VSL Sodba I Cp 589/2018

Jedro

Učinki razvezane pogodbe so po stališču sodne prakse odvisni od narave pogodbe. Razveza pogodbe učinkuje od sklenitve pogodbe, kadar so s pogodbo dogovorjene trenutne obveznosti oziroma obveznosti, ki se izpolnijo naenkrat. S tem se poskuša doseči učinek, kot da pogodba med strankama sploh ne bila sklenjena. Drugače je pri trajajočih obveznostih, ki so nekaj časa trajale in sta jih stranki izpolnjevali. V teh primerih posledice razveze učinkujejo le za naprej.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu mora toženec plačati 1.866,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlih posameznih, v izreku sodbe navedenih zneskov. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencu povrniti 674,14 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče pri izdaji sodbe zmotno uporabilo materialno pravo, saj je bil določeno časovno obdobje lastnik nepremičnega premoženja, ki ga je v tem obdobju brez podlage uporabljal toženec. Tožnik je bil nesporno vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnin, a jih ni imel v posesti, ker jih je uporabljal toženec. Sodba I Cp 2258/2010 Višjega sodišča v Ljubljani še vedno pravno obstaja in ima svoje pravne učinke od njene izdaje naprej. S pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 304/2015 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2160/2016 ni bil izvršen pravni poseg v sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2258/2010, niti ni bila slednja razveljavljena ali spremenjena. Zaradi navedenega ne more ustvarjati pravnih učinkov za nazaj in posegati v že prej pridobljene pravice za čas, ko je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičninah. Sodišče zmotno šteje, da je toženec pridobil lastninsko pravico z učinkom za nazaj, torej retroaktivno, na podlagi pravnomočne sodbe P 304/2015. Obstaja pravni položaj in vmesno obdobje, ko je na teh nepremičninah imel tožnik lastninsko pravico, ta njegov pravni položaj mu daje obligacijsko pravna upravičenja.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem sporu majhne vrednosti, ki se vodi po določbah 442. do 458. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je sodišče prve stopnje odločitev oprlo na sledeče dejansko stanje, ki med pravdnima strankama ni sporno:

- na podlagi sodbe I Cp 2258/2010 Višjega sodišča v Ljubljani z dne 6.10.2010, ki je spremenilo sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 86/2009, je bil tožnik od 22. 2. 2013 vknjižen v zemljiški knjigi kot lastnik sedmih toženčevih parcel v k.o. ...;

- na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 304/2015, potrjene s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2160/2016 z dne 15.3.2017, je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku toženca na izstavitev zemljiškoknjižne listine, na podlagi katere se je zopet v zemljiški knjigi vknjižil kot lastnik istih parcel, saj tožnik ni izpolnil obveznosti plačila kupnine v dodatnem roku in je prišlo do razveze pogodbe po samem zakonu;

- toženec je na spornih parcelah obdržal posest tudi v obdobju, ko je bil kot zemljiškoknjižni lastnik na njih vknjižen tožnik.

6. Tožnik za obdobje od 6. 10. 2010 do 15. 3. 2017, torej za obdobje, ko je bil v zemljiški knjigi vknjižen kot lastnik sedaj toženčevih parcel v k.o. ..., od toženca zahteva plačilo uporabnine zanje, ker trdi, da jih je v tem obdobju brez pravne podlage uporabljal toženec, tožnik pa naj bi bil za uporabo zemljišč prikrajšan. Uporabnino zahteva na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Toženec se brani, da je bila v sodbi VSL I Cp 2258/2010 vsebovana pogodba razvezana, sicer pa šteje, da je bila itak ves čas pogodba nična.

7. Za odločitev v tej zadevi je bistveno materialnopravno vprašanje, od kdaj učinkuje razveza prodajne pogodbe, ki je bila predmet sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 304/2015, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2160/2016, ali za nazaj (ex tunc) ali za vnaprej (ex nunc). Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču prvostopenjskega sodišča, da posledice razvezane pogodbe iz 111. člena Obligacijskega zakonika (OZ), v obravnavani zadevi učinkujejo od sklenitve pogodbe ex tunc in ne šele od razveze pogodbe oziroma s pravnomočnostjo sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 304/2015. V navedenem postopku je sicer prvostopenjsko sodišče zavrglo tožbo na ugotovitev, da je prodajna pogodba razvezana, ker je zmotno štelo, da je pogodba neobstoječa. Ugodilo pa je zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice tožene stranke. Vendar pa je sodišče druge stopnje v razlogih sodbe med ostalim ugotovilo, da je bila pogodba nedvomno razvezana že po samem zakonu na podlagi tretjega odstavka 105. v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ.

8. Učinki razvezane pogodbe so po stališču sodne prakse odvisni od narave pogodbe¹. Razveza pogodbe učinkuje od sklenitve pogodbe, kadar so s pogodbo dogovorjene trenutne obveznosti oziroma obveznosti, ki se izpolnijo naenkrat. S tem se poskuša doseči učinek, kot da pogodba med strankama sploh ne bila sklenjena. Drugače je pri trajajočih obveznostih, ki so nekaj časa trajale in sta jih stranki izpolnjevali. V teh primerih posledice razveze učinkujejo le za naprej. V obravnavani zadevi gre nedvomno za dogovorjene trenutne obveznosti iz prodajne pogodbe, katere izpolnitev je v plačilu kupnine in izročitvi nepremičnine. Posledice razvezane pogodbe zato učinkujejo od njene sklenitve. Kot pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče prav zato tožnik, ker ni lastnik spornih nepremičnin in je tudi za nazaj izgubil vsakršna upravičenja, ne more zahtevati od toženca plačila uporabnine. Od njega bi, glede na določbo četrtega in petega odstavka 111. člena OZ, morda lahko uveljavljal zgolj povračilo morebitnih koristi od tistega, kar je tožnik za izpolnitev pogodbenih obveznosti že dal (npr. obresti od prejete kupnine), a tožnik reparacijskega zahtevka v tej smeri ni uveljavljal.

9. Ker zatrjevani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Toženčev odgovor na pritožbo glede na njegovo vsebino ter deloma zmotna materialnopravna stališča, ob upoštevanju razlogov razloge sodbe, ni bil potreben strošek postopka, zato toženec sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga, Komentar dr. M. Juharta k 111. členu in odločbe VSRS II Ips 89/2015, III Ips 56/2014, II Ips 77/2007.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 243/2010
• VSL Sodba I Cpg 1072/2017
• VSL sodba in sklep II Cp 558/2014