VSL Sodba II Cp 452/2018

Jedro

Omejevanje odgovornosti zavarovalnice za izplačilo zavarovalnine s soprispevkom zavarovanca k nastali škodi bi bilo v primeru, kot je obravnavani, v nasprotju s samim namenom AO plus zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.048,00 EUR nadomesti z zneskom 1.310,00 EUR; v preostalem delu pa se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) v roku 15-ih dni plačati 1.048,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2015 dalje do plačila (I. točka izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo v plačilo toženkine stroške postopka v znesku 122,60 EUR, po poteku roka za prostovoljno izpolnitev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v tem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi (s stroškovno posledico) oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o višini materialne škode, ki jo je utrpel, napačno upoštevalo njegov 20% soprispevek. Zavarovanje AO plus ne temelji na domnevi, da udeleženci cestnega prometa spoštujejo veljavne predpise, ampak na nasprotni domnevi, da povzročitelj nesreče krši veljavne predpise. Pri AO plus zavarovanju se povzročitelju prometne nezgode, ki je kršil cestno prometne predpise, izplača pogodbeno dogovorjena zavarovalnina, ki je odvisna od dejansko nastale škode in je limitirana, zato je sodišče neupravičeno upoštevalo njegov 20% soprispevek zaradi neuporabe varnostnega pasu. Sodišče iz nepojasnjenega razloga ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem tožnika in policista, s katerima je želel dokazati trditve, da je bil privezan z varnostnim pasom. Zato je ostalo dejansko stanje v obravnavani zadevi glede temelja tožbenega zahtevka nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno. V zvezi z zavrnitvijo izvedbe dokaznega predloga po postavitvi izvedenca medicinske stroke pojasnjuje, da ni imel nikakršnega vpliva na ravnanje stečajne upraviteljice. Predujma ni mogel plačati niti sam oziroma po svoji volji. Sodišče posredno ugotavlja, da stečajna upraviteljica v času, ko je bila tožnikova zakonita zastopnica, ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in da je s tem, ko ni pravočasno plačala predujma, slednjemu povzročila škodo. To bi moralo sodišče sanirati na glavni obravnavi dne 15. 11. 2017, ko je tožnik s pooblaščencem, ki ga je zastopal že ob vložitvi tožbe, zopet nastopal z vsemi pravicami in dolžnostmi ter z možnostjo, da bi plačal predujem za izvedenca medicinske stroke. To je na glavni obravnavi tudi izpostavil, vendar sodišče njegovemu predlogu neupravičeno ni sledilo. Sodišče o tožnikovi zahtevi za ponovno odločanje o navedenem izvedencu sploh ni odločalo, čeprav je s sklepom z dne 8. 9. 2017 odločilo, da se glavna obravnava ponovno začne in je tudi iz tega razloga imelo možnost to storiti.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je kot povzročitelj prometne nezgode z vozilom, za katerega je bilo sklenjeno AO plus zavarovanje, vtoževal odškodnino¹ v višini 24.110,19 EUR za nematerialno in materialno škodo, ki naj bi jo utrpel v prometni nezgodi dne 1. 11. 2014.

6. Sodišče je tožnikovemu zahtevku delno ugodilo le za plačilo dela vtoževane materialne škode zaradi izgubljenega dohodka, in sicer mu je ob upoštevanju njegovega 20% soprispevka k nezgodi iz navedenega naslova prisodilo 1.048,00 EUR. V celoti pa je zavrnilo njegov zahtevek za plačilo negmotne škode, ker ni uspel dokazati svojih trditev glede škode oziroma njene višine.

