VSL Sklep I Cp 880/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sklepom P 2125/2013 s 14. 12. 2016 zavrglo tožbo in odločilo o stroških postopka. Ta sklep je bil z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1010/2017 s 16. 8. 2017 v celoti razveljavljen, tako glede odločitve o glavni stvari kot tudi akcesorne stroškovne odločitve. Sklicevanje tožnikov, da je bilo o stroških tožene stranke v tem postopku že pravnomočno odločeno, zato ni utemeljeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v II. točki izreka tako spremeni, da se znesek dosojenih pravdnih stroškov v višini 4.127,60 EUR zniža na 3.335,80 EUR, sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Prvi toženec je v roku 15 dni dolžan tožnikom povrniti 118,37 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, sam pa krije svoje stroške, nastale z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo in tožnikom naložilo, da so dolžni prvemu tožencu povrniti pravdne stroške v višini 4.127,60 EUR.

2. Zoper stroškovno odločitev pritožbo vlagajo tožniki zaradi napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navajajo, da je sodišče v tej zadevi že odločilo s sklepom s 14. 12. 2016 in tožbo zavrglo. Pod 3. točko izreka je zavrnilo zahtevek tožene stranke za povračilo stroškov in zoper ta del sklepa pritožba ni bila vložena. S tem je odločitev o povračilu stroškov postala pravnomočna in sodišče o njej ni moglo ponovno odločati. Tudi sicer je odločitev napačna in pomanjkljivo obrazložena, saj ni jasno, na podlagi kakšne vrednosti spora je sodišče stroške priznalo in zakaj jih je za vsako postavko priznalo v dveh zneskih. Sklep je obremenjen z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi Zakona o odvetniški tarifi bi lahko znašali stroški za zastopanje od vrednosti spora 62.543,12 EUR za nagrado za postopek 956,80 EUR, za nagrado za narok 883,20 EUR, za pavšalne stroške 20 EUR, vse povečano za DDV. Priznanje stroškov v drugačni višini je nezakonito. Če je sodišče tožencema priznalo stroške za pritožbo, bi nagrada lahko znašala največ 50 EUR. Toženi stranki nagrada za postopek po razveljavitvi sklepa z dne 14. 12. 2016 ne pripada. V zvezi z narokom v ponovljenem postopku bi sodišče zaradi umika tožbe moralo upoštevati tarifno številko 3103, ki predvideva nižji koeficient obračuna (0,5).

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi s sklepom P 2125/2013 s 14. 12. 2016 zavrglo tožbo in odločilo o stroških postopka. Ta sklep je bil z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1010/2017 s 16. 8. 2017 v celoti razveljavljen, tako glede odločitve o glavni stvari kot tudi akcesorne stroškovne odločitve. Sklicevanje tožnikov, da je bilo o stroških tožene stranke v tem postopku že pravnomočno odločeno, zato ni utemeljeno.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri odmeri stroškov sodišče prve stopnje izhajalo iz zneskov, kot jih je priglasila pooblaščenka prvega toženca, pri čemer je nagrado za postopek zmotno priznalo 2x, kar je v nasprotju s 4. točko opombe 3.3 dela Odvetniške tarife. Ta določa, da se v primeru, kadar se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku.

6. Pritožbeno sodišče je zaradi jasnosti odločitve odmero opravilo na novo, pri čemer je upoštevalo priglašene zneske ter o njih odločalo na podlagi določil Odvetniške tarife. Toženi stranki v tem postopku pripada nagrada za postopek v višini 942,40 EUR (glede na vrednost spora bi bila upravičena do 956,80 EUR, vendar je v takšnem znesku ni priglasila), nagrada za narok v višini 703,20 EUR (priglasitev v prvem postopku) in 942,40 EUR (priglasitev v drugem postopku), materialni stroški v višini 20 EUR, vse povečano za DDV, kar skupaj znaša 3.181,88 EUR. Poleg tega zneska je tožena stranka upravičena tudi do plačila kilometrine, ki jo je sodišče odmerilo v znesku 153,92 EUR in je tožniki v pritožbi ne prerekajo. Skupno odmerjeni stroški tožene stranke do zaključka prvostopnega postopka znašajo 3.335,80 EUR, tožniki pa so jih dolžni prvemu tožencu plačati v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pogoj za znižanje nagrade za narok v ponovljenem postopku po tarifni številki 3103 ni izpolnjen, saj se je pooblaščenka prvega toženca udeležila tudi naroka 13. 11. 2017 in ne le naroka, na katerem je prišlo do umika tožbe.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnikov delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je dosojeni znesek stroškov znižalo za 791,80 EUR, torej na 3.335,80 EUR, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

8. Pri odmeri pritožbenih stroškov tožnikom je sodišče izhajalo iz izpodbijane vrednosti spora, in sicer 4.127,60 EUR. Upoštevalo je, da so v pritožbi uspeli s približno 20 % in jim v tem obsegu priznalo pritožbene stroške. Tožnikom je priznalo nagrado za postopek s pritožbo, povečano za zastopanje več strank (maksimalni koeficient 2,0), v višini 354 EUR, kar povečano za 22 % DDV znaša 431,88 EUR in sodno takso v višini 160 EUR. Skupni znesek pritožbenih stroškov tožnikov znaša 591,88 EUR, glede na njihov 20 % uspeh pa jim je tožena stranka dolžna povrniti 118,37 EUR pritožbenih stroškov. Sodišče je odločilo, da prvi toženec sam krije svoje stroške z odgovorom na pritožbo, saj z njim ni vsebinsko pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča (155. člen ZPP).

Datum zadnje spremembe:

03.12.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1095/2014
• VSL Sklep I Cp 2444/2017
• Sodba in sklep II Ips 902/2006