VSL Sklep Cst 406/2018

Jedro

Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka zaradi nepreizkusljivosti odločitve. V pritožbi je navedel, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da sklepi o soglasju za plačilo stroškov stečajnega postopka, ki se v izreku sklicujejo na predlog upravitelja in ga razglašajo kot njegov sestavni del, niso dopustni. Pritožbeno sodišče se strinja z odgovorom upravitelja, da so te trditve povsem pavšalne, saj ni mogoče ugotoviti, katere primere ima pritožnik v mislih. Zato mu pritožbeno sodišče tudi ne more odgovoriti, ali je šlo v tistih primerih, ki jih je imel v mislih pritožnik, za enako oblikovan izrek kot v konkretnem primeru. Sicer pa gre v konkretnem primeru le za tehnično rešitev pripetega, namesto prekopiranega dela besedila, ki se nanaša na opredelitev vrste stroška in višino stroška, ki je bil predmet odločitve sodišča. Izrek izpodbijanega sklepa je jasen in ne pušča dvoma o vsebini odločitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje dalo upravitelju soglasje za plačilo stroškov stečajnega postopka, navedenih v predlogu upravitelja (p. d. 137) ter še sklenilo, da je 2. točka upraviteljevega predloga sestavni del izreka tega sklepa in da se objavi skupaj z njim.¹

2. Zoper sklep se je pritožil upnik R. d. o. o., L. Uveljavljal je nepopolno in zmotno ugotovitev dejanskega stanja, zmotno uporabo materialnega prava ter absolutne bistvene kršitve določb postopka. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog upravitelja v celoti zavrne, oziroma, da ga razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, stečajnemu dolžniku pa naloži v obeh primerih vse pritožbene stroške upnika.

3. Stečajni upravitelj je na pritožbo odgovoril, da ni utemeljena. V dokaz, da je bil strošek plačila sodne takse za pritožbo potreben pa je priložil še sklep Višjega sodišča v Kopru II Ip 181/2018 z dne 2. julija 2018, iz katerega izhaja, da je stečajni dolžnik s pritožbo uspel. Predlagal je zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da ima plačilo navedeno v upraviteljevem predlogu značilnost stroškov stečajnega postopka iz 355. člena ZFPPIPP in je v skladu z veljavno zakonodajo. Zato je sodišče upravitelju dalo soglasje za njihovo plačilo (prvi odstavek 357. člena ZFPPIPP).

6. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb postopka zaradi nepreizkusljivosti odločitve. V pritožbi je navedel, da se je sodna praksa že večkrat izrekla, da sklepi o soglasju za plačilo stroškov stečajnega postopka, ki se v izreku sklicujejo na predlog upravitelja in ga razglašajo kot njegov sestavni del, niso dopustni. Pritožbeno sodišče se strinja z odgovorom upravitelja, da so te trditve povsem pavšalne, saj ni mogoče ugotoviti, katere primere ima pritožnik v mislih. Zato mu pritožbeno sodišče tudi ne more odgovoriti, ali je šlo v tistih primerih, ki jih je imel v mislih pritožnik, za enako oblikovan izrek kot v konkretnem primeru. Sicer pa gre v konkretnem primeru le za tehnično rešitev pripetega, namesto prekopiranega dela besedila, ki se nanaša na opredelitev vrste stroška in višino stroška, ki je bil predmet odločitve sodišča. Izrek izpodbijanega sklepa je jasen in ne pušča dvoma o vsebini odločitve. V izreku sklepa v zvezi z v prilogi vsebovanim besedilom 2. točke predloga upravitelja, ki je bila objavljena skupaj s sklepom, je navedena vrsta stroška in njena višina. Drugačne pritožbene trditve niso utemeljene, prav tako tudi ne očitek, da bi moralo sodišče skupaj s sklepom objaviti sam plačilni nalog za plačilo sodne takse, na katerega se plačilo nanaša, sklep, ki ga je dolžnik izpodbijal in pritožbo ter pritožbo, za katero naj bi moral plačati sodno takso, ker teh dokumentov ni treba objaviti skupaj s sklepom. Ker pa pritožnik s temi trditvami posredno izraža dvom v resničnost nastanka navedenega stroška, jih je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi v tej smeri. Zaključilo je, da pritožnik s trditvami, ki jih je podal, ni uspel ovreči presoje sodišča prve stopnje o potrebnosti navedenega stroška.

