VSL Sklep II Cp 1341/2018

Jedro

Navidezni kupec sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu osebe, ki zaradi tega, ker noče ali ne more skleniti prodajne pogodbe, ostane v ozadju in se ne pojavi kot upravičenec ali zavezanec pogodbe.

Na tožniku je bilo trditveno breme, da navede dejstva iz zavezovalnega pravnega posla pravdnih strank, na podlagi katerih je upravičen zahtevati od toženke izstavitev zemljiškoknjižne listine. Iz tožnikove trditvene podlage ne izhaja, da bi obstajala obligacijska zaveza toženke, da na tožnika prenese lastninsko pravico na nepremičnini ob nastopu določenega pogoja ali roka ali določene okoliščine. Tožnik je navedel razloge, zaradi katerih ni nastopal kot kupec nepremičnine, ni pa navedel (tiste) vsebine zavezovalnega pravnega posla, ki mu daje (ob vložitvi tožbe oziroma tekom tega pravdnega postopka) upravičenje zahtevati prenos lastninske pravice. Iz njegove trditvene podlage (celo) izhaja, da naj bi bila volja pravdnih strank, da toženka ostane lastnica nepremičnine tudi po njegovi smrti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbenim zahtevkom¹ zahteva, da se ugotovi, da nepremičnina k.o. ..., parcela ... (ID ...)² do celote predstavlja njegovo posebno premoženje, kar je toženka dolžna priznati in mu izstaviti primerno zemljiškoknjižno listino, s katero dovoljuje, da se na nepremičnini vknjiži njegova lastninska pravica do idealnega deleža 1/1 do celote. V zvezi z zavarovanjem te terjatve tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, da se toženki, ki je v zemljiški knjigi vpisana kot izključna lastnica, prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine. Tožnik zatrjuje, da sta pravdni stranki 9. 5. 1992 sklenili zakonsko zvezo, ki je bila razvezana 9. 10. 2017. Tožnik je pred sklenitvijo zakonske zveze leta 1992 odkupil stanovanje na naslovu ... Stanovanje, ki je bilo njegovo posebno premoženje, je prodal 7. 11. 1999. Z denarnimi sredstvi od prodaje stanovanja je leta 2000 plačal celotno kupnino za nepremičnino. Ker je imel iz svoje prve zakonske zveze hčer, želel pa je, da bi v nepremičnini „tudi“ v primeru njegove smrti nemoteno živela toženka in njen sin oziroma kasneje 9. 12. 2002 rojeni sin pravdnih strank, se je s toženko dogovoril, da bosta kupoprodajno pogodbo za nakup nepremičnine na strani kupca namesto tožnika podpisala toženka in njen sin, ki sta se tudi vpisala v zemljiško knjig kot solastnika. Na ta način sta pravdni stranki želeli preprečiti, da bi tožnikova hči v primeru tožnikove smrti dedovala nepremičnino, ki v resnici predstavlja tožnikovo posebno premoženje. Kupoprodajna pogodba predstavlja pogodbo z navideznim kupcem (ti. slamnatim kupcem). Med tožnikom in sinom toženke je prišlo do sporov, zato je toženkin sin leta 2005 navidezno prodal toženki svoj solastninski delež na nepremičnini, tako da je sedaj toženka izključna lastnica nepremičnine. Toženka je poznala tožnikovo voljo in z njo soglašala. Tožnik je nepremičnino ves čas trajanja zakonske zveze nemoteno uporabljal kot svoje posebno premoženje. Šele