VSL Sklep I Ip 1959/2018

Jedro

Skrajni rok izpolnitve (vračila kredita) je bil določen na 14. 10. 2016, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo ZIZ, ki določa, da je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Zapadlost se dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino, s pisno izjavo dolžniku, da je terjatev zapadla, z navedbo datuma zapadlosti in dokazilom o vročitvi pisne izjave o zapadlosti terjatve dolžniku pa le v primeru, če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka.

Podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti se ne šteje na prenovitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožniki krijejo sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I., II.) zavrnilo ugovore dolžnikov in (III.) odločilo, da dolžniki krijejo sami svoje stroške ugovornega postopka.

2. Zoper sklep so se pritožili dolžniki iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagajo, da višje sodišče pritožbi ugodi, sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, stroške pritožbenega postopka pa naloži nasprotni stranki.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po določbi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ.

6. Protispisna je pritožbena trditev, da se je upnik v postopku pred sodiščem prve stopnje strinjal z navedbami pritožnika (dolžnikov), da gre v zvezi z nastopom zapadlosti (v pritožbi navaja pogoja) za alternativno možnost, in sicer tako, da se končni rok podaljša do 14. 10. 2016 ali ob prodaji posamezne stanovanjske enote. Upnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je temu nasprotoval. Upnik je zatrjeval, da je dokončen rok zapadlosti 14. 10. 2016, kot je bilo dogovorjeno z dodatkom št. 2 v zvezi s dodatkom št. 1 k notarskemu zapisu SV 222/15 z dne 27. 3. 2015. Sodišče prve stopnje ni storilo relativno bistvene kršitve določb postopka (konkretno: ni kršilo določbe prvega odstavka 214. člena ZPP).

7. V drugem odstavku pritožbenih navedb pod tč. I.1. pritožnik navaja, da je obstajala alternativna obveznost (da tudi to naj ne bi bilo sporno, višje sodišče že tukaj zavrača z razlogi, ki jih je pravkar navedlo), saj naj bi bila možnost izbire na dolžniku. Upnik v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da ne gre za alternativno obveznost. Višje sodišče temu dodaja, da kaj takega tudi ni bilo zatrjevanega na prvi stopnji in gre za spremembo trditvene podlage oziroma za nedopustno pritožbeno novoto iz prvega odstavka 337. člena ZPP. Ko se pritožnik sklicuje na 27. člen ZIZ (njegov drugi odstavek), višje sodišče odgovarja, da 27. člen ZIZ ne ureja alternativne zapadlosti; ureja alternativno obveznost po dolžnikovi izbiri. Pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno, da je po izvršilnem naslovu dolžnikova obveznost denarna (upniku do zapadlosti plačati v izvršilnem naslovu določen denarni znesek kot vračilo kredita). Ostale pritožbene navedbe v tem odstavku so pravno nepomembne, zato višje sodišče nanje ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP).

8. Ob dejstvu, da je bil skrajni rok izpolnitve (vračila kredita) 14. 10. 2016, kar bo višje sodišče obrazložilo v nadaljevanju, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 20.a člena ZIZ, ki določa, da je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo (v tem delu drugo in tretji dolžnik več ne zatrjujeta nepravilnosti) in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Po drugem odstavku 20.a člena ZIZ se zapadlost dokazuje z notarskim zapisom, javno listino ali po zakonu overjeno listino, na način iz tretjega odstavka 20.a člena ZIZ pa le v primeru, če zapadlost terjatve ni odvisna od poteka roka. V tej zadevi je bila odvisna od poteka roka in ne od izvedbe opominjevalnega postopka, kot to pritožnik zmotno navaja v I.2 točki pritožbenih navedb. Tudi v tem delu višje sodišče v celoti pritrjuje pravilnim in popolnim razlogom sodišča prve stopnje. Zaradi odgovora na pritožbo le odgovarja, da je sodišče prve stopnje določbo 1. člena Dodatka št. 2 k Sporazumu o poravnavanju zapadlega dolgoročnega deviznega kredita po Pogodbi št. 00 (glej zadnjo stran priloge A8 pri notarskem zapisu SV 222/15) pravilno razlagalo tako, da je s tem dodatkom spremenjen rok vračila posojila tako, da je skrajni datum 14. 10. 2016. V tem členu je namreč zapisano, da se spremenita način vračila in končni rok vračila tako, da obstoji: (način vračila) moratorij na vračilo glavnice do poplačila iz naslova prodaje posamezne stanovanjske enote, vendar najkasneje do 14. 10. 2016; (končni rok vračila) pa se podaljša do 14. 10. 2016 oziroma ob prodaji posamezne stanovanjske enote. Glede na jasno določbo in ob uporabi pravila iz prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika – OZ ni mogoče predmetne pogodbene določbe razlagati drugače kot tako, da je skrajni rok vračila kredita 14. 10. 2016 (s tem je bil tudi podaljšan rok, ki je bil določen v predhodnem dodatku z dne 31. 7. 2015, ki je prav tako sestavina zgoraj omenjene priloge). Pravilna izvedba opominjevalnega postopka je pomembna šele pri tako imenovani predčasni zapadlosti zaradi nastopa izrednega odstopnega upravičenja, kar pa ni primer v tem postopku. S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo na tiste pritožbene navedbe, ki jih pritožnik navaja v 3. točki pritožbenih navedb, pa tudi na tiste, ki jih drugi in tretji pritožnik navajata v II. točki pritožbenih navedb.

9. Pritožnik navaja, da naj bi Vrhovno sodišče v sodbi III Ips 126/97 zapisalo, da pri podaljšanju roka za vrnitev po zapadlosti ne gre več zgolj za podaljšanje roka, ampak za določitev novega roka ter da je takšno podaljšanje treba enačiti s pogodbo o novem posojilu. Navaja, da naj bi upnik priznal podaljšanje roka, ki ga je podaljševal eno leto od 14. 10. 2016, ko naj bi po njegovem prepričanju terjatev zapadla v plačilo, do dne 24. 10. 2017, ko je vložil predlog za izvršbo. Navaja, da v tem primeru ni šlo za podaljšanje roka v izvršilnem postopku (saj sploh še ni bil v teku), temveč za podaljšanje roka pred izvršbo, ki po presoji Vrhovnega sodišča pomeni sklenitev nove posojilne pogodbe in zato, zatrjuje, obveznost nima določenega datumskega roka plačila.

10. Tudi v tem delu pritožnik spreminja trditveno podlago. Pomembnost obdobja od 14. 10. 2016 do dneva vložitve predloga za izvršbo pritožnik v postopku pred sodišče prve stopnje ni uveljavljal. Tudi sicer je ta pritožbeni argument neutemeljen. Podaljšanje roka za izpolnitev obveznosti se ne šteje na prenovitev (drugi odstavek 362. člena OZ). Kaj takega tudi ne izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča, III Ips 126/97 z dne 4. 12. 1998. Vrhovno sodišče je v tisti zadevi odločalo o učinkih podaljšanja roka skozi določbe o zavarovalni pogodbi, ki je bila urejena v 27. poglavju Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR. V tem primeru pa ne gre za tak pravni položaj, saj gre za klasični zahtevek na izpolnitev obveznosti med strankami pravnega posla. Sicer pa upnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je prišlo do večkratnih sukcesivnih prenosov datuma zapadlosti, dodatek št. 2 pa je bil sklenjen pred iztekom predhodnega dodatka št. 1, ki je zapadlost vezal na 31. 3. 2016 kot končni datum zapadlosti terjatve.

11. Pritožba ni utemeljena in niso podani pritožbeni razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Pritožnik sam krije svoje stroške postopka glede na določbo šestega odstavka 38. člena ZIZ.

Datum zadnje spremembe:

04.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sklep II DoR 116/2019
• VSC Sklep I Ip 119/2021
• VSL sklep II Cp 4850/2010