VSL Sklep I Cpg 554/2018

Jedro

Ustava RS ne zagotavlja brezplačnega sodnega varstva pravic. Sodne takse predstavljajo obvezno dajatev, katere namen je, da stranke krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča.

Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, morata obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje. Obveznost plačila sodnih taks sama po sebi ni neskladna s pravico dostopa do sodišča, vendar morajo sodišča tehtati med interesom države do pobiranja sodnih taks na eni strani in interesom strank do uveljavitve svojih civilnih pravic na sodišču na drugi strani. Če so takse nesorazmerno visoke, gre lahko za kršitev pravice dostopa do sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek, (II.) plačilo sodne takse za pritožbeni postopek odložilo za 12 mesecev tako, da je tožena stranka dolžna plačati sodno takso za pritožbeni postopek najkasneje do 8.5.2019 ter (III.) razveljavilo plačilni nalog za plačilo sodne takse VI Pg 158/2016 z dne 10.4.2018.

2. Zoper I. točko izreka navedenega sklepa je tožena stranka vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse ugodi. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Za uresničevanje državnih funkcij država po določbi prvega odstavka 146. člena Ustave RS pridobiva sredstva z davki in drugimi obveznimi dajatvami ter s prihodki od lastnega premoženja. Ta ustavna določba predstavlja podlago za določanje taksnih obveznosti v postopkih pred sodišči. Ustava RS ne zagotavlja brezplačnega sodnega varstva pravic. Sodne takse predstavljajo obvezno dajatev, katere namen je, da stranke krijejo del stroškov, ki nastanejo zaradi dela sodišča (prim. VSL sklep I Cpg 17/2012 z dne 14.2.2012).

5. Ustava RS zagotavlja v 23. členu pravico do sodnega varstva kot človekovo pravico. To pravico zagotavlja država, ki s tem tudi izvršuje sodno oblast. Država lahko dostop do sodišč pogojuje s plačilom sodnih taks. Podlago za to ima v 146. členu Ustave RS, pri čemer 23. člen Ustave RS ne zahteva, da država zagotovi brezplačno sodno varstvo. Ustavni zahtevi po socialni državi (2. člen Ustave RS) in enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) terjata, da država tudi finančno šibkejšim strankam omogoči sodno varstvo njihovih pravic tako, da zaradi stroškov sojenja ni prizadet njihov eksistenčni minimum. Tem ustavnim pogojem je zakonsko zadoščeno, saj je v ZST-1 v ta namen uzakonjen poseben institut oprostitve plačila sodnih taks za primere, ko bi posameznik sicer moral plačati sodno takso, s tem pa bi se občutno zmanjšala sredstva, s katerimi se preživlja sam ali njegovi družinski člani (1. odstavek 11. člena ZST-1). Določbe o oprostitvi plačila sodnih taks se smiselno uporabljajo tudi za pravne osebe glede plačila taks za vloge, pri katerih je plačilo takse procesna predpostavka, če nimajo sredstev za plačilo takse in jih tudi ne morejo zagotoviti oziroma jih ne morejo zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (3. odstavek 11. člena ZST-1).

6. Vse navedeno je pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo, da tožena stranka ima premoženje (v obliki kratkoročnih sredstev), ki ji omogoča plačilo sodne takse v višini 4.545,00 EUR, vendar ne takoj. Zaradi tega je toženi stranki plačilo sodne takse za pritožbeni postopek odložilo za 12 mesecev, zavrnilo pa predlog za (popolno) oprostitev tega plačila. Tožena stranka odlog izpodbija (zgolj) z navedbami, da je izkaz obstoja zadostnih denarnih sredstev po enem letu s preoblikovanjem kratkoročnih terjatev zgolj teoretični koncept, ki ne ustreza nujno dejanskemu stanju, pri čemer spregleda, da povsem isto velja tudi za njena predvidevanja, da po 12 mesecih sredstev za plačilo sodne takse še vedno ne bo imela. Takim hipotetičnim predvidevanjem, kot jih navaja tožena stranka v pritožbi, višje sodišče ne sledi.

7. Tožena stranka z odlogom plačila sodne takse ni bila prikrajšana v svoji pravici do oprostitvi plačila takse, saj je že zgoraj pojasnjeno, da Ustava RS ne zagotavlja brezplačnega sodnega varstva pravic. Tudi procesna predpostavka plačila sodne takse za pritožbo ne pomeni posega v ustavno pravico (bodisi iz 23. bodisi iz 25. člena Ustave). Med višino takse in storitvijo, za katero se taksa zaračunava, pa morata obstajati neposredna zveza in razumno sorazmerje. Obveznost plačila sodnih taks sama po sebi zato ni neskladna s pravico dostopa do sodišča, vendar morajo sodišča tehtati med interesom države do pobiranja sodnih taks na eni strani in interesom strank do uveljavitve svojih civilnih pravic na sodišču na drugi strani. Če so takse nesorazmerno visoke, gre lahko za kršitev pravice dostopa do sodišča. V konkretnem primeru, ko znaša sodna taksa 4.545,00 EUR, pri čemer je plačilo odloženo za 12 mesecev, po zaključku višjega sodišča ne gre za tak primer. Tudi sicer pa ne drži, da je toženi stranki z odlogom plačila sodne takse kršena pravica do pravnega sredstva. Njena pritožba je bila obravnavana pred pritožbenim sodiščem in ni bila pogojevana s takojšnjim plačilom sodne takse.

8. Glede pritožbenega očitka, da je plačilo sodne takse onemogočeno zaradi izdane začasne odredbe, višje sodišče pritožniku pojasnjuje: izplačilo po izdani začasni odredbi je dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu prepovedano zgolj za denarni znesek, za katerega je izdana začasna odredba. Med temi zneski ni zneska za plačilo sodne takse, tako da pritožbeno zatrjevana ovira za plačilo sodne takse ne obstaja.

9. Glede na navedeno in ker tudi ni zasledilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

28.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 3033/2015
• VSL Sklep III Cp 262/2024
• VSL Sklep II Cp 2509/2017