VSL Sodba II Cp 2359/2017

Jedro

Ne gre prezreti, da sta priči sicer res zanikali, da bi jima bilo znano, da je pokojni posojal denar, a je sodišče utemeljeno izpostavilo, da sta navedeni v zapustnikovem pisnem koledarju ne seznamu dolžnikov in sta na sodišču izkoristili pravno dobroto in odklonili odgovor na vprašanje, ali sta prejeli poziv na vračilo dolga. Zato je na podlagi vsega navedenega njuno izpovedbo pravilno ocenilo kot manj prepričljivo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka sama.

Obrazložitev

1. V izpodbijanem ugodilnem delu sodbe (I) je sodišče naložilo toženi stranki, da tožeči plača 8.500,00 EUR z zamudnimi obrestmi od 11. 2. 2012 do plačila. Toženi stranki je naložilo, da tožeči povrne stroške pravdnega postopka v znesku 1.288,76 EUR s pripadki (III) ter v korist proračuna plača 388,00 EUR za stroške izvedenke s pripadki (IV).

2. Zoper sodbo v ugodilnem delu in zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da ni dokaza, da je bila med toženo stranko in pokojnim očetom tožečih strank sklenjena posojilna pogodba in izročen denar. Do tega vprašanja se sodišče ni opredelilo. Pokojni je opravljal delo pletnarja, ki ne omogoča tako visokih zaslužkov, da bi imel prihranke, ki bi jih posojal. Ni dokaza, da so zapisi na koledarju lastnoročni zapisi pokojnega A. A., ker primerjava z njegovim lastnoročnim podpisom ni bila narejena. Tudi če bili zapisi na koledarju A. A., to ne pomeni, da je tisto kar je zapisano, resnično oziroma, da je bil denar toženi stranki izročen. Ni dokaza, da je C. iz L. tožena stranka. Tudi, če bi bilo posojilo dano, je terjatev zastarana, ker je od 26. 8. 2004, ko naj bi bil posojen znesek 5.000,00 EUR, in 24. 5. 2005, ko naj bi bil posojen znesek 4.000,00 EUR, do 24. 11. 2014, ko je bila vložena tožba, preteklo več kot pet let. Da do pretrganja zastaranja ni prišlo, sledi iz poziva odvetnika F. S. z dne 7. 2. 2012, v katerem delna vrnitev dolga ni omenjena. Sodišče ne bi smelo nekritično slediti izpovedbi priče I. S., ki ni znala opisati niti opreme v stanovanju tožene stranke. Priča Ž. je sprva izpovedal, da tožena stranka dne 17. 11. 2010 ni izročila denarja, ko mu je sodišče predočilo listino, ki naj bi jo sestavil on, je svojo izpovedbo spremenil, da je denar moral biti izročen, če je tako zapisano. Sodišče bi moralo bolj kritično oceniti izpovedbe prič in dopis odvetnika ter ob pomanjkanju dokazov, da je zaradi delnih plačil prišlo do pretrganja zastaranja in da je bila posojilna pogodba sklenjena ter denar dejansko izročen, tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Jedro spora med postopkom na prvi stopnji in tudi v pritožbi je, ali je pokojni oče tožečih strank s toženo stranko 26. 8. 2004 sklenil posojilno pogodbo za znesek 5.000,00 EUR ter dne 24. 5. 2005 za znesek 4.000,00 EUR in ali je 9.000,00 EUR toženi stranki tudi izročil.

5. Tožeča stranka je obstoj posojilne pogodbe in izročitev denarja toženi stranki dokazovala z zapisi pokojnega očeta na koledarjih v letu 2004, 2005 in 2008. Pokojni je v koledarje dnevno vpisoval podatke o vremenu, ali je bil določenega dne na jezeru ali ne, koliko je posamezen dan zaslužil, ali je bil na občini pri županu, rezultate lota, kdaj je plačal zavarovanje za avto in podobno. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve, da je iz vsebine zapisov razvidno, da jih je napisal pokojni A. A., ker se nanašajo nanj in na njegove bližnje ter na dejavnost, ki jo je opravljal, zato ni verjetno, da bi kdo drug naknadno vpisoval v koledar tako natančne podatke.

6. Da je vse zapise tudi na zadnji strani koledarja iz leta 2004 (seznam dolžnikov) naredila ista oseba, ki je vpisovala podatke v koledar v letu 2004, 2005 in 2008, je potrdila tudi sodna izvedenka U. R.

7. Da je pokojni posojal denar, sta potrdili priči C. C., najemnica gostinskega lokala X. ter priča I. S., prodajalka v živilski trgovini v Y., kamor je pokojni pogosto zahajal. Tudi znesek 9.000,00 EUR po mnenju pritožbenega sodišča ni tako visok, da bi vzbujal dvom, ali lahko nekdo, ki opravlja dejavnost pletnarja, ta znesek prihrani in ga nato posoja. Ne gre prezreti, da sta priči N. D. in H. H. sicer zanikali, da bi jima bilo znano, da je pokojni posojal denar, a je sodišče utemeljeno izpostavilo, da sta navedeni v koledarju na seznamu dolžnikov in sta na sodišču izkoristili pravno dobroto in odklonili odgovor na vprašanje, ali sta prejeli poziv na vračilo dolga. Zato je na podlagi vsega navedenega njuno izpovedbo ocenilo kot manj prepričljivo.

