VSL Sodba II Cp 1196/2018

Jedro

Za škodo, ki je nastala delavcu pri opravljanju dela, ne odgovarja le oseba, pri kateri delavec opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi oseba, pri kateri delavec opravlja delo na kakršnikoli drugi podlagi (1. točka 3. člena ZVZD). Po utrjenem stališču sodne prakse sodijo mednje naročniki del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev.

Pogodbena omejitev zavarovalnega kritja v primeru zavarovanja odgovornosti je dopustna le za primere, ko škodo namenoma povzročijo zavarovalec, zavarovanec ali zavarovalni upravičenec. Če škodo povzroči oseba, za katere ravnanja zavarovanec odgovarja, pa je zavarovalnica dolžna povrniti vso škodo ne glede na to, ali je bila povzročena iz malomarnosti ali namenoma (tretji odstavek 953. člena OZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je tožbeni zahtevek glede odškodnine po temelju v celoti utemeljen.

2. Toženka v pritožbi zoper vmesno sodbo uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, naj jo razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Dokazni postopek je pokazal, da pri tožniku ni šlo za t. i. "posojenega delavca", ampak je šlo za tipično kooperantsko razmerje. Tožnikov delodajalec je prevzeta dela vodil in organiziral samostojno in s svojimi delavci ter jim je bil dolžan zagotavljati varstvo pri delu. Delovodja ne more fizično nadzorovati vsakega delavca na celotnem gradbišču in mu dajati navodil. Zato imajo delavci skupinovodje, ki jim odrejajo delo in jih nadzirajo. Navedeno izhaja tudi iz pogodbe, sklenjene med tožnikovim delodajalcem in toženkinim zavarovancem. Ni zanemarljivo, da je škoda, ki je nastala tožniku, posledica kršitve splošnih pravil varnega dela, ki so bila tožnikovemu delodajalcu znana. Ni šlo za specifične varnostne zahteve za konkretno gradbišče. Ker je bilo treba uskladiti delo podizvajalcev, je bil vzpostavljen sistem hierarhije, ki ga je opisala priča A. A. Tudi izpovedi ostalih prič (B. B., C. C., D. D.) in tožnika potrjujejo, da je delavcem A., d.o.o., odrejal delo E. E., zaposlen pri tej družbi. Priča E. E. je z izpovedbo, da je tudi sam opravljal zidarska dela, skušal minimizirati svojo vlogo na gradbišču. Priča C. C. je izrecno zanikal, da bi dajal naloge delavcem A., d.o.o. Sami so postavili oder, za njegovo postavitev pa je bil odgovoren E. E. Dnevna komunikacija med E. E. in C. C. je potekala v smislu koordinacije del, ni pa C. C. razporejal delavcev in jim odrejal dela. Delavci A., d.o.o., so delo opravljali samostojno, v organizaciji in pod nadzorom E. E. Sodišče zmotno ni sledilo ugotovitvam izvedenskega mnenja.

Napačen je zaključek, da tožnik ni prispeval k nastanku škode. Kot običajno skrbnemu človeku bi mu moralo biti jasno, da se na neustrezen oder ne sme povzpeti, še posebej, če se na njem odlaga gradbeni material. Tudi po Zakonu o varnosti in zdravju pri delu (v nadaljevanju ZVZD) je delavec dolžan opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da varuje življenje in zdravje sebe in drugih.

Zmotno je stališče sodbe o neutemeljenosti ugovora izključitve zavarovalnega kritja. Z zavarovancem je imela sklenjeno pogodbo o zavarovanju odgovornosti, kar pomeni, da je vsebina in obseg njene obveznosti v razmerju do oškodovanca odvisen od pogodbe in ne od zakona.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba zoper vmesno sodbo ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva povrnitev škode, ki mu je nastala v škodnem dogodku 19. 7. 2010. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih ugotovitvah in stališčih:

- da se je tožnik poškodoval pri padcu z odra pri opravljanju dela na gradbišču X,

- da je tožnik ob škodnem dogodku stal na najvišji deski gradbenega odra na višini približno treh metrov, da so mu delavci pod njim podajali opeke, ki jih je zlagal na desko, na kateri je stal, da se je po položitvi ene od opek oder zamajal, tožnik pa je pri tem izgubil ravnotežje in med zidom in odrom padel na tla,

- da so oder postavili delavci B., d.o.o.,

- da je bil oder montažni, da je bila cev uprta v ploščo, ni pa bila fiksirana v tla,

- da oder ni bil pravilno zasidran v tla, ker tega niso dovolili delavci toženkinega zavarovanca,

- da je običajno, da se material, ki ga delavci potrebujejo pri delu, naloži na deske odra,

- da je bilo materiala ob škodnem dogodku količinsko toliko kot vedno in kot se ga običajno rabi za delo,

