VSL Sodba I Cpg 150/2017

Jedro

Kljub temu, da to v zakonu ni posebej določeno, se šteje, da kupec, ki ima v posesti stvar, obremenjeno z lastninskim pridržkom, v času do poplačila kupnine ne sme z obremenjeno stvarjo razpolagati kot lastnik, saj pridobi razpolagalno sposobnost šele s pridobitvijo lastninske pravice. Vendar pa se lahko zgodi, da kupec kljub temu ravna v nasprotju s svojo obveznostjo (ne prodati blaga) in razpolaga s stvarjo ter svojemu pogodbenemu partnerju zagotavlja pridobitev lastninske in ne le pričakovalne pravice. Prav ima sicer pritožnica, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, in da bilo mogoče sklepati, da lahko prodajalec uveljavlja svoj pridržek tudi proti kupčevemu kupcu. Vendar pa to pravilo velja le v zvezi z nedobroverno osebo. Nedobrovernost pa se ne domneva in jo mora dokazati prodajalec. V primeru razpolage s stvarjo je pridobitelj običajno dobroveren. Kupčev kupec v takšnem primeru pridobi lastninsko pravico po pravilih, ki urejajo pridobitev lastninske pravice od razpolagalno nesposobne osebe po 64. členu SPZ. Pri konstrukciji lastninskega pridržka lahko štejemo, da je nelastnik (kupec), ki razpolaga, prejel stvar v posest od lastnika. Zato imetnik lastninskega pridržka (prodajalec) proti dobrovernemu kupčevemu kupcu nima lastninskih zahtevkov. Z nastankom lastninske pravice v korist kupčevega kupca je prodajalčeva lastninska pravice ugasnila, z njo pa je prenehal tudi lastninski pridržek, prodajalec, ki je s takšnim razpolaganjem prikrajšan, pa lahko od kupca zahteva plačilo odškodnine na podlagi kršitve pogodbene obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške in mora tožeči stranki v 15. dneh povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.056,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje, (II.) toženi stranki naložilo plačilo 222.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2011 dalje do plačila, zavrnilo tožbeni zahtevek glede presežka in odločilo, da se glede zneska 27.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2012 dalje postopek zaradi umika tožbe ustavi ter (III.) toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Tožena stranka se pritožuje zoper izpodbijano sodbo v delu, v katerem je tožeča stranka z zahtevkom uspela. Uveljavlja pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške, ki jih je imela v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je zaključilo, da je tožeča stranka dokazala pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice na spornem gospodarskem vozilu.

6. Ne glede na to, da bi bilo bolj logično (in smotrno), če bi sodišče prve stopnje najprej odločalo o ugovoru tožene stranke glede pridržka lastninske pravice na spornem vozilu, šele nato pa o tem, ali je tožeča stranka na njem pridobila lastninsko pravico, to po oceni višjega sodišča ni vplivalo na pravilnost odločitve.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožena stranka v zvezi s pridržkom lastninske pravice sklicuje na V. točko svojih Splošnih pogojev in trdi, da naj bi na njihovi podlagi imela pravico zahtevati takojšnjo izročitev vozila v svojo posest vse dokler kupec (T. d. o. o.) ne poravna neplačanih obveznosti. Tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da iz njenih siceršnjih navedb (podanih v postopku na prvi stopnji) izhaja njen namen zanikanja navedb tožeče stranke, da tožena stranka na vozilu ni imela pridržka lastninske pravice, ker ta naj ne bi bil avtomatičen, temveč pogojen z overovitvijo podpisa pri notarju in vpisom v ustrezno javno knjigo. Poudarja, da je bil pridržek lastninske pravice dogovorjen vedno, ko je bil (med drugim) dogovorjen način plačila, pri katerem kupec ne poravna celotne kupnine pred prevzemom vozila, torej tudi v konkretnem primeru.

8. Tudi če to drži, navedeno po oceni višjega sodišča ni pomembno za odločitev v tej zadevi. Splošni pogoji (ki so del pogodbenega materialnega prava) namreč zavezujejo le pogodbeni stranki (toženo stranko in T. d. o. o.).

