VSL Sodba in sklep II Cp 508/2018

Jedro

Formalnosti pri vročanju niso same sebi namen; če pisanje dejansko pride v roke naslovnika na drug način, je pomanjkljivost pri vročanju odpravljena. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 73.060,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka sodbe) in tožeči stranki naložilo v plačilo 1.544,00 EUR pravdnih stroškov tožene stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka sodbe). Z izpodbijanim sklepom je zavrnilo predlog tožeče stranke za podaljšanje oziroma za določitev novega roka za pritožbo zoper izpodbijano sodbo.

2. Zoper obe odločbi se pritožuje tožnik, in sicer podaja laično pritožbo zoper sklep in pritožbo po pooblaščenki zoper sodbo.

3. V pritožbi zoper sklep pritožnik izraža vsesplošno nezadovoljstvo z delom pravosodnih organov ter postopanjem prvostopenjskega sodišča oziroma sodnice v tej zadevi. Opozarja na napako sodišča pri vročanju sodne odločbe z dne 5. 10. 2017 na naslov, na katerem že od avgusta 2010 dalje ne biva več. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je po njegovem mnenju nezadostna in neprepričljiva.

4. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tudi v tej pritožbi vsebinsko enako, kot v pritožbi zoper zgoraj navedeni sklep, poudarja, da mu izpodbijana sodba ni bila (pravilno) vročena. Sodišče mu je sodbo vročalo na domači naslov, čeprav je vedelo, da je tožnik na prestajanju kazni zapora. ZPP² v 136. členu jasno določa, da se osebi, ki ji je odvzeta prostost, vročajo pisanja po upravi zapora, v katerem prestaja kazen. Izpodbijana sodba je bila vročena tožnikovi mami, ki je stara čez 80 let, in je tožnika obvestila o prejeti pošiljki. Tožnik niti ne ve, kdaj točno je njegova mati prejela sodno pisanje. Zaradi nepravilne vročitve mu je (bila) kršena pravica do pravočasne podaje pritožbe, kot tudi do vložitve prošnje za brezplačno pravno pomoč. Zaradi podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka je izpodbijana odločba nezakonita. Tudi sicer je odločitev materialnopravno napačna. Ker je tožnik prava neuka stranka in je potrebno pravila o zastaranju uporabljati glede na okoliščine posameznega primera, v konkretnem primeru ni potekel ne subjektivni, ne objektivni zastaralni rok. Opozarja, da v postopku ni imel možnosti pojasniti okoliščin, ki bi utemeljevale tek subjektivnega roka.

5. Pritožba zoper sodbo je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Tožnik je zahteval odškodnino za nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin, ki jih je pretrpel zaradi neutemeljenega in nezakonitega odvzema prostosti v strožje varovanem oddelku zavoda v obdobju od dne 7. 10. 2008 do 31. 1. 2009, kamor je bil premeščen zaradi ukrepa zavoda, ter zaradi neustreznih razmer, ki jih je trpel zaradi premestitve. S tožbo je uveljavljal tudi odškodnino zaradi posega v čast in dobro ime ter pravico do zasebnosti.

8. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa z dne 22. 11. 2017 izhaja, da je pri vročanju sodbe z dne 5. 10. 2017 prišlo do napake, saj je sodišče tožniku ni vročalo po upravi zapora, v katerem je tedaj prestajal kazen, tj. preko ZPKZ, temveč na naslov B. Vendar pa je bistveno, ali se je tožnik s sodnim pisanjem seznanil, čeprav mu je bilo le-to napačno vročeno. Sodišče prve stopnje je na podlagi šestega odstavka 139. člena ZPP štelo, da je bila odločba tožniku vročena dne 14. 11. 2017, ko je sodno pisanje dejansko prejel, kar v vlogi z dne 16. 11. 2017, v kateri predlaga podaljšanje oziroma določitev novega pritožbenega roka (list. št. 57 spisa), priznava tudi sam.

9. Namen vročanja je na eni strani omogočiti naslovljencu, da se seznani z opravljenim procesnim dejanjem sodišča ali stranke, in na drugi strani, da dobi sodišče o prejemu pošiljke zanesljiv dokaz, ki je pogoj za normalno razvijanje postopka. Kršitve predpisov o vročanju učinkujejo, če je bilo stranki zaradi njih kršeno načelo kontradiktornosti. Vendar pa formalnosti pri vročanju niso same sebi namen; če pisanje dejansko pride v roke naslovnika na drug način, je pomanjkljivost pri vročanju odpravljena. V tem primeru se šteje, da je bila vročitev opravljena v trenutku, ko je naslovnik pisanje dejansko prejel.³ Ob tem, ko tožnik sam priznava, da mu je bilo sodno pisanje (sodba z dne 5. 10. 2017) vročeno 14. 11. 2017, se na kršitev pravil o vročanju ne more uspešno sklicevati. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je rok za vložitev pritožbe tožniku pričel teči dne 14. 11. 2017. S pavšalnimi in nerelevantnimi pritožbenimi navedbami pa pritožnik materialnopravno pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča ne more izpodbiti.

10. Glede na navedeno se je rok za pritožbo zoper sodbo z dne 5. 10. 2017 iztekel 29. 11. 2017. Tožnik je tega dne pritožbo poslal priporočeno po pošti, pritožbeno sodišče pa jo je kot pravočasno tudi sprejelo v obravnavo in o njej odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe, zato njegova pravica do pritožbe ni bila kršena.

11. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje o zastaranju tožbenega zahtevka, s tem pa tudi odločitev o njegovi zavrnitvi. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je zastaranje tožnikove terjatve začelo teči šele z dnem razglasitve zavrnilne kazenske sodbe Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. II K 21953/2010, tj. dne 16. 9. 2013. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje sodišču prve stopnje, da je bila tožniku celotna nepremoženjska škoda znana, ne že z dnem, ko je kršitev njegovih osebnostnih pravic prenehala (po odpustu s prestajanja kazni zapora oziroma pripora), ampak šele na dan, ko je kazensko sodišče zavrnilo obtožbo, na podlagi katere je zavod sprejel ukrep premestitve. Takrat je tožnik (najkasneje) lahko uveljavljal, da je bil neupravičeno premeščen v strožje varovan oddelek in je zato prestajal kazen v neprimernih razmerah. Do vložitve tožbe 22. 3. 2017 je tako že potekel triletni subjektivni zastaralni rok, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (352. člen OZ⁴).

12. Glede na obrazloženo sta pritožbi neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, 366. člen ZPP), ju je zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP) in sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožnik ni priglasil.

-------------------------------
¹ Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS Cp 14/2014 z dne 24. 7. 2014 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2149/2017 z dne 23. 8. 2017.
³ Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.

Datum zadnje spremembe:

26.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 4944/2010
• VSL sodba II Cp 1014/2013
• Sodba II Ips 193/2003