VSL Sklep I Cp 1701/2018

Jedro

Obravnavana pravda ni povezana s toženčevo invalidnostjo, zato niso izpolnjeni pogoji za taksno oprostitev na podlagi določbe 10. člena ZST-1, torej brez preverjanja toženčeve materialne zmožnosti glede plačila sodne takse.

Sodna taksa je kot procesna predpostavka za izvedbo določenega procesnega dejanja (npr. vložitve pritožbe zoper sodbo) z vidika ustavnopravnega zornega kota dopustna procesna ovira (omejitev). Prav zato, ker je treba zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva in enakega obravnavanja sicer premoženjsko (pogosto) neenako plačilno zmožnih subjektov, je za vse tiste, ki ne zmorejo njenega plačila, predvidena zakonska rešitev – možnost oprostitve plačila sodne takse. Tako imajo subjekti, katerih premoženjsko stanje ne omogoča plačila takse, realno in učinkovito možnost za dostop do sodišča; pod pogojem, da je to z vidika premoženjskega položaja prosilca upravičeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženca zoper plačilni nalog P 40/2018 z dne 18. 5. 2018 (I. točka izreka) in predlog za oprostitev plačila sodne takse (II. točka izreka).

2. Toženec se v laični pritožbi smiselno pritožuje zoper II. točko izreka izpodbijanega sklepa. Predlaga, naj pritožbeno sodišče njegovi pritožbi v celoti ugodi in ga oprosti plačila sodne takse za vloženo pritožbo.

Uvodoma naniza primere zadev, obravnavanih pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. Kot razloge za pritožbo navede člene različnih pravnih predpisov (Ustave RS, Zakona o sodnih taksah, evropskih konvencij in protokolov, deklaracij in listin).

Nadalje trdi, da mu zdravstveno stanje, in sicer invalidnost, povzroča visoke stroške za zagotavljanje pomoči, zato bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva za njegovo preživljanje. Sklicuje se na 23. člen Ustave. Navaja, da ta člen zagotavlja učinkovito in dejansko izvrševanje njegove pravice, saj je treba o zadevi vsebinsko odločiti, zato plačilo sodne takse ne sme biti ovira. Enako trdi tudi glede 14. in 22. člena Ustave. Izpostavlja, da nima prihodkov, ker ni zaposlen. Posledično takse ne zmore plačati. Sodišče je vezano na Ustavo, kot to izhaja iz njenega 125. člena. S tega vidika izpostavlja tudi 3. člen Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) in 11. člen Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). S plačilom sodne takse bi bila njegova sredstva občutna zmanjšana. Navaja, da je petnajstdnevni rok za pritožbo neskladen z Ustavo in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Navede, da je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu P 41/2018 z dne 14. 6. 2018 že oproščen plačila sodne takse. Višina sodne takse mu povzroča visoke stroške in je nesorazmerna ter ogroža njegovo preživljanje. Prilaga tudi kopije besedil določenih členov iz Ustave (členi 14, 23, 25, 13, 17), EKČP (členi 13, 14, 17), Listine EU o temeljnih pravicah (člena 20, 47), Splošne deklaracije o človekovih pravicah (člen 22), ZST-1 (člen 11) in ZS (člen 3).

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je toženec za vloženo pritožbo dolžan in zmožen plačati 150,00 EUR sodne takse. Zaključek temelji na ugotovitvi, da je toženec samski, brez otrok, od leta 1992 zaposlen v družbi ... in prejema reden mesečni dohodek. V zadnjih treh mesecih je v povprečju prejel mesečno plačilo v višini 866,00 EUR, poleg tega je junija 2018 prejel še regres za letni dopust v višini 956,55 EUR, torej na mesečni ravni dodatnih 79,71 EUR. Tudi iz prejemkov za leto 2017 je razvidno, da so znašali 972,00 EUR mesečno. Iz izpiska prometa na toženčevem TRR računu pa, da je imel v zadnjih treh mesecih tudi dva večja gotovinska priliva (... EUR in ... EUR).

5. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je relevanten materialnopravni cenzus 770,10 EUR. Ta predstavlja dvakratnik osnovnega minimalnega dohodka, ki je junija 2018 znašal 385,05 EUR. Toženec presega znesek dvakratnika minimalnega dohodka tudi v primeru plačila te sodne takse.

6. Glede na opisan premoženjski položaj toženca je pravilen zaključek izpodbijanega sklepa, da je zmožen plačati sodno takso v znesku 150,00 EUR, ker s tem njegova sredstva ne bodo občutno zmanjšana, niti ne bo ogrožena njegova zmožnost preživljanja v smislu 11. člena ZST-1. Tudi ne držijo pritožbene navedbe, da je toženec nezaposlen in ne prejema dohodkov. Glede na navedeno in v povezavi s pavšalnimi pritožbenimi navedbami ni izkazano, da bi tožencu onemogočala plačilo sodne takse zatrjevana invalidnost oz. z njo povezani stroški.

7. Tudi ne gre za postopek iz 3. odstavka 10. člena ZST-1. Ta določa, da so zakonsko oproščeni plačila sodnih taks tudi invalidske organizacije v postopkih v zvezi z izvajanjem namena, za katerega so ustanovljene, in invalidi v postopkih, povezanih z diskriminacijo zaradi invalidnosti. Obravnavana pravda ni povezana s toženčevo invalidnostjo, zato niso izpolnjeni pogoji za taksno oprostitev na podlagi te določbe, torej brez preverjanja toženčeve materialne zmožnosti glede plačila sodne takse. To je tudi odločilen razlikovalni element, zakaj je bil toženec s sklepom z dne 14. 6. 2018 oproščen plačila sodne takse v postopku P 41/2018, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu. Posledično niso izpolnjeni zakonski pogoji za pozitivno diskriminacijo,¹ niti ni izkazano, da bi bil toženec s plačilnim nalogom diskriminiran na nedopusten način (14. člen Ustave).

8. Niso utemeljene pritožbene navedbe glede kršitve določb ustave in mednarodnih pravnih aktov. Ustavno sodišče RS se je v več ustavnih odločbah ukvarjalo s problematiko plačila sodnih taks. V odločbi U-I-112/98 je nedvomno zapisalo: „Ustava zagotavlja v 23. členu pravico do sodnega varstva kot človekovo pravico. Človekove pravice so omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ta ustava. Pravico do sodnega varstva mora zagotavljati država, ki s tem tudi izvršuje sodno oblast. Država lahko dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks. Podlago za to ima v 146. členu Ustave, pri čemer je treba upoštevati, da 23. člen Ustave ne zahteva, da država zagotovi brezplačno sodno varstvo.“²

9. Tako je sodna taksa kot procesna predpostavka za izvedbo določenega procesnega dejanja (npr. vložitve pritožbe zoper sodbo) z vidika ustavnopravnega zornega kota dopustna procesna ovira (omejitev). Prav zato, ker je treba zagotoviti pravico do učinkovitega sodnega varstva in enakega obravnavanja sicer premoženjsko (pogosto) neenako plačilno zmožnih subjektov, je za vse tiste, ki ne zmorejo njenega plačila, predvidena zakonska rešitev – možnost oprostitve plačila sodne takse. Tako imajo subjekti, katerih premoženjsko stanje ne omogoča plačila takse, realno in učinkovito možnost za dostop do sodišča; pod pogojem, da je to z vidika premoženjskega položaja prosilca upravičeno. Toženec v konkretni zadevi glede na ugotovljene premoženjske razmere zakonskih pogojev za oprostitev plačila sodne takse ne izpolnjuje in tudi ni postavljen v položaj, ko bi se moral zavoljo nezmožnosti plačila sodne takse odreči sodnemu varstvu. S tega vidika ni kršen ne 14. in ne 22. člen Ustave (enako varstvo pravic), ki se sicer nanaša na pravico do kontradiktornega postopka (torej, procesnega razmerja do nasprotne stranke).

10. Ne drži pritožbeni očitek, da 15-dnevni rok za vložitev pritožbe tožencu ni omogočal učinkovite obrambe. V tej zadevi se obravnava pritožba, vložena zoper sklep o potrditvi plačilnega naloga za plačilo sodne takse in ne pritožba zoper meritorno odločitev v zadevi, ki je z vidika pravice do obrambe odločilna. V vsakem primeru gre za zakonski rok, določen v 363. členu Zakona o pravdnem postopku in ga je sodišče, vezano na zakon,³ dolžno spoštovani. Glede na trditve pa pritožbeno sodišče v konkretnem primeru tudi ne dvomi o njegovi skladnosti z Ustavo. O takšni dolžini pritožbenega roka se je enako že izrekla tudi pravna teorija.⁴

11. Pritožbenemu sodišču se do vseh pravnih virov (s strani toženca kopiranih členov pravnih predpisov) ni treba opredeljevati. Relevantno pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti in ga je pri obravnavi pritožbe upoštevalo. Zaključka ne spreminjajo niti navedeni primeri izpred Evropskega sodišča za človekove pravice, saj pritožnik ne konkretizira njihove relevantnosti z vidika konkretne zadeve.

12. Sodišče druge stopnje tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti ni zasledilo kakšne izmed kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, v zvezi s 366. členom ZPP in tretjim odstavkom 1. člena ZST-1, zato je toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

13. Višje sodišče je v skladu s 366.a členom ZPP v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZST-1 odločilo po sodnici posameznici.

-------------------------------
¹ Gre za različne ukrepe s ciljem odprave dejanske neenakosti med sicer formalno prirejenimi subjekti.
² Več o sodnih taksah z vidika ustavnega prava v knjigi Aleša Galiča: Ustavno civilno procesno pravo, ustavna procesna jamstva, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 85 do 97.
³ Ustava RS, 125. člen: „Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni. Vezani so na ustavo in zakon.“ Zakon o sodiščih, 3. člen: „Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon. V skladu z ustavo je vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe.“
⁴ Aleš Galič: Ustavno civilno procesno pravo, ustavna procesna jamstva, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 393 - 394.

Datum zadnje spremembe:

11.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cp 1646/2018
• VSL Sklep I Cpg 335/2021
• VSL Sklep I Cp 1379/2022