<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba in sklep I Cp 733/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.733.2018
Evidenčna številka:VSL00014205
Datum odločbe:23.08.2018
Senat, sodnik posameznik:Majda Irt
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - dovoljeni pritožbeni razlogi - izpodbijanje dokazne ocene - pogodba o prodaji telefonskega aparata - hramba podatkov o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju - določen čas - pisna zahteva - specifikacija računa - višina terjatve - ugovor tožene stranke - neupravičena obogatitev - vračilo zarubljenih denarnih sredstev

Jedro

Glede na toženkine ugovore in zakonsko določbo o omejenem časovnem hranjenju prometnih podatkov je treba upoštevati tudi toženkina ravnanja pred začetkom predmetnega pravdnega oz. izvršilnega postopka. Vprašanje podrobnejše razčlenitve računa se je pojavilo šele tekom tega postopka, toženka pa prepričljivih argumentov o tem, zakaj ni zahtevala podrobnejše razčlenitve računa v postavljenem roku niti ni podala, pa tudi sicer njeno pavšalno ugovarjanje izstavljenim računom ne more vzbuditi dvoma v njihovo pravilnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 108265/2008 z dne 4. 12. 2008 obdržalo v veljavi v prvem odstavku izreka, in sicer v delu, v katerem je bilo toženki naloženo, da v roku 8 dni plača znesek 1.246,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2008 dalje do plačila, ter v tretjem odstavku izreka za stroške izvršilnega postopka v znesku 151,18 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2010 dalje do plačila. V preostalem delu je bil prej citirani sklep o izvršbi razveljavljen in tožbeni zahtevek zavrnjen (1. točka izreka). V 2. točki izreka je sodišče zavrglo pobotni ugovor in toženki naložilo povračilo 555,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka pritožuje toženka. Meni, da sodišče pomembnih pravnih dejstev sploh ni ugotavljalo in se do njenih ugovorov ni opredelilo. Tožba je v delu, kolikor se nanaša na plačilo uporabe storitev mobilnega omrežja preko obeh telefonskih aparatov, nesklepčna zaradi pomanjkljivih tožbenih trditev. Tožnica ni podala nobenih trditev in nobene v računu navedene postavke ni obrazložila. Razčlenitve računov, ki jih je sodišče prve stopnje vzelo kot del trditvene podlage, pa so pomanjkljive, saj iz njih ni mogoče ugotoviti, katere storitve so bile toženki zaračunane, v kakšni količini in po kakšni ceni. Tožnica tako ni ponudila nobene substancirane trditvene podlage glede spornih računov, izjema velja za pogodbeno kazen po računu št. 0706281595541 z dne 2. 7. 2007. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje je neobrazložena, saj ne vsebuje niti najbolj osnovnih dejanskih ugotovitev, ki so potrebne za preizkus terjatve po temelju in po višini. Sodišče prve stopnje je štelo, da toženka ne more uspešno uveljavljati ugovora nespecificiranosti tožbenega zahtevka, ker zoper račune ni ugovarjala in ni zahtevala njihove dodatne razčlenitve v skladu z Zakonom o elektronskih komunikacijah (v nadaljevanje: ZEKom) in v skladu s splošnimi pogoji tožnice. V tem smislu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Določbe ZEKom se ne nanašajo na vprašanje ustrezne substanciranosti tožbenih trditev. Potrošniku dajejo pravico do dodatnega pravnega varstva, ki ga lahko uveljavlja v postopku pred agencijo in je namenjen zaščiti potrošnika. Ni pa določeno, da opustitev postopka pred agencijo pomeni priznanje kakršnihkoli dejstev ali celo priznanje obstoja terjatve. Tožnica je bila že v skladu s 6. točko tretjega odstavka 91. člena ZEKom dolžna razčleniti račun. V zvezi s plačilom pogodbene kazni je sodišče izhajalo iz zmotne porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena. Tožnica bi morala dokazati obstoj obveznosti toženke za plačilo pogodbene kazni. Vendar pa ni predložila nobenega dokaza. Toženka vztraja pri ugovoru ničnosti predmetnih pogodbenih določil oz. nesorazmernosti pogodbenih določil glede pogodbene kazni. Opozarja, da je tožnica prostovoljno in še pred izdajo sklepa o nasprotni izvršbi vrnila prejeto plačilo storitev, ki so predmet te tožbe oz. sklepa o izvršbi. S plačilom je terjatev iz naslova spornih računov prenehala zaradi izpolnitve. Tožnica pa je prejeti znesek iz naslova glavnice in obresti po vtoževanih računih toženki v celoti prostovoljno vrnila in si ni pridržala pravice terjati vrnjenega zneska nazaj, skladno s 191. členom OZ. Zato je sporno, ali ima ob takšnem dejanskem stanju tožnica do toženke še vedno terjatev na plačilo vtoževanih računov. Dejanski zaključek sodišča v izpodbijani sodbi je v nasprotju z dejstvi, ki so bila med pravdnima strankama nesporna, saj je sodišče glede tega vprašanja napačno ugotovilo pravnorelevantna dejstva, na katera je oprlo svojo odločitev. Če bi sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo skladno z nespornimi dejstvi, bi ob pravilni uporabi materialnega prava moralo zaključiti, da gre pri tožbenem zahtevku kvečjemu za terjatev iz naslova neupravičene obogatitve. Zahtevek pa bi bilo treba zavrniti, ker tožnica ni navedla nobenih pravnorelevantnih dejstev in si ni pridržala pravice zahtevati vračilo v smislu 191. člena OZ.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijana sodbo in sklep spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v povračilo pravdne stroške postopka. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanih sodbe in sklepa ter vrnitev zadeve prvemu sodišču v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritrjuje pravnim naziranjem, argumentaciji in zaključkom prvega sodišča. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka s tem, da racionalizirajo in reducirajo posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus v sporu majhne vrednosti. Sodbo v takšnem sporu se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ter relativne bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP niso dovoljeni pritožbeni razlogi.

6. Pritožba se v bistvenem osredinja na zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa je, kot je bilo že prej pojasnjeno, nedopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. Enako neupoštevno je izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja z navideznim konstituiranjem procesnih kršitev oziroma zmotne uporabe materialnega prava. Tudi smiselno uveljavljanje zmotne dokazne ocene glede na prej navedeno ni dopustno.

7. Pritožba ne vzbuja dvomov v pravilnost uporabe materialnega prava, ki ga je pri svoji odločitvi uporabilo prvo sodišče. Prav tako niso bile zagrešene zatrjevane kršitve določb pravdnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je glede na tožničine navedbe pravilno štelo, da tudi vsebina računov predstavlja del trditvene podlage. Iz spornih računov izhaja, kaj je bilo toženki zaračunano, pa tudi višina zneskov. Tožnica je bila že v skladu s takrat veljavnimi določbami ZEKom dolžna podatke o prometu hraniti le določen čas. Ravno zato splošni pogoji omejujejo čas, ko lahko naročnik poda pisno zahtevo za pridobitev razčlenjenega računa. Pritožbenim trditvam, da je tožnica predložila povsem nespecificirane račune, ni moč pritrditi. Če bi toženka želela podrobnejši, bolj razčlenjen račun, bi morala postopati v skladu z določbami splošnih pogojev in določbami ZEKom. Tovrstnih postopkov, kot je ugotovilo že prvo sodišče, pa se toženka ni poslužila. Navedeno pomeni, da v obdobju prejema spornih računov vprašanje njihove razčlenjenosti in cene ni bilo sporno. To pa ima vpliv na odločitev v pravdnem postopku. Ker tudi v pravdnem postopku toženka ni podala utemeljenih razlogov, ki bi vzbujali dvom v pravilnost podatkov, izhajajočih iz izdanih računov, je prvo sodišče pravilno upoštevalo vse okoliščine konkretne zadeve in ugodilo tožbenemu zahtevku. V danem primeru tako ni moč govoriti o nesklepčnosti tožbe oz. pomanjkljivih tožbenih trditvah. Poleg tega se pretežni del pritožbenih navedb v zvezi z zaračunano storitvijo nanaša predvsem na nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja, ki ga je pritožnica navidezno prikrila s konstituiranjem procesnih kršitev.