z razpadom zakonske zveze pravdnih strank je toženka pričela tožnika omejevati v izvrševanju njegove lastninske pravice na nepremičnini. Tožnik se je seznanil, da nepremičnina ni skupno premoženje, ker je njegovo posebno premoženje, ko je odvetnici pojasnil, kako je bila nepremičnina kupljena, zato je pred tem v predlogih toženki predlagal sporazumno delitev skupnega premoženja. Ker obstaja nevarnost, da bo toženka z nepremičnino razpolagala, tožnik predlaga izdajo začasne odredbe, s katero se toženki prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ker tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve. Sodišče ugotavlja, da tožnik pravnega varstva, da nepremičnina predstavlja njegovo posebno premoženje, ne more uveljavljati z ugotovitvenim tožbenim zahtevkom, ker se z ugotovitvenim zahtevkom lahko uveljavlja sodno varstvo le glede izvorno pridobljene lastninske pravice, takšne pravne podlage pa tožnik ne zatrjuje. Sodišče še pojasnjuje, da je toženka pridobila lastninsko pravico na podlagi veljavnih pogodb iz leta 2000 oziroma 2005, ki jih tožnik ne izpodbija. Sodišče zato zaključuje, da glede na oblikovani ugotovitveni tožbeni zahtevek, tožnik ni izkazal za verjetno, da mu je (bo) terjatev nastala. Sodišče navaja tudi druge razloge, zaradi katerih začasna odredba ni utemeljena, ki jih pritožbeno sodišče ne povzema³, ker je ugotovilo, da tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženko nastala.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogodba o nakupu nepremičnine z dne 28. 8. 2000 navidezna in da bi jo moral tožnik izpodbijati. Tožnik je navajal, da je ta pravni posel predstavljal zgolj pogodbo z navideznim kupcem (t.i. slamnatim kupcem). Pogodba z navideznim kupcem je veljavna, ker navidezni kupec sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu osebe, ki zaradi tega, ker noče ali ne more skleniti prodajne pogodbe, ostane v ozadju in se ne pojavi kot upravičenec ali zavezanec iz pogodbe. Tožnik je pojasnil razloge, zaradi katerih ni hotel skleniti prodajne pogodbe in se v zemljiško knjigo vpisati kot lastnik. Želel je namreč preprečiti dedovanje nepremičnine s strani njegove hčere iz prejšnje zakonske zveze⁴. Prodajalci niso vedeli, da pogodbo sklepajo s slamnatim kupcem, izrazili pa so voljo, da nepremičnino prodajo toženki. Resnični kupec ima pravico od navideznega kupca terjati prenos lastninske pravice, ki je bila na podlagi pogodbe z navideznim kupcem prenesena na slednjega. Ta stališča potrjuje sodna praksa⁵. Pritožba izpodbija tudi ugotovitve sodišča, da tožnik ni izkazal nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena in da ni izkazal, da toženka s predlagano začasno odredbo ne bo utrpela nobene škode oziroma bo ta neznatna. Opozarja še, da se sodišče v sklepu ni opredelilo do navedb tožnika, da toženka z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku⁶.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se pritožba zavrne. Zahteva tudi, da ji tožnik povrne pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člen ZIZ)⁷.

