VSL Sodba in sklep II Cp 588/2018

Jedro

Tožnica svojo tezo o tem, da je šlo le na videz, navzven, za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, utemeljuje s trditvami, da se pogodba s strani prevzemnika, preživljalca, ni izvajala, ker za to ni bilo potrebe. Vendar tudi če bi to držalo, to še ne utemeljuje navideznosti take zaveze (pogodbe). To namreč ne pove ničesar o pravem in navideznem namenu pogodbenih strank, in sicer ne ene ne druge.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pritožnica naj sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe, nato pa zavrnilo vse tožbene zahtevke tožnice, tako primarnega kot tudi tri podredne. Z vsemi je tožnica zahtevala ugotovitev, da pogodba o dosmrtnem preživljanju med tožencem in pok. A. V. z dne 23. 11. 2011 proti njej nima pravnih učinkov glede 1/2 konkretno navedenih nepremičnin v k. o. X in se te primarno vrnejo v zapuščino, podredno pa, da se v zapuščino plača denarna protivrednost 84.096,11 EUR oz. da toženec zanje izstavi zemljiškoknjižno dovolilo v korist tožnice do 1/4 oz. da ji plača 42.048,06 EUR. Ob tem je bila zavrnjena tudi vsakič zahtevana ugotovitev, da sta stroj za šivanje in slika domačije last tožnice in se izločita iz zapuščine. Zavrnjen je bil še zahtevek za povračilo stroškov pravdnega in zapuščinskega postopka, tožnici pa je sodišče naložilo, da krije pravdne stroške toženca v znesku 2949,30 EUR. Odločitev sodišča je posledica presoje, da omenjena pogodba ni fiktivna, pač pa resnična, ter da lastništva navedenih premičnin tožnica ni dokazala.

2. Zoper sodbo in sklep se tožnica pritožuje, predlaga njuno spremembo oz. razveljavitev ter zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Sodišču prve stopnje očita, da ni ocenilo vseh izvedenih dokazov in da je dokazna ocena napačna, saj je prepričana, da dokazi potrjujejo zatrjevano fiktivnost pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki je po njenem v resnici darilo. Meni, da se odločitve ne da preizkusiti, ker manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih in da je s tem podana kršitev po 14. in 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Nadalje očita, da sodišče ni niti zavrnilo niti izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem toženčeve hčerke. Nato podrobneje navaja, zakaj meni, da je šlo v resnici za darilo, ne pa za obojestransko dogovorjene obveznosti. Starša sta se popolnoma sama vzdrževala, celo sta onadva vzdrževala toženca, kar vse naj bi izhajalo iz izpovedb prič L. in D. ter video in zvočnih posnetkov. Občasno sta za delo najemala delavce. Pritožba kritizira razloge sodišča, zaradi katerih to ni pripisalo dokazne teže posnetkom, češ da so neverodostojni oz. da sta bila starša k odgovorom napeljana, trdi, da to ne drži. Očita, da je sodišče preveč teže pokloni pričam J., H., Ž. in Z., ki bi sicer lahko zaznale odnos med tožencem in pokojno, pa niso povedale ničesar pomembnega. Opozarja, da pogodba zajema obdobje od l. 1995 dalje. Glede šivalnega stroja in slike pa pritožnica očita, da sodba o tem nima niti besede, ob tem pa toženec temu delu zahtevka niti ni oporekal niti ni česarkoli dokazoval.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba zoper sklep (o dovolitvi spremembe tožbe) je neobrazložena. Ker pritožbeno sodišče v dovolitvi spremembe tožbe ne vidi nobene kršitve, je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

6. Tudi pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

7. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, v zadostnem obsegu in dovolj zanesljivo pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

8. Izpodbijana sodba nima očitanih pomanjkljivosti; vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih, ki omogočajo preizkus njene pravilnosti in zakonitosti, zato kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. O katerih dejstvih naj sodba ne bi imela razlogov, pritožba konkretno niti ne pove, zato konkretnejši odgovor v tej smeri ni možen. V resnici se pritožnica le ne strinja z razlogi izpodbijane odločitve, saj jih v nadaljevanju pritožbe kritizira.

9. Toda neutemeljeno. Presoja sodišča prve stopnje, da tožnici ni uspelo dokazati fiktivnosti, torej navideznosti pogodbe med toženko in pok. A. V., je pravilna in prepričljiva. Pri navidezni (simulirani, fiktivni) pogodbi (50. čl. Obligacijskega zakonika) je podan le zunanji dejanski stan pogodbe. Stranki hočeta, da pogodba, katere zunanji videz, na primer pisni zapis, sta ustvarili, velja le v očeh drugih, ne pa tudi zanje same. Navidezna pogodba predvideva strinjanje strank o njeni navideznosti.¹ Za navideznost pogodbe ne zadošča le volja ene pogodbene stranke, da se sklene navidezna pogodba, temveč vseh (oz. obeh) pogodbenih strank.²

10. Tožnica svojo tezo o tem, da je šlo le na videz, navzven, za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, v resnici pa darilo, ki je bilo prikrito, utemeljuje s trditvami, da se pogodba s strani prevzemnika, preživljalca, ni izvajala, ker za to ni bilo potrebe. Vendar tudi če bi to držalo, to še ne utemeljuje navideznosti take zaveze (pogodbe). To namreč ne pove ničesar o pravem in navideznem namenu pogodbenih strank, in sicer ne ene ne druge.

