<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 1352/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.1352.2018
Evidenčna številka:VSL00015160
Datum odločbe:05.09.2018
Senat, sodnik posameznik:Barbka Močivnik Škedelj (preds.), Barbara Žužek Javornik (poroč.), mag. Metoda Orehar Ivanc
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - STVARNO PRAVO
Institut:osebna služnost - osebna služnost stanovanja - priposestvovanje osebne služnosti - opravičljiva zmota - opravičljiva zmota priposestvovalca - dobra vera priposestvovalca - pravni naslov - pravni naslov za uporabo stanovanja - lastninska pravica v pričakovanju - odločitev o pravdnih stroških

Jedro

Priposestvovanje osebne služnosti je možno, če je imel pravni subjekt nepremičnino v dvajsetletni posesti kot imetnik osebne služnosti ter je bil v dobri veri, da je imetnik osebne služnosti.

Izvrševanje lastniške posesti predstavlja večjo kvaliteto posesti, kot se zahteva za priposestvovanje služnosti, kjer priposestvovalec uporablja tujo stvar, zato je ob upoštevanju načela, da je v več tudi manj, mogoče priposestvovanje služnosti stanovanja, če posestnik na njem izvršuje posest kot lastnik.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (v 1. točki izreka) spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne, v 3. točki (glede odločitve o stroških) pa tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti 2.397,42 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti 356,24 EUR pritožbenih stroškov tožene stranke v korist proračuna Republike Slovenije, in sicer na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Krškem št. SI56 ... s sklicem ... (koda namena: GOVT, namen: plačilo po odločbi Bpp št. 126/2018), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zahtevku za ugotovitev obstoja osebne služnosti stanovanja delno ugodilo, in sicer je ugotovilo, da je tožnik priposestvoval osebno služnost stanovanja po določilih ODZ1 na delu stavbe št. 637, parc. št. *72 k. o. X, na naslovu C. 13, K.: na stranišču s kopalnico, dnevni sobi in kuhinji, vse v pritličju (1. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka) in tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnika v višini 1.965,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (3. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženec. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi oziroma spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrže, podrejeno pa zavrne, vse s stroškovno posledico. Trdi, da je tožnikov tožbeni zahtevek ob podani trditveni podlagi nesklepčen. Izpolnjevanje pogoja pravičnosti oziroma zakonitosti izvrševanja posesti je tožnik izkazoval z izročilno pogodbo, iz katere je v V. točki izrecno razvidno, da ni bilo govora o nikakršni pravici na predmetni stanovanjski hiši, pač pa je bila tožniku namenjena lastninska pravica na sosednjem objektu. Predložena izročilna pogodba izkazuje kvečjemu to, da nikakor ni šlo za listino, na podlagi katere bi lahko štel, da mu je nastalo kakršnokoli upravičenje. Posesti ob lastni trditveni podlagi tožnik ni mogel izvrševati kot lastnik. Vedel je, da nima naslova za posest, še več, toženec je predložil darilno pogodbo iz leta 1976, s katero je tožnik sam prenesel svoj solastniški delež na sporni hiši na pokojno mater; predložen je bil izpis Upravne enote, da tožnik v letu 2007 sploh ni bil prijavljen v hiši; prav tako pa tudi zahtevek za izplačilo zadnje pokojnine za pokojno mater dedičem, ki izkazuje, da je bil izveden zapuščinski postopek in je tožnik vedel za izročilno pogodbo. Predložen je bil tudi zapisnik iz postopka P 3/2016 z dne 6. 2. 2017, v katerem je tožnik sam povedal, da mu je mati imela namen prepustiti lastninsko pravico na sosednjem objektu, pa do tega nikoli ni prišlo. Tožnik tako ni mogel misliti, da mu pripada kakršnokoli upravičenje, golo izvajanje posesti začasne narave oziroma golo pričakovanje pravice pa ne more pripeljati do pravne posledice, kot je vtoževana. Ker se izpodbijana sodba do navedenih dejstev in predloženih pisnih dokazov, kljub trditveni podlagi toženca, sploh ni opredelila, je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP2. Sodišče prve stopnje razloge odločitve veže na izpovedovanje tožnika in njegove žene, kar pa ne more nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, ki je zgolj v utemeljevanju posesti in domnevnih vlaganjih, ki po mnenju pritožnika niso z ničemer izkazana. Glede na navedeno tožnik ni izkazal potrebnih pogojev za priposestvovanje osebne služnosti stanovanja po določilih ODZ. Ti morajo biti namreč izpolnjeni kumulativno. Ker tožnik ni imel zakonite podlage, odpade pogoj pravične posesti. Prav tako ni mogel izvrševati poštene posesti, saj je vedel, da gre za začasno rešitev, da hiša ni njegova, njegova domnevna vlaganja pa tudi, če bi bila izkazana, ne predstavljajo znatnih vlaganj, ki bi vplivala na substanco stvari. Tudi domnevna obljuba pokojne matere ne izkazuje njegove posesti po pogojih, ki jih določa paragraf 1470 ODZ.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik je zatrjeval, da je od leta 1967, ko sta starša kupila hišo, do dne 18. 8. 2014, ko ga je toženec skupaj z družino nasilno izselil, živel v stanovanjski hiši št. 637 na parc. št. *72 k. o. X, na naslovu C. 13. Navajal je, da je nepremičnino uporabljal in užival kot lastnik oziroma kot da bo postal njen (so)lastnik, kar je dokazoval z izročilno pogodbo med tožencem in njuno pokojno mamo, in da je sodeloval pri vzdrževanju in plačevanju stroškov, toženec pa njegovi posesti nikoli ni nasprotoval. Prepričan je, da je s skoraj neprekinjenim bivanjem v omenjeni stanovanjski hiši od leta 1967 do leta 2014 pridobil vsaj pravico služnosti stanovanja na predmetni nepremičnini (oziroma njenem delu).