7. Zmotno je materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da terjatev tožnika ni izkazana s stopnjo verjetnosti že iz razloga, ker ni zahteval razveljavitve pogodb, na podlagi katerih je toženka postala lastnica nepremičnine, in ker je oblikoval ugotovitveni tožbeni zahtevek, čeprav ne uveljavlja pridobitve lastninske pravice na izviren način. Tožnik je postavil dajatveni tožbeni zahtevek, s tem, ko je poleg ugotovitvenega zahtevka, da je lastnik nepremičnine, ki je njegovo posebno premoženje, zahteval od toženke, da mu izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. Glede na tako oblikovani tožbeni zahtevek tožnik uveljavlja izvedeni (derivativni) način pridobitve lastninske pravice.

8. Iz trditvene podlage tožnika izhaja, da je med pravdnima strankama obstajal dogovor, da bo toženka kot slamnati kupec kupila nepremičnino z denarnimi sredstvi tožnika, ki so bila njegovo posebno premoženje. Pogodba z navideznim kupcem je veljavna pogodba, kot to pravilno navaja pritožba. Navidezni kupec namreč sklene pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu osebe, ki zaradi tega, ker noče ali ne more skleniti prodajne pogodbe, ostane v ozadju in se ne pojavi kot upravičenec ali zavezanec pogodbe. V konkretnem primeru pogodbi z dne 28. 8. 2000 in 27. 8. 2005, na podlagi katerih je toženka pridobila lastninsko pravico, nista navidezni, zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik pogodbi izpodbijati. Pogodbi iz teh razlogov torej nista pravno neveljavni. Pogodba s slamnatim kupcem ne predstavlja nič drugega kot dva povezana pravna posla (pogodba prodajalca z navideznim kupcem in zavezo navideznega kupca, da bo koristi iz prodajne pogodbe prenesel na resničnega kupca, ki ne more ali ne želi nastopiti kot kupec), ki ju je sodna praksa in teorija združila v enotni pojem⁸. Ker navidezni kupec sklene veljavno prodajno pogodbo v svojem imenu, a v poslovnem interesu resničnega kupca, mora med njima obstajati obligacijskega zaveza, da bo prvi na drugega po določenem času ali ob nastopu določenih pogojev prenesel koristi, ki izvirajo iz pogodbe⁹.

9. Na tožniku je bilo zato trditveno breme, da navede dejstva iz zavezovalnega pravnega posla pravdnih strank, na podlagi katerih je upravičen zahtevati od toženke izstavitev zemljiškoknjižne listine. Tožnik bi torej moral navesti dejstva, na podlagi katerih bi bil možen sklep, da je iz razloga, ker ni izpolnila obveznosti iz zavezovalnega posla, toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno dovoljenje tožniku. Iz tožnikove trditvene podlage ne izhaja, da bi obstajala obligacijska zaveza toženke, da na tožnika prenese lastninsko pravico na nepremičnini ob nastopu določenega pogoja ali roka ali določene okoliščine. Tožnik je navedel razloge, zaradi katerih ni nastopal kot kupec nepremičnine, ni pa navedel (tiste) vsebine zavezovalnega pravnega posla, ki mu daje (ob vložitvi tožbe oziroma tekom tega pravdnega postopka) upravičenje zahtevati prenos lastninske pravice. Iz njegove trditvene podlage (celo) izhaja, da naj bi bila volja pravdnih strank, da toženka ostane lastnica nepremičnine tudi po njegovi smrti. Druge pravne podlage (spremenjene okoliščine, ničnost pogodbe, odpadla podlaga pravnega posla) tožnik ni zatrjeval, kar nenazadnje kaže tudi oblika njegovega pravovarstvenega zahtevka.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom ZIZ).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, glede na vsebinske razloge, s katerimi toženka izpodbija pritožbene navedbe, zato pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------
¹ Na podlagi katerega utemeljuje predlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik namreč zahteva tudi, da se ugotovi obseg in deleži na premičnem skupnem premoženju pravdnih strank.
² V nadaljevanju nepremičnina.
³ In se do njihove (ne)utemeljenosti ne opredeljuje.
⁴ Tožnik drugih navedb v zvezi z dogovorom med pravdnima strankama glede pravnega razpolaganja z nepremičnino ni dal, ne v postopku pred sodiščem prve stopnje in tudi ne v pritožbi.
⁵ Pritožba se sklicuje na sklep VS RS II Ips 573/2004 in na sklep VSL II Cp 87/2011.
⁶ Pritožbeno sodišče te pritožbene navedbe podrobneje ne povzema, ker predlog za izdajo začasne odredbe ni utemeljen že iz razloga, ker tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji, kot to določa prvi odstavek 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).
⁷ Ker tožnik te predpostavke ni izkazal, pritožbeno sodišče ne povzema predpostavk iz drugega in tretjega odstavka 272. člena ZIZ, ki morajo biti tudi izkazane, da je predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve utemeljen.
⁸ Sodba VS RS II Ips 595/2008.
⁹ Sklep VS RS II Ips 573/2004.

Datum zadnje spremembe:

11.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSK Sodba I Cp 948/2015
• VSL sodba II Cp 458/2015
• VSC sklep Cp 812/2009