7. Neutemeljeno je pritožbeno izpodbijanje odločitve sodišča prve stopnje, da zaradi neplačila predujma ne izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke. Razlogi, s katerimi je omenjeno sodišče utemeljilo svojo odločitev, so v celoti pravilni in se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (glej predvsem 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. Ob tem velja pripomniti, da za presojo pravilnosti odločitve o neizvedbi dokaza okoliščina, da tožnik ni imel vpliva na ravnanje zakonite zastopnice (stečajne upraviteljice) in da predujma niti ni mogel sam poravnati, ni bistvena. Stranko, ki nima pravdne sposobnosti, zastopa njen zakoniti zastopnik, ki (lahko) v imenu slednje opravlja vsa pravdna dejanja (78. in 79. člen ZPP²). Zakoniti zastopnik ima v pravdi enak položaj kot (procesno sposobna) stranka, kar pomeni, da imajo njegova procesna dejanja enak učinek, kot bi jih opravila stranka sama.³ Zato pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje na naroku dne 15. 11. 2017, na katerem tožnika ni več zastopala stečajna upraviteljica (ampak je lahko nastopal osebno oziroma s pooblaščencem, ki si ga je sam izbral), ponovno odločati o njegovem predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke, ni moč pritrditi. Zakon česa takega ne predvideva oziroma sodišču ne nalaga. Poleg tega tožnik tega ugovora ustrezno niti ne argumentira, saj zgolj nekonkretizirano navaja, da naj bi bilo takšno postopanje sodišča v nasprotju z „materialnim pravom“, kar samo po sebi onemogoča podrobnejše opredeljevanje do njegovega očitka.

9. Prav tako ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ugotovilo, da je bila tožniku zaradi ravnanja stečajne upraviteljice povzročena škoda in da je šlo za kršitev skrbnosti mandatarja. Takšne izrecne ugotovitve iz razlogov, ki jih je podalo, ne izhajajo.⁴ Morebitno neustrezno (celo škodljivo) ravnanje tožnikove zakonite zastopnice je stvar njunega notranjega razmerja, ki za odločitev v tej pravdi ni bistveno.

10. Pritrditi pa je potrebno tožnikovemu stališču, da je sodišče prve stopnje (pri prisoji odškodnine za materialno škodo iz naslova izgube dohodka) nepravilno sledilo toženkinemu ugovoru glede (njegovega) soprispevka k nastali škodi in iz tega razloga dejansko nastalo vtoževano škodo znižalo za 20%.⁵ Z zavarovalno pogodbo se zavarovanec zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se bo zgodil zavarovalni primer, izplačala zavarovancu zavarovalnino (glej 921. člen OZ⁶). V tej zadevi je predmet obravnave odškodnina oziroma zavarovalnina dogovorjena v okviru (prostovoljno sklenjenega) zavarovanja AO plus, s katerim se je zavarovalnica zavezala povrniti pravno priznano škodo, ki jo zaradi telesnih poškodb v prometni nesreči z zavarovanim vozilom, na katero je vezano to zavarovanje, utrpi zavarovanec kot povzročitelj prometne nesreče s tem vozilom (kakor je to dogovorjeno oziroma določeno v samih posebnih pogojih navedenega zavarovanja kot delom zavarovalne pogodbe).⁷ Omejevanje odgovornosti zavarovalnice za izplačilo zavarovalnine s soprispevkom zavarovanca k nastali škodi bi bilo v primeru, kot je obravnavani, v nasprotju s samim namenom tega zavarovanja⁸ oziroma z zapisano določbo. Ker gre za prostovoljno (oziroma izključno pogodbeno⁹) sklenjeno zavarovanje, ki je predmet pogodbene avtonomije med strankama, bi ti dve določene omejitve v navedeni smeri v sami pogodbi sicer lahko dogovorili,¹⁰ a bi moral biti takšen dogovor jasno zapisan (opredeljen),¹¹ česar pa upoštevaje vsebino predložene zavarovalne police (priloga B3), Posebnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (priloga B5) in Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (priloga B13), na katere se slednji¹² sklicujejo, stranki v obravnavanem primeru nista storili. Za obstoj tako pomembne omejitve (ob upoštevanju namena obravnavanega zavarovanja) zgolj (nekonkretizirano) sklicevanje na splošna pravila civilnega prava¹³ oziroma na predpise o zavarovalni pogodbi in premoženjskih zavarovanjih¹⁴ ne zadošča.