9. Kljub temu, da to v zakonu (520. člen Obligacijskega zakonika) ni posebej določeno, se šteje, da kupec, ki ima v posesti stvar, obremenjeno z lastninskim pridržkom (v tem primeru T. d. o. o.), v času do poplačila kupnine ne sme z obremenjeno stvarjo razpolagati kot lastnik, saj pridobi razpolagalno sposobnost šele s pridobitvijo lastninske pravice. Vendar pa se lahko zgodi, da kupec kljub temu ravna v nasprotju s svojo obveznostjo (ne prodati blaga) in razpolaga s stvarjo ter svojemu pogodbenemu partnerju zagotavlja pridobitev lastninske in ne le pričakovalne pravice. Prav ima sicer pritožnica, da nihče ne more prenesti na drugega več pravic, kot jih ima sam, in da bilo mogoče sklepati, da lahko prodajalec uveljavlja svoj pridržek tudi proti kupčevemu kupcu. Vendar pa to pravilo velja le v zvezi z nedobroverno osebo. Nedobrovernost pa se ne domneva in jo mora dokazati prodajalec. V primeru razpolage s stvarjo je pridobitelj običajno dobroveren. Kupčev kupec v takšnem primeru pridobi lastninsko pravico po pravilih, ki urejajo pridobitev lastninske pravice od razpolagalno nesposobne osebe po 64. členu SPZ. Pri konstrukciji lastninskega pridržka lahko štejemo, da je nelastnik (kupec), ki razpolaga, prejel stvar v posest od lastnika. Zato imetnik lastninskega pridržka (prodajalec) proti dobrovernemu kupčevemu kupcu nima lastninskih zahtevkov. Z nastankom lastninske pravice v korist kupčevega kupca je prodajalčeva lastninska pravice ugasnila, z njo pa je prenehal tudi lastninski pridržek, prodajalec, ki je s takšnim razpolaganjem prikrajšan, pa lahko od kupca (v našem primeru od T. d. o. o.) zahteva plačilo odškodnine na podlagi kršitve pogodbene obveznosti (Primerjaj: dr. Miha Juhart, Obligacijski zakonik, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 356, 357). Tožena stranka nedobrovernosti tožeče stranke ni zatrjevala, višje sodišče pa pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je na podlagi pogodbe med T. d. o. o. in C. d. d. lastnica vozila z izročitvijo dne 30. 6. 2010 postala tožeča stranka, ki s toženo stranko v zvezi s spornim vozilom ni bila v nobenem pogodbenem razmerju, saj je T. d. o. o. na podlagi naročila C. d. d. sporno vozilo na podlagi odplačnega pravnega posla dostavila tožeči stranki, tožeča stranka pa je bila ob izročitvi v dobri veri (16. točka obrazložitve).

10. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sporno vozilo pridobila na podlagi pogodbe, za katero se uporabljajo pravila FIDIC. Skladno s temi pravili razmerja med posameznimi podizvajalci (kar je bila tudi tožena stranka) niso pravno pomembna, saj je pomembna dostava vozila naročniku (tožeči stranki), ki jo je tožeča stranka dokazala (kot je to pravilno v točki 12. obrazložitve ugotovilo sodišče prve stopnje). Pri tem višje sodišče opozarja še na ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vozilo zaradi nadgradnje (ki jo je opravila družba A. d. o. o.) pridobilo na vrednosti v višini trikratnika prodajne cene iz pogodbe med toženo stranko in T. d. o. o. Tudi če bi tožena stranka na vozilu imela pridržno (in s tem lastninsko) pravico (v razmerju do T.), je (bi) ta (zaradi nadgradnje vozila, spremembe vrednosti, nadaljnje odsvojitve vozila in izročitve tožeči stranki ter njene dobrovernosti) ugasnila. Glede na to, da pridržna pravica ni bila pridobljena tako, kot to določajo Splošni pogoji tožene stranke (overjeni podpisi pri notarju, vpis v javne knjige), bi jo tožena stranka lahko uveljavljala le do svojega kupca (T. d. o. o.), pa tega očitno ni storila.