6. Materialnopravno podlago za odločitev o tožbenem zahtevku predstavljajo pravna pravila ODZ. Služnost stanovanja je osebna služnost, ki upravičuje imetnika te pravice, da uporablja stanovanjske prostore za osebne potrebe, oziroma za potrebe svoje družine (paragraf 521 in 522 ODZ). Ustanovi se lahko na različne načine, tudi s priposestvovanjem kot originarnim pravnim naslovom (paragraf 480 ODZ). Pogoje za priposestvovanje določajo pravna pravila ODZ v paragrafih 1460 - 1465. Za priposestvovanje se zahteva, da ima priposestvovalec stvar ali pravico v posesti, da je njegova posest pravična (zakonita), poštena in pristna ter da je trajala ves po zakonu določen čas. Vsi ti pogoji so bili praviloma potrebni za priposestvovanje tudi po določbah kasneje veljavnega ZTLR3 (28. člen). Kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje, se je v sodni praksi izoblikovalo stališče, da je priposestvovanje osebne služnosti možno, če je imel pravni subjekt nepremičnino v dvajsetletni posesti kot imetnik osebne služnosti ter je bil v dobri veri, da je imetnik osebne služnosti.4

7. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik prostore v pritličju sporne stanovanjske hiše, in sicer dnevno sobo, kuhinjo in kopalnico s sanitarijami, od leta 1967 do dne 18. 8. 2014 ves čas (razen v času, ko se je nahajal v Nemčiji) uporabljal; da nasprotovanja tožnikovemu bivanju z družino s strani matere ali toženca ni bilo in da je tožnik ves čas sodeloval pri vzdrževanju oziroma obnovitvi hiše in plačilu stroškov. Na podlagi navedenega je sodišče zaključilo, da tožnik ni mogel vedeti, da mu pravica uporabljati stanovanjske prostore ne pripada, zaradi česar tožencu ni uspelo izpodbiti domneve tožnikove dobre vere.

