VSL Sodba II Cpg 264/2018

Jedro

V uredbi je vzpostavljena domneva, da je v večstanovanjski stavbi uporabnik male kurilne naprave upravnik, razen če ta dokaže, da je v skladu s prejšnjim odstavkom uporabnik druga oseba (npr. etažni lastniki). Toženka je to domnevo izpodbila, ko je tožnici še pred pravdo vsak mesec pošiljala izpiske dolžnikov, iz katerih so razvidni vsi podatki, potrebni za izterjavo neplačanih stroškov od etažnih lastnikov.

V enostanovanjskih stavbah je praviloma lastnik stavbe tisti, ki malo kurilno napravo in uporablja in nadzoruje, v večstanovanjskih stavbah z upravnikom pa je zadeva drugačna, in je zato potrebno (enotno) definicijo uporabnika iz tretjega odstavka 6. člena Uredbe temu primerno razlagati. Po prepričanju višjega sodišča je ključno – kar je skladno tudi s siceršnjo ureditvijo odgovornosti upravnika za obratovalne stroške stavbe - kdo so dejanski koristniki (uporabniki) malih kurilnih naprav.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 139869/2016 z dne 29. 12. 2016 tudi v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki v roku osmih dni povrne stroške pravdnega postopka v višini 169,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožnica od toženke, ki je upravnica stavbe, vtožuje plačilo po fakturah, izdanih za (nesporno) opravljene dimnikarske storitve v času od 12. 2. 2015 do 25. 3. 2016. Toženka se plačilu vtoževane terjatve protivi z ugovorom pasivne legitimacije, češ da bi morala tožnica plačilo zahtevati od posameznih etažnih lastnikov.

7. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, pravdni stranki nista sklenili nobene pogodbe, ki bi vzpostavljala pasivno legitimacijo toženke, zaradi česar je sodišče prve stopnje preverilo, ali jo vzpostavlja zakonodaja. Tretji odstavek 6. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju kot: Uredba) je določal¹, da je uporabnik storitev dimnikarske službe oseba, ki nadzoruje in uporablja malo kurilno napravo, pomožno napravo, dimni vod ali zračnik. Nadalje je bila v četrtem odstavku 6. člena Uredbe vzpostavljena domneva, da je v večstanovanjski stavbi uporabnik male kurilne naprave upravnik, razen če ta dokaže, da je v skladu s prejšnjim odstavkom uporabnik druga oseba (npr. etažni lastniki). Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru presodilo, da je toženki to domnevo uspelo izpodbiti.

8. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je toženka tožnici še pred pravdo vsak mesec pošiljala izpiske dolžnikov, iz katerih so razvidi vsi podatki, potrebni za izterjavo neplačanih stroškov od etažnih lastnikov. Upoštevaje to dejansko ugotovitev višje sodišče soglaša z materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, da je toženka s tem dokazala, da je uporabnik male kurilne naprave druga oseba (etažni lastniki). Po prepričanju višjega sodišča namreč tožnica neutemeljeno navaja, da toženka ni mogla izpodbiti domneve le s predložitvijo seznama z imeni in priimki ter naslovi neplačnikov, številkah izdanih računov in višini neplačanega dolga posameznega neplačnika, temveč bi morala navesti še, kdo od teh oseb nadzoruje kurilne naprave, dimne vode in drugo. Tožnica tudi v pritožbi poudarja, da je pomembno le, kdo nadzoruje kurilne naprave, dimne vode in drugo (češ da to niso etažni lastniki), vendar prezre, da Uredba določa tudi to, da je uporabnik tisti, ki malo kurilno napravo, pomožno napravo, dimni vod ali zračnik uporablja. In to so v konkretnem primeru nedvomno (določeno navedeni) etažni lastniki, kot je trdila in izkazala toženka (prim. ugovor zoper sklep o izvršbi in odgovor na tožbo, ter dokazi, priloženi ugovoru zoper sklep o izvršbi), čeprav ne vedo kje so zračniki, centralne naprave, kje se nahaja poročilo o letnem pregledu, itd..., kar izpostavlja tožnica v pritožbi. Toženka je tudi ves čas navajala, da sama ni uporabnica male kurilne naprave, temveč da so to etažni lastniki. Ni sicer zatrjevala, da etažni lastniki nadzorujejo male kurilne naprave, ampak ji glede na prej navedeno tudi ni bilo potrebno, ker je po prepričanju višjega sodišča ključno, kdo te kurilne naprave uporablja, in ne le, kdo jih nadzoruje. V enostanovanjskih stavbah je praviloma lastnik stavbe tisti, ki malo kurilno napravo in uporablja in nadzoruje, v večstanovanjskih stavbah z upravnikom pa je zadeva drugačna, in je zato potrebno (enotno) definicijo uporabnika iz tretjega odstavka 6. člena Uredbe temu primerno razlagati. Po prepričanju višjega sodišča je ključno – kar je skladno tudi s siceršnjo ureditvijo odgovornosti upravnika za obratovalne stroške stavbe - kdo so dejanski koristniki (uporabniki) malih kurilnih naprav. To je toženka tudi vseskozi zatrjevala in je tudi določno opredelila, kdo so ti uporabniki (in ni le na splošno zatrjevala, da je to odgovornost etažnih lastnikov). Zato tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da zaradi toženkinih pomanjkljivih trditev ni mogla podati ustrezne trditvene podlage, ter da je izpodbijana sodba zanjo sodba presenečenja.

9. Tožnica tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je izpodbijana odločitev v nasprotju z obstoječo sodno prakso v primerljivih zadevah ter v nasprotju s sodno prakso, ki je že bila kreirana med istima pravdnima strankama v povsem enakem sporu. Iz odločb, ki jih je predložila, namreč ni mogoče sklepati, da gre za zadevo, ki bi bila glede trditev pravdnih strank in predloženih dokazov identična obravnavani zadevi. Posledično pa tudi odločitev ne more biti enaka. Kolikor je razbrati iz sodbe VSK Cpg 208/2013 z dne 17. 10. 2013 (prim. priloga A 16 spisa), v tej zadevi toženka ni dokazala, da bi bila uporabnik druga konkretna oseba (v konkretnem primeru pa je toženka glede na ugotovitve sodišča prve stopnje to uspela dokazati predložitvijo izpiska etažnih lastnikov – neplačnikov, ki jih je tožnici poslala že pred pravdo). V zadevi VSL I Cpg 1152/2012 z dne 1. 10. 2013 (prim. priloga A 17 spisa) pa toženka ni niti trdila, niti dokazala, kdo naj bi bili uporabniki storitve (sklepati je, da je le na splošno zatrjevala, da so uporabniki etažni lastniki). Tudi v zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kopru II Pg 80/2015 (prim. priloga A 18 spisa) toženka ni konkretizirano zatrjevala in dokazala, da je bila uporabnik dimnikarske službe druga oseba. Iz zadeve IX Pg 3083/2011, ki se je obravnavala pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (priloga A 19 spisa), pa izhaja, da bi morala toženka, v kolikor bi želela izpodbiti pravno domnevo, izrecno navesti kdo so etažni lastniki in kakšen delež so se zavezali plačati (v tej zadevi je to tudi storila). Ni torej mogoče trditi, da so omenjene zadeve glede na trditve in predložene dokaze pravdnih strank enake obravnavani zadevi in da je sodišče prve stopnje v tej zadevi odločilo „diametralno“ nasprotno, kot navaja tožnica v pritožbi. Zaradi predhodno navedenega tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje ustaljeno sodno prakso spremenilo za nazaj in da stranka zaradi spremenjene sodne prakse ne sme biti prizadeta v pravici do poštenega sodnega varstva,

10. Tožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da se lahko le upravnik večstanovanjske stavbe šteje za uporabnika male kurilne naprave v smislu Uredbe, ker da mora tožnica vnaprej vedeti, koga naj obvešča o nameravani izvedbi dimnikarskih storitev. Način obveščanja je namreč določen v drugem odstavku 28. člena Uredbe in poteka tako, da koncesionar najavi opravljanje storitev dimnikarske službe pisno, z obvestilom, objavljenim v skupnih prostorih uporabnikov stavbe, ali na krajevno običajen način z objavo v medijih, oglasnih deskah občine ali krajevne skupnosti ali, če se tako dogovori z uporabnikom storitev dimnikarske službe, tudi ustno z neposrednim sporočilom. Zato se tožnica v pritožbi brez pravega razloga sprašuje, ali je v prekršku, ker ni pošiljala napovedi izvajanja dimnikarskih storitev vsakemu etažnemu lastniku „po spisku“, in tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da bi ji morala toženka že pred najavo opravljanja dimnikarskih storitev sporočiti, kdo so posamezni etažni lastniki.

11. Tožnica navaja, da toženka ni zatrjevala, da bi katerakoli izmed oseb „iz spiska“ soglašala s svojo vlogo uporabnika male kurilne naprave, in da bi moralo sodišče prve stopnje pri etažnih lastnikih preveriti, ali so pripravljeni „vstopiti v čevlje“ uporabnika male kurilne naprave, ter da je sodišče nanje preneslo ogromno osebno odgovornost, ki se je ne zavedajo. S temi pritožbenimi navedbami se tožnica oddaljuje od predmeta obravnavanja, zato se višje sodišče do njih ni opredelilo, ker za konkretni primer niso pravno pomembne.

12. Glede na navedeno tožeča stranka s pritožbenimi navedbami ne more uspeti, in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Od 1.1.2017 dalje velja Zakon o dimnikarskih storitvah - ZDimS

Datum zadnje spremembe:

11.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 94/2010
• VSL sodba II Cpg 1347/2013
• VSL sodba II Cpg 167/2017