11. Zato tožnica zgreši tudi temo oz. cilj dokazovanja. O tem najbolj nazorno priča njena lastna izpoved o razlogih, zaradi katerih pogodbo izpodbija: „[..] ker starša nista bila zadovoljna z mojim bratom (tj. tožencem, op. sodišča), z njegovim delom, … kakor sta mi pripovedovala, … nima dohodkov in da noče delati na kmetiji … po pripovedovanju staršev ni izvrševal svojih obveznosti [..]“ (2. str. zvočnega prepisa zaslišanja 12. 1. 2017 na 211. str. spisa).

12. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da v primeru, ko sodišče ugotovi, da pogodbeni namen strank ob sklepanju pogodbe ni bil v daritvi, temveč v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe, ne pride v poštev nikakršno naknadno obračunavanje vrednosti medsebojnih izpolnitev.³ Ob odsotnosti jasnega in prepričljivega dokaza, da sta pogodbeni stranki ob sklenitvi pogodbe imeli darilni namen, ugotavljanje vrednostnih nesorazmerij med izpolnitvama (torej tudi obseg in kakovost toženčevega izpolnjevanja prevzete pogodbene obveznosti preživljanja in ostalega) zato ni bilo potrebno.

13. Darilnega namena (in namena prikriti ga) pa tožnica prav z ničemer ni dokazala. Njeno dokazno breme glede tega je bilo sicer težko, a ne nezmogljivo. Kot že povedano, pa je že razumevanje razlogov za ničnost zaradi domnevne navideznosti pri tožnici zgrešeno. Prav vsi dokazi, ki jih je predlagala in na katere se sklicuje v pritožbi (bodisi jih graja bodisi očita, da jim je sodišče podelilo premajhno težo), so posredni dokazi o tem, kakšni odnosi so vladali v družini oz. kaj je kdo za starša pravdnih strank storil. Gre za šibke indice o tem, kaj naj bi to pomenilo za razumevanje pogodbene volje. O tej najbolje vedo stranke posla. Od njih je živ le toženec, ki je kakršnokoli darilo ali navideznost kategorično zanikal. Prič posla, razen notarke, ni bilo nobenih, in tudi zato so pričanja preostalih prič brez posebne vrednosti oz. teže. Enako velja za avdio-video posnetke, ki jih je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno ocenilo kot nepomembne. Pritožnica niti sama ne pove, kateri del posnetka naj bi dokazoval, da je šlo v resnici za prikrito darilo, pritožbeno sodišče pa tega tudi ni opazilo.

14. Tudi očitek, da sodba nima razlogov glede odločitve o zahtevku za izločitev iz zapuščine šivalnega stroja in slike domačije, je treba zavrniti. Razlogi o tem, in sicer to, da tožnica svojih navedb z ničemer ni dokazala, so navedeni v 17. tč. obrazložitve sodbe. Ne drži pa, da teh toženih navedb toženec ni prerekal. To je storil v 5. odst. 3. strani odgovora na tožbo. Ni šlo torej za nesporna dejstva (o podaritvi teh dveh predmetov tožnici) in je bilo dokazno breme njihove resničnosti na tožnici.

15. Tudi sicer zgolj nominalno zatrjevane kršitve iz 15. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ne vidi. Gre za kršitev, ki je storjena, če sodišče napačno povzame listine, zvočne prepise ali zapisnike. Kaj naj bi tu sodišče napačno povzelo, pritožnica konkretno ne navede; očitno je tudi izza tega očitka (le) tožničino nestrinjanje z oceno dokazov.

16. Očitek glede tega, da sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu za zaslišanje toženčeve hčerke kot priče, ni upošteven. Gre sicer za kršitev, ki bi lahko vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve (1. odst. 339. čl. ZPP), a pritožnica ne pove, kako, zakaj oz. v čem naj bi se to odrazilo, predvsem pa te kršitve ni grajala, ko bi jo mogla in morala, namreč na zadnjem naroku za glavno obravnavo, ko je sodnik napovedal konec dokaznega postopka. Pritožnica je tedaj grajala le zavrnitev dokaza s postavitvijo izvedenca, ne pa tudi tega, da sodišče ni odločilo še o kakšnem drugem dokaznem predlogu. Ta očitek je torej prihranila za pritožbo, pri čemer ga tudi ne opraviči, zato se ga ne upošteva (1. odst. 286.b čl. ZPP).

17. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo relevantnih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnica mora sama kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

-------------------------------
¹ M. Dolenc, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba Ljubljana, 2003, 1. knjiga, str. 360-361.
² Sodba II Ips 400/2011.
³ II Ips 192/2007, II Ips 558/2007, II Ips 18/2013 in druge.

Datum zadnje spremembe:

26.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba XI Ips 78183/2022
• Sodba II Ips 464/99
• VSL Sodba I Cp 223/2021