VSL Sodba II Cp 2687/2017

Jedro

Toženka, ki je banka, ni dokazala, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o vezavi depozita, zato ni imela nobene podlage za prenakazilo tožničinih sredstev z njenega transakcijskega računa.

Tožnica je trdila, da toženki ni dovolila razpolaganja s sredstvi na njenem transakcijskem računu. Toženka je trdila nasprotno, zato bi morala konkretizirano zatrjevati in dokazovati to dejstvo, v skladu z dokaznim standardom iz 215. člena ZPP, upoštevajoč določbo 13. člena ZPlaP, ki je določala vsebino dolžnega skrbnega ravnanja toženke. Toženka bi morala natančno pojasniti in ponuditi dokaze o tem, kdo in kdaj naj bi ji dal nalog za plačilo in kako je preverila identiteto tožnice oziroma njene morebitne pooblaščenke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 7.295,27 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Vrhovno sodišče RS je s sklepom II Ips 250/2017 z dne 16. 11. 2017 ugodilo reviziji tožnice ter razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča II Cp 178/2017 z dne 3. 4. 2017 (z njo je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi toženke ter spremenilo sodbo sodišča prve stopnje P 498/2016-II z dne 27. 9. 2016 tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu) in vrnilo zadevo drugemu senatu pritožbenega sodišča v novo sojenje.

2. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženki, da plača tožnici 250.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški, kot je to podrobneje razvidno iz I. točke izreka sodbe. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka).

3. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijani del sodbe tako, da zavrne tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu. Soglaša z zaključkom prvega sodišča, da je bila veljavno sklenjena pogodba o vezavi depozita 250.000,00 EUR z dne 20. 1. 2009. Toženka je imela pravno in dejansko podlago za prenakazilo zneska 250.000,00 EUR iz tožničinega TRR računa na depozitni račun. Vprašanje preverjanja tožničine identitete se ni zastavilo, saj se na to okoliščino tožnica ni sklicevala. Tožnica uveljavlja vračilo denarja iz naslova historičnega dogodka z dne 20. 1. 2009, saj trdi, da ji je toženka tega dne nezakonito „zasegla‟ denarna sredstva. Dogodka z dne 20. 1. 2010 tožnica ne problematizira. Opozarja na razhajanje med trditvami tožnice in dejanskimi ugotovitvami prvega sodišča, ki je presojalo zastavno pogodbo, neveljavnost katere naj bi bila podlaga za ugoditev zahtevku. Prvo sodišče je odločilo izven trditvene podlage in mimo postavljenega zahtevka. Tožnica v zvezi z zastavno pogodbo ni podala nobenih trditev. Dogodek z dne 20. 1. 2010 ni predmet te pravde. Zaradi ugotovitve, da je bila pogodba o vezavi depozita z dne 20. 1. 2009 veljavno sklenjena, bi moral biti tožbeni zahtevek zavrnjen. Manjka element protipravnosti. Prvo sodišče, ki je presojalo utemeljenost zahtevka na podlagi historičnega dogodka z dne 20. 1. 2010, je kršilo razpravno načelo in načelo dispozitivnosti. Ker tožnica ni dokazala odtujitve, ki naj bi bila izvedena 20. 1. 2009, je njen zahtevek na podlagi ugotovljenih dejstev neutemeljen in bi ga bilo treba zavrniti.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Odločitev prvega sodišča v izpodbijanem delu je pravilna, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja. Tožnica je trdila, da toženka ni imela podlage za prenakazilo tožničinih denarnih sredstev v znesku 250.000,00 EUR dne 20. 1. 2009 iz njenega TRR na drugi, depozitni račun, ker s toženko ni sklenila nove pogodbe o vezavi depozita. Toženka je trdila drugače, in sicer, da sta pravdni stranki po telefonskem nalogu tožnice 20. 1. 2009 sklenili novo pogodbo o vezavi depozita. Prvo sodišče je svojo ugotovitev o sklenitvi nove pogodbe o vezavi depozita po telefonu oprlo na to, da je tožnica že pred 20. 1. 2009 pogosto sklepala s toženko pogodbe o vezavi depozitov po telefonu (tako tudi 30. 7. 2008), da je bila tožnica obveščena o vezavi depozita 20. 1. 2009 z obvestilom o prometu na TRR in da je pojasnila o usodi teh sredstev od toženke zahtevala šele po dobrem letu dni, 19. 3. 2010. Kljub temu, da je Vrhovno sodišče RS že v prvem razveljavitvenem sklepu II Ips 114/2014 opozorilo, da toženka nosi trditveno in dokazno breme o obstoju ustrezne podlage za prenakazilo tožničinih sredstev ter da je pri presoji, ali je zmogla to breme, treba upoštevati določbe tedaj veljavnega Zakona o plačilnem prometu (ZPlaP), je prvo sodišče utemeljilo svojo ugotovitev o dne 20. 1. 2009 sklenjeni novi pogodbi o vezavi depozita, sklicujoč se zgolj na preteklo ravnanje strank, drugih samo s toženkine strani podpisanih pogodb o vezavi depozitov, izpovedbe priče C. C. o splošnem načinu delovanja privatnega bančništva v okviru toženke ter tožničinega obnašanja po 20. 1. 2009, presojo toženkinega dolžnega ravnanja po ZPlaP pa je opustilo.

7. Toženka je kot banka dolžna pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne (poslovne) dejavnosti ravnati z večjo stopnjo skrbnosti, in sicer s skrbnostjo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ). Kot je poudarilo že revizijsko sodišče v drugem razveljavitvenem sklepu II Ips 250/2017, morajo biti bančni posli jasni, določni in pregledni. Samo po sebi je umevno, da je morala banka zato v obravnavanem obdobju kot izvajalec plačilnega prometa (za kar je morala pridobiti posebno dovoljenje Banke Slovenije – 1. točka drugega odstavka 4. člena ZPlaP) dosledno upoštevati vse predpise s področja plačilnega prometa, za kar so jo zavezovala tudi načela ZPlaP (2. člen). Upoštevanje teh temeljnih načel je od banke terjalo tudi stalno upoštevanje relevantnih predpisov in zagotavljanje varstva interesov svojih komitentov. Pri iskanju odgovora na vprašanje, ali sta pravdni stranki sklenili pogodbo o vezavi depozita 20. 1. 2009, bi moralo prvo sodišče zato izhajati predvsem iz določbe tretjega odstavka 13. člena ZPlaP, po katerem mora izvajalec plačilnega prometa, kadar lahko po splošnih pogojih vodenja TRR imetnik TRR izda elektronski oziroma telefonski nalog za plačilo, zagotoviti, da je mogoče na zanesljiv način preveriti identiteto nalogodajalca, in sicer bodisi z uporabo enolične identifikacijske kode, ki jo dodeli imetniku TRR, bodisi z uporabo drugega podobnega postopka preverjanja identitete. Dolžnost preverjanja identitete imetnika ima banka pri vseh razpolaganjih s sredstvi na TRR, ne glede na namen transakcije (II Ips 250/2017).

8. Toženka v tej smeri (ali je ravnala pri zatrjevanem telefonskem nalogu tožnice v skladu s tretjim odstavkom 13. člena ZPlaP) ni podala nobenih trditev. Ni zatrjevala in dokazovala niti tega, da bi njeni splošni pogoji vodenja TRR omogočali imetniku tega računa, da lahko izda telefonski nalog za plačilo, niti tega, ali je zagotovila (in kako), da je bilo mogoče na zanesljiv način preveriti identiteto nalogodajalca v zatrjevanem primeru, in sicer bodisi z uporabo enolične identifikacijske kode, ki bi jo dodelila imetniku TRR, bodisi z uporabo drugega podobnega postopka preverjanja identitete. Banka je bila vedno dolžna preveriti identiteto nalogodajalca na ustrezen (zanesljiv) način. Glede na to toženka ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju ustrezne podlage za prenakazilo tožničinih sredstev oziroma da bi 20. 1. 2009 prišlo med pravdnima strankama do sklenitve veljavne pogodbe o vezavi depozita. Toženka namreč tudi ni dokazala, da bi 20. 1. 2009 imela tožničin nalog za plačilo (6. točka 3. člena ZPlaP), kot podlago za odtegnitev sredstev iz tožničinega TRR, saj je ta nalog razpolagalni pravni posel imetnika TRR, s katerim imetnik uresničuje pravico v razmerju do banke, da razpolaga s kritjem na tem računu (II Ips 250/2017).

9. Tožnica je trdila, da toženki ni dovolila razpolaganja s sredstvi na njenem TRR. Toženka je trdila nasprotno, zato bi morala konkretizirano zatrjevati in dokazovati to dejstvo, v skladu z dokaznim standardom iz 215. člena ZPP, upoštevajoč določila 13. člena ZPlaP, ki je določal vsebino dolžnega skrbnega ravnanja toženke. Toženka bi morala natančno pojasniti in ponuditi dokaze o tem, kdo in kdaj naj bi ji dal nalog za plačilo in kako je preverila identiteto tožnice oziroma njene morebitne pooblaščenke. Toženka tega bremena ni zmogla, s ponujenimi posrednimi dokazi pa zahtevanega dokaznega standarda ni dosegla. Zatrjevana pretekla praksa pravdnih strank o telefonskem sklepanju pogodb o vezavi depozitov ne odtehta ugotavljanja, ali je toženka dovolj zanesljivo preverila identiteto nalogodajalca. Ta praksa nima tehtnega pomena, saj ni šlo za vzpostavljeno prakso med gospodarskima subjektoma v smislu 12. člena OZ.

10. Toženka se je sklicevala tudi na 4. člen pogodbe o zastavi depozita z dne 22. 7. 2008 (B6), o obveznosti tožnice sklepati nove depozite v zastavo do poplačila kredita družbe B. d. o. o. oziroma o tožničinem pooblastilu toženke, da v njenem imenu podaljšuje depozit do dokončnega poplačila dolga. Kolikor je toženka tudi s tem želela dokazovati oziroma prepričati sodišče, da je tožnica z njo sklenila zatrjevano pogodbo o vezavi depozita (B10), je tudi ta okoliščina brez želenega pomena za toženko. V tem delu toženkina obrambna podlaga ni bila sklepčna že upoštevajoč njene ostale predložene dokaze. Iz kreditne pogodbe med toženko in družbo B. d. o. o. z dne 20. 1. 2009 (B8) izhaja (II. točka – način črpanja kredita), da je bil nov kredit 250.000,00 EUR dan zato, da je bil z njim poplačan kredit iz prve kreditne pogodbe z dne 23. 7. 2008 (B5). S tem, ko je bil poplačan prvi kredit, pa je prenehala tudi tožničina obveznost iz naslova zastave po zastavni pogodbi z dne 22. 7. 2008 (drugi odstavek 270. člena OZ).

11. Ker toženka ni dokazala, da bi bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o vezavi depozita (B10), je odločitev prvega sodišča pravilna. Glede na doslej obrazloženo toženka ni imela nobene podlage za prenakazilo tožničinih sredstev iz njenega TRR. Uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (358. člen ZPP).

12. Toženka je dolžna povrniti tožnici stroške pritožbenega in revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z ZOdvT in ZST-1 ter v mejah stroškovnih zahtevkov tožnice v odgovoru na pritožbo in reviziji (tožnica jih je priglasila po določilih OT, namesto po ZOdvT), po višini pa so razvidni iz priznanih postavk v navedenih tožničinih vlogah. V primeru zamude je toženka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Datum zadnje spremembe:

09.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 323/2020
• VSRS Sklep II DoR 104/2022
• Sodba II Ips 90/2008