11. Prepozne so pritožbene navedbe (kot tudi že podobne navedbe tožene stranke v postopku na prvi stopnji), s katerimi tožena stranka nasprotuje trditvam tožeče stranke (in ugotovitvam sodišča prve stopnje) v zvezi s tem, da je bila prodajna pogodba v zvezi s spornim vozilom med tožečo stranko in C. d. d. sklenjena na podlagi pravil FIDIC in da pravilo 7.7 FIDIC pa v zvezi z lastništvom obratne opreme in materiala določa, da naročnika pridobi lastninsko pravico z dostavo stvari na gradbišče. Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da Rumena knjiga FIDIC prenosa lastništva ne pogojuje s plačilom in zato ni utemeljeno (že na prvi stopnji in zato tudi v pritožbi prepozno) sklicevanje tožene stranke na določbe slovenskih računovodskih standardov v zvezi s tem, ali je mogoče sporno vozilo šteti za kratkoročno ali kot osnovno sredstvo. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka je dokazala pravno poslovno pridobitev lastninske pravice na vozilu, ki je bilo tožeči stranki tudi izročeno, kar je pridobitni način lastninske pravice na premičninah (60. člen SPZ). Ugotovilo je, da je tožeči stranki vozilo dostavilo C. d. d. na območje centralne čistilne naprave ... v upravljanju B. d. d. (za tožečo stranko), ki je vozilo tudi v celoti plačala, kar izhaja iz (s strani tožeče stranke) predložene dokumentacije.

12. Glede na obrazloženo so neutemeljene tudi pritožbene trditve o tem, da C. d. d. ni imela razpolagalne sposobnosti glede spornega vozila, da je tožena stranka solastnica spornega vozila, o tem, da ni obstajala veriga sklenjenih pravnih poslov s spornim vozilom in o tem, da vozilo ni bilo nikoli (pravilno) izročeno tožeči stranki.

13. Višje sodišče soglaša tudi z utemeljitvijo sodišča prve stopnje glede protipravnosti ravnanja tožene stranke in se nanjo v izogib ponavljanju sklicuje. Tožena stranka je v pritožbi sama navedla, da po razveljavitvi začasne odredbe, na podlagi katere je odpeljala vozilo, tega ni vrnila, temveč ga je prodala družbi Č. d. d. Res je bila (kasneje razveljavljena) začasna odredba podlaga za prenos posesti na spornem vozilu na toženo stranko, protipravno pa je ravnanje tožene stranke po razveljavitvi začasne odredbe, saj takrat tožena stranka ni imela več pravne podlage, da bi lahko vozilo še imela v posesti, kaj šele, da bi ga lahko prodala.

14. Pritožbene navedbe v zvezi z nasprotno izvršbo so nedovoljena pritožbena novota.

15. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da razveza prodajne pogodbe, sklenjene med tožečo stranko in T. d. o. o., na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Višje sodišče v celoti soglaša z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v zvezi s trditvami tožene stranke o tem, da naj bi tožeča stranka opustila izvrševanje lastninske pravice. Prav tako se v celoti sklicuje tudi na obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z višino prisojene odškodnine. Glede na to, da je tudi po oceni višjega sodišča tožeča stranka upravičena do vzpostavitve stanja, kot je bilo, preden je tožena stranka vozilo protipravno odpeljala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožeča stranka upravičena do povračila škode v prisojenem znesku, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od (4. 11. 2011 dalje), to je od dne, ko je pristojno sodišče razveljavilo začasno odredbo (ki je dovoljevala toženi stranki odpeljati sporno vozilo) in ko tožena stranka gotovo ni bila več dobroverna. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da pri izračunu škode ni bilo potrebno upoštevati amortizacije vse do dneva izdaje sodbe oziroma do dneva opravljene cenitve. Iz cenitvenega poročila namreč izhaja, da je izvedenec v zvezi z novo nabavno vrednostjo spornega vozila upošteval amortizacijo od 30. 6. 2010 pa vse do datuma odvzema vozila 16. 8. 2011.

16. Pritožbene navedbe v zvezi z obrestnim zahtevkom so nedovoljena pritožbena novota.

17. Višje sodišče je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena. Ugotovilo je, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa izpodbijana sodba ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

18. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Višje sodišče je tožeči stranki priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo na podlagi specificiranega stroškovnika in ob upoštevanju taksne in odvetniške tarife (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

09.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 253/2010
• VSL sodba II Cp 3368/2010
• Sodba III Ips 31/2006