VSL Sodba I Cp 1202/2018

Jedro

Tudi če drži, da je toženec brezposeln in brez premoženja, to še ne zadostuje za uporabo določbe 170. člena OZ. Sodišče lahko ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca in odgovorne osebe, naloži odgovorni osebi, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, vendar le v primeru, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 12.927,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 9. 2014 dalje do plačila; kar je zahteval tožnik več ali drugače (glede zneska 500,00 EUR s pripadki), je sodišče zavrnilo; odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 1.508,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper ugodilni del sodbe je toženec vložil pravočasno pritožbo zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je dokazno breme glede dokazovanja višine nepremoženjske škode na strani tožnika, ta pa ni podal dokaznega predloga za postavitev izvedenca medicinske stroke. Le s tem dokazom pa se dokazuje obseg in višina zatrjevane nepremoženjske škode. Te predpostavke odškodninske odgovornosti tako tožnik ni izkazal in bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrniti. Sicer pa je dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke podal toženec, tega dokaza pa sodišče ni izvedlo. Sodišče tudi ni upoštevalo prispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka in okoliščine, da je tožnik prvi udaril očeta toženca, toženec pa je v posledici le odvračal fizični napad tožnika na njegovega očeta. Tožnik sam je torej povzročil škodni dogodek in nosi vse posledice, ki iz tega izvirajo. Sodišče tudi ni upoštevalo okoliščin na strani tožnika, ki utemeljujejo zmanjšanje odškodnine v skladu z določbo 170. in 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Toženec je bil hospitaliziran v Psihiatrični kliniki, je tudi trajno brezposeln ter brez premoženja.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 14. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku. Toženec je bil v kazenskem postopku spoznan za krivega kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 123. členu Kazenskega zakonika¹. Zato je neupoštevna trditev toženca, da tožniku ni povzročil škode. Sodišče je vezano na ugotovitev (izrek) kazenske sodbe, da je toženec skočil na tožnika ter ga odrinil v parkiran osebni avtomobil, zaradi česar je tožnik utrpel zlom spodnjega dela desne nadlahtnice. Z navedenim so izkazane vse splošne predpostavke odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost povzročitelja škode). Vse to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

6. Pritožba ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik toženčevega očeta udaril le enkrat in to zato, ker je hotel zaščititi desetletnega sina; da je tožnikov napad na toženčevega očeta po tem udarcu že prenehal; da sta se tožnik in toženec še nekaj časa neškodljivo prerivala in valjala po tleh; da je tožnik že vstal, ko ga je toženec odrinil v avto in s tem poškodoval. Utemeljeno je tako sodišče prve stopnje ocenilo, da v tem trenutku toženčevemu očetu s strani tožnika ni grozila nobena nevarnost več in pravilno zaključilo, da četudi je tožnik prvi udaril toženčevega očeta, s tem še ni dal povoda oziroma soprispevka za časovno poznejši toženčev napad na tožnika, ki je povzročil poškodbo (171. člen OZ).

7. Glede na to, da je v konkretnem primeru pravdno sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo izdano v kazenskem postopku, so pravno neupoštevne tudi (pavšalne) pritožbene trditve v zvezi s hospitalizacijo toženca v Psihiatrični kliniki.

8. Tudi če drži, da je toženec brezposeln in brez premoženja, to še ne zadostuje za uporabo določbe 170. člena OZ. Sodišče lahko ob upoštevanju premoženjskega stanja oškodovanca in odgovorne osebe, naloži odgovorni osebi, da plača manjšo odškodnino, kot znaša škoda, vendar le v primeru, če škoda ni bila povzročena namenoma in tudi ne iz hude malomarnosti. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je v konkretnem primeru toženec tožniku poškodbe povzročil vsaj s stopnjo hude malomarnosti, če ne z eventualnim naklepom, glede na to, da mora biti povprečno razumnemu in izkušenemu odraslemu človeku jasno, da lahko v pretepu drugemu povzroči telesne poškodbe. Takšnega zaključka sicer pritožba niti ne izpodbija.

9. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da toženec narave in obsega poškodbe ter njenih zatrjevanih posledic ni konkretizirano prerekal. Upoštevaje navedeno, glede na ugotovitve kazenske sodbe ter predloženo medicinsko dokumentacijo, zato dokazovanje z izvedencem medicinske stroke ni bilo potrebno (243. člen ZPP). Na podlagi neprerekanih trditev o dejstvih je imelo sodišče prve stopnje vso podlago, da določi višino nepremoženjske škode, kar je materialnopravno vprašanje, ki je v pristojnosti sodišča in ne izvedenca.

10. Odmerjene višine odškodnine tožnik konkretno ne izpodbija, je pa pritožbeno sodišče odmero preizkusilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Tožnik je v škodnem dogodku utrpel zlom spodnjega dela desne nadlahtnice (spiralni zlom distalnega dela humerusa z dislokacijo). Bolnišnično zdravljenje je trajalo 17 dni, 14 dni je bil na rehabilitaciji v zdravilišču, ves ta čas je tožnik čutil hude bolečine, nato še štiri dni srednje bolečine, in še vsaj šest tednov lažje bolečine, lažje bolečine še vedno včasih trpi. V bolniškem staležu je bil tri mesece. Glede na opisano je odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 6.500,00 EUR pravična odškodnina (179. in 182. člen OZ). Tožnik je utrpel intenziven strah za življenje ob samem napadu, kasneje pa tudi močan občutek strahu zaradi poteka zdravljenja, vse do konca bolnišnične oskrbe. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je odškodnina iz tega naslova v višini 800,00 EUR primerna odškodnina (179. člen OZ). Pri tožniku je trajno zmanjšana moč desne roke in omejena gibljivost v komolcu, ne more več opraviti določenih gibov, v posledici pa trpi tudi duševne bolečine. Tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 3.000,00 EUR, je pravična odškodnina (179. in 182. člen OZ). Neprerekan je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bil tožnik zaradi napada in povzročitve poškodbe močno razžaljen in ponižan ter je odškodnina iz tega naslova v višini 1.000,00 EUR prav tako primerna odškodnina (179. člen OZ). Tožniku je trajno na desni nadlahti ostala 20 cm dolga in do pol centimetra široka pooperativna brazgotina. Primerna odškodnina za to obliko škode je odškodnina v višini 1.500,00 EUR (179. člen OZ). Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, so vse odmerjene odškodnine, kakor tudi skupna odškodnina iz navedenih naslovov (12.800,00 EUR), tudi skladne s sodno prakso, ki jo je sodišče prve stopnje tudi konkretno izpostavilo, pritožba pa z ničemer ne izkaže drugače.

11. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani II K 33652/2011 z dne 29. 9. 2014, priloga A2.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2018

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 1054/2012
• VSL sodba II Cp 802/2013
• Sodba II Ips 218/98