8. Na podlagi takšnega dejanskega stanja in upoštevaje navedene materialnopravne določbe po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče govoriti o pridobitvi služnosti stanovanja na podlagi priposestvovanja, kot je to materialnopravno zmotno storilo sodišče prve stopnje.

9. Pri presoji pogojev, potrebnih za priposestvovanje služnosti stanovanja, gre upoštevati, da v primeru, ko je nepremičnina obremenjena s služnostjo stanovanja, bistvena lastninskopravna upravičenja z lastnika preidejo na služnostnega upravičenca. Razlika je le v tem, da je čas trajanja omejen najdlje do smrti služnostnega upravičenca. Z vidika priposestvovanja to pomeni, da je posedovanje osebne služnosti bolj podobno posedovanju nepremičnine kot takšne, kakor pa (zgolj) posedovanju stvarne služnosti. Zato pa morajo biti tudi pravne posledice, predvsem pa pogoji, ki so potrebni za nastop teh pravnih posledic, bližje ureditvi, ki velja za priposestvovanje lastninske pravice, kakor pa za priposestvovanje stvarne služnosti. Skladno s stališčem Vrhovnega sodišča5 je odgovor na vprašanje, ali je posestnik osebne služnosti lahko v pravno upoštevni dobri veri, če ta ne temelji na pravnoposlovni podlagi, načeloma negativen. Dobra vera o pravici do posesti na podlagi osebne služnosti v večini konkretnih primerov temelji prav na utemeljeni zavesti o obstoju ustreznega pravnega posla.

10. Tožnik bi tako moral, poleg dejanske oblasti nad stvarjo, izkazati tudi zavest o imetništvu pravice osebne služnosti. Ker je ob sklicevanju na pridobitev osebne služnosti s priposestvovanjem izključeno resnično imetništvo priposestvovalca, je zavest priposestvovalca o njegovem imetništvu nujno posledica zmote. Ker mora biti zmota opravičljiva, mora biti tisti, ki se na priposestvovanje sklicuje, prepričan, da mu pripada služnost še tudi potem, ko je s povprečno skrbnostjo razmislil o vseh okoliščinah, njegovo ravnanje pa utemeljuje sklep, da je ravnal vestno oziroma da ni opustil običajne skrbnosti.6

11. Obstoja dogovora, bodisi pisnega bodisi ustnega, ki bi predstavljal pravno podlago za priposestvovanje služnosti in utemeljeval dobro vero glede njegove pravice do uporabe stanovanja, pa tožnik ni niti zatrjeval. Iz samih trditev tožnika izhaja, da ni imel pravnega naslova za posest prostorov stanovanja. V tožbi (kot tudi v nadaljnjih pripravljalnih vlogah) trdi, da mu je mati imela namen izročiti predmetno stavbo, do česar pa nikoli ni prišlo. Tudi če je slediti njegovim navedbam, da iz V. točke izročilne pogodbe izhaja, da mu je mati nameravala podariti prav stavbo, na kateri sedaj vtožuje priposestvovanje osebne služnosti, sam priznava, da do realizacije tega pričakovanja ni prišlo. Vsako pričakovanje pa še ni pričakovana pravica, ki bi bila pravno zavarovana oziroma ki bi drugo stran zavezovala k izpolnitvi. Domnevna obljuba matere ne predstavlja pravnega naslova oziroma temelja, na podlagi katerega bi tožnik lahko utemeljeno (v dobri veri) mislil, da mu pripada pravica do uporabe sporne nepremičnine. Iz besedila navedene določbe izročilne pogodbe pa po prepričanju pritožbenega sodišča kaj takega niti ne izhaja, saj ni niti logično niti življenjsko sprejemljivo, da bi izročevalka v posebni določbi pogodbe, s katero je enemu sinu - tožencu, izročila celotno nepremičnino (kar je med strankama nesporno), to isto nepremičnino obljubila oziroma se zavezala izročiti še drugemu - tožniku. Pritožbeno sodišče je zato prepričano, da v V. točki pogodba govori o drugi nepremičnini, kar dodatno utemeljuje zaključek, da tožnik ni mogel biti v dobri veri, da bo postal lastnik oziroma vsaj solastnik predmetne nepremičnine, na čemer gradi svojo dobro vero glede obstoja služnostne pravice na njej.

