VSL Sklep II Cp 1436/2018

Jedro

Ustavno sodišče RS je že večkrat potrdilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožeče stranke z dne 24. 3. 2018 zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 350/2018 z dne 22. 2. 2018.

2. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka (tožnik). Navaja, da Ustava RS (URS) po 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva in v 23. členu pravico do sodnega varstva brez vsakršnih omejitev. Obrazložitev sodišča, da pritožba ni dovoljena, je zato protiustavna. URS v 127. členu določa, da je Vrhovno sodišče najvišje sodišče v RS, zato obstaja možnost pritožbe zoper odločbe drugostopenjskih sodišč. Nezmožnost plačila, zamuda plačila ali neplačilo sodne takse ne sme biti ovira za pravično in pošteno sojenje. S plačilom sodne takse bi bila občutno zmanjšana sredstva za preživljanje tožnika. Odlog plačila, da lahko tožnik proda nepremičnine, je nesorazmeren ukrep. Sodišče je kršilo pravico tožnika iz 14. člena URS ter 22. člena URS, saj ni upoštevalo, da je pravica iz 23. in 25. člena URS zagotovljena vsakomur. Prav tako bi moralo sodišče upoštevati prihodke stranke v postopku, ne pa nepremičnin. Opozarja, da imajo stranke v podobnih zadevah dva do trikrat večje vrednosti za plačilo sodne takse v odškodninskih zadevah z nižjo odškodnino, iz česar je razvidna neenakost in nezakonitost. Sodišča so oprostila plačila sodne takse osebe, ki imajo več nepremičnin, a prihodke nižje od 595,06 EUR. Povzema določbe Zakona o sodnih taksah (ZST-1) ter podaja navedbe v zvezi z višino sodne takse. Tudi pritožbeni rok 15 dni ni v skladu z URS in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Sodišče naj upošteva člene, ki jih navaja v pritožbi, in sicer iz URS, EKČP, listine Evropske unije o temeljnih pravicah, Splošne deklaracije človekovih pravic, ZST-1 in Zakona o sodiščih (ZS). Predlaga, da sodišče pritožbi v celoti ugodi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo pritožbo tožnika zoper sklep višjega sodišča kot nedovoljeno. Z izpodbijanim sklepom torej ni odločalo o obveznosti plačila sodne takse, zato so vse pritožbene navedbe, s katerimi tožnik nasprotuje predhodni pravnomočni odločitvi glede taksne oprostitve pri presoji izpodbijanega sklepa nerelevantne in zato sodišče druge stopnje nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

5. Neutemeljene so pritožbene navedbe, s katerimi tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju pritožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da Zakon o pravdnem postopku (ZPP) ne omogoča vložitve rednega pravnega sredstva zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bila odločitev sodišča prve stopnje spremenjena, sicer pa pritožba zavrnjena in v izpodbijanem in nespremenjenem delu odločitev potrjena. Ker je torej takšna pritožba nedovoljena, jo je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 343. člena ZPP pravilno zavrglo in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene.

6. Zmotno je stališče tožnika, da je protiustavna obrazložitev sodišča, da pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena, ker URS vsakomur zagotavlja pravico do pravnega sredstva proti odločbam sodišč in obstaja možnost pritožbe zoper odločbe sodišče druge stopnje. Pritožnik se v zvezi s tem sklicuje na 23., 25. člen in 127. člen URS. Določba 25. člena URS med drugim res določa, da je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč, 23. člen URS pa tudi, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, vendar je razlaga tožnika glede pravice do pritožbe oziroma pravnega sredstva zmotna. Pravica do pritožbe namreč ni neomejena. V konkretnem primeru je bila izčrpana s pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje (o taksni oprostitvi), medtem ko pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje ni dovoljena. Zmotna je tudi razlaga tožnika, da zato, ker je v skladu z URS Vrhovno sodišče najvišje sodišče v državi (127. člen URS), vedno obstaja možnost pritožbe zoper odločbe sodišč druge stopnje. Ustavno sodišče RS je namreč že večkrat potrdilo, da pravica do pravnega sredstva po 25. členu URS več kot dvostopenjskega sojenja (tj. več kot pritožbe zoper odločbo sodišča prve stopnje) ne zagotavlja.¹ Stališče, da mora biti zoper vsako sodno odločbo omogočeno pravno sredstvo, bi bilo v nasprotju s pravico do sodnega varstva, saj bi onemogočilo, da sodišče dokončno in zavezujoče odloči o zahtevi za sodno varstvo².

7. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Glej npr. sklep Up-114/96 z dne 25. 9. 1996.
² Galič A., Pravica do pritožbe v pravdnem postopku kot ustavna pravica, Odvetnik, 1998, št. 1, stran 13.

Datum zadnje spremembe:

11.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 57/2010
• VSL Sklep II Cp 1507/2022
• VSC Sklep II Kp 15312/2019