VSL Sklep I Cpg 610/2018

Jedro

Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve se zahteva verjeten izkaz subjektivne in konkretne nevarnosti. Potrebno je izkazati nevarnost aktivnega delovanja dolžnika v smeri onemogočenja ali oteževanja uveljavljanja terjatve. Objektivna nevarnost ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: I. ugovoru tožene stranke zoper I., II., IV. in V. točko izreka sklepa o izdani začasni odredbi opr. št. Pg 44/2018 z dne 23. 3. 2018 ugodilo in sklep o izdani začasni odredbi razveljavilo (ter s tem smiselno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe), II. v sodnem registru pri družbi G., d. o. o., matična št. ..., pri poslovnem deležu A. A., zaporedna št. deleža ..., zaporedna št. družbenika ..., izbrisalo zaznambo začasne odredbe po sklepu Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Pg 44/2018 z dne 23. 3. 2018 v zvezi s popravnim sklepom Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Pg 44/2018 z dne 29. 3. 2018, in III. pri organizacijah za plačilni promet, v zvezi z računom tožene stranke, odprtim pri Banki X., d. d., v celoti ustavilo blokado računa, in IV. odločilo, da pravna sredstva ne zadržijo izvršitve tega sklepa.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep spremeni tako, da ugovor tožene stranke v celoti zavrne in potrdi sklep o izdani začasni odredbi, upniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka, oziroma podredno, da sklep v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prim. prvi in drugi odstavek citiranega člena). Na podlagi navedenih določb ZIZ se je izoblikovala sodna praksa, ki za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve zahteva verjeten izkaz subjektivne in konkretne nevarnosti. Potrebno je izkazati nevarnost aktivnega delovanja dolžnika v smeri onemogočenja ali oteževanja uveljavljanja terjatve. Objektivna nevarnost ne zadošča.

6. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ocenilo, da je izpolnjena prva predpostavka za izdajo začasne odredbe, to je verjeten obstoj terjatve. Tožeča stranka pa po mnenju prvostopenjskega sodišča ni izkazala nadaljnjega pogoja, to je verjetne subjektivne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Verjeten obstoj nevarnosti tožeča stranka utemeljuje s slabim finančnim položajem tožene stranke, pri čemer se sklicuje na bilančne podatke za leto 2016. Po javno dostopnih podatkih AJPES-a se je namreč poslovanje tožene stranke res nekoliko poslabšalo. Vendar pa tožeča stranka prezadolženosti in pomanjkanja premoženja tožene stranke, iz katerega bi se lahko tožeča stranka poplačala, ni uspela izkazati. Prav tako niso izkazane likvidnostne težave tožene stranke. Sodišče prve stopnje je sledilo toženi stranki, da preusmerjanja denarnih tokov od tožene stranke k družbi S. d. o. o., ki ima istega lastnika in direktorja kot tožena stranka ter posluje na istem naslovu, tožeča stranka niti konkretno ne zatrjuje niti dokaže. Prvostopenjsko sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da je iz bilanc stanja in poslovnih izidov tožene stranke razvidno, da so se čisti prihodki od prodaje od leta 2012 do leta 2016 zmanjšali, prav tako se zmanjšujejo tudi sredstva tožene stranke, po drugi strani pa poslovanje družbe S., d. o. o., ki ima že sledeč po firmi enake dejavnosti kot tožena stranka, kaže pozitivni trend poslovanja. Sodišče na podlagi bilanc tožene stranke od leta 2012 do 2016 ocenjuje, da so rezultati tožene stranke res slabši, kar pa še ne pomeni, da so posledice subjektivnega ravnanja tožene stranke, s katerim bi želela oškodovati tožečo stranko. Tožena stranka je pojasnila, da so slabši rezultati posledica slabših razmer na trgu. Edino ravnanje tožene stranke, ki ga sodišče prve stopnje ocenjuje kot subjektivno ravnanje, je to, da družba S. d. o. o. na svoji spletni strani med referencami navaja tudi objekt Sončne elektrarne v ..., objekt, ki je predmet tega postopka, medtem ko tožena stranka svoje spletne strani sploh nima. Vendar pa prvostopenjsko sodišče ocenjuje, da tožeča stranka s tem subjektivnega ravnanja v smislu nevarnost za uveljavljanje svoje terjatve ni izkazala s stopnjo verjetnosti. Tožena stranka pravilno opozarja, da je tudi pisna elektronska korespondenca med pravdnima strankama potekala po elektronskih naslovih "S.", enako velja za spletno stran, kjer gre za popolnoma enak logotip "S." kot v elektronskih sporočilih, s čimer je bila tožeča stranka ves čas seznanjena, kar pomeni, da gre pri tem za ustaljeno poslovno prakso tožene stranke, ki nikakor ne pomeni izkaza subjektivne nevarnosti.