7. Iz nadaljnjih pritožbenih trditev, da je pritožba, ki jo je vložil dolžnik v izvršilnem postopku, neutemeljena, pa je razvidno, da upnik želi skozi pritožbo zoper sklep o stroških doseči stališče o samem poteku izvršilnega postopka, v katerem je za stečajnega dolžnika nastala taksna obveznost v zvezi z vloženo pritožbo. Stečajni upravitelj je odgovoru na pritožbo priložil sklep, iz katerega izhaja, da je s pritožbo uspel. Že na podlagi navedenega dokaza pritožbeno sodišče nima razloga za dvom v presojo sodišča prve stopnje o sami potrebnosti stroška. Prav tako pa materialnopravno niti ne more pritrditi pritožniku, da sodišče prve stopnje ne bi smelo soglašati s plačilom stroška sodne takse za pritožbo, če ne bi dalo predhodno soglasja upravitelju, da sploh vloži pritožbo, saj ZFPPIPP soglasja sodišča upravitelju za procesno dejanje vložitve pritožbe ne predvideva. Upravitelj je pri opravljanju procesnih dejanj samostojen, opravljati pa jih mora zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov v skladu s pravili stroke oseb, ki kot mandatarji opravljajo posle za druge osebe (97. in 98. člen ZFPPIPP). V konkretnem primeru upnik sicer zatrjuje, da jih ne opravlja v korist njemu, ki ima tudi položaj upnika stečajnega postopka, kar pa še ni zadosten razlog za presojo, da bi moralo sodišče zavrniti soglasje k plačilu stroškov za pritožbo, ki jo je stečajni upravitelj vložil zoper odločitev sodišča, za katero je ocenil, da ni v korist stečajni masi pač pa le v korist enega upnika.

8. V stečajnem postopku velja pravilo, da sme upravitelj opraviti plačilo ali drugo izpolnitev v breme stečajne mase samo na podlagi sklepa sodišča v skladu z oddelkom 5.9. ZFPPIPP, če ni v zakonu za posamezen primer drugače določeno (353. člen ZFPPIPP). Že plačana sodna taksa po oceni pritožbenega sodišča sama po sebi ne more biti razlog za zavrnitev soglasja k plačilu potrebnih stroškov stečajnega postopka, kar želi pritožnik doseči s to pritožbo. Eventualno plačilo iz stečajne mase pred izdajo sklepa o soglasju k plačilu stroškov je lahko le predmet presoje skladnosti ravnanj upravitelja s pravili iz 353. člena ZFPPIPP. Niso pa trditve pritožnika, da naj bi upravitelj sodno takso plačal še pred izdajo spornega sklepa, odločilne za presojo izpodbijanega sklepa. Zato jih pritožbeno sodišče ni bilo dolžno presojati.

9. V konkretnem primeru pritožnik po oceni pritožbenega sodišča ni uspel z nobenim od uveljavljanih pritožbenih razlogov izpodbiti pravilne odločitve sodišča prve stopnje. Ker sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

-------------------------------
¹ Upoštevaje 2. točko upraviteljevega predloga (p. d. 137) je v izreku izpodbijanega sklepa sodišče odločilo o soglasju k plačilu sodne takse za pritožbo po tarifni številki 4033 ZST-1 v znesku 33,00 EUR na podlagi plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Tolminu v izvršilni zadevi I 8/2016 z dne 31. 5. 2018.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 365/2018
• VSL Sklep Cst 116/2020
• VSL sklep Cst 264/2011