- da je bil tožnik v času škodnega dogodka zaposlen pri B., d.o.o.,

- da je bila družba podizvajalec družbe C., d.d., kot glavnega izvajalca del na gradbišču X,

- da sta B., d.o.o., kot izvajalec in C., d.d., kot naročnik, sklenila pogodbo, s katero je naročnik oddal, izvajalec pa prevzel v izvedbo splošna gradbena dela na objektu X, da med njima ni bil sklenjen skupni dogovor o izvajanju varnostnih ukrepov, o čemer sta se dogovorila v pogodbi, in da je izvajalec s pogodbo prevzel skrb in odgovornost za izpolnjevanje varstvenih ukrepov za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu za svoje delavce in dolžnost zagotoviti nadzor in vodenje svojih delavcev,

- da je ob škodnem dogodku toženka imela sklenjeno zavarovanje civilne odgovornosti z družbo C., d.d.,

- da je tožnik delal v skupini, ki je opravljala zidarska dela in ki jo je vodil E. E., delovodja gradbišča pa je bil C. C., delavec glavnega izvajalca,

- da je vodja gradbišča F. F. dajal naloge delovodji C. C., ta pa je delavce A., d.o.o., razporejal in jim dnevno odrejal, kaj morajo delati,

- da delavci A., d.o.o., del niso opravljali samostojno in jih niso izvajali in vodili sami s svojim vodstvenim kadrom (in zato ni pomembno, ali je C. C. dajal navodila neposredno tožniku ali E. E. kot skupinovodji),

- da je toženkin zavarovanec organiziral delo na gradbišču, vključno z delom podizvajalcev, ga nadziral in skrbel za varnost,

- da so delavci B., d.o.o., opravljali delo brez neposrednega nadzora svojega formalnega delodajalca in da ta na gradbišču ni bil prisoten,

- da so za varnost delavcev pri delu skrbeli usposobljeni delavci, ki so delali za toženkinega zavarovanca.

6. Zaključek izpodbijane sodbe, da je toženkin zavarovanec odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku pri padcu z odra na gradbišču X, temelji na stališčih, (1) da je bil toženkin zavarovanec tisti, ki je organiziral delo in neposredno odrejal delo vsem delavcem na gradbišču, (2) da je bil zadolžen tudi za zagotavljanje varnosti pri delu in te zakonske obveznosti ni mogel prenesti na drugega oziroma prenos te obveznosti s pogodbo na drugega ne more učinkovati za tožnika kot tretjega, in (3) da je bil zato dolžan poskrbeti, da bo oder postavljen skladno s pravili varnega dela, toženkin zavarovanec pa je nadzor nad varno izvedbo odra in nad pravilno uporabo odra opustil.

7. Pri presoji, ali je toženkin zavarovanec odgovoren za škodo, ki izvira iz obravnavanega tožnikovega padca z odra, je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilnega razumevanja določb ZVZD, po katerih za škodo, ki je nastala delavcu pri opravljanju dela, ne odgovarja le oseba, pri kateri delavec opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi oseba, ki opravlja delo za delodajalca na kakršnikoli drugi podlagi (1. točka 3. člena ZVZD). Po utrjenem stališču sodne prakse sodijo mednje naročniki del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev.¹

8. Pritožbeni očitki o zmotnosti zaključka izpodbijane sodbe, da so bili delavci toženkinega zavarovanca tisti, ki so organizirali in nadzirali delo na gradbišču X, niso utemeljeni. Sporna ugotovitev temelji predvsem na izpovedbah prič F. F. in A. A., delavcev toženkinega zavarovanca, ki sta vsak na svojem delu gradbišča X opravljala naloge vodje gradbišča. Obe priči sta izpovedali, da je delavcem A., d.o.o., odrejal delo toženkin zavarovanec, da je dnevno organiziral delo delovodja, zaposlen pri toženkinem zavarovancu, in da delavci podizvajalca izvedbe prevzetega dela niso organizirali samostojno. Priča A. A. tako ni izpovedal le o hierarhični organiziranosti dela, kar izpostavlja pritožba, ampak tudi o stopnji samostojnosti skupine delavcev, ki ji je pripadal tožnik. Upoštevaje izpovedbi navedenih prič sodišče utemeljeno ni štelo kot prepričljivejše izpovedbe priče C. C., delovodje toženkinega zavarovanca. Ker je priča odrejala delo skupini delavcev, v kateri je bil tožnik, bi bila lahko odgovorna tudi za morebitne nepravilnosti pri izvajanju dela. Tako ni mogoče izključiti, da je izpovedala v interesu zmanjševanja te svoje odgovornosti. Sicer pa je tudi priča C. C. povedala, da so delavci A., d.o.o., pri delu uporabljali orodje, opremo in material toženkinega zavarovanca in da so delavci toženkinega zavarovanca odredili, da se oder ne vpne v tla. Tako je že sam zmanjšal pomen svoje izpovedbe, da je sam dajal naloge E. E., vodji skupine delavcev na gradbišču, zaposlenih pri A., d.o.o., E. E. pa tožniku in drugim sodelavcem. Glede na ugotovitev, da je bila nepravilna postavitev odra, ki je bila vzrok za tožnikov padec, posledica navodil toženkinega zavarovanca, ni pomembno, ali je šlo za specifične varnostne zahteve, pogojene s konkretnim gradbiščem (na kar opozarja pritožba). Pravilen je tudi zaključek izpodbijane sodbe, da pogodba, sklenjena med toženkinim zavarovancem in B., d.o.o., po kateri B., d.o.o., prevzema skrb in odgovornost za izvajanje varstvenih ukrepov za svoje delavce, toženkinega zavarovanca ne odvezuje zakonske odgovornosti v razmerju do tožnika, ki ni bil stranka te pogodbe. Pravilni so tudi razlogi sodbe, zaradi katerih sodišče ni sledilo izvedenskemu mnenju, da je bil za varno delo dolžan poskrbeti B., d.o.o., kot tožnikov delodajalec. Presoja, kdo je bil tožnikov delodajalec v smislu določb ZVZD, je pravna presoja in zato v domeni sodišča.

