VSL Sklep I Cpg 392/2018

Jedro

Za odločanje o oprostitvi ali odlogu plačila sodne takse v obravnavanem primeru je bistveno vprašanje, ali bi plačilo sodne takse v celotnem znesku oziroma ali bi takojšnje plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost predlagatelja - samostojnega podjetnika posameznika - in ne vprašanje, kako to vpliva na sredstva, s katerimi se preživlja predlagatelj.

Datum, na katerega bi moral tožnik dolžno sodno takso plačati, je v času odločanja o pritožbi minil. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke zoper II. a) točko izreka ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v tej točki spremenilo tako, da je tožeča stranka sodno takso za redni postopek po plačilnem nalogu VII Pg 242/2018 z dne 20. 4. 2018 dolžna plačati v paricijskem roku 15 dni po prejemu tega sklepa pritožbenega sodišča (smiselno tretji odstavek 14a. člena ZST-1).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper I. točko izreka sklepa se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper II. a) točko izreka se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v tej točki spremeni tako, da je tožeča stranka sodno takso za redni postopek po plačilnem nalogu VII Pg 242/2018 z dne 20. 4. 2018 dolžna plačati v 15 dneh po prejemu tega sklepa pritožbenega sodišča.

III. Pritožba tožeče stranke zoper II. b) točko izreka sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane odločitve sklenilo, da se predlog tožeče stranke za oprostitev oz. delno oprostitev plačila sodne takse za redni postopek zavrne, v II. točki izreka pa a) da se tožeči stranki plačilo sodne takse za redni postopek odloži za dva meseca, tako da je tožeča stranka dolžna plačati sodno takso za redni postopek najkasneje do dne 16. 6. 2018 in b) da se plačilni nalog (tega) sodišča za plačilo sodne takse opr. št. VII Pg 242/2018 z dne 23. 2. 2018 razveljavi.

2. Zoper sklep je tožeča stranka vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da tožečo stranko oprosti plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje. Podrejeno je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. O pritožbi je na podlagi prvega odstavka 366.a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) odločala sodnica posameznica.

4. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa ni utemeljena, pritožba zoper II. a) točko izreka sklepa je utemeljena, pritožba zoper II. b) točko izreka izpodbijanega sklepa pa ni dovoljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (upoštevaje relevantno materialno pravo) pravilno pojasnilo, da je za odločanje o oprostitvi ali odlogu plačila sodne takse v obravnavanem primeru bistveno vprašanje, ali bi plačilo sodne takse v celotnem znesku oz. ali bi takojšnje plačilo sodne takse ogrozilo dejavnost predlagatelja - samostojnega podjetnika posameznika - in ne vprašanje, kako to vpliva na sredstva, s katerimi se preživlja predlagatelj (prim. tretji odstavek 11. člena ZST-1 s prvim odstavkom 11. člena ZST-1). Nerelevantne (pa tudi prepozne) so zato pritožbene navedbe, da znesek 700,00 EUR, ki predlagatelju taksne oprostitve ostane po pokritju stroškov poslovanja, ne zadošča za plačilo sodne takse v višini 405,00 EUR¹ in še za njegovo preživetje, saj je splošno znano dejstvo, da znašajo življenjski stroški veliko več kot 300,00 EUR (kolikor bi tožeči stranki ostalo po plačilu sodne takse).

6. V obravnavanem primeru tožeči stranki po odbitju stroškov poslovanja ostane še 700,00 EUR². To pomeni, da tožeča stranka sredstva za plačilo sodne takse ima - njeno podjetje denarnih sredstev v višini 700,00 EUR očitno ne potrebuje nujno za opravljanje svoje dejavnosti (česar pritožnica tudi ne izpodbija). Sodišče prve stopnje je torej pravilno presodilo, da tožeča stranka ima premoženje, ki ji omogoča plačilo sodne takse v celotni višini in v enkratnem znesku, ne da bi bila zaradi tega ogrožena njena dejavnost.

7. Neutemeljeno pritožnica uveljavlja, da se prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu spreneveda, ko zapiše, da tožnik ni podal ustreznih trditev in dokazov v zvezi s tem, da sodne takse ne more plačati v celotnem znesku in naenkrat³. Stranka, ki želi taksno oprostitev in razpolaga s kakršnimkoli premoženjem, mora skladno z ustaljeno sodno prakso nujno pojasniti, zakaj tega ne more unovčiti in uporabiti za plačilo sodne takse. Tožeča stranka navedenega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogla (212. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Iz tega razloga je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da po pokritju stroškov poslovanja tožeča stranka razpolaga s sredstvi v višini 700,00 EUR, po presoji pritožbenega sodišča pravilno sklenilo, da njen predlog za oprostitev plačila sodne takse v znesku 405,00 EUR ni utemeljen in ga kot takšnega zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke zoper I. točko izreka izpodbijanega sklepa je pritožbeno sodišče zato zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

8. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugodilo predlogu za odlog plačila navedene sodne takse. Ugotovitve, da obdobje dveh mesecev zadostuje za to, da bo tožeča stranka pridobila sredstva v zadostni višini, da bo lahko plačala sodno takso, pritožnica niti ne izpodbija niti ne predlaga podaljšanja roka za plačilo dolžne sodne takse. Tožeča stranka se (v pritožbi) zgolj sprašuje, od kje prvostopenjskemu sodišču (1) podatek, da bo tožeča stranka, ki trenutno beleži pomanjkanje sredstev na svojem transakcijskem računu, čez ravno dva meseca imela zadostna sredstva za plačilo sodne takse, in (2) vedenje, da bodo računi tožeče stranke plačani v gotovini, ne pojasni pa, zakaj meni, da je sodišče prve stopnje ob ugotovljenem dejanskem stanju (da tožeči stranki po pokritju stroškov iz poslovanja mesečno sicer ostane 700,00 EUR, da pa ni mogoče pričakovati, da bo plačilo provizije v višini 1.200,00 EUR prejela v naslednjih 15 dneh) zmotno ocenilo, da obdobje dveh mesecev zadostuje za to, da bo tožeča stranka pridobila zadostna sredstva za plačilo dolžne sodne takse. Poleg tega, tožeča stranka niti v svojem predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse za redni postopek ne ponudi trditvene (in dokazne) podlage, iz katere bi izhajalo, da za plačilo dolžne sodne takse potrebuje daljše časovno obdobje. Za podaljšanje roka odloga plačila sodne takse za redni postopek po presoji pritožbenega sodišča zato ni razloga.

9. Končno pa je pritožnici potrebno pojasniti še sledeče. Sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve pravilno obrazložilo, da dejstvo, da ima tožeča stranka na svojem transakcijskem računu evidentirano pomanjkanje sredstev za poplačilo obveznosti, v konkretnem primeru ne zadošča za taksno oprostitev, ter tožečo stranko opozorilo na možnost poslovanja v gotovini. Ne gre torej za vedenje sodišča, da bodo računi tožeče stranke plačani v gotovini, temveč za opozorilo, da lahko plačilo sodne takse (po poteku dveh mesecev) izvede tudi gotovinsko.

10. Pritožbi tožeče stranke zoper II. a) točko izreka pa je - kljub siceršnjemu strinjanju z dvomesečnim odlogom plačila sodne takse za redni postopek - potrebno ugoditi (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Sodišče prve stopnje je tožeči stranki (skladno in) hkrati z izpodbijanih sklepom dne 23. 4. 2018 vročilo nov plačilni nalog, s katerim jo je pozvalo, da 16. 6. 2018 plača sodno takso za redni postopek v znesku 405,00 EUR (tj. plačilni nalog VII Pg 242/2018 z dne 20. 4. 2018; list. št. 25 in 26). Izpodbijani sklep, na katerem temelji dne 20. 4. 2018 izdan plačilni nalog, še ni bil pravnomočen. O njegovi pravilnosti je bilo namreč pravnomočno odločeno šele s tem sklepom (pritožbenega sodišča). Datum, na katerega bi moral tožnik dolžno sodno takso plačati, pa je v času odločanja o pritožbi minil. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke zoper II. a) točko izreka ugodilo in sklep sodišča prve stopnje v tej točki spremenilo tako, da je tožeča stranka sodno takso za redni postopek po plačilnem nalogu VII Pg 242/2018 z dne 20. 4. 2018 dolžna plačati v paricijskem roku 15 dni po prejemu tega sklepa pritožbenega sodišča (smiselno tretji odstavek 14a. člena ZST-1).

11. Pritožbo zoper II. b) točko izreka sklepa prvostopenjskega sodišča pa je pritožbeno sodišče zavrglo (1. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Ker v tem delu tožeča stranka zase ne more izposlovati ugodnejše odločitve, za vložitev pritožbe zoper II. b) točko izreka sklepa sodišča prve stopnje namreč ne izkazuje pravnega interesa (343. člena ZPP).

-------------------------------
¹ Plačilni nalog za plačilo sodne takse za redni postopek VII Pg 242/2018 z dne 23. 2. 2018 - list. št. 10.
² Iz navedb same tožeče stranke izhaja, da prejema mesečno provizijo v višini 1.200,00 EUR in da ji po tem, ko pokrije stroške poslovanja, ostane še 700,00 EUR.
³ Pritožnica navaja, da gre za logično izpeljavo. Po njenih trditvah stranka predloga ne bo podala, v kolikor denar ima oziroma lahko plača sodno takso v enkratnem znesku tako, ne da bi bilo ogroženo njeno preživljanje. Tožeča stranka je v svojem predlogu izrecno navedla, da plačila sodnih taks ne zmore, ne da bi bilo ogroženo njeno preživljanje, zakon pa ne govori o dolžnosti navajanja življenjskih stroškov stranke, saj je neko povprečje le-teh vendarle splošno znano.

Datum zadnje spremembe:

28.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep II Cpg 39/2019
• VSL sklep I Cp 3490/2014
• VSL sklep II Cp 263/2015