7. Pritožnica navaja, da s predloženimi bilancami ni dokazovala nelikvidnosti in slabega finančnega stanja tožene stranke, kot naj bi zmotno presodilo prvostopenjsko sodišče, temveč je s priloženimi bilancami konkretno dokazovala, da tožena stranka svoje poslovanje sistematično preusmerja na družbo S. d. o. o. Pritrditi je treba pritožnici, da je trend poslovanja tožene stranke negativen, poslovanje družbe S. d. o. o. pa kaže pozitivni trend poslovanja. Ni pa se mogoče strinjati s pritožbo, da iz navedenega jasno izhaja sistematično in postopno prenašanje poslovanja iz tožene stranke na tretjo osebo. Tožena stranka je navedla, da so bile vse družbe, ki so personalno povezane s toženo stranko in na katere opozarja tožnik, razen družbe S. d. o. o., ustanovljene še pred pričetkom poslovanja s tožnikom, tudi družba S. d. o. o. je bila ustanovljena že leta 2013 in se ukvarja z drugo dejavnostjo kot toženec. Način poslovanja A. A., s katerim so družbe povezane, je že več desetletij enak in svojega poslovanja ne preusmerja na druge družbe s ciljem, da bi preprečil tožniku, da od toženca izterja dolgovani znesek. Toženec pojasnjuje, da so njegovi rezultati slabši kot pretekla leta zaradi slabših razmer na trgu. Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da je tožeča stranka na podlagi računovodskih izkazov sicer izkazala objektivno slabše finančno stanje tožene stranke kot v preteklosti, ni pa predložila nobenega dokaza, da tožena stranka s konkretnimi ravnanji na zatrjevane načine preusmerja svoje poslovanje od tožene stranke na družbo S. d. o. o. Sodna praksa je že zavzela stališče, da subjektivna nevarnost ni podana niti takrat, kadar se utemeljuje zgolj na okoliščini, da ima tožena stranka by-pass družbo, v kateri so vodilni ljudje isti kot pri toženi stranki, brez izkaza prenašanja poslov (prim. VSL Sklepi I Cpg 589/98, I Cpg 1133/96, I Cpg 722/2017). Podobna situacija je tudi v obravnavani zadevi. Zgolj sklicevanje na bilančne podatke in tožničina razlaga teh podatkov ni dovolj za izpolnjenost dokaznega standarda verjetnosti. Takšen dokazni standard je podan, kadar so močnejši razlogi v prid kot razlogi proti resničnosti spornega dejstva. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje ta dokazni standard ustrezno upoštevalo.

8. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pritožnikovo pavšalno stališče, da gre za sistematično preusmerjanje poslovanja na družbo S. d. o. o., ni izkazano s stopnjo verjetnosti. To je bil tudi nosilni razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe, ki ga pritožnik ni uspel izpodbiti.

9. Sodišče prve stopnje je kot edino subjektivno ravnanje tožene stranke opredelilo dejstvo, da družba S. d. o. o. na svoji spletni strani med referencami navaja tudi objekt Sončne elektrarne v ..., med tem ko tožena stranka svoje spletne strani sploh nima. Pritožnica se je postavila na stališče, da takšen indic zadošča za izdajo začasne odredbe, čemur pa pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je tudi pisna elektronska korespondenca med pravdnima strankama potekala po elektronskih naslovih "S.", enako velja za spletno stran, kar kaže na to, da gre za ustaljeno poslovno prakso tožene stranke, ki se ne spreminja z namenom preprečitve oziroma onemogočanja izterjave terjatve tožeče stranke.

10. Predlagatelj začasne odredbe je dolžan z verjetnostjo izkazati aktivno in konkretno delovanje nasprotne stranke v smeri onemogočanja ali oteževanja izterjave. Izpolnjenost tega pogoja se presoja restriktivno, saj se obravnava (ne)učinkovitost upnikovega poplačila iz dolžnikovega premoženja, še preden je v sporu odločeno (prim. VSL sklep I Cpg 722/2017, I Cpg 1134/2015, I Cpg 606/2016 in drugi).

11. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve le, če sta oba pogoja iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ izpolnjena kumulativno. Ker iz zgornje obrazložitve izhaja, da tožeča stranka ni izkazala obstoja nevarnosti, da je zaradi toženčevega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, predlogu za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga ni mogoče ugoditi. Zato se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo do verjetnosti obstoja terjatve.

12. Sodišče druge stopnje je s tem presodilo navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP in prvi odstavek 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom in 239. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni doprinesla k odločitvi, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

28.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sklep I Cp 267/2021
• VSL Sklep II Cp 1737/2018
• VSC Sklep II Cpg 214/2017