni bila nasilna. Sodišče je oprlo svojo odločitev zgolj na navedbo CSD, da obstaja bojazen, da bi po najbolj črnem scenariju lahko ogrozila življenje otrok. Nedvomno je v škodo otrok, če ju tako majhna "sistem" nenadoma iztrga iz domačega okolja in materine prisotnosti. Izpodbijani sklep v zvezi z sinom A. nima razlogov. Domnevna izguba teže v času božično novoletnih praznikov je nedokazana. Tudi psihiater pri katerem je poiskala pomoč ni prepoznal "grobe izgube realitetne kontrole v smislu psihotičnega mišljenja ali doživljanja". Navedel je tudi, da je tožnica zanikala suicidalne ideje in da ji svetuje "le" psihološko - psihoterapevtsko obravnavo pri klinični psihologinji.

V pritožbi zoper odločitev o ugovoru zoper izdano začasno odredbo o začasni določitvi preživnine uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava in nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Ne strinja se z višino preživnine, ki je določena v njeno breme. Kljub očitno boljši finančni situaciji toženca in ugotovljenih potrebah obeh sinov, je njej naložilo višje preživninsko breme, saj bo morala kriti 63% delež preživninskih potreb A. in 74% delež preživninskih potreb B. Meni tudi, da ju sodišče neenako obravnava, saj se je prej strinjalo z dogovorom pravdnih strank, da oče za preživljanje otrok, ko sta bila pri njej plačuje nižjo preživnino od sedaj določene. Ne strinja se tudi z odločitvijo o rubežu njene plače. Sodišče ni pojasnilo kateri razlogi so ga pripeljali do zaključka, da naložene obveznosti ne bi prostovoljno plačevala. Sodišče prve stopnje je v začasni odredbi o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo zapisalo, da dosedanji postopek ni pokazal, da bi bile eksistenčne potrebe obeh otrok brez tožničinega rednega prispevka k njunemu preživljanju ogroženo. Le 14 dni kasneje pa je ob nespremenjenem dejanskem stanju svojo prejšnjo ugotovitev negiralo z izdajo začasne odredbe.

3. Pritožba zoper odločitev o ugovoru zoper izdano začasno odredbo o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo ni utemeljena, pritožba zoper odločitev o začasni določitvi preživnine pa je delno utemeljena.

4. Iz podatkov spisa izhaja, da sta pravdni stranki 12. 4. 2017 pred sodiščem prve stopnje sklenili dogovor, da bo do pravnomočne odločitve v pravdnem postopku A. pri vsakem od staršev preživel polovico časa, medtem ko bo B. v vzgoji in varstvu pri materi, hkrati pa bo imel enkrat tedensko popoldan in vsako nedeljo 3 oziroma 4 ure stik s tožencem. Ta se je tudi zavezal na račun preživnine za oba otroka plačevati oskrbo v vrtcu in sicer vsak drugi mesec ter vsak mesec mesečno preživnino po 100,00 EUR za oba otroka. Sodišče prve stopnje je z izdanima začasnima odredbama poseglo v dogovor pravdnih strank, potem ko je od CSD (25. 1. 2018) prejelo poročilo o življenjskih okoliščinah, v katerih so se znašli pravdni stranki in njuna mladoletna otroka. Iz mnenja CSD izhaja, da mati s svojimi ravnanji ogroža oba otroka in je hkrati sama potrebna pomoči, da je policija tožnici izrekla prepoved približevanja A., medtem ko je B. že v varnem okolju v bolnici, da je za otroka bolj varno, da začasno prevzame skrb zanju toženec, ki je izkazal tudi večjo pripravljenost za sodelovanje s pristojnimi službami in da je otrokoma v korist, če njuni stiki s tožnico začasno potekajo le pod nadzorom. Po takšnem mnenju CSD, ki je bilo podprto tudi z medicinsko dokumentacijo, je prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti izdalo začasno odredbo, s katero je otroka začasno zaupalo v vzgojo in varstvo tožencu, materi pa določilo stike pod nadzorom.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana odločitev temelji na nepopolno in nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Prvostopenjsko sodišče je v začasni odredbi navedlo obširne razloge za izdajo navedene ureditvene začasne odredbe, na katere se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje. V izpodbijanem sklepu pa je poudarilo, da je bil ključen argument za izdajo začasne odredbe okoliščina, da sta oba otroka v času, ko sta bila v materini oskrbi, izgubljala težo, B. pa je imel tudi druge zdravstvene težave (drisko, napet trebušček...), da sta imela v času, ko nista bila z materjo, prekomeren apetit in da je mld. B. v času hospitalizacije pridobival na teži, redno odvajal blato, razvojno napredoval (govor, socialne veščine) in ni imel drugih zdravstvenih težav.