12. Tožnik kot podlago za pridobitev služnosti stanovanja navaja pričakovanje lastninske pravice na nepremičnini, pri čemer pravnega naslova, ki bi zadoščal za pridobitev lastnine (s tem pa po načelu, da je v več tudi manj, tudi služnost) oziroma kakršnegakoli dogovora, ki bi upravičeval njegovo pričakovanje, ne izkaže. Zato je treba pritrditi pritožbi, da tožnik ni mogel misliti, da mu pripada upravičenje uporabljati predmetne stanovanjske prostore. Res je sicer, da izvrševanje lastniške posesti predstavlja večjo kvaliteto posesti, kot se zahteva za priposestvovanje služnosti, kjer priposestvovalec uporablja tujo stvar, zato je ob upoštevanju načela, da je v več tudi manj, mogoče priposestvovanje služnosti stanovanja, če posestnik na njem izvršuje posest kot lastnik.7 Vendar pa tožnik dogovora, da prevzame v izključno last sporno nepremičnino, kot tudi obljube, da mu bo ta izročena, ni dokazal. Iz te ugotovitve pa sledi, da tožnik ni bil v dobri veri, da je oziroma da bo postal lastnik nepremičnine. Če bi tožnik izkazal svojo dobroverno (lastniško) posest, bi glede na tožbeni zahtevek šele prišlo v poštev (vsaj) priposestvovanje služnosti stanovanja. Ker tega ni dokazal, obstoja dogovora o služnosti rabe pa, kot že rečeno, ni niti zatrjeval, tudi ni mogel biti v dobri veri, da je imetnik osebne služnosti, zato je pravilno stališče pritožbe, da tožnik ni imel zakonite podlage za priposestvovanje osebne služnosti stanovanja po določilih ODZ. Zgolj dalj časa trajajoča uporaba oziroma izvrševanje posesti nepremičnine, kot pravilno izpostavlja pritožnik, za priposestvovanje služnosti stanovanja ne zadošča.

13. Ker tožnik ni bil v opravičljivi zmoti glede tega, čigava je sporna nepremičnina, kot tudi ne glede dejstva, da je nima pravice uporabljati, tudi ni mogel pridobiti služnostne pravice stanovanja s priposestvovanjem, kljub več desetletni posesti nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju naredilo materialnopravno zmoten zaključek o obstoju dobre vere tožnika, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnika v celoti zavrnilo.

14. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker je treba pritožbi toženca ugoditi že iz zgoraj navedenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Zaradi spremembe odločitve o glavni stvari je bilo treba spremeniti tudi odločitev o pravdnih stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po spremenjeni odločitvi je tožnik v pravdi v celoti propadel, zato mora tožencu povrniti njegove pravdne stroške (154. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je tožencu priznalo eno nagrado za postopek na prvi stopnji po tar. št. 3100 ZOdvT8 v višini 477,10 EUR, dve nagradi za narok po tar. št. 3102 ZOdvT v višini 440,40 EUR in nagrado za pritožbo zoper zamudno sodbo (postopek na drugi stopnji) po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 587,20 EUR. Pritožbeno sodišče tožencu ni priznalo dveh nagrad za postopek, saj ZOdvT v tretjem delu, ki ureja višino nagrad za (med drugim) pravdni postopek, v opombi 3 (točka 4) določa, da se v primeru, da se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku, kar pomeni, da je v enem postopku odvetnik upravičen do ene nagrade za postopek in ne dveh. Prav tako so nepravilno dvakrat priglašeni materialni stroški v pavšalnem znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002). Gre za izdatke in ne za nagrado odvetnika. Izdatki so urejeni v šestem delu tarife. Pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 je vezan na vsako zadevo, in sicer v višini 20 % nagrade, vendar največ 20,00 EUR, namesto dejanskih izdatkov, ki se po tar. št. 6001 priznajo v polni višini. To pomeni, da je v vsaki zadevi mogoče namesto dejanskih izdatkov zahtevati le pavšalni znesek, ki za celotno zadevo lahko znaša največ 20,00 EUR.9 V skladu z 19. členom ZOdvT in 14. členom ZOdvT pa tožencu pripada nagrada za narok v ponovljenem postopku. Skupaj z 22 % DDV-jem tako toženčevi stroški znašajo 2.397,42 EUR, ki mu jih mora tožnik povrniti v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka pa mora v primeru neplačila tožencu plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega roka, do plačila.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP in tretjim odstavkom 46. člena ZBPP10. Ker je toženčev odvetnik v pritožbenem postopku zastopal toženca na podlagi ZBPP, mora pritožbeno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 46. člena ZBPP po uradni dolžnosti odločiti o višini in obsegu stroškov iz prvega odstavka 46. člena ZBPP,11 ki jih mora tožnik namesto tožencu povrniti v korist proračuna Republike Slovenije. Ne glede na določbe procesnega zakona o priglasitvi stroškov mora namreč pristojno sodišče pri odločanju o stroških postopka po uradni dolžnosti upoštevati stroške iz prvega odstavka 46. člena ZBPP, ki jih je med sodnim postopkom založila Republika Slovenija, tudi če jih stranka, ki je upravičena do brezplačne pravne pomoči, sama ne priglasi. Obseg stroškov sodišče ugotovi iz odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.12 Upoštevajoč 36. člen ZOdvT,13 po katerem znaša nagrada s količnikom 1,0, v primeru, ko je vrednost predmeta do 15.000,00 EUR, 170,00 EUR, je toženec upravičen do povrnitve 272,00 EUR nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT. Upoštevajoč še pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter 22 % DDV, je tožnik dolžan v roku 15 dni povrniti 356,24 EUR pritožbenih stroškov toženca v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka.14

-------------------------------
1 Obči državljanski zakonik, Zbirka pravosodnih zakonov, št. 1-946//1811.
2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami.
3 Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 6/1980 s spremembami. Glej tudi obrazložitev sodbe VS RS II Ips 70/2015.
4 Prim. sodbo VS RS II Ips 70/2015.
5 Glej sodbo VS RS II Ips 70/2015.
6 Prim. npr. sodbo VSL I Cp 3585/2009.
7 Prim. sodbo VSM I Cp 284/2008.
8 Zakon o odvetniški tarifi, Uradni list RS, št. 67/2008 s spremembami.
9 Prim. sklep VSL I Cp 556/2018, sodbo VSL II Cp 603/2016.
10 Zakon o brezplačni pravni pomoči, Uradni list RS, št. 48/2001 s spremembami.
11 Prvi odstavek 46. člena ZBPP se glasi: Stroški, ki jih je za upravičenca do brezplačne pravne pomoči iz naslova oprostitve plačila stroškov sodnega postopka po petem odstavku 26. člena tega zakona med sodnim postopkom iz proračuna založila Republika Slovenija ter nagrada in stroški dodeljenega pooblaščenca po šestem odstavku 30. člena tega zakona so stroški sodnega postopka.
12 Drugi odstavek 46. člena ZBPP.
13 36. člen ZodvT določa višino nagrade s količnikom 1,0 za postavljenega in dodeljenega odvetnika (dodeljeni odvetnik je skladno s prvim odstavkom 32. člena ZOdvT odvetnik, ki izvaja storitve brezplačne pravne pomoč), ki se izplača iz državnega proračuna.
14 Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Občni državljanski zakonik (1811) - ODZ - paragraf 480, 521, 522, 1460, 1461, 1462, 1463, 1464, 1465
Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (1980) - ZTLR - člen 28

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
16.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyMzM4