VSL Sodba I Cpg 1048/2017

Jedro

Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi ni nikakršnega razloga, da bi sodišče izvajalo dokaze, saj tožena stranka že trditvenega bremena za svoje navedbe ni zmogla. Ob tem je tožeča stranka kategorično zanikala kakršenkoli poseben dogovor o poplačilu. Dogovora, katerega vsebina ni niti navedena, sodišče pri svoji odločitvi ne more upoštevati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in IV. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje (I.) sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 106766/2012 z dne 18. 7. 2012, v prvem odstavku izreka glede zneska 30.040,34 EUR razveljavilo in postopek ustavilo, (II.) navedeni sklep o izvršbi vzdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka glede zneska 329.161,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in v tretjem odstavku izreka glede izvršilnih stroškov 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, (III.) kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače in je v tej točki izreka podrobno specificirano, je zavrnilo in (IV.) toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 9.707,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Zoper II. in IV. točko izreka te odločbe, torej zoper sodbo, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in predlagala, da višje sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa je predlagala njeno razveljavitev in vrnitev v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbi tožena stranka zatrjuje, da prisojena denarna terjatev ni zapadla v plačilo, ker je med pravdnima strankama obstajal poseben dogovor o poplačilu, in da tožeča stranka nima pravnega interesa v tej zadevi zaradi nezapadlosti denarne terjatve. Obstoj posebnega dogovora o poplačilu je zatrjevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Višje sodišče ugotavlja, da je tožena stranka res zatrjevala obstoj dogovora o načrtu poplačila dolga, vendar pa ne pred sodiščem prve stopnje ne v pritožbi ni pojasnila, kakšen naj bi ta dogovor sploh bil. Ob tako pomanjkljivi trditveni podlagi ni nikakršnega razloga, da bi sodišče izvajalo dokaze, saj tožena stranka že trditvenega bremena za svoje navedbe ni zmogla. Ob tem je tožeča stranka kategorično zanikala kakršenkoli poseben dogovor o poplačilu. Dogovora, katerega vsebina ni niti navedena, sodišče pri svoji odločitvi ne more upoštevati.

6. V pritožbi tožena stranka tudi navaja, da bi v zadevi moral biti postavljen izvedenec finančne stroke, ki bi naredil pregled plačil s strani tožene stranke tožeči stranki in ta plačila primerjal z zapadlostjo posameznih denarnih terjatev. Višje sodišče ugotavlja, da takega dokaznega predloga tožena stranka sploh ni podala. Na dan zadnjega naroka pa je v spis vložila opravičilo direktorja tožene stranke (ki ga sicer sodišče prve stopnje kot opravičilo ni upoštevalo), v njem pa je še navedla, da vztraja pri zaslišanju stranke, prič in izvedenca metalurške stroke, ki ga je predlagala tožeča stranka. Tudi iz te vloge ne izhaja, da bi vztrajala oziroma sploh predlagala izvedenca finančne stroke, zagotovo pa za preverjanje plačil izvedenec metalurške stroke niti ni primeren, poleg tega pa gre za dokaz, ki ga je predlagala tožeča stranka.

7. V postopku je tožeča stranka predložila izpiske o zaprtih postavkah in odprtih postavkah, iz teh izpiskov pa izhajajo tudi plačila tožene stranke, kar je vse podrobno navedlo že sodišče prve stopnje v drugem odstavku 11. točke obrazložitve. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi kasnejša plačila. Tožena stranka je tako imela na razpolago vse podatke in s tem trditve tožeče stranke, iz katerih bi lahko preverila, ali je tožeča stranka upoštevala vsa plačila, vsekakor pa bi se lahko konkretno izjasnila, ali in katerega plačila tožeča stranka ni pravilno upoštevala. Njena pritožba je v tem delu ostala na ravni pavšalnosti, v njej pa le zatrjuje, da tožeča stranka ni dokazala ne temelja ne višine vtoževane denarne terjatve. Tožeča stranka je v tem postopku svojo trditveno in dokazno dolžnost izpolnila, medtem ko tožena stranka ni podala nikakršnih konkretnih ugovorov in teh ni podala niti v pritožbi.

8. Tožena stranka izpodbijani sodbi očita tudi, da je obremenjena z absolutno bistvenimi kršitvami pravil pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi ta pritožbeni očitek ni konkretiziran. Višje sodišče pa ugotavlja, da je sodba podrobno obrazložena in se jo vsekakor da preizkusiti, tožena stranka pa očitka o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni konkretizirala.

9. Sodišče prve stopnje je tako popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Očitki o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka so ostali na ravni pavšalnosti in jih višje sodišče niti ne more preizkusiti, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških tožene stranke je odpadel, saj jih ta v pritožbi ni priglasila.

Datum zadnje spremembe:

09.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 819/2017
• VSM Sodba I Cp 374/2023
• VSL Sodba I Cpg 320/2021