VSL Sklep II Kp 8522/2013

Jedro

S taktiziranjem prevzema pisanja sicer znotraj dovoljenega roka je mogoče pravila vročanja zlorabiti za zavlačevanje postopka.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z zlorabo procesnih pravic kaznovalo tri odvetnike, vsakega z denarno kaznijo 1.500 EUR, ker niso pristopili na glavno obravnavo 9. 3. 2018, vabila, vročana po pošti, za ta dan in za 12. 3. 2018 niso bila izkazana. Odvetniki sodnih pisanj v kazenskem postopku niso dolžni prevzeti takoj, temveč v roku petnajst dni. Njihova dolžnost je, da prevzamejo sodna pisanja v navedenem roku, ki se do 9. 3. 2018 za nobenega izmed njih še ni iztekel. Znotraj tega roka imajo odvetniki pravico, da sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Toda bistveno je, da se odvetnikom v izpodbijanem sklepu ne očita, da so kršili dolžnost prevzeti pisanje, temveč, da so svojo pravico, da v roku petnajst dni prevzamejo pisanje, zlorabili tako, da so pisanja prevzeli šele takrat, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanje za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Na zlorabo pravice prevzeti pisanje v petnajstdnevnem roku pa naj bi kazalo selektivno prevzemanje sodnih pisanj v istem časovnem obdobju.

Izostanek obtoženca še ne opravičuje njegovega zagovornika, da niti ne pristopi niti ne prevzame vabila. V primeru, da je opravičeno odsoten le obtoženec, ki je bil v redu povabljen, je njegov zagovornik vseeno dolžan pristopiti, če le niso tudi pri njem podane okoliščine, ki opravičujejo izostanek.

Izrek

I. Pritožba odvetnika A. A. se zavrne kot neutemeljena.

II. Pritožbama odvetnikov B. B. in C. C. se ugodi in se glede njiju izpodbijani sklep razveljavi ter v tem delu vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom X K 8522/2013 z dne 21. 5. 2018 zaradi zavlačevanja kazenskega postopka z zlorabo procesnih pravic kaznovalo odvetnike A. A., B. B. in C. C., zagovornike obtoženih D. D., E. E. in F. F., vsakega z denarno kaznijo 1.500 EUR, ker niso pristopili na glavno obravnavo 9. 3. 2018, vabila, vročana po pošti, za ta dan in za 12. 3. 2018 niso bila izkazana, iztekal pa se je trimesečni rok za preložitev glavne obravnave, iztekal se je tudi rok za začasno zavarovanje zahtevka za odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi.

2. Zoper sklep so se pravočasno pritožili vsi trije odvetniki, ki predlagajo razveljavitev sklepa in ustavitev postopka o denarnem kaznovanju

3. Odvetnik A. A. navaja, da skladno z ZKP ni dolžan pisanja prevzeti takoj, temveč v roku 15 dni, zato bi moral pisanje prevzeti do vključno 20. 3. 2018, že četrti dan 9. 3. 2018 pa mu je sodišče neposredno vročilo pisanje v drugem postopku. Obvestilo o prispelem pismu je zgolj obvestilo in ne vročitev in seznanitev z vsebino. Prevzem sodnega pisanja v odprtem roku je dolžnost, ne pravica. Odvetniku tako ni mogoče očitati kršitve ali celo zavlačevanja postopka in ne zlorabe pravice. Dolžnost sodišča je, da vabilo pravočasno odpošlje.

Iz obvestila, ki ga odvetnik prejme v poštni predalčnik, ni razvidno, kaj je vsebina konkretne pošiljke, razvidna je le opravilna številka in sodišče. Obramba je takrat še čakala vročitev sklepa glede zahteve za izločitev članov senata, zato je bil odvetnik prepričan, da je v pošiljki ravno ta sklep. Izkazalo se je, da je bil izdan šele 8. 3. 2018. S prevzemom tega sklepa se mu ni mudilo.

Vabilo za naroka 9. in 12. 3. 2018 je sodišče odposlalo v petek 2. 3. 2018, še preden je o zahtevi za izločitev članov senata, podani že 10. 1. 2018, odločil predsednik sodišča. Le-ta je šele 7. 3. 2018 obvestil predsednika senata o svoji odločitvi, pisni sklep je bil odpravljen 8. 3. 2018. Predsednik senata je kljub temu, da ne sme in ne more opravljati procesnih dejanj, vabil na glavno obravnavo, torej kršil prvi odstavek 43. člena ZKP. Zato je razpis na naroke nezakonit.

Način vabljenja je stvar materialno-procesnega vodstva v pristojnosti predsednika senata. Vabljenje je bilo slabo organizirano. Sodišče bi lahko vročalo po pooblaščenem vročevalcu, a za odvetnika ni bilo nikoli odrejeno. Vročilo mu ga je v drugem kazenskem postopku, kar ni primerno, saj predstavlja nesorazmeren poseg v zasebnost zagovornika in omaje njegov ugled. Takšen način vročanja je ultima ratio, v tem primeru pa še ni potekel rok za vročitev po pošti. Ker ima odvetnik svoje prostore v neposredni bližini sodišča, se mu je že vročalo po sodnem osebju. V pisarni je vedno kdo navzoč in bi bila vročitev po sodnem vročevalcu uspešna.

Sklep nima vsebinske obrazložitve, zakaj izrečena denarna kazen v višini, ki presega spodnjo predpisano mejo.

Sodišče odvetniku ni omogočilo, da se izjasni o očitkih, da bi se lahko branil. Opozarja na sodbo ESČP v zadevi Čeferin proti Sloveniji 40975/08 z dne 16. 1. 2018.

Do neuspešne izvedbe naroka 9. 3. 2018 je prišlo zaradi napačnega materialno-procesnega vodstva predsednika senata. Sodišče je odvetnika kaznovalo šele po več kot dveh mesecih od nastanka razloga. Ni se mogoče znebiti občutka, da gre za odziv sodišča na potek trimesečnega roka iz 311. člena ZKP in potek začasnih zavarovanj v smislu četrtega odstavka 502.b člena ZKP, razlog za to pa sodišče neutemeljeno pripisuje ravnanjem obrambe. Zadnji narok za glavno obravnavo je bil opravljen 13. 12. 2017, naslednji razpisan šele za 5. 2. 2018, v vmesnem času je bilo pričakovati odločitev predsednika sodišča. Razlog je torej v neustreznem vodenju postopka s strani sodišča. Naroki so bili tudi sicer večkrat preklicani, preloženi, trajali le krajši čas. Ne drži sicer, da je v primeru odrejenega začasnega zavarovanja potrebno učinkovito sodelovanje vseh udeležencev, te dolžnosti obrambi ni mogoče pripisovati.

Ni videti motiva odvetnika, saj začasna zavarovanja niso bila odrejena zoper njegovega klienta D. D. Le-ta pa je bil v času narokov 9. in 12. 3. 2018 v bolniškem staležu in od 6. do 31. 3. 2018 nezmožen prihoda na sodišče, vabilo pa mu je bilo vročeno šele 10. 3. 2018 in že iz tega razloga naroka ne bi bilo mogoče izvesti. Ker je imel obtoženec upravičen razlog za odsotnost, zagovornik ni imel razloga za izogibanje vročitvi vabila na narok.

4. Odvetnik B. B. navaja, da prispele pošte ni dolžan prevzeti pred potekom 15 dnevnega roka od prejema obvestila o prispeli pošiljki, torej bi moral pismo prevzeti do vključno 20. 3. 2018.

Odvetnik ima v souporabi poštni predal, zato ne prejema pošiljk in obvestil v nabiralnik na sedežu odvetniške pisarne. Ne drži, da je bil je bil o pismu obveščen že 5. 3. 2018, saj je odvetnik v marcu vse do tedaj prispele pošiljke (vključno z vabilom za 9. in 12. 3. 2018) prevzel 13. 3. 2018. V obdobju od 5. do 12. 3. 2018 pa ni dvigoval ostalih pošiljk, kot neutemeljeno zaključuje sodišče. Iz izdajnic Pošte Slovenija je razvidno, da od 5. do 13. 3. 2018 ni dvigoval prav nobene pošte. Iz izdajnice je vidno, da je bila v zadevi I P 193/2017 vložena pošiljka v predal, prevzel pa jo je 13. 3. 2018, po pravilih ZPP o fikciji vročitve. Enako velja za 8. 3. 2018 vloženo pisanje v zadevi I P 168/2016. Sodišče bi moralo preveriti ali ti očitki držijo, a tega ni storilo.

Da odvetnik 8. 3. 2018 ni bil v pisarni in na pošti, dokazuje fotografija s smučanja s tega dne. V dneh 8. in 9. 3. 2018 je bil službeno odsoten oz. na dopustu, zato ga vročevalec ni našel v pisarni za vročitev vabila na obravnavo 12. 3. 2018, ki pa se je udeležil.

Sodišče bi lahko zagovornike vabilo tudi preko elektronske pošte ali faksa in bi se je 9. 3. 2018 tudi udeležil, kot se je je 12. 3. 2018, saj je bil obveščen po elektronski pošti 9. 3. 2018 ob 14.35.

Odvetnik ni pričakoval procesnih dejanj, saj je predsednik senata šele 7. 3. 2018 po elektronski pošti obvestil zagovornike, da je predsednik sodišča zavrnil zahtevo za izločitev predsednika senata, podano 10. 1. 2018. Predsednik senata ne sme opravljati procesnih dejanj, dokler ni odločeno o zahtevi za njegovo izločitev.

Počasen in dolgotrajen tek postopka je moč pripisati izključno ravnanjem sodišča. Poleg skoraj dva meseca trajajočega odločanja predsednika sodišča, ko je postopek od 13. 12. 2017 do 8. 3. 2018 miroval, vsi naroki so bili preklicani, so k temu pripomogli preklici in preložitve narokov in naroki, ki so trajali le krajši čas.

Sodišče odvetniku tudi ni omogočilo, da se izjasni do očitkov oziroma, da bi se lahko branil. Izpostavlja zadevo Čeferin proti Sloveniji 40975/08 z dne 16. 1. 2018.

5. Odvetnik C. C. navaja, da prispele pošte ni dolžan prevzeti pred potekom 15 dnevnega roka od prejema obvestila o prispeli pošiljki, v času od 5. do 14. 3. 2018, ko pošte ni dvigoval, rok še ni potekel.

Neutemeljeni so očitki o selektivnem prevzemanju pošte. Po podani zahtevi za izločitev sodnika G. in članov senata so bile preklicane vse že razpisane obravnave. V februarju je bil v odvetniški pisarni, a ni prejel odločitve o zahtevi za izločitev, prepričan je bil, da bo zahtevi ugodeno, zato so se v odvetniški pisarni odločili za kolektivni dopust v začetku marca. Pošto je nazadnje prevzel 2. 3. 2018. V poštni nabiralnik ne prejema obvestil o prispeli pošiljki, vse pošiljke prihajajo ne pošto na Z. cesti v L., kjer ima odvetniška družba poštni predalčnik. V času od 5. do 14. 3. 2018 ni razpolagal z informacijo, da ga na pošti čaka pošiljka, v tem času ni nihče v pisarni prevzemal nobene pošte. Navedene Pg pošiljke so pisanja v gospodarskih sporih, ki se ne vročajo osebno, temveč se šteje pisanje za vročeno, ko je puščeno v predalčniku, fizično pa so bila prevzeta 14. 3. 2018, ko je osebno prevzel vso pošto. Na pošti so mu sporočili, da bodo potrdilo, da ni prevzel nobene pošte 5., 6. in 14. 3. 2018 posredovali le na zahtevo sodišča, zato predlaga poizvedbe pri Pošti Slovenije, tudi o tem na kakšen način so bile vročene pošiljke v navedenih gospodarskih sporih.

Pooblaščeni vročevalec ga 8. in 9. 3. 2018 ni našel na naslovu pisarne, saj je bila pisarna zaradi dopusta zaprta. Tedaj tudi ni pregledoval službenega maila. Dvomi, da ga je vročevalec klical na več telefonskih številk in mu poslal SMS sporočilo, saj poleg stacionarnega telefona v pisarni uporablja le še zasebno mobilno številko, na katero ni prejel nobenega SMS ali klica neznane številke.

6. Odvetnika A. A. in B. B. izpostavljata slabo organizirano izvedbo vabljenja, saj je bilo med odpošiljanjem vabil in 9. 3. 2018 le malo časa, sodišče bi lahko izbralo tudi druge načine vročanja, predsednik senata pa je odredil vabljenje, čeprav še ni bilo odločeno o izločitvi njega in članov senata, tedaj naj bi bil razpis narokov 9. in 12. 2018 nezakonit. Ti očitki so neutemeljeni. ZKP jasno določa, kateri načini vročanja sodnih pisanj imajo lahko procesne posledice, tako v 127. členu ZKP dovoljuje tudi uporabo telekomunikacijskih sredstev. Vabljenje po navadni elektronski pošti, faksu, po telefonu pa je kaj lahko tvegano, kadar naslovniki nimajo iskrenega interesa prevzeti sodnega pisanja, kajti škodljive posledice neprevzema pisanja lahko skladno z določbami navedenega člena nastopijo le, če se ugotovi, da je naslovnik vabilo pravočasno dobil. Predsednik senata je v konkretni zadevi odredil vabljenje po pošti, ki je najbolj običajno in pušča najmanj dvoma o pravilnosti vročitve, zato ni utemeljen očitek o neučinkovitem vročanju. Poskušal pa je tudi z drugačnimi vročitvami, kar jasno kaže na njegov trud za zagotovitev navzočnosti na narokih. Vabilo za 12. 3. 2018 je bilo odvetnikoma C. C. in B. B. vročano tudi po pooblaščenih vročevalcih, faksu in po elektronski pošti, odvetniku A. A. pa jo je vročilo kar na sodišču, ko je bil na nekem drugem naroku. Slednji izpostavlja, da bi mu lahko sodišče vročalo po pooblaščenem vročevalcu. Ta možnost je vsekakor obstajala, vendar ni spregledati, da ni zanesljiva, še manj zanesljiva je vročitev po zaposlenem na sodišču, saj ti niso tako vztrajni in iznajdljivi kot pooblaščeni vročevalci, ki so strokovnjaki na svojem področju. Tako niti pooblaščenima vročevalcema npr. ni uspelo vročiti vabil odvetnikoma B. B. in C. C., vabljenje po elektronski poti za 12. 3. 2018 pa je bilo uspešno le za odvetnika B. B. Iz poročila pooblaščenega vročevalca (list. št. 13913) je razvidno, da je med poskusom vročitve dne 9. 3. 2018 odvetnika B. B. tudi neuspešno klical na mobilno številko, napisano na tabli pred vhodom v poslovni prostor. Iz poročila pooblaščenega vročevalca (list. št. 13914) pa je razvidno, da je med poskusom vročitve dne 9. 3. 2018 odvetnika C. C. večkrat klical na mobilno telefonsko številko 051 ... in mu nanjo poslal tudi SMS o nujnem sodnem pismu, večkrat ga je zaman klical tudi na telefonski številki 01 ... in 051 ..., poslal mu je tudi obvestilo na elektronski naslov, a brez odziva. Pooblaščeni vročevalec je torej jasno in določno navedel, katere konkretne komunikacijske kanale je skušal uporabiti, zato je dvom odvetnika C. C. o tem po oceni pritožbenega sodišča neutemeljen. Pravilno je predsednik senata tudi uporabil možnost za vročitev vabila odvetniku A. A. na sodišču. S tem po oceni pritožbenega sodišča ni pretirano posegel v odvetnikovo pravico do zasebnosti. Ker se manjše število odvetnikov pojavlja v večini najzahtevnejših kazenskih postopkov, je običajna komunikacija med sodniki, da bi lahko lažje učinkovito razporedili obravnavne dni, zagotovili ustrezne razpravne dvorane in omogočili udeležbo odvetnikom. Tudi vpogled v iK sistem je dovoljen, kajti na drugi strani tehtnice je obsežen kazenski postopek zoper več obtoženih z odrejenim začasnim zavarovanjem zahtevka za odvzem premoženjske koristi, kar vse narekuje postopanje brez nepotrebnega odlašanja.

7. Res pa je predsednik senata kršil določbo prvega odstavka 43. člena ZKP, ko je razpisal naroka za nadaljevanje glavne obravnave že 2. 3. 2018, torej še preden je predsednik sodišča 7. 3. 2018 sporočil, da je sprejel odločitev o zahtevi za izločitev članov senata. Predsednik senata bi moral po prejemu zahteve za izločitev, ki nedvomno ni bila nedovoljena ali očitno neutemeljena, prenehati z vsakim nadaljnjim delom v tej zadevi. Vendar ta kršitev še ne pomeni, da je bil razpis narokov nezakonit. Sankcijo za kršitev, to je procesno neveljavnost opravljenih dejanj, v drugem odstavku 43. člena ZKP predpisuje za primer, ko je zahtevi za izločitev ugodeno. V konkretnem primeru pa je bila zahteva zavrnjena, zato tudi razpisu narokov ni mogoče odrekati veljavnosti. Pravilno bi sicer bilo, da bi predsednik sodišča odredil, da do odločitve o izločitvi opravi dejanja, s katerimi bi bilo nevarno odlašati, drug sodnik, določen po pravilih sodnega reda, kot to določa tretji odstavek 40. člena ZKP. Razpis narokov je bilo nedvomno nujno dejanje, saj se je iztekal trimesečni rok, znotraj katerega je mogoče glavno obravnavo preložiti, ne da bi jo bilo potrebno pričeti znova, kar je pomembno v tako obsežni in zahtevni zadevi z odrejenim začasnim zavarovanjem odvzema premoženjske koristi.

8. Res je tudi, da kaznovani odvetniki niso krivi, da v drugi polovici decembra 2017 ni bilo narokov za glavno obravnavo, kar je bila posledica daljše (vnaprej načrtovane) odsotnosti predsednika senata. Res je tudi, da je večino mirovanja postopka v času od srede januarja do srede marca 2018 pripisati čakanju na odločitev predsednika sodišča, da odloči o zahtevi za izločitev članov senata. Toda ne gre spregledati, da odločitev predsednika sodišča ni bila enostavna in je terjala svoj čas, predsednik sodišča pa je moral odločiti prav o zahtevi, ki jo je podal odvetnik A. A. kot zagovornik obtoženega D. D. Vložitev zahteve z njegove strani je bila seveda procesno dovoljena in ji nikakor ni mogoče odreči pričakovanosti glede na predhodno procesno dogajanje, a vendar je tudi odvetnik s svojimi sicer upravičenimi procesnimi dejanji posredno prispeval k trajanju kazenskega postopka.

9. V obravnavani kazenski zadevi je bilo res opravljeno že večje število narokov glavne obravnave, številni so bili tudi preklicani ali trajali krajši čas, vendar je potrebno upoštevati obsežnost in kompleksnost zadeve, obremenjenost predsednika senata z drugimi nujnimi in obsežnimi kazenskimi postopki, nenazadnje pa tudi slabo zdravstveno stanje nekaterih obtožencev. Predsedniku senata ni mogoče očitati neučinkovitosti, ko je z razpisom dveh narokov še pred 13. 3. 2018 skušal nadaljevati z glavno obravnavo, ne da bi jo bilo potrebno pričeti znova, kar bi, oziroma bo, le še podaljšalo kazenski postopek. Drži sicer, da zaradi odrejenega začasnega zavarovanja od obrambe ni mogoče zahtevati učinkovitega sodelovanja, vsekakor pa imata predsednik senata in senat možnost in dolžnost preprečiti procesne zlorabe udeležencev postopka, da bi zagotovila sojenje brez nepotrebnega odlašanja.

10. Odvetniki poudarjajo, da sodnih pisanj v kazenskem postopku niso dolžni prevzeti takoj, temveč v roku petnajst dni. Drži, da je njihova dolžnost, da prevzamejo sodna pisanja v navedenem roku, ki se do 9. 3. 2018 za nobenega izmed njih še ni iztekel. Znotraj tega roka imajo odvetniki pravico, da sami odločijo, kdaj bodo pisanje prevzeli. Toda bistveno je, da se odvetnikom v izpodbijanem sklepu ne očita, da so kršili dolžnost prevzeti pisanje, temveč, da so svojo pravico, da v roku petnajst dni prevzamejo pisanje, zlorabili tako, da so pisanja prevzeli šele takrat, ko je bilo z vidika izkazanosti vabil zanje za uspešno izvedbo naroka 9. 3. 2018 že prepozno. Povedano še jasneje, s taktiziranjem prevzema pisanja sicer znotraj dovoljenega roka, je mogoče pravila vročanja zlorabiti za zavlačevanje postopka.

11. Na zlorabo pravice prevzeti pisanje v petnajstdnevnem roku pa naj bi kazalo selektivno prevzemanje sodnih pisanj v istem časovnem obdobju. V 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa je navedeno, katera pisanja naj bi posamezni odvetnik prevzel. Podlaga navedb je v uradnem zaznamku vodje sprejemne pisarne (list. št. 13936), v katerem so navedeni dnevi in opravilne številke zadev, kjer so oziroma naj bi odvetniki prevzeli sodne pošiljke.

12. Odvetnik A. A. niti ne izpodbija trditve, da je v dveh kazenskih zadevah tukajšnjega sodišča 5. in 7. 3. 2018 prevzel sodni pisanji, ni pa prevzel vabila. Res je, da iz obvestila, ki ga prejeme odvetnik v predalčnik, ni razvidno, kaj je vsebina sodnega pisanja (vabilo, sklep), vendar pritožbenega sodišča ne prepričajo navedbe, da pisanja ni dvignil, ker je pričakoval, da je sklep o zahtevi za izločitev članov senata, z dvigom katerega se mu ni mudilo. Glede na to, da je prav on vložil zahtevo za izločitev in je na odločitev čakal skoraj dva meseca, kar je nadpovprečno dolgo, je bil nedvomno zainteresiran, da se čim prej seznani z odločitvijo predsednika sodišča. Očitek o selekcioniranem prevzemanju sodih pisanj je glede odvetnika A. A. tedaj utemeljen in s tem tudi očitek o zavlačevanju postopka.

13. Res je sicer, da ni bilo izkazano niti vabilo klientu odvetnika A. A., obtoženemu D. D., ki ni pristopil na glavno obravnavo niti 9. niti 12. 3. 2018, zato 9. 3. 2018 ne bi bilo pogojev za glavno obravnavo niti, če bi pristopil samo odvetnik. Vendar pritožbeno sodišče izpostavlja, da izostanek obtoženca še ne opravičuje njegovega zagovornika, da niti ne pristopi niti ne prevzame vabila. V primeru, da je opravičeno odsoten le obtoženec, ki je bil v redu povabljen, je njegov zagovornik vseeno dolžan pristopiti, če le niso tudi pri njem podane okoliščine, ki opravičujejo izostanek, sodišče pa lahko sprejme eno od odločitev, ali bo glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti obtoženca ali bo začasno izločilo postopek zoper njega ali pa glavne obravnave ne bo opravilo.

14. Zagovornika A. A. in B. B. omenjata primer ESČP v zadevi Čeferin proti Sloveniji št. 40975/08 z dne 16. 1. 2018 in opozarjata na kršitev sodišča, ker jima ni bila dana možnost, da se o okoliščinah lahko izjasnita in branita. Res je sicer, da je imelo sodišče prve stopnje od 9. oziroma 12. 3. 2018 do 21. 5. 2018, ko je izdalo izpodbijani sklep, dovolj časa, da pridobi pojasnila odvetnikov, vendar pritožbeno sodišče meni, da to ni bilo potrebno. Izpostavljeni primer pred ESČP ni enak obravnavanemu. V obeh primerih je šlo za denarno kaznovanje odvetnika, vendar v zadevi ESČP zaradi žaljenja na sami glavni obravnavi, kje pa senat ob odvetnikovih izvajanjih ni reagiral, ni dal možnosti odvetniku, da pojasni, zakaj podaja takšne izjave, temveč se je do izjav opredelil šele v sklepu o denarni kazni. V obravnavani zadevi so bile denarne kazni izrečene zaradi zavlačevanja postopka, ko odvetniki na glavno obravnavo 9. 3. 2018 sploh pristopili niso in jim predhodno kljub trudu sodišča ni bilo mogoče vročiti vabil.

15. Neutemeljene so navedbe odvetnika A. A., da sklep nima vsebinske obrazložitve, zakaj je izrečena denarna kazen v takšni višini. V 12. točki obrazložitve sklepa je sumarno, a dovolj vsebinsko obrazloženo, da denarna kazen v znesku 1.500,00 EUR ustreza namenu zavlačevanja kazenskega postopka, kar je nedvomno zavržno, ter posledici, saj je bilo potrebno v obsežni in zapleteni zadevi z več obtoženci in odrejenim začasnim zavarovanjem zahtevka za odvzem koristi, torej v prednostni zadevi, pričeti znova. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je višina izrečene denarne kazni ustrezna.

16. Utemeljeno pa vnašata dvom v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje pritožbi odvetnikov B. B. in C. C. v delu, kjer argumentirano izpodbijata trditev o njunem selektivnem prevzemanju sodnih pisanj. Potrebno bo preveriti s poizvedbami na pošti o načinu vročanja in po potrebi z vpogledi v pravdne spise, ali držijo njune navedbe, pri odvetniku B. B. podkrepljene tudi z izdajnicami, da sodnih pisanj dejansko nista prevzemala v dneh pred 9. 3. 2018. Če se namreč izkažejo za resnične njune navedbe, da nista prevzela zgolj vabila v obravnavani zadevi, temveč tudi ne sodnih pisanj v pravdnih zadevah, ki so navedene v izpodbijanem sklepu, je lahko vprašljiva pravilnost očitka o selektivnem prevzemanju sodnih pisanj z namenom zavlačevanja kazenskega postopka. Ob tem sicer ne gre spregledati, da odvetnik navaja, da ni pričakoval procesnih dejanj, ker je predsednik senata šele 7. 3. 2018 po elektronski pošti obvestil zagovornike, da je predsednik sodišča zavrnil zahtevo za izločitev članov senata, a se je kljub temu že naslednjega dne odpravil na dvodnevni smučarski dopust. Njuna klienta, obtožena F. F. in E. E., sta sicer pristopila na glavno obravnavo 9. 3. 2018, saj sta jima bili vročeni vabili že 5. in 6. 3. 2018, torej na isti dan, ko je odvetnik C. C. odšel na dopust oziroma nekaj dni preden je odšel na dopust odvetnik B. B.

17. Pritožba odvetnika A. A. je torej neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, ugodilo pa je pritožbama odvetnikov B. B. in C. C. in zadevo vrnilo sodišči prve stopnje, ki bo moralo z dodatnimi poizvedbami preveriti utemeljenost očitkov o selektivnem prevzemanju sodnih pisanj pri odvetnikih B. B. in C. C.

Datum zadnje spremembe:

04.10.2018

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep IV Kp 3140/2017
• VSL Sklep II Kp 2431/2019
• VSL Sklep III Kp 33147/2016