VSL Sklep I Cp 2655/2018

Jedro

Zakon ne predpisuje kako visoka mora biti varščina, mora pa biti takšna, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava zavarovane terjatve

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi (pred združitvijo v pravdni zadevi P 2590/2010-II) je sodišče prve stopnje na podlagi sklepa z dne 18. 2. 2011 izdalo začasno odredbo, s katero je tožniku med drugim prepovedalo odtujitev ali obremenitev osebnega vozila, registrska številka LJ ... in sicer do poteka 60 dni po pravnomočnosti sodbe. Po tem, ko je sodišče pravnomočno zavrnilo tožnikov predlog za odpravo začasne odredbe, je podal predlog za plačilo varščine v višini 2.500,00 EUR namesto začasne odredbe, kar je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

2. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje njegov predlog zavrnilo, ker je štelo, da višina varščine ne ustreza višini verjetno izkazane toženkine terjatve, pri čemer je upoštevalo zgolj izpise iz nemške spletne strani mobile.de, ter zapisalo, da tožnik ni z ničemer izkazal, da znaša vrednost vozila 4.500,00 EUR, vrednost potrebnih popravil pa 14.322,68 EUR. V pritožbi opozarja, da je predložil cenitev z dne 14. 8. 2017, ter ne drži, da ni z ničemer izkazal vrednosti vozila. Ker je cenitev izdelal pooblaščeni ocenjevalec, je tožnik izkazal vrednost vozila z višjo stopnjo verjetnosti kot toženka zgolj z izpisi iz nemške spletne strani. Poleg tega ti izpisi niso relevantni, saj ne upoštevajo, da so na vozilu potrebna popravila, kar je bilo prav tako izkazano z listino pooblaščenega servisa P., d. o. o., z dne 14. 9. 2017. Sodišče si je enostavno izmislilo, ko je zapisalo, da tožnik ni z ničemer izkazal vrednosti potrebnih popravil. S tem pa je postopalo arbitrarno, ko pri svoji odločitvi ni upoštevalo listin, na katere se je v predlogu skliceval tožnik, posledično je ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje glede vrednosti vozila ter glede višine zavarovane terjatve. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, začasno odredbo nadomesti s predlagano varščino ter mu prizna stroške postopka z obrestmi, podredno predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve v novo sojenje. Zahteva tudi stroške pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo toženka predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je bila za presojo utemeljenosti predloga bistvena ugotovitev vrednosti spornega vozila, katero je tožnik ocenil na 4.500,00 EUR, z ničemer ni pojasnil napak na vozilu, s tem pa ni obrazložil tako nizko predstavljene vrednosti vozila, ki nima osnove v realnosti in je prirejena za potrebe tega postopka. Na navedeno kaže dejstvo, da se je sin pravdnih strank M. M. sam pozanimal pri serviserju, ki je avto fizično pregledal, v kakšnem stanju je vozilo, saj ga je želel kupiti, in dobil odgovor, da avto nikakor ni v stanju kot trdi tožnik. Toženka je dokazala cene primerljivih, dobro opremljenih vozil, ki se gibljejo v povprečni realni vrednosti 13.300,00 EUR. Zato je sodišče pravilno ugotovilo, da ponujena varščina v višini 2.500,00 EUR ustrezno ne nadomešča začasne odredbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je o predlogu tožnika pravilno odločalo skladno z drugim odstavkom 274. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), saj gre tožnika, glede na to, da je z začasno odredbo njemu prepovedano razpolaganje z vozilom, šteti za dolžnika. Pravilno je obrazložilo, da zakon ne predpisuje ničesar o tem, kako visoka mora biti varščina, mora pa biti takšna, da je na zadovoljiv in primeren način zavarovana izterjava zavarovane terjatve.¹ Sodišče prve stopnje je nadalje zavzelo pravilno stališče, da je bistvena za presojo utemeljenosti tožnikovega predloga ugotovitev vrednosti spornega vozila v času, ko je bil predlog podan.

