<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep I Cpg 914/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.914.2017
Evidenčna številka:VSL00014596
Datum odločbe:29.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Nada Mitrović (preds.), Vesna Jenko (poroč.), Renata Horvat
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - FIRMSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
Institut:varstvo firme - izbris firme iz sodnega registra - aktivna legitimacija - zadruga - firma družbe - dodatne sestavine firme - fantazijski dodatek - nedovoljene sestavine firme - znamka - pravice iz znamke - razlikovalnost - generičen izraz - prenos firme - prenehanje družbeništva v družbi - izključna stvarna pristojnost okrožnega sodišča - določitev vrednosti spornega predmeta - nedenarni tožbeni zahtevek - povrnitev pravdnih stroškov - uspeh stranke - separatni stroški

Jedro

Po drugem odstavku 23. člena ZGD-1 ima družba, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prek registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, pravico, da s tožbo zahteva opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino. Navedena materialnopravna določba torej pove, kdo je subjekt uveljavljanja materialne pravice (na opustitev uporabe firme in njen izbris iz registra) in kdo je subjekt zatrjevane obveznosti in s tem ureja materialnopravno razmerje med njima.

Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa izhaja, da je tožeča stranka v sodni register vpisana s firmo PEKO, tovarna od 2. 12. 1974 dalje, njena skrajšana firma pa se glasi PEKO d.d. - v stečaju, tožena stranka pa se je v sodni register vpisala kasneje kot tožeča stranka in sicer dne 14. 6. 2016 s skrajšano firmo PEKO KOOPERATIVA z.o.o., pri čemer je dejavnost obeh enaka: proizvodnja obutve. Pritožbeno sklicevanje na izvorno avtorstvo fantazijskega dodatka firme PEKO se tako v zvezi s tožbenim zahtevkom, uperjenim zoper toženo stranko, izkaže kot nerelevantno.

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se firma tožene stranke s fantazijskim dodatkom PEKO KOOPERATIVA ne razlikuje jasno od že prej registrirane firme tožeče stranke s fantazijskim dodatkom "PEKO", ker je del fantazijskega dodatka tožene stranke "kooperativa" (ki jo tožena stranka opredeljuje kot prevladujočo sestavino v njeni firmi) generičen pojem in sinonim za zadrugo, zato po ustaljeni sodni praksi ne more imeti značaja razlikovalnega elementa firme tožene stranke. Edini preostali del fantazijskega dodatka v firmi tožene stranke je torej beseda "PEKO", ki pa je enak edinemu fantazijskemu dodatku firme tožeče stranke, zaradi česar se firmi obeh pravdnih strank ne moreta jasno razlikovati, razlikovalna funkcija fantazijskega dodatka firme pa je bila s tem izključena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 1.419,55 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da vrednost spornega predmeta znaša 222.000,00 EUR (I. točka izreka – sklep), toženi stranki naložilo, da je dolžna opustiti uporabo imena "PEKO" v svoji firmi (II. točka izreka) in da se iz sodnega registra Okrožnega sodišča v Ljubljani pri registrskem vložku 2016/22225 iz firme tožene stranke Peko kooperativa za proizvodnjo obutve, oblačil in galanterije, zadruga z omejeno odgovornostjo, matična številka ...0000, izbriše ime "PEKO" (III. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema odločbe povrniti pravdne stroške v skupni višini 8.085,24 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po preteku 15-dnevnega roka do plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

O pritožbi zoper sklep

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom določilo vrednost spornega predmeta v znesku 222.000,00 EUR. Pritožnica to vrednost izpodbija z navedbo, da je vrednost spora ocenjena previsoko, ker je glede na prakso prodaje blagovnih znamk v Sloveniji treba upoštevati, da so se blagovne znamke prodajale po cenah v razponu od 3.000,00 do 20.000,00 EUR, sklicevanje na ocenjeno tržno vrednost pa po njenem stališču ni utemeljeno.

6. V obravnavanem primeru gre za uveljavljanje nedenarnega tožbenega zahtevka na opustitev uporabe imena "PEKO" v firmi in posledično njegov izbris iz sodnega registra pri firmi tožene stranke. V takem primeru je po drugem odstavku 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Smisel opredelitve vrednosti spornega predmeta je v odvisnosti stvarne pristojnosti sodišča ali pravice do revizije od te vrednosti (prvi odstavek 39. člena ZPP).

7. Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je pristojnost sodišča glede na vsebino spora, ki izvira iz vpisa v sodni register, po 2. točki 483. člena v zvezi s 7. točko drugega odstavka 32. člena ZPP podana ne glede na vrednost spornega predmeta. Glede na pojasnilo tožeče stranke, da je vrednost spora določila na podlagi znižane vrednosti blagovne znamke in predložen izvleček cenitve blagovne znamke PEKO v višini najmanj 519.000,00 EUR, je sodišče ocenilo, da je po tožeči stranki opredeljena vrednost spornega predmeta ustrezna in da ni razlogov za korekturni poseg sodišča v določitev vrednosti.

8. S pritožbenim očitkom, da bi sodišče moralo upoštevati že dosežene prodajne cene za druge blagovne znamke v Sloveniji neupoštevaje okoliščine konkretnega primera (vrednost konkretne blagovne znamke) pa tožena stranka ni uspela omajati po presoji pritožbenega sodišča pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča o določeni vrednosti spornega predmeta. Nenazadnje pa je tožeča stranka vrednost določila v taki višini, da je obema strankama zagotovila tudi pravico do revizije (490. člen ZPP).

9. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

10. Pritožba ni utemeljena.

11. Tožena stranka tudi v pritožbi izpodbija aktivno legitimacijo tožeče stranke glede uveljavljanega tožbenega zahtevka. Meni, da je materialnopravni upravičenec do uveljavitve tožbenega zahtevka na opustitev uporabe fantazijske sestavine firme "PEKO" Peter Kozina oziroma sedaj njegovi dediči, ker je to izvorna pravica ustanovitelja v letu 1903 ustanovljenega podjetja Peter Kozina in partnerji. Tožeča stranka pa fantazijsko sestavino firme "PEKO" neupravičeno in brez zakonske podlage uporablja od 2. 12. 1974.

12. Po drugem odstavku 23. člena ZGD-1 ima družba, ki meni, da se firma druge družbe ne razlikuje jasno od njene prej registrirane firme, znamke ali neregistriranih znakov, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke, pravico, da s tožbo zahteva opustitev uporabe firme, njen izbris iz registra in odškodnino. Navedena materialnopravna določba torej pove, kdo je subjekt uveljavljanja materialne pravice (na opustitev uporabe firme in njen izbris iz registra) in kdo je subjekt zatrjevane obveznosti in s tem ureja materialnopravno razmerje med njima.

13. Iz pritožbeno neprerekanih ugotovitev prvostopenjskega sodišča pa izhaja, da je tožeča stranka v sodni register vpisana s firmo PEKO, tovarna od 2. 12. 1974 dalje, njena skrajšana firma pa se glasi PEKO d.d. - v stečaju, tožena stranka pa se je v sodni register vpisala kasneje kot tožeča stranka in sicer dne 14. 6. 2016 s skrajšano firmo PEKO KOOPERATIVA z.o.o., pri čemer je dejavnost obeh enaka: proizvodnja obutve. Pritožbeno sklicevanje na izvorno avtorstvo fantazijskega dodatka firme PEKO se tako v zvezi s tožbenim zahtevkom, uperjenim zoper toženo stranko, izkaže kot nerelevantno, s tem pa tudi sklicevanje na določbo 24. člena ZGD-1 o prenosu firme in po 25. členu ZGD-1 o potrebnem izrecnem soglasju (bivšega) družbenika, da družbi dovoljuje poslovanje še naprej z njegovim imenom in priimkom v firmi oziroma v primeru smrti družbenika pravici njegovih dedičev, da zahtevajo izbris njegovega imena in priimka iz firme. Pri fantazijskem dodatku "PEKO" sploh ne gre za navedbo imena in priimka družbenika, pač pa kvečjemu za skovanko obeh, ki pa pravne zaščite po 25. členu ZGD-1 ne uživa.

14. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da se firma tožene stranke s fantazijskim dodatkom PEKO KOOPERATIVA ne razlikuje jasno od že prej registrirane firme tožeče stranke s fantazijskim dodatkom "PEKO", ker je del fantazijskega dodatka tožene stranke "kooperativa" (ki jo tožena stranka opredeljuje kot prevladujočo sestavino v njeni firmi) generičen pojem in sinonim za zadrugo, zato po ustaljeni sodni praksi ne more imeti značaja razlikovalnega elementa firme tožene stranke. Edini preostali del fantazijskega dodatka v firmi tožene stranke je torej beseda "PEKO", ki pa je enak edinemu fantazijskemu dodatku firme tožeče stranke, zaradi česar se firmi obeh pravdnih strank ne moreta jasno razlikovati, razlikovalna funkcija fantazijskega dodatka firme pa je bila s tem izključena.

15. Pritožbeno sodišče soglaša s takšnim razlogovanjem. Fantazijski dodatek firme je tista obvezna sestavina kapitalskih družb (tretji in četrti odstavek 27. člena v zvezi s 13. členom ZGD-1), ki družbo podrobneje označuje in individualizira. Za kupce je odločilen vtis oziroma zaznava, ki jo vzbudi fantazijska sestavina firme (primerjaj sodbo III Ips 111/2016). Glede na zgoraj obrazloženo v zvezi z razlikovalno funkcijo fantazijskega dodatka tožene stranke le-ta tudi ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na podobne registrirane primere, ko je nesporna registracija družb, ki imajo poleg enakega enega fantazijskega znaka v fantazijskem dodatku še drugo fantazijsko oznako, torej en fantazijski znak v kombinaciji z drugim.

16. Registrska sodišča so ob odločanju o vpisu firme v register pri uradnem materialnopravnem preverjanju identitete firme po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 omejena z računalniškim programom, ki upošteva vnaprej postavljene algoritme, zato sam program vseh možnih oblik sorodnosti firme ne more preverjati. Preveritev istovetnosti firme po prvem odstavku 23. člena ZGD-1 je zato relativna, kar je upošteval že sam zakonodajalec, ki je družbi z že prej registrirano firmo omogočil sodno varstvo firme v drugem odstavku 23. člena ZGD-1 (N. Plavšak, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah – 1. knjiga, stran 234). Jasno stališče, da se določbi prvega in drugega odstavka 23. člena ZGD-1 ne izključujeta, ampak dopolnjujeta, pa je zavzelo pritožbeno sodišče tudi že v sklepu IV Cpg 845/2017. Pritožnica zato ne more uspeti niti s pritožbenim sklicevanjem na že v registrskem postopku preverjeno identiteto firm in pravnomočnost odločitve registrskega sodišča o vpisu firme tožene stranke, niti s svojo razlago možnega pravnega varstva firme po drugem odstavku 23. člena ZGD-1, ki naj bi bilo omejeno le na primere, ko bi družba na trgu ne uporabljala celotnega registriranega fantazijskega dodatka firme, ampak le del njega.

17. Tožba, vložena po drugem odstavku 23. člena ZGD-1 je diskrecijska pravica družbe. Odvisna je v pretežni meri od presoje ogroženosti nemotenega poslovanja družbe zaradi uporabe sorodne firme, nenazadnje pa je pravno varstvu družbe s primatom registracije firme časovno omejeno na tri leta po vpisu firme druge družbe. Zato s pritožbenim sklicevanjem na kombinacije fantazijskih dodatkov z deloma identičnim dodatkom in vrsto takih registriranih firm pritožnik tudi ne more uspeti.

18. Po 17. členu ZGD-1 (z novelo ZGD-1I, ki je začela veljati 8. 8. 2015) firma ne sme vsebovati besed ali znakov, ki nasprotujejo zakonu ali morali ali ki vsebujejo znamke ali neregistrirane znake, ki uživajo varstvo po predpisih, ki urejajo znamke ali ki vsebujejo ali posnemajo uradne znake. Zakon ne zahteva več pogoja, da gre za znane blagovne in storitvene znake. Pritožbene navedbe o tem, da pri tožeči stranki ne gre za uveljavljeno globalno blagovno znamko in nedokazanost tožeče stranke, da je firma z ugledom, se zato izkažejo kot nerelevantne. Sicer pa iz razlogov prvostopenjskega sodišča ne izhaja, da bi bilo tožbenemu zahtevku ugodeno zaradi zaščitene oziroma znane blagovne znamke PEKO. Ker ima tožeča stranka registrirane znamke PEKO, kar med pravdnima strankama sicer ni sporno, je firma tožene stranke z delom fantazijskega imena "PEKO" v nasprotju s 17. členom ZGD-1. Skladno s 1.a odstavkom 47. člena ZIL pa ima imetnik znamke izključno pravico do njene uporabe in druge izključne pravice po ZIL in je upravičen preprečiti tretjim osebam, ki nimajo njegovega soglasja, da v gospodarskem prometu uporabljajo katerikoli znak (med katere po prvem odstavku 42. člena ZIL spadajo tudi besede in črke), ki je enak znamki za enako blago ali storitve, ki so obsežene z znamko. Pritožbeno sodišče zato ne more slediti pritožbeni trditvi o različni vizualni podobi, zaradi katerih se firmi pravdnih strank dovolj razlikujeta.

19. Prvostopenjsko sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da samo dejstvo teka stečaja nad tožečo stranko ne pomeni, da do zamenjave firme ne more priti, ker tožeča stranka v stečaju prodaja blagovno znamko "PEKO". Po presoji pritožbenega sodišča torej tožeča stranka v zvezi z imenom PEKO še vedno (kljub stečaju) vstopa v pravnoposlovna razmerja, zato je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi uporaba besede PEKO pri potrošnikih ne glede na to, da je tožeča stranka v stečaju, utegnila povzročiti zmedo.

20. Zgoraj obrazloženemu pritožbeno sodišče le še dodaja, da si pritožnica zmotno razlaga obseg uveljavljanega tožbenega zahtevka in domet izreka sodbe. Sodišče z izpodbijano sodbo ni odločilo, da se tožena stranka izbriše iz sodnega registra, kot navaja pritožnica, pač pa le, da se iz njene firme izbriše sporna fantazijska sestavina "PEKO".

21. Glede nepriznanja stroškov tožene stranke za pristop na narok dne 11. 5. 2017, ki jih je uveljavljala kot "separatne stroške", je prvostopenjsko sodišče odločilo, da do teh stroškov ni upravičena, ker ti stroški niso nastali po krivdi tožeče stranke niti po krivdi tožene stranke, pač pa po naključju.

22. O tako imenovanih separatnih stroških govori 156. člen ZPP, ki v prvem odstavku določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Ne drži torej pritožbena navedba, da pravo ne pozna naključij. V okviru prvega odstavka pa je kot naključja treba upoštevati le tista, ki so se primerila nasprotni stranki in so imela za posledico nastale stroške druge stranke. Vendar za tak primer v obravnavani zadevi ne gre, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da do oprave ponovnega naroka ni prišlo po krivdi niti tožeče niti tožene stranke, pač pa po naključju (ki ni posledica ravnanj nobene od pravdnih strank in se je primerilo obema). Pogoji iz ZPP za priznanje separatnih stroškov torej niso bili podani. Prvostopenjsko sodišče je zato po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno o povračilu vseh stroškov postopka odločilo po načelu uspeha pravdnih strank v predmetnem postopku po 154. členu ZPP.

23. Pritožbeno sodišče je presojalo le tiste pritožbene navedbe, ki so bile odločilne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Ker so se izrecno izpostavljeni pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijana odločba pa je uspešno prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

25. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo in sicer nagrado pooblaščencu za sestavo odgovora na pritožbo po tarifni številki 21/1 OT 2500 točk, materialne stroške po členu 11/3 OT 35 točk, upoštevaje vrednost točke 0,459 EUR in 22 % DDV pa skupno 1.419,55 EUR.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o gospodarskih družbah (1993) - ZGD - člen 13, 17, 17/1, 23, 23/1, 23/2, 24, 25, 27, 27/3, 27/4
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 32, 32/2, 32/2-7, 39, 39/1, 44, 44/2, 154, 156, 483, 483-2
Zakon o industrijski lastnini (2001) - ZIL-1 - člen 42, 42/1, 47, 47/1, 47/1-a

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyNDgy