VSL Sklep II Cp 1668/2018

Jedro

Pogoji za sprejem takšnega ukrepa so določeni v prvem odstavku 39. člena ZDZdr in morajo biti podani kumulativno. Zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih je dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se udeležencu omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (tč. I. izreka sklepa) in da se ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike najdalj do 30. 8. 2018 (tč. II. izreka sklepa).

2. Udeleženec je po svojem odvetniku zoper takšno odločitev vložil pravočasno pritožbo. Predlaga, da se ji ugodi in izpodbijani sklep razveljavi. Meni, da za pridržanje niso izpolnjeni pogoji iz prve in tretje alineje prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr). Iz dosedanjega poteka zdravljenja in udeleženčevega dosedanjega življenja ne izhaja, da ogroža svoje ali življenje drugih, da huje ogroža svoje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Kakršnokoli udeleženčevo ogrožanje pa bi bilo mogoče odvrniti tudi z drugimi oblikami pomoči. Pritožnik se ne izogiba zdravljenju, prav tako pa tudi ne izkazuje znakov, ki bi kazali, da bo takšno zdravljenje opustil, če ne bo več pod popolnim nadzorom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve pomeni poseg v človekove pravice, zlasti do pravice osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS, v nadaljevanju URS) kot eno od temeljnih človekovih pravic in svoboščin, pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen URS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenje (51. člen URS). Zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve se zato izvaja le ob izpolnjenosti pogojev, ki jih določa zakon. Pogoji za sprejem takšnega ukrepa so določeni v prvem odstavku 39. člena ZDZdr in morajo biti podani kumulativno. Zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnih primerih je dopustno, če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim; če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

5. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca psihiatra ugotovilo, da gre pri udeležencu za bipolarno afektivno motnjo in da je bil že četrtič sprejet na zdravljenje v bolnišnico. Iz heteroanamnestičnih podatkov izhaja, da se je udeleženčevo vedenje spremenilo, da se vozi naokoli z avtomobilom in pije alkohola (s tem ogroža svoje življenje in življenje drugih), da je grozil, da bo vrgel celotno ulico v zrak, da odklanja vsakršno psihiatrično pomoč, da je neznano, kje je pustil svoj avto, da je ženo proglasil za pogrešano in da je domov pripeljal brezdomca. Ugotovljeno je tudi bilo, da pacient škoduje svojemu zdravju, saj je opustil psihofarmakoterapijo in se ni oglašal na kontrole. Po mnenju izvedenca je udeleženec zaradi opuščanja omenjene terapije pomembno življenjsko ogrožen. Ker je nekritičen do svojega stanja, z drugimi oblikami zdravljenja ni mogoče zagotoviti varnostni njegovi okolici in tudi pacientu samemu. Zaradi ponovne vzpostavitve profilatične terapije, da se izraženost ciklov ne bi več ponavljala in bi bila emocionalna lega glede na osnovno bolezen (bipolarno motnjo) obvladljiva, je potrebno zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom.

6. Iz ugotovljenega dejanskega stanja tako izhajajo konkretne okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na ogroženost udeleženčevega življenja in življenja drugih oziroma hujše ogrožanje njegovega zdravja (prva alineja prvega odstavka 39. člena ZDZdr) kot tudi na okoliščino, da zaradi toženčeve popolne opustitve psihofarmakoterapije in nekritičnosti do svojega zdravstvenega stanja, navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (tretja alineja 39. člena ZDZdr). Udeleženec v svoji pritožbi zgolj neargumentirano in brez dejanske opore zanika navedene zaključke prvostopenjskega sodišča. Takšna pritožba je zato neutemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku, ZNP).

Datum zadnje spremembe:

15.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep II Cp 184/2017
• VSL Sklep II Cp 379/2022
• VSL Sklep II Cp 1302/2017