6. Tožnik je v predlogu zatrjeval, da znaša vrednost vozila 4.500,00 EUR in vrednost potrebnih popravil 14.322,68 EUR. Za svoje trditve je predložil dokazila: ocenitev vozila (priloga A 577), predračun potrebnih popravil s strani P., d. o. o., (priloga A 578), odjavo vozila iz prometa (priloga A 579) in kopijo prometnega dovoljenja s prepovedjo prodaje (priloga A 580). Nasprotno je toženka v odgovoru na predlog tožnikove trditve o tržni vrednosti vozila in višini popravil prerekala s svojimi dokazili, to je z izpisi spletnih strani mobile.de in Avto.net (priloga B 75, identično tudi v prilogah od B 75/a do B 77), s katerimi je dokazovala, da znaša povprečna tržna vrednost tovrstnih vozil na nemškem trgu 13.300,00 EUR, v Sloveniji pa 15.000,00 EUR. Dodatno je predlagala postavitev izvedenca avtomobilske stroke, zaslišanje sina pravdnih strank in svoje zaslišanje.

7. Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo dokazila, ki jih je predložil tožnik. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da se je sodišče pri odločanju oprlo le na listine predložene s strani toženke, v 5. točki obrazložitve pa navedlo, da tožnik svojih navedb o vrednosti vozila in o višini popravil ni z ničemer izkazal, niti ni navedel, katera popravila naj bi bila na vozilu potrebna.² Ker se sodišče prve stopnje do predloženih listin s strani tožnika ni opredelilo, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijani sklep ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj v njem niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. S takšnim ravnanjem je sodišče prve stopnje tožniku tudi odvzelo možnost dokazovanja in s tem pravico do izjave po 22. členu Ustave RS. Skladno z 8. členom ZPP je sodišče dolžno obrazložiti, katera dejstva šteje za dokazana na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje preučiti listine, predložene s strani obeh pravdnih strank, odločiti o ostalih dokaznih predlogih, o tožnikovem predlogu ponovno odločiti in odločitev ustrezno obrazložiti.³ Ne gre spregledati, da je toženka v odgovoru na predlog izrazila dvom v verodostojnost predloženih listin, saj je navedla, da so prirejene za potrebe tega postopka, in se bo v ponovljenem postopku sodišče moralo izreči tudi o tem ugovoru.

8. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Napotki za nadaljnjo delo sodišču prve stopnje so vsebovani zgoraj v 7. točki obrazložitve (3. odstavek 360. člena ZPP v povezavi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki so bili priglašeni naknadno v stroškovniku tožnika z dne 12. 7. 2018 (list. št. 1632 sodnega spisa), je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 15. členom ZIZ).

-------------------------------
¹ Primerjaj: VSL sklep I Cpg 916/2017 z dne 6. 12. 2017 in VSK sklep I Cp 889/2002 z dne 19. 12. 2002.
² Tožnik je že v predlogu za odpravo začasne odredbe z dne 27. 11. 2017 zatrjeval, da so potrebna popravila in med drugim predložil dokazilo v prilogi A 578. Te trditve je ponovil v odgovoru na izjasnitev z dne 18.12.2017 in v predlogu za nadomestitev začasne odredbe z varščino z dne 20. 4.2018. V teh vlogah je navedel znesek potrebnih popravil ter s tem podal ustrezno in zadostno trditveno podlago. Zato gre dokazilo v prilogi A 578, kjer so posamezna dela navedena, šteti za del te trditvene podlage. Nasprotno stališče sodišča prve stopnje je za tožnika prestrogo in mu omejuje pravico do izjave v postopku.
³ Primerjaj 287. člen ZPP.

Datum zadnje spremembe:

15.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 2422/2018
• VSL Sklep I Cpg 916/2017
• VSM Sklep I Cpg 153/2020