9. Pritožba pravilno opozarja, da določbe ZEKom dajejo potrošniku pravico do dodatnega pravnega varstva, ki ga lahko uveljavlja v postopku pred agencijo in je namenjen zaščiti potrošnika oz. uporabnika telekomunikacijskih storitev. Prav tako drži pritožbena navedba, da neuveljavljanje postopka po ZEKom potrošniku oz. uporabniku ne sme iti v škodo. Vendar pa je glede na toženkine ugovore in zakonsko določbo o omejenem časovnem hranjenju prometnih podatkov treba upoštevati tudi toženkina ravnanja pred začetkom predmetnega pravdnega oz. izvršilnega postopka. Vprašanje podrobnejše razčlenitve računa se je pojavilo šele tekom tega postopka, toženka pa prepričljivih argumentov o tem, zakaj ni zahtevala podrobnejše razčlenitve računa v postavljenem roku niti ni podala, pa tudi sicer njeno pavšalno ugovarjanje izstavljenim računom ne more vzbuditi dvoma v njihovo pravilnost.

10. Prvo sodišče se je v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo opredelilo tudi glede podlage za plačilo pogodbene kazni, toženka pa z zatrjevanjem relativnih bistvenih kršitev določb postopka v sporu majhne vrednosti ne more uspeti. O tem, da je bila pogodba o prodaji telefonskega aparata sklenjena, je sodišče izhajalo iz neprerekanega dejstva, da je toženka aparat prevzela in ga uporabljala. Zatrjevanjem toženke, da je bila sklenjena ustna pogodba z drugačno vsebino, kot izhaja iz priloženih pogodb, sodišče ni sledilo, saj se toženka vabilu na zaslišanje ni odzvala. Prav tako se je sodišče ustrezno opredelilo do vprašanja ničnosti pogodbenih določil v zvezi s pogodbeno kaznijo, kar izhaja iz 14. točke obrazložitve. Sicer pa toženka tega ugovora v pritožbi podrobneje niti ne konkretizira.

11. Tudi pri pritožbenem ugovoru, ki se nanaša na vprašanje neupravičene obogatitve, gre predvsem za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica je sredstva, ki so bila toženki odvzeta na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi, vrnila. Izvršilno sodišče je potrdilo o pravnomočnosti sklepa o izvršbi razveljavilo, prav tako pa tudi sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena ter stranki napotilo na odločanje v pravdnem postopku. Toženka je vložila tudi predlog za nasprotno izvršbo za vračilo zarubljenega zneska, zato je tožnica ob odpadli podlagi prejeti znesek utemeljeno vrnila. Znesek je bil torej vrnjen v času teka nasprotne izvršbe, pri čemer ni pomembno, da sklep o nasprotni izvršbi zaradi predhodnega povračila ni bil izdan in je bil postopek ustavljen. Glede na okoliščine – razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sklepa o izvršbi ter razveljavitev sklepa o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in odločitev, da se bo o zahtevku in stroških odločalo v pravdnem postopku – so vsa pritožbena navajanja v zvezi z neupravičeno obogatitvijo neutemeljena, poleg tega pa se pod zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava skriva predvsem očitek ugotovljenemu dejanskemu stanju in zatrjevanje relativnih kršitev določb postopka.

12. Glede na obrazloženo je bilo treba pritožbo zavrniti, saj v postopku na prvi stopnji tudi ni prišlo do kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Navedbe tožnice iz odgovora na pritožbo niso bistveno prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebnih v smislu 155. člena ZPP, tožnica pa jih mora nositi sama.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 191
Zakon o elektronskih komunikacijah (2004) - ZEKom - člen 91

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyMDcz