VSL Sklep I Cp 950/2018

Jedro

Ker se sodišče prve stopnje do številnih dokazov predlagateljic, s katerimi sta dokazovali svojo močnejšo pravico na spornem svetu, ni opredelilo, jima je odvzelo možnost enakega obravnavanja v postopku, hkrati pa je dejansko stanje glede dobrovernosti posesti spornega mejnega prostora ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo na pravilno uporabo materialnega prava (kriteriji za ureditev meje iz 77. člena SPZ).

ZPP v četrtem odstavku 73. člena določa, da je potrebno pred izdajo sklepa o izločitvi pridobiti izjavo sodnika, čigar izločitev se zahteva, ne predvideva pa vročitve navedene izjave sodnika v odgovor stranki, ki je predlagala izločitev.

Izrek

I. Pritožba prve nasprotne udeleženke se zavrže.

II. Pritožbi predlagateljice se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče vrednost spora označilo na 500,00 EUR (I. točka izreka). Mejo med parc. št. 71/2 in 2031/1, last prve nasprotne udeleženke, ter med parc. št. 71/1, 72 in 2033, last predlagateljic ter četrte nasprotne udeleženke in petega nasprotnega udeleženca, je določilo po kriteriju zadnje mirne posesti, ki poteka po točkah, navedenih v II. točki izpodbijanega sklepa, kot je vrisano v skici izvedenca, ki je sestavni del tega sklepa (II. točka izreka), ter odločilo o stroških postopka (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da sta elaborat sodne ureditve meje in skica terenske meritve sestavni del tega sklepa (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožujeta predlagateljici in prva nasprotna udeleženka.

3. Predlagateljici se pritožujeta zoper sklep zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer kršitve 8., 10., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ter relativnih bistvenih kršitev 8., 70. in 362. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče v ponovljenem sojenju ni spoštovalo napotkov Višjega sodišča v sklepu I Cp 2517/2016 z dne 15. 3. 2017, saj ni v celoti upoštevalo 8. člena ZEN, zlasti pa ni izvedlo dokazov za ugotovitev močnejše pravice. V izreku se sodišče sklicuje na skico izvedenca, a ne pojasni, na katero skico, elaborat in skico terenske meritve se izrek sklepa nanaša, zato je ta še vedno neizvršljiv v zemljiškem katastru in neskladen z 8. členom ZEN. Izpodbijani sklep je obremenjen z absolutnimi bistvenimi kršitvami iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazložilo, kako je prišlo do zaključka, da močnejše pravice ni mogoče ugotoviti. Tak zaključek je protispisen, saj so v spisu podane trditve in dokazni predlogi predlagateljic in prve nasprotne udeleženke, ki omogočajo dokazovanje močnejše pravice. Ker sodišče glede vprašanja močnejše pravice ni izvedlo nobenih dokazov, je uporaba kriterija zadnje mirne posesti v konkretni zadevi brez vsake podlage. Del procesnega gradiva v zadevi so listinski dokazi, ki sta jih predlagali predlagateljici, in sicer tudi spisa Okrajnega sodišča v Črnomlju P 112/2012 in P 77/2014, kjer se nahajajo originali listin, ki so bili v nepravdno zadevo predloženi le v fotokopiji. Ko se je v ponovnem postopku 30. 6. 2017 opravil narok, prvostopno sodišče še ni pribavilo teh spisov, zato zgoraj omenjenih dokazov na navedenem naroku ni moglo izvesti, čeprav se v sklepu nanje sklicuje. Iz spisa nesporno izhaja, da je bila sedanja parcela 71/2 v preteklosti del enotne parcele 71, ki je bila v lasti pravnih prednikov predlagateljic. Novo parcelno stanje je nastalo v postopku pod IDPOS 1024, k.o. X, v katerem se je geodetska meritev na kraju samem opravljala 28. 8. 1973. Že pred tem je bila sklenjena kupoprodajna pogodba z 2. 5. 1972. Obe listini se nahajata v spisu, vendar se sodišče do njih ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izvedenskega mnenja geodeta v zadevi P 77/2014, v katerem je prikazana meja, kot je dogovorjena v kupoprodajni pogodbi z 2. 5. 1972, oziroma meja, ki poteka v ravni liniji, dogovorjeni s pogodbo. Iz elaborata IDPOS 1024 v primerjavi z aerofoto posnetki, ki so v spisu, izhaja, da je bilo geodetsko odmerjenega več zemljišča, kot je bilo prodanega na podlagi kupoprodajne pogodbe s 5. 2. 