<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba II Cp 221/2018

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:II.CP.221.2018
Evidenčna številka:VSL00013559
Datum odločbe:04.07.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Katarina Marolt Kuret (poroč.), Barbara Krpač Ulaga
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:posojilna pogodba - neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti - vračilo posojila - zapadlost terjatve - razlaga določil pogodbe - sodba presenečenja

Jedro

Izpodbijana sodba predstavlja sodbo presenečenja, ker tožniku, kljub jasnim in veljavnim pogodbenim določilom, ne dopušča možnosti predčasne izterjave posojila.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu delno spremeni, tako da se glasi:

„1. Toženi stranki A. A. in družba B. d.o.o., sta dolžni nerazdelno solidarno plačati tožniku C. C. znesek 125.000 EUR s 4 % letno pogodbeno obrestno mero od 10. 8. 2011 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2016 dalje do plačila.

2. Toženi stranki Č. Č. in družba B. d.o.o., sta dolžni nerazdelno solidarno plačati tožniku C. C. znesek 125.000 EUR s 4 % letno pogodbeno obrestno mero od 10. 8. 2011 dalje do plačila in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2016 dalje do plačila.“

II. V preostalem delu glede teka zakonskih zamudnih obresti od 27. 8. 2011 do 20. 9. 2016 se pritožba zavrne in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženci so dolžni tožniku povrniti stroške pravdnega postopka na prvi stopnji v višini 3.415,87 EUR in stroške pritožbenega postopka v višini 5.375,24 EUR, vse v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 250.000 EUR (po 125.000 EUR od prvega in drugega toženca) s 4 % pogodbeno obrestno mero od 10. 8. 2011 dalje ter z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 8. 2011 dalje. Tožniku je naložilo, da je dolžan tožencem povrniti stroške pravdnega postopka v višini 794 EUR.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Ne sprejema zaključka sodišča, da je s konkludentnimi dejanji privolil v spremembo pogodbenih določil, ki se nanašajo na predčasno zapadlost še neplačanega dela posojila. Pogodbeno določilo 9. člena obeh posojilnih pogodb je jasno, toženca pa ga nista spoštovala. Sodišče je odločilo arbitrarno, pri čemer je z naklonjenostjo prisluhnilo tožencema, ki opustitve svojih obveznosti nista pojasnila. Tožnik je tožencema s pozivom, da pri notarju podpišeta izvršljiv notarski zapis o zavarovanju terjatve, dal dodaten rok, da izpolnita dogovorjeno obveznost in ohranita v veljavi časovno dogovorjeni način plačila, ni pa s tem prišlo do spremembe pogodbenega dogovora. Tako izhaja tudi iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 406/2017 s 1. 3. 2017. Pritožba izpostavlja izpovedi tožencev in ugotavlja, da sta vešča izogibanja plačila davkov in drugih obveznosti. Tožnik ni molče privolil v spremembo pogodbenega določila, saj se o tem stranke niso nikoli pogovarjale. Ne razume, zakaj bi bila potrebna njegova intervencija in bi moral opominjati toženca na njuno zavezo. Ko je to vseeno storil, je sodišče zapisalo, da je nenavadno, da je v tako kratkem in neprimernem roku zahteval sodno zaščito. Tožnik je bil vsa leta v tesnem stiku s tožencema in je iz vrste okoliščin ugotovil, da se sprenevedata, zaradi česar je poskušal utrditi svoj položaj in zavarovati dano posojilo na način, da je zahteval izpolnitev zavez iz 9. člena posojilnih pogodb. To je storil, ko je ugotovil, da se je drastično zmanjšal promet v gostilni kljub nespremenjenim objektivnim okoliščinam, da toženca ne plačujeta mesečno pogodbenih obresti, se izogibata vpisati hipoteko, da se je na prvi poziv notarja odzval le en toženec, navedel pavšalen razlog za nesodelovanje, noben pa na drugi poziv sploh ni odgovoril. Tožnik ni bil dolžan dati dodatnega roka. Poleg glavnice posojila je zahteval tudi plačilo 4 % pogodbenih obresti, ki bi jih toženci morali plačevati mesečno. V 3. členu pogodbe je nedvoumno zapisano, da te obresti tečejo od dneva sklenitve pogodbe dalje. Toženca sta priznala, da je tožnik plačilo večkrat zahteval, vendar jih nista plačevala. Sodišče ne pojasni, zakaj je zavrnilo tudi ta del tožnikovega zahtevka. Gre za sodbo presenečenja, saj sodišče v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka dokazov ni izvajalo in ni dalo vedeti, da predloženo procesno gradivo ne zadostuje za ugoditev tožbenemu zahtevku. Predlaga, da v primeru razveljavitve pritožbeno sodišče zadevo vrne v novo odločanje pred drugega sodnika.

3. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik je s prvim in drugim tožencem ločeno sklenil dve posojilni pogodbi, vsako za znesek 275.000 EUR, pri čemer sta k pogodbama pristopila kot solidarna poroka družba B. d.o.o., in drugi toženec za prvega toženca ter prvi toženec in omenjena družba za drugega toženca. Iz 1. člena obeh posojilnih pogodb izhaja, da je bilo vračilo posojila dogovorjeno v treh obrokih, od katerih je prvi v vrednosti 50.000 EUR zapadel 31. 8. 2011, drugi v vrednosti 100.000 EUR 31. 1. 2012 in tretji v vrednosti 125.000 EUR 31. 8. 2017. Tožnik s tožbo, vloženo 20. 9. 2016, zahteva vračilo zadnjega obroka posojila po obeh pogodbah, saj naj bi nastopile okoliščine za predčasno zapadlost, urejene v tretjem odstavku 9. člena obeh posojilnih pogodb.

6. Toženci so se v 9. členu obeh pogodb zavezali, da bodo nemudoma, najkasneje pa v sedmih dneh po vložitvi predloga za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičninah, pridobljenih na podlagi kupoprodajne pogodbe s tožnikom, posojilo zavarovali s sklenitvijo neposredno izvršljivega notarskega zapisa za zavarovanje terjatev z ustanovitvijo in vknjižbo hipoteke na podlagi 142. člena SPZ pri njihovih celotnih solastninskih deležih navedenih nepremičnin. Opustitev te obveznosti po tretjem odstavku 9. člena citiranih pogodb predstavlja razlog za takojšnjo predčasno zapadlost posojila, ne glede na rok iz 1. člena posojilne pogodbe. Bistveno vprašanje v tej pravdi je, ali je obveznost plačila zadnjega obroka posojila predčasno zapadla, saj je v nasprotnem primeru tožnik tožbo vložil preuranjeno.

7. Primarno pravilo razlage pogodbenih določil je, da se slednja uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Ob tem je treba izhajati iz skupnega namena pogodbenikov in določila razumeti tako, kot to ustreza načelom obligacijskega prava. Določilo 9. člena posojilne pogodbe je glede obveznosti tožencev za zavarovanje posojila z vknjižbo hipoteke jasno. V njem je za izpolnitev naveden določen rok največ sedmih dni po vložitvi predloga za vknjižbo lastninske pravice, prav tako so izrecno navedene nepremičnine, na katerih je treba hipoteko vknjižiti. Med pravdnima strankama ni sporno, da toženci te zaveze niso izpolnili. Takšna opustitev po tretjem odstavku 9. člena pogodbe predstavlja razlog za takojšnjo predčasno zapadlost posojila. Pogodba torej ne določa, da je posojilo po preteku sedmih dni od vknjižbe lastninske pravice tožencev zaradi opustitve vknjižbe hipoteke že zapadlo, temveč daje opcijo oziroma upravičenje tožniku (razlog), da zahteva predčasno vračilo posojenega zneska. Razlagi, za katero se zavzema tožnik, da je posojilo zapadlo že 26. 8. 2011 in so od takrat toženci v zamudi s poplačilom celotne obveznosti, zato ni mogoče pritrditi. Da posojilo do izrecne izjave tožnika ni bilo šteti kot zapadlo, kaže tudi njegovo ravnanje, opisano v 8. točki sodbe, ko je tudi po 26. 8. 2011 sprejemal vračilo zneskov glede na dogovorjene termine obrokov in ni zahteval takojšnjega izplačila celotnega posojila. Tega tudi ni zahteval pred vložitvijo tožbe, temveč je s pozivom tožencem vztrajal pri vknjižbi hipoteke. Tožnik je torej svoje upravičenje iz tretjega odstavka 9. člena pogodbe izkoristil šele z vložitvijo tožbe. Da tega ne bi smel storiti, ker so pogodbene stranke konkludentno opustile zavezo za pridobitev zavarovanja z vknjižbo hipoteke, izvedeni dokazni postopek ni pokazal. Pritožnik zato utemeljeno opozarja, da izpodbijana sodba, ki tožniku možnosti predčasne izterjave tretjega obroka posojila kljub jasnim in veljavnim pogodbenim določilom ne dopušča, predstavlja sodbo presenečenja. Zgolj daljše časovno obdobje, po katerem je tožnik opcijo izkoristil, kar je bilo v korist samih tožencev, mu ne more iti v škodo. Prav tako tudi ne kratek rok, ki ga je tožencem postavil za vknjižbo hipoteke, saj bi lahko predčasno poplačilo celotnega posojenega zneska zahteval brez podaje dodatnega roka.

8. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku na predčasno poplačilo zadnjega obroka kupnine, pri čemer je tožniku zamudne obresti prisodilo šele od vložitve tožbe. Pred tem tožnik namreč od tožencev poplačila ni zahteval in svojega upravičenja ni izkoristil, zato so prišli v zamudo šele z začetkom tega pravdnega postopka (drugi odstavek 299. člena v zvezi s prvim odstavkom 378. člena OZ). Poleg glavnice toženci dolgujejo tudi pogodbene obresti, ki jih tožnik pravilno vtožuje skladno z drugim členom posojilne pogodbe v višini 4 % letno.

9. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve. Ker je tožnik v pretežnem delu uspel s tožbenim zahtevkom, z zavrnitvijo v obrestnem delu pa niso nastali posebni stroški, so mu toženci dolžni povrniti celotne stroške pravdnega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo glede na priglasitev, skladno z odvetniško tarifo, pri čemer je odmera razvidna na 98. strani spisa. Sodišče tožniku ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo zoper sklep o izdaji začasne odredbe, saj ta ni vplival na sprejeto odločitev sodišča prve stopnje. Tožniku je sodišče skupno prisodilo 6.100 odvetniških točk za postopek pred sodiščem prve stopnje, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 2.799,9 EUR in je ob upoštevanju 22 % DDV tožnik upravičen do povračila 3.415,87 EUR stroškov postopka na prvi stopnji. Ta znesek so mu toženci dolžni povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožnik, ki je s pritožbo uspel, je upravičen do povračila stroškov za sestavo pritožbe, povečane za materialne stroške in DDV, v skupni višini 1.490,24 EUR, ter povračila sodne takse za pritožbo v višini 3.885 EUR. Skupno so mu toženci dolžni povrniti 5.375,24 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 82, 82/1, 569

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.10.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIyMDY3