<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1029/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1029.2018
Evidenčna številka:VSL00014580
Datum odločbe:02.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kobal Velkavrh (preds.), Katarina Parazajda (poroč.), Dušan Barič
Področje:CESTE IN CESTNI PROMET - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - LASTNINJENJE - STVARNO PRAVO
Institut:infrastrukturni objekt - lastninjenje nepremičnin, ki se uporabljajo kot javna infrastruktura oziroma funkcionalno zemljišče - cesta - javna površina - javna pot - pravica uporabe - lastnina občin

Jedro

Ni torej bistveno, kdo je bil ob uveljavitvi ZGJS (še manj ob uveljavitvi ZLNDL) vpisan kot imetnik pravice uporabe, niti da je bila K. ulica kasneje kategorizirana kot javna cesta, pa tudi ne, ali je bila cesta „razvrščena kot cesta in izročena v promet“. Bistveno je, ali je bila ob uveljavitvi ZGJS cesta in ali se je po tedaj veljavnih predpisih štela za javno površino.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka zahteva ugotovitev lastninske pravice na treh nepremičninah. Trdi, da jo je pridobila na podlagi 76. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS), saj predstavljajo cesto lokalnega pomena - del K. ulice v L. Tožena stranka1 se je po njeni oceni nepravilno vpisala kot njihov lastnik po določbah Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL).

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin z ID znakom X-1430/69-0, X-1424/4-0 in X-1424/3-0 (parc. št. 1424/3, 1424/4 in 1430/69 k. o. X) in toženi stranki naložilo, da tožnici v 8 dneh povrne 1.302,35 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni, ali vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Graja zaključek, da so sporne nepremičnine del javne ceste oziroma da so že leta 1993 predstavljale javno cesto. Danes so sporne nepremičnine morda res splošnega pomena za promet, vendar je za odločitev bistvenega pomena, kakšno je bilo njihovo stanje v letu 1997, ko je stopil v veljavo ZLNDL, na podlagi katerega se je tožena stranka (oziroma njena pravna prednica T., d. o. o.) vknjižila kot lastnica. Kot izhaja iz odloka, na katerega se sklicuje tožeča stranka, so bile sporne nepremičnine kategorizirane kot „javna cesta“ šele v letu 2005. To pa pomeni, da pred tem sporno zemljišče ni imelo statusa javne ceste in ni bilo izročeno v promet v skladu z določbami Zakona o cestah2 (v nadaljevanju ZCes). Pritožnica graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in meni, da je ta v nasprotju z 8. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Je pa tudi očitna posledica pristranskosti sodišča ter v celoti neprepričljiva, kar predstavlja kršitev iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Zaključek, ki ga je sodišče povzelo iz izpovedbe priče M. B., da je bila cesta na spornih nepremičninah zgrajena s komunalnim prispevkom oziroma občinskimi sredstvi, ne drži. Tak zaključek je v nasprotju z izvedenimi dokazi, saj je navedena priča izpovedala, da zgolj sklepa, da je bila cesta zgrajena s komunalnim prispevkom oziroma občinskimi sredstvi. Na vprašanje, če ve, kako je nastala sporna cesta, je priča izpovedala, da teh podatkov ni iskala in torej ni vedela, kdo je sporno cesto gradil in s čigavimi sredstvi. Izročitve v promet tožnica z ničemer ni izkazala, tega pa ne izkazujejo niti orto foto posnetki, iz katerih je razvidno zgolj, da gre za cesto skozi naselje vrstnih hiš, na tej podlagi pa ni mogoče trditi, da gre za javno cesto. Opozarja še, da je že v navedbah opozorila, da bi morala tožeča stranka, če meni, da je bil vpis lastninske pravice na toženca po določbah ZLNDL nepravilen, vložiti izbrisno tožbo, česar tožnica ni storila oziroma ni storila v triletnem roku, ki ga je za vložitev izbrisne tožbe določal Zakon o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK), ki je veljal ob vknjižbi lastninske pravice na spornih nepremičninah na toženca.

4. Na pritožbo je odgovorila tožnica. Meni, da pritožba ni utemeljena, zato predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. V odgovoru opozarja, da je bilo za pravilno odločitev bistveno odgovoriti na dve vprašanji, in sicer ali gre pri sporni cesti za javno dobrino, ki je podvržena lastninjenju na podlagi določb ZGJS in kako je bila cesta financirana. Ne vzdržijo pritožbene navedbe tožene stranke, da je bila cesta zgrajena izključno z denarnimi sredstvi njene pravne prednice. Neutemeljen je očitek, da je tožba nesklepčna, ker tožnica ni vložila izbrisne tožbe. Tožnica je po samem zakonu pridobila lastništvo spornih nepremičnin, zaradi česar izbrisna tožba ni bila niti potrebna.

5. Višje sodišče je pritožbo s sodbo II Cp 3007/2015 z 9. 12. 2015 zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da vprašanje, ali sporne nepremičnine predstavljajo javno cesto ali ne, ni odločilno. Menilo je, da bi tožena stranka lahko uspela le, če bi zatrjevala pridobitev lastninske pravice na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP).

6. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 302/2016 z 12. 4. 2018 sodbo višjega sodišča razveljavilo. Pojasnilo je, da toženi stranki ni treba trditi in dokazati, da je lastninsko pravico pridobila na podlagi ZLPP, in tako ovreči zatrjevane lastninske pravice tožnice. Tožeča stranka je tista, ki trdi, da je lastninsko pravico na spornih nepremičninah pridobila na originaren način, na podlagi ZGJS, in mora svoje trditve dokazati. Če ji bo uspelo, bo izključila zatrjevano lastninsko pravico tožene stranke, ki trdi, da je na njih lastninsko pravico pridobila na podlagi ZLNDL in je v razmerju do ZGJS subsidiarne narave. Pritožbeno sodišče se mora zato ukvarjati z vprašanjem, ali je sporna cesta infrastrukturni objekt po določbi 76. člena ZGJS, in ali so izpolnjeni pogoji, ki jih za pridobitev lastninske pravice predpisuje zakon, ter pritožbenimi očitki v zvezi s tem.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo nobene od zatrjevanih niti kakšne uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP.

9. V skladu s 1. odstavkom 76. člena ZGJS postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnina republike, občine oziroma Mesta L. infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so v skladu s predpisi namenjena izvajanju dejavnosti oziroma zadev iz 68. člena in 1. odstavka 72. člena tega zakona, vključno s sredstvi, ki so: - bila financirana iz sredstev prispevkov ali povračil, iz sredstev samoprispevka ali iz sredstev, ki so se obvezno združevala na podlagi zakona, samoupravnega sporazuma ali drugega samoupravnega splošnega akta (sredstva solidarnosti in vzajemnosti), ali - bila neodplačno prenesena v podjetja oziroma organizacije za izvajanje dejavnosti iz 68. člena in prvega odstavka 72. člena tega zakona. Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 38/2016 obrazložilo: „Iz predloga ZGJS pa je jasno razvidno, da spadajo javne poti med infrastrukturo, ki je predmet lastninjenja po tem zakonu. Med v predlogu našteto infrastrukturo na področjih gospodarskih javnih služb spada namreč tudi sekundarno, primarno in magistralno omrežje objektov in naprav v smislu 2. odstavka 35. člena Zakona o stavbnih zemljiščih3 (ZSZ).4 Predlog se izrecno sklicuje na Navodilo o tem, kaj se šteje za sekundarno, primarno in magistralno omrežje komunalnih in drugih naprav.5 Ta pa v takšno omrežje uvršča vse javne poti...“ Vrhovno sodišče v zgoraj citirani odločbi tudi ocenjuje, da beseda „vključno“, ki jo vsebuje 1. odstavek 76. člena ZGJS, jasno nakaže, da se po tem členu ne lastnini zgolj infrastruktura, pri kateri je izpolnjen eden izmed taksativno določenih pogojev v alinejah. Ni torej bistveno, kdo je bil ob uveljavitvi ZGJS (še manj ob uveljavitvi ZLNDL) vpisan kot imetnik pravice uporabe, niti da je bila K. ulica kasneje kategorizirana kot javna cesta, pa tudi ne, ali je bila cesta „razvrščena kot cesta in izročena v promet“. Bistveno je, ali je bila ob uveljavitvi ZGJS cesta in ali se je po tedaj veljavnih predpisih štela za javno površino.6

10. Pritožnica niti ne nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da so sporne nepremičnine del K. ulice. A meni, da gre za zasebno cesto. Pritožbeno sodišče sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je z vpogledom v aeroposnetek GURS z 11. 7. 1988 (priloga A 1) in digitalne ortofoto posnetke za sporne nepremičnine (A 2 do A 4) ugotovilo, da gre za del ceste, ki je bistvenega pomena in edini možen dovoz do vseh zgradb na tem naslovu (čemur pritožnica niti ne nasprotuje). Da gre za cesto, ki jo uporabljajo lastniki stanovanjskih enot K. ulice7, je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila tudi tožena stranka. Takšne ugotovitve utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da gre (in je šlo že v letu 1988, torej tudi v času uveljavitve ZGJS) za prometno površino, ki je splošnega pomena za promet in jo lahko (in jo je lahko že v letu 1988, torej tudi v času uveljavitve ZGJS) vsak prosto uporablja(l) ob pogojih in na način določen z zakonom. Gre torej za javno površino v smislu 2. člena ZCes, ne pa za kakšno od tistih cest, ki niso (bile) javne ceste v smislu ZCes.8 V skladu z 12. členom ZCes so (bile) namreč dovozne poti, vaške in poljske poti, gozdne poti ter druge krajevne poti, s katerimi ne gospodarijo organizacije združenega dela in niso njihovo osnovno sredstvo, javne poti.

11. Dejstvo, da je imela tožena stranka oziroma njena pravna prednica na sporni nepremičnini vpisano pravico uporabe, še ne pomeni, da je to pravico tudi res imela.9 Tožena stranka ni niti trdila, da bi bila sporna ulica njeno osnovno sredstvo in da je z njo gospodarila (ali da je bila osnovno sredstvo katerekoli organizacije združenega dela) - nasprotno, trdila je, da so jo uporabljali lastniki stanovanjskih enot K. ulice. Gre torej najmanj za dovozno pot (kar izhaja že iz trditev pravdnih strank), ki se je po tedaj veljavnih predpisih štela za javno površino. V skladu z 2. odstavkom Zakona o združenem delu10 (v nadaljevanju ZZD) pa je občina, v kateri je nepremičnina, upravljala bogastvo in dobrine v splošni rabi11, torej tudi sporno javno površino.

12. V skladu s 4. odstavkom 76. člena ZGJS se določbe prejšnjih odstavkov ne uporabljajo za objekte in naprave oziroma omrežja in druga sredstva, ki so bila zgrajena ali pridobljena s sredstvi pravnih ali fizičnih oseb na način, ki ni vsebovan v prvem odstavku tega člena. Sodišče prve stopnje se je v tej luči utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem, kdo je financiral izgradnjo sporne ceste. Tožena stranka, kot pravilno pojasnjuje sodišče prve stopnje, svojih trditev o financiranju ni izkazala z ničemer. Priča I. B., katere zaslišanje je predlagala, o tem, da bi bila cesta zgrajena s sredstvi tožene stranke, ni vedel ničesar. Po drugi strani je priča M. B. izpovedal, da gre za območje, ki je bilo grajeno v letu 1982 s komunalnim prispevkom, da so se družbena zemljišča oddajala graditeljem za čas gradnje, nato pa bi se morala prenesti nazaj na občine.12 Pritožbeni očitek v smeri bistvene kršitve iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Res je priča izpovedala tudi to, kar povzema pritožnica, torej, da ni iskal teh podatkov. Vendar pa je povsem določno pojasnil, da je bilo območje grajeno v letu 1982 in da je šlo vsekakor za občinska sredstva. Pravilno je torej stališče sodišča prve stopnje, da pri K. ulici ne gre za izjemo iz 4. odstavka 76. člena ZGJS.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek glede uveljavljanja izbrisne tožbe. Ustaljeno je stališče sodne prakse, da originarni pridobitelj lastninske pravice lahko izbira med ugotovitveno tožbo in izbrisno tožbo.13 Predmet odločanja v obravnavani zadevi je zahtevek za ugotovitev lastninske pravice tožnice, pravni interes za tak ugotovitveni zahtevek pa ji daje 40. člen Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1).

14. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Na podlagi prvega odstavka 154., 155. in 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, saj toženec s pritožbo ni uspel, tožničini pritožbeni stroški pa ne predstavljajo potrebnih stroškov, saj pritožbeni odgovor ni v ničemer doprinesel k odločitvi pritožbenega sodišča.

-------------------------------
1 Pritožbeno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da gre za S., d. o. o. - (od 22. 5. 2017) v stečaju, in ne (že od leta 2009 neobstoječo) S., d. d., kot je (očitno pomotoma) označeno v tožbi in posledično dosedanjih sodnih odločbah. Tožena stranka se je ves čas postopka označevala kot S., d. o. o., tudi stečajni upravitelj je ob prevzemu postopka navedel naziv S., d. o. o. - v stečaju. Ta pravni subjekt je tudi subjekt registrskega vpisa.
2 Uradni list SRS, št. 38/1981 s sprem.
3 Ur. list SRS, št. 18/1985 in nasl.
4 Poročevalec DZ, letnik XIX, št. 7, str. 81.
5 Ur. list SRS št. 27/1985.
6 Prim. tudi odločbo VS RS II Ips 38/2016.
7 Iz posnetka v priloga A1 je razvidno, da gre za približno 30 zgradb oz. vrstnih hiš v 10 nizih.
8 Prim. 11. člen ZCes v zvezi z gozdnimi cestami in cestami, ki so (bile) osnovno sredstvo drugih organizacij združenega dela.
9 Ustaljeno je stališče sodne prakse, da vpis pravice uporabe v zemljiško knjigo ni konstitutitvnega pomena - prim. odločba VS RS II Ips 259/2006.
10 Ur. l. SFRJ, št. 53/1976 in naslednji.
11 Prim. odločbo VS RS II Ips 38/2016.
12 Takšna praksa je bila običajna in je splošno znana, enak način oddajanja zemljišč v začasno uporabo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 38/2016, prim. 19. in 20 točka obrazložitve.
13 Prim. odločbo VS RS II Ips 71/2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih javnih službah (1993) - ZGJS - člen 72, 76, 76/1, 76/4
Zakon o cestah (1981) - ZCes - člen 2, 12
Zakon o združenem delu (1976) - ZZD - člen 2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.12.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIzMjg2