VSL Sklep II Cp 218/2018

Jedro

Ne gre za javno zaklonišče, zato se lastninska pravica ne vpiše v korist občine, ampak se vpiše skupna lastnina na zaklonišču kot posebnem skupnem delu v korist vsakokratnih lastnikov stavb. To pa ni v nasprotju z načelom pravičnosti iz razlogov neenakomerne stroškovne obremenitve. Lastninska pravica ne predstavlja zgolj gole pravice imeti nepremičnino v posesti, z njo razpolagati in jo upravljati, ampak prinaša tudi določene obveznosti in bremena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi tako, da se III. točka izreka izpodbijanega sklepa razveljavi v delu, ki določa, da se v korist vsakokratnega lastnika stavbe z ID znakom 0001 vknjiži skupna lastnina pri posameznem delu stavbe z ID znakom 0002 kot posebnem skupnem delu. V preostalem se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pri stavbi št. 003, k. o. ..., na naslovu P. 13, vzpostavilo popolno etažno lastnino (I. točka izreka), določilo splošne skupne dele stavbe (II. točka izreka), kot posebni skupni del je določilo posamezni del stavbe z ID znakom 0002 in pri njem vzpostavilo skupno lastnino v korist vsakokratnih lastnikov petih stavb (III. točka izreka), ugotovilo je, da so v zemljiški knjigi že vpisani posamezni deli stavbe (IV. točka izreka), vpisalo še posamezni del stavbe predlagateljice (V. točka izreka), ugotovilo, da ustanovljeno breme na posameznem delu stavbe št. 003 ostane tudi po izdaji sklepa o vzpostavitvi etažne lastnine (VI. točka izreka) in odločilo, da se sklep izvede v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti (VII. točka izreka).

2. Skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov na naslovih P. 10, 11, 13, 15 in 17 so po svojem zastopniku, upravniku ..., vložile pritožbo, v kateri izpodbijajo III. točko izreka sklepa, ki se nanaša na zaklonišče. Ne strinjajo se, da je sodišče na zaklonišču vzpostavilo skupno lastnino v korist vsakokratnih lastnikov stavb na teh naslovih. Sodišče je zmotno in v nasprotju z vsebino lokacijske dokumentacije odločilo, da zaklonišče pripada tudi stolpnici na naslovu P. 10. Glede na to, da ima stolpnica na tem naslovu svoje lastno zaklonišče, o čemer je upravnik sodišče obvestil, ne more biti obremenjena s stroški še za eno zaklonišče. V poštev bi lahko prišla stolpnica na naslovu P. 12, ki je v lokacijski dokumentaciji označena z ... in je bila v času izgradnje štirih povezanih blokov (četverčka) na P. že zgrajena, pa zaklonišča nima. Vendar je takšno ugibanje nepopolno, saj bi bilo mogoče le s pomočjo izvedenca ustrezne stroke ugotoviti pravno relevantna dejstva glede namembnosti zaklonišča. Neustrezen je bil poziv sodišča z dne 9. 6. 2017, s katerim je bil upravnik pozvan, da sporoči, katerim stavbam in drugim objektom služi zaklonišče. Sodišče bi te informacije lahko iz javnih evidenc pridobilo samo, ne pa, da je predlog upravnika zavrnilo. Nadalje je treba upoštevati, da so lastniki zaklonišč te dolžni vzdrževati, ter da ima določitev solastnikov zaklonišča posledice premoženjskopravne narave. Vsakokratnim lastnikom stavb P. 10, 11, 15 in 17, tudi ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. Pritožba nadalje navaja, da je bilo sporno zaklonišče zgrajeno kot javno zaklonišče, saj je iz zazidalnega načrta iz maja 1980 razvidno, da je bila izgradnja namenjena za osnovno zaščito stanovalcev sosednjih stavb v radiju 200 metrov in mimoidočih, zato je ustanovitev skupne lastnine na zaklonišču le v korist lastnikov petih stavb v nasprotju z načelom pravičnosti. Breme neenakomerne stroškovne obremenitve izgradnje in vzdrževanja zaklonišč bi morala nositi skupnost in ne lastniki stavb, za katere to predstavlja izredno finančno breme. Izpodbijani sklep nima konkretnih navedb in razlogov, zgolj sklicevanje na zakonske določbe in investicijski načrt pa ne more biti zadostna podlaga za pravično odločitev. Pritožniki predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in na zaklonišču kot posameznem delu stavbe vzpostavi lastninsko pravico na Občino ..., oziroma podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Druga nasprotna udeleženka Občina ... v odgovoru na pritožbo predlaga, da naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi, saj sporno zaklonišče ni javno zaklonišče, ampak predstavlja del večstanovanjske stavbe. Sklicuje se na zakone, veljavne v času izgradnje zaklonišča, in na sedaj veljavni Stanovanjski zakon (SZ - 1), ki v 5. členu izrecno določa, da se zaklonišče v večstanovanjski stavbi šteje za skupni del stavbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Iz III. točke izreka izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče pri zaklonišču kot posameznem delu stavbe z ID znakom 0002, vzpostavilo skupno lastnino v korist vsakokratnih lastnikov zgradb, tj. stolpnice in štirih stanovanjskih blokov na naslovih P. 10, 11, 13, 15 in 17, kar je skladno z določili Zakona o vzpostaviti etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (ZVEtL) in Zakona o vzpostaviti etažne lastnine na določenih stavbah in ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) dopustno, kljub temu, da se je postopek začel na predlog predlagateljice, ki je predlagala vknjižbo posameznega etažnega dela v njeno korist. Namen ZVEtL in kasneje sprejetega ZVEtL-1 je celovita ureditev etažne lastnine pri posamezni stavbi oziroma pri več stavbah, kadar gre za posebne skupne dele.

6. Neutemeljena je pritožbena trditev, da vsakokratni lastniki stavb na naslovih P. 10, 11, 15, in 17 niso imeli možnosti udeležbe v postopku. Ne glede na to, da se je postopek v tej zadevi pričel, ko je bil v veljavi ZVEtL, je sodišče glede na določilo 57. člena ZVEtL-1 pravilno uporabilo drugi odstavek 4. člena tega zakona, ki določa, da je upravnik zakoniti zastopnik skupnosti vsakokratnih etažnih lastnikov. Opravilo je poizvedbe in ugotovilo, kar pritožba ne izpodbija, da upravnik ... zastopa skupnost vsakokratnih etažnih lastnikov na naslovih P. 10, 11, 13, 15 in 17. Ker je upravnik kot zastopnik v postopku vseskozi aktivno sodeloval, sodišču ni mogoče očitati, da skupnostim vsakokratnih etažnih lastnikov vseh petih stavb ni zagotovilo udeležbe v postopku. Sodišče ni storilo bistvene kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Nadalje je neutemeljena pritožbena trditev, da je bil poziv sodišča z dne 9. 6. 2017, s katerim je upravnika pozvalo, da sporoči, v korist katerih stavb služi zaklonišče, neustrezen. Sodišče je v 17. točki obrazložitve pravilno pojasnilo, da iz zazidalnega načrta (priloga B 2) izhaja, da je bilo predmetno zaklonišče, poleg stanovalcev štirih stanovanjskih blokov in stolpnice, namenjeno tudi za osnovno zaščito stanovalcev sosednjih stavb v radiju 200 metrov ter mimoidočih. Zato je glede na upravnikov predlog tega pravilno pozvalo, da sporoči identifikacijske podatke sosednjih stavb. Ker upravnik podatkov ni sporočil, je predlog v tem delu pravilno zavrnilo kot nedoločen. V postopku dokončne določitve etažne lastnine za eno izmed štirih stavb ni bila naloga sodišča, da postopek širi bolj kot je bilo potrebno za določitev skupne lastnine pri zaklonišču.

8. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da v obravnavnem primeru ne gre za javno zaklonišče in je sodišče ravnalo pravilno, ko na njem ni vpisalo lastninske pravice v korist Občine ... V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložitev v 14. in 15. točki, kjer je sodišče natančno obrazložilo pravne podlage v času gradnje zaklonišča in v sedanjem času, ter je pojasnilo, zakaj konkretno zaklonišče ni javno in zakaj morajo stroške vzdrževanja nositi vsakokratni lastniki stanovanjskih stavb. Pritožbene navedbe v tej smeri so v celoti neutemeljene. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbi, da je vpis skupne lastnine na zaklonišču v korist vsakokratnih lastnikov stavb v nasprotju z načelom pravičnosti iz razlogov neenakomerne stroškovne obremenitve. Lastninska pravica ne predstavlja zgolj gole pravice imeti nepremičnino v posesti, z njo razpolagati in jo upravljati,¹ ampak prinaša tudi določene obveznosti in bremena. V nasprotju z obstoječo zakonodajo, pa tudi z načelom pravičnosti bi bilo, če bi v konkretnem primeru vsakokratni lastniki stavb uživali le dobrobiti iz lastninske pravice posameznih etažnih stanovanj, obveznosti iz skupnih delov in naprav pa ne bi prevzeli. Ni najti razumnih razlogov, zakaj bi morala za zaklonišče, ki se nahaja v kleti dveh stanovanjskih blokov in je namenjeno predvsem štirim stanovanjskim blokom in bližnji stolpnici, finančno breme nositi lokalna skupnost. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, navedene ugotovitve ne more spremeniti dejstvo, da je bila investitorica stanovanjskih stavb na naslovu P. pravna prednica Občine ..., niti dejstvo, da bodo morali vsakokratni etažni lastniki za ponovno vzpostavitev zaklonišča in njegovo vzdrževanje nositi visoke stroške. Obstoječa zakonodaja, ki jo je v izpodbijanem sklepu povzelo sodišče prve stopnje, je določala že v času gradnje, in določa tudi sedaj, da morajo te stroške nositi (etažni) lastniki. Če do sedaj zaklonišča niso vzdrževali,² ne morejo tega bremena preložiti na lokalno skupnost. Navedene stroške si bodo vsakokratni lastniki štirih stanovanjskih stavb lahko znižali s tem, da bodo pridobili podatke o stavbah (stolpnica in zasebne hiše), katerih stanovalci imajo skladno z zazidalnim načrtom pravico do uporabe predmetnega zaklonišča. Kot je pravilno pojasnjeno v 18. točki obrazložitve, odločitev sodišča v postopku za vzpostavitev etažne lastnine ni ovira za ponovno odločanje o spornem vprašanju.

9. Je pa pritožba utemeljena v delu odločitve sodišča prve stopnje, da so solastniki oziroma skupni lastniki zaklonišča tudi vsakokratni etažni lastniki stolpnice na naslovu P. 10. Sodišče je z namenom popolne ureditve etažne lastnine pri stavbi št. 003 na naslovu P. 13, vzpostavilo skupno lastnino na zaklonišču kot posebnem skupnem delu več stavb, ter je priključilo stolpnico na naslovu P. 10, spregledalo pa, da je prvi nasprotni udeleženec po svojem upravniku sporočil (list. št. 34 sodnega spisa), ter priložil geografski prikaz PISO (priloga B 9), da ima ta stolpnica že svoje zaklonišče. Navedene okoliščine sodišče ni preverjalo oziroma razčiščevalo, kot tudi ne dejstva, katera od obeh stolpnic (na naslovih P. 10 in 12) je bila zgrajena prej, torej je zapadla pod investicijski program iz januarja 1987 (priloga B 3). Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da vsakokratnih etažnih lastnikov na naslovu P. 10, ni mogoče obremeniti s stroški za dve zaklonišči. Zato je razveljavilo III. točko izreka izpodbijanega sklepa za stavbo z ID znakom 0001. Zadeve v tem delu ni bilo treba vračati v novo sojenje, saj je sodišče prve stopnje celovito in popolno uredilo etažno lastnino pri stavbi št. 003, k. o. ... Kot je že pojasnjeno zgoraj imajo vsakokratni lastniki stanovanjskih stavb na naslovu P. 11, 13, 15 in 17 v zvezi z zakloniščem možnost svoje pravice uveljavljati v pravdi tudi po pravnomočnem sklepu v tem postopku.

10. Ob povedanem je pritožbeno sodišče, ker tudi niso bili podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, skladno z 2. in 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno razveljavilo, v preostalem delu pa ga je potrdilo.

-------------------------------
¹ Primerjaj 37. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ).
² Pri tem je treba pojasniti, da v času gradnje, ko je bila uzakonjena družbena lastnina, stanovalci res niso bili lastniki posameznih etažnih delov, so pa imeli pravico uporabe, ki je bila v tistem družbenem sistemu podobna lastninski pravici.

Datum zadnje spremembe:

11.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3204/2012
• VSL sklep I Cp 1682/2016
• VSL sklep I Cp 1455/2012