8. Pritožbeno sodišče zavrača očitek pritožbe, da ni dokaza, da je „C. iz L.“ tožena stranka. Priča C. C., znanka pokojnega A. A., ki ji je bilo dobro znano, da pokojni posoja denar brez podpisov in ga s tem v zvezi tudi opozorila na tveganje, je vedela, da si dolžnike zapisuje. Nekaj dolžnikov je omenil, med njimi tudi C. iz L., ki šiva za trgovino z blagom v Y., a je priča ni poznala. Vedela je, da je prav ona največji dolžnik pokojnega A. A., kolikšen je dolg, pa ji ni bilo znano. V postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem ni bilo spora o okoliščini, da je tožena stranka šivala zavese za tapetništvo N. D. v Y. Da bi še kakšne šivilja C. iz L. šivala za tapetništvo v Y., toženka ni zatrjevala in še manj dokazala. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da je pokojni A. A. toženi stranki posodil 9.000,00 EUR, prepričljiva. Sodišče prve stopnje je zbrane dokaze vestno in skrbno ocenilo in potem, ko je zavrnilo tožničin ugovor zastaranja, zaključilo, da je tožena stranka dolžna vrniti znesek posojila v znesku 8.500,00 EUR dedičema pokojnega A. A.

9. V zvezi z očitkom pritožbe, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi prič Ž. Ž. in I. S. o delnem vračilu dolga ter premalo pozornosti posvetilo vsebini poziva odvetnika F. S. na vračilo dolga, kjer kakršnokoli delno plačilo ni omenjeno, se tudi pritožbeno sodišče pridružuje zaključkom sodišča prve stopnje, ki je na podlagi dokaznih listin: opominov pred tožbo z dne 6. 2. 2012 in 7. 2. 2012, naslovljenih na H. H. in N. D., s povsem enakim obvestilom, kot ga je poslal toženi stranki, zaključilo, da je odvetnik pošiljal opomine serijsko in na njih spreminjal le zneske, ki so bili posojeni.

10. Pritožba nekritično prezre, da je sodišče prve stopnje zato, da bi preverilo verodostojnost I. S., ob ogledu na kraju samem, dne 27. 9. 2016, preverjalo, ali priča ve, v katerem delu hiše je živela toženka in v katerem njena mati. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje, da priča ni znala podrobno opisati opreme v stanovanju toženke, ker je bilo po njenem obisku pohištvo v stanovanju prestavljeno in verjelo priči, da si opreme ni ogledovala, ker ji je bilo neprijetno vstopiti v tujo hišo, da bo priča pri izterjavi denarja.

11. Verodostojnost priče Ž. Ž. je sodišče v 17. točki obrazložitve ocenilo predvsem na dejstvu, da je Ž. Ž. prišel v stanovanje toženke s prvo tožnico z namenom, da se dogovorijo o načinu vračila dolga, zato je imel prenosni računalnik, v katerem je imel osnutek dogovora, nato pa vanj vnesel osebne podatke, kot je na primer rojstni datum toženke. Kako naj bi priča prišla do osebnih podatkov tožene stranke, če ne tako, kot je izpovedala, da je to povedala toženka, pritožba ne pove, niti tega ne izpodbija. Pritožbenemu sodišču ne vzbuja dvoma v verodostojnost izpovedbe dejstvo, da je Ž. Ž. potrdil, da je tožena stranka prvi tožnici izročila denar, šele potem, ko mu je sodišče predočilo listino, ki jo je sam napisal, in sprejema zaključke sodišča v zadnjem stavku 17. točke obrazložitve ter se v izogib ponavljanju sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje.

12. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišče prve stopnje ni zagrešilo, ker je upoštevalo vse izvedene dokaze in jih tudi ocenilo. Bistveno v konkretni zadevi je, da so vsi uporabljeni dokazi bili izpeljani po pravilih Zakona o pravdnem postopku in da je prvostopno sodišče presodilo dokaze po načelu proste presoje dokazov v smislu določila 8. člena ZPP. Posojanje nekaj tisoč evrov, največkrat okoli 1.000,00 EUR, v realnem življenju med znanci pogosto poteka brez pisne pogodbe in potrdila o izročitvi denarja.

13. Sodišče prve stopnje je tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in za svojo odločitev tudi v zvezi s pretrganjem zastaranja v točki 24, 16, 17. in 26. navedlo jasne in logične razloge, ki jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, ter nima nobenih pomislekov glede zaključkov, da je toženka v letu 2009 prvi tožnici vrnila 200,00 EUR, v letu 2010 300,00 EUR in da je nazadnje pretrganje zastaranja povzročil tudi opomin pred tožbo z dne 7. 2. 2012. Ker je bil denar posojen v letu 2004, do prvega delnega vračila dolga 20. 1. 2009 še ni preteklo pet let, zato je zastaranje po datumu delnega plačila pričelo teči znova in z drugim delnim plačilom 17. 11. 2010 ponovno pretrgalo in nato še z opominom pred tožbo 7. 2. 2012. Glede na navedeno je pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da se do vložitve tožbe 24. 11. 2014, petletni zastaralni rok ni iztekel. Ker pritožnica niti ne trdi, da bi vrnila kaj več kot 500,00 EUR, kar priznava tožeča stranka, pritožbene navedbe niso utemeljene. Izpodbijana sodba je prestala tudi preizkus glede kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je zato pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka je v pritožbenem postopku propadla, zato svoje stroške pritožbenega postopka nosi sama (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 89/2013
• VSK Sodba Cpg 200/2017
• VSL sodba I Cp 2922/2009