9. Zaključek sodbe, da tožnik ni prispeval k nastanku škode, temelji na ugotovitvi, da tožnik ni postavljal odra, da je ob povzpetju na oder lahko pričakoval, da je postavljen varno, in da ni opazil, da bi bilo z odrom karkoli narobe. Teh ugotovitev pritožba ne izpodbija, pritožbeno utemeljevanje prispevka z drugačnimi dejstvi pa ne more utemeljevati zmotnosti odločitve o zavrnitvi toženkinega ugovora.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o zmotni zavrnitvi toženkinega ugovora o izključitvi zavarovalnega kritja. Toženka ga je utemeljevala z določbo zavarovalne pogodbe, po kateri je iz zavarovanja izključena škoda, do katere pride tako, da zavarovanec ali tisti, ki mu je zaupan nadzor, povzroči dogodek z zavestno kršitvijo tehničnih predpisov ali predpisov prisotnega tehničnega organa (sedmi odstavek 5. člena Splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti PG-odgo/07-1) oziroma z določbo, po kateri zavarovalnica ne jamči, če zavarovanec povzroči nesrečo z naklepom, za naklep pa se šteje tudi zavestno ravnanje proti veljavnim predpisom (prvi odstavek 3. člena Splošnih pogojev).

11. Pogodbena omejitev zavarovalnega kritja v primeru zavarovanja odgovornosti je dopustna le za primere, ko škodo namenoma povzročijo zavarovalec, zavarovanec ali zavarovalni upravičenec. Če škodo povzroči oseba, za katere ravnanja zavarovanec odgovarja, pa je zavarovalnica dolžna povrniti vso škodo ne glede na to, ali je bila povzročena iz malomarnosti ali namenoma (tretji odstavek 953. člena OZ). Zavarovanje pred odgovornostjo namreč primarno varuje zavarovanca pred odškodninskimi zahtevki. V njegovem interesu je, da se zavaruje tudi za primere krivdnih ravnanj oseb, za katere odgovarja. Prav te so namreč tiste, ki bodo neposredni povzročitelji škode v primerih, ko je zavarovanec pravna oseba. Če škodo povzročijo zavarovančevi delavci brez njegovega sodelovanja (neposrednega naloga ali privolitve), zavarovancu ni mogoče pripisati zavržnosti ravnanja oziroma ne gre za namen ali prevaro, ko je po 944. členu OZ (v povezavi z opredelitvijo zavarovalnega primera kot bodočega negotovega in od izključne volje strank neodvisnega dogodka v 922. členu OZ) izključeno zavarovalno kritje. V takem primeru se zato zavarovalnica ne more sklicevati na (morebitno) pogodbeno omejitev zavarovalnega kritja.² Ker v sodbi ni ugotovljeno, niti pritožba ne uveljavlja, da bi do škode prišlo z ravnanjem, ki bi utemeljevalo omejitev zavarovalnega kritja, je odločitev o zavrnitvi toženkinega ugovora v izpodbijani sodbi pravilna.

12. Po navedenem in po ugotovitvi, da sicer niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve materialnega in procesnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče toženkino pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (164. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

-------------------------------
¹ Tako nazadnje sodba VS RS II Ips 207/2014 z dne 27. 8. 2015 in tam navedena sodna praksa (na katero se opira tudi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje).
² Prim. sodbi VS RS III Ips 92/2015 z dne 19. 9. 2017 in II Ips 125/2013 z dne 21. 5. 2015. Enako sodba VSL II Cp 2386/2017 z dne 9. 5. 2018.

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba II Cp 2386/2017
• VSRS sodba II Ips 207/2014
• VSRS Sklep VIII DoR 67/2016-8