11. Glede na predhodne ugotovitve okoliščina, ali je bil tožnik privezan z varnostnim pasom, za odločitev o njegovem zahtevku, ni bistvena.¹⁵ Ker se posledično kot brezpredmetni izkažejo pritožbeni očitki zaradi neizvedbe dokaza z zaslišanji tožnika in priče,¹⁶ pritožbena presoja v tem oziru zatrjevanih kršitev ni bila potrebna.

12. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in prisojeno odškodnino (zaradi neutemeljenega upoštevanja njegovega soprispevka) zvišalo na znesek 1.310,00 EUR, kar predstavlja 100% znesek vtoževane materialne škode zaradi izgubljenega dohodka. V skladu z navedenim je sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka¹⁷ spremenilo (358. člen ZPP) tako, kot je to razvidno iz izreka te odločbe. Ker ostali pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo v preostalem kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa v izpodbijanem delu, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, toženka sama nosi svoje stroške tega pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Ker je podlaga za izplačilo vtoževanega zneska zavarovalna pogodba, je natančnejši izraz zavarovalnina.
² Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.
³ To velja tako glede opravljanja procesnih ravnanj kot glede drugih procesnih položajev (glej A. Galič, Pravdni postopek : Zakon s komentarjem (redaktorja Lojze Ude in Aleš Galič), GV Založba in Uradni list, 2005, prva knjiga, str. 345).
⁴ Sodišče prve stopnje „zgolj“ ugotavlja, da bi moral stečajni upravitelj v konkretnem primeru poskrbeti za to, da bi bil predujem pravočasno plačan, pa tega ni storil, in da tudi stečajnega upravitelja (tako kot odvetnika) veže skrbnost mandatarja (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁵ Sodišče prve stopnje sicer ni zaključilo, da na domnevi, da udeleženci cestnega prometa spoštujejo veljavne predpise, temelji vsakršno avtomobilsko zavarovanje, tudi AO plus zavarovanje, kot to navaja pritožba. Omenjeno je namreč sodišče prve stopnje zapisalo le v okviru povzetka toženkinih navedb iz postopka na prvi stopnji (glej 5. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
⁶ Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.
⁷ Glej ugotovitve sodišča prve stopnje podane v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe oziroma 2. člen Posebnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (priloga B5).
⁸ Ki je v povrnitvi škode (zaradi telesnih poškodb), ki jo zavarovanec utrpi kot povzročitelj prometne nezgode (torej kot subjekt, ki je kršil cestno-prometne predpise).
⁹ Glej povzetek toženkinih navedb v 2. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
¹⁰ Kot sta npr. dogovorili primere izgube zavarovalnih pravic.
¹¹ Npr. zavarovalnica bi svojo odgovornost za izplačilo zavarovalnine omejila s soprispevkom povzročitelja prometne nezgode, ko bi ta huje kršil pravila cestnega prometa.
¹² Glej 10. člen Posebnih pogojev za zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb.
¹³ Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v navedenem delu (neprepričljivo) utemeljilo na določbi prvega odstavka 171. člena OZ (glej 12. točko obrazložitve izpodbijane sodbe).
¹⁴ Četudi je to zapisano v posebnih ali splošnih pogojih kot delu zavarovalne pogodbe.
¹⁵ Kot je bilo pojasnjeno, odločitev (o temelju njegovega zahtevka) ni odvisna od okoliščine, ali je (tožnik) z zatrjevanimi kršitvami cestno prometnih predpisov (so)prispeval k nastali škodi.
¹⁶ Ki sta bila, kot tožnik navaja v pritožbi, predlagana z namenom dokazovanja obstoja 100% temelja tožbenega zahtevka.
¹⁷ V stroškovno odločitev (III. točka izreka izpodbijane sodbe) pri tem ni bilo potrebno poseči, saj spremenjena odločitev (v I. točki izreka izpodbijane sodbe) na okoliščino, da je v postopku na prvi stopnji v največjem delu uspela toženka, ne vpliva.

Datum zadnje spremembe:

26.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1357/2016
• VSM Sodba I Cp 248/2019
• VSK Sklep I Cpg 62/2018