6. Začasna odredba v sporih iz razmerij med starši in otroki je oblika začasne pravne zaščite otrok oziroma zavarovanja njihovih koristi med pravdnim postopkom, katere namen je v olajšanju položaja otroka, ko je ta tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da dejanske okoliščine kažejo na verjetnost, da bi lahko brez tega pravnega sredstva za otroka nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda (272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ). Tožničin očitek kršitve načela kontradiktornosti, češ da ni imela priložnosti se izjaviti o dejstvih pred izdajo začasne odredbe, je neutemeljen. Uresničenju načela kontradiktornosti je namenjen ugovor dolžnika zoper izdano začasno odredbo, v katerem ima možnost podati nasprotna dejstva oziroma zanikati dejstva, na katerih odločitev o začasni odredbi temelji. Tega je tožnica tudi vložila, vendar z njim ni uspela, saj je verjetnost obstoja za oba otroka ogrožajoče dejanske situacije večja od verjetnosti nasprotnih trditev tožnice. Tožnica se je neutemeljeno sklicevala na izvedensko mnenje sodnega izvedenca kliničnega psihologa, ki je ugodno ocenil tožničine starševske veščine. Izvedenčeva ocena je bila podana pol leta pred nastopom akutno ogrožajočih okoliščin, ki izhajajo iz poročila in mnenja CSD ter zdravstvene dokumentacije. Navsezadnje pa je sodišče po izdani začasni odredbi pridobilo tudi izvedensko mnenje psihiatrije, v katerem ugotavlja, da je pri tožnici podana osebnostna motnja in mdr. tudi manipulacija s hranjenjem svojih otrok in neupoštevanjem medicinskih usmeritev.

7. Podlaga za odločitev o izvajanju stikov obeh otrok s tožnico pod nadzorom izhaja iz poročila CSD, njihovega mnenja in predloga. Verjetnost okoliščin o ogroženosti otrok je takšna, da sodišču preprečuje drugačno odločitev.

8. Ogroženost obeh otrok je konkretna, zato odločitve o njunem zavarovanju ni mogoče odložiti do popolne razjasnitve stvari ob koncu postopku. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, tožničina pritožba pa neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je v odločitvi o začasnem zaupanju otrok v vzgojo in varstvo navedlo, da dosedanji postopek ni pokazal, da bi bile eksistenčne potrebe otrok brez tožničinega rednega prispevka k njunemu preživljanju ogrožene. Zato po uradni dolžnosti ni odločilo tudi o začasni določitvi preživnine. O tem je odločilo po predlogu toženca, v katerem je navedel, da bi lahko nastala nenadomestljiva škoda, če bi moral za celotno oskrbo obeh otrok poskrbeti sam, saj ne zmore v celoti pokriti eksistenčnih potreb obeh otrok. Sodišče prve stopnje je z izdano začasno odredbo poseglo v začasni dogovor glede plačevanja preživnine, po katerem jo je bil dolžan plačevati toženec, ki pa ima zdaj oba otroka v popolnem varstvu, vzgoji in oskrbi, saj ima mati določen stik le enkrat tedensko pod nadzorom. Štelo je, da je treba del preživninskega bremena prenesti tudi nanjo in odločilo, da naj za preživljanje vsakega od sinov prispeva po 150,00 EUR mesečno. Tožnica je v ugovoru grajala porazdelitev preživninskega bremena med oba starša in se ni strinjala s tem, da je večji del glede na ugotovljene potrebe obeh otrok, na njej. Šele v pritožbi je navedla, da iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da bi bile eksistenčne potrebe obeh mladoletnih otrok brez njenega prispevka k njunemu preživljanju ogrožene.

10. Izjemnost instituta regulacijske začasne odredbe, ki mora ostati omejena le na nujne primere, se mora izražati tudi pri začasnih odredbah glede preživljanja. Kriterij za določitev preživnine ne bi smel biti porazdelitev preživninskega bremena glede na ugotovljene potrebe otrok in zmožnosti vsakega od staršev (129. člen ZZZDR), pač pa kršitev preživninske obveznosti starša, zaradi česar je preživljanje otroka ogroženo1. V obravnavani zadevi je glede na to, da tožnica ničesar ne prispeva za preživljanje obeh otrok (nasprotnega tožnica ni ne zatrjevala ne dokazovala) in da je torej celotno finančno in hkrati breme varstva in vzgoje na očetu, pravilno sklepanje sodišča na verjetnost ogroženosti koristi otrok (verjetnost, da bo brez vsakršnega materinega prispevka preživljanje obeh otrok ogroženo, je večja od verjetnosti, da ne bo), zato je prvostopenjsko sodišče pravilno določilo začasno preživnino.

11. Pritrditi pa je treba tožnici, da je prvostopenjsko sodišče uporabilo napačen vsebinski kriterij za določitev višine preživnine. Ta ne bi smel biti (tako kot v sodbi) ustrezen življenjski standard, pač pa nujno preživljanje2. Po mnenju pritožbenega sodišča bo nujno preživljanje obeh otrok zagotovljeno s tožničinim prispevkom po 100,00 EUR za vsakega od otrok. Glede na navedeno je bilo treba izpodbijano odločitev v tem delu spremeniti tako, kot to izhaja iz II. točke izreka te odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
1 Dr. Aleš Galič, Začasne odredbe v sporih iz družinskih razmerij, Pravosodni bilten 4/2000, str. 80.
2 Prav tam, str. 80.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 9, 9/2, 272
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 5, 411, 411/1, 411/3
Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 129

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzMzAw