VSL Sklep Cst 345/2018

Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta v tem stečajnem postopku delo upravitelja opravljali dve osebi, in sicer A. A. od 3. 7. 1996 do 19. 12. 1997, B. B. od 19. 12. 1997 do 15. 3. 2004, in od 15. 3. 2004 dalje ponovno A. A. Upraviteljema je celotno nagrado odmerilo po Odredbi o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem (Ur. l. RS, št. 16/2002), ker so bila vsa dejanja, ki se nagrajujejo po Pravilniku o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS, št. 91/2008), ki se uporablja od 13. 6. 2009 dalje, opravljena pred tem dnem.

Sodišče prve stopnje je pri razdelitvi nagrade med upravitelja upoštevalo vsa opravila, ki jih je navedla upraviteljica ter glede na težavnost ter obseg teh, ob upoštevanju specifičnih okoliščin postopka, pravilno odločilo, da se nagrada med upravitelja razdeli tako, da A. A. prejme 58%, B. B. pa 42%.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom stečajnima upraviteljema za delo v tem stečajnem postopku odmerilo nagrado v bruto znesku 102.772,86 EUR (I. točka izreka). Nagrado je med upravitelja razdelilo tako, da prejme B. B. 42%, A. A. pa 58% (II. točka izreka). Odločilo je, da se izplačilo nagrade oziroma razlike do že prejetih akontacij lahko izvrši ob sprejetju sklepa o končanju tega stečajnega postopka (III. točka izreka).

2. Upraviteljica A. A. je pravočasno vložila pritožbo zoper II. točko izreka sklepa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da nagrado med upravitelja razdeli tako, da ona prejme 70% nagrade, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v II. točki izreka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta v tem stečajnem postopku delo upravitelja opravljali dve osebi in sicer A. A. od 3. 7. 1996 do 19. 12. 1997, B. B. od 19. 12. 1997 do 15. 3. 2004, in od 15. 3. 2004 dalje ponovno A. A. Upraviteljema je celotno nagrado odmerilo po Odredbi o merilih za določanje nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in likvidacijskim upraviteljem (Ur. l. RS št. 16/2002-56/2005, v nadaljevanju Odredba), ker so bila vsa dejanja, ki se nagrajujejo po Pravilniku o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (Ur. l. RS št. 91/2008 s spremembami, v nadaljevanju Pravilnik), ki se uporablja od 13. 6. 2009 dalje, opravljena pred tem dnem. Odločilo je, da upraviteljema pripada najvišja možna nagrada po Odredbi, 102.772,86 EUR.

5. Sodišče prve stopnje je pri razdelitvi nagrade med upravitelja upoštevalo, kolikšen sorazmerni del nalog je vsak od njiju opravil glede na celoto, ter težavnost teh del. Tako je ocenilo, da je upraviteljica A. A. v prvem mandatu opravila 30% vseh del, v drugem mandatu 28% vseh del, skupaj torej 58 % vseh del, B. B. pa 42% vseh del.

6. Pritožnica očita sodišču prve stopnje, da pri naštevanju njenih opravil v prvem obdobju ni bilo upoštevano, da je bila že opravljena cenitev premičnega in nepremičnega premoženja ter da so bila opravljena dela v zvezi s pravdnimi postopki.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo vseh opravil, ki jih je upraviteljica naštela v predlogu za dokončni obračun nagrade, temveč je ta le povzelo, kar pa še ne pomeni, da ostalih, ki jih ni izrecno navedlo, ni upoštevalo. Navedeno posredno izhaja iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je upraviteljica delno unovčila stečajno maso (zaloge, osnovna sredstva), kar nedvomno predpostavlja, da je opravila tudi cenitev le - te. Pritožnica pa trditev, da je opravila cenitev prav vsega premoženja dolžnika, ni konkretizirala. Zato njenih pritožbenih navedb ni mogoče preizkusiti.

8. Pritožnica nadalje navaja, da je pri opisu del, ki naj bi jih opravil B. B., navedeno, da je pripravljal dokumentacijo za vpis stanovanjskega fonda v zemljiško knjigo, čeprav stečajni dolžnik med svojim premoženjem ni izkazoval premoženja iz naslova stanovanj. Vendar pa pritožnica teh svojih trditev ni podprla s prav nobenim dokazom. Poleg tega navedena opravila po presoji pritožbenega sodišča tudi sicer niso bistveno vplivala na delež opravljenih del, ki ga je določilo sodišče prve stopnje za B. B., glede na to, da je upravitelj opravil vrsto drugih, obsežnejših in zahtevnejših del.

9. Pritožnica nadalje navaja, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje upoštevalo tudi 5. in 6. točko 2. člena Odredbe, ki določata, da so merila za določanje nagrade tudi težje izterljive terjatve ter uspešnost stečajnega upravitelja pri zmanjšanju stroškov, povečanju stečajne mase ter hitrosti postopka.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je upraviteljica res predlagala odmero nagrade na podlagi 2. in 3. člena Odredbe. Vendar pa se ni izrecno sklicevala na merilo iz 5. točke 2. člena Odredbe, to je težavnost stečajnega postopka glede na vrste in oblike premoženja stečajnega dolžnika in zahtevnost njegovega unovčevanja ter 6. točko, to je uspešnost stečajnega upravitelja pri zmanjšanju stroškov in povečanju stečajne mase ter hitrosti postopka, in predloga v tej smeri ni dodatno utemeljevala. Sodišče prve stopnje pa je pri odmeri oziroma razdelitvi nagrade med upravitelja upoštevalo težavnost opravljenih del in tudi opravila, ki jih je upraviteljica morala opraviti po in zaradi krivdne razrešitve B. B.

11. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pri razdelitvi nagrade med upravitelja upoštevalo vsa opravila, ki jih je navedla upraviteljica ter glede na težavnost ter obseg teh, ob upoštevanju specifičnih okoliščin postopka, pravilno odločilo, da se nagrada med upravitelja razdeli tako, da A. A. prejme 58%, B. B. pa 42%,

12. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

28.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 239/2019
• VSL sklep Cst 60/2022
• VSL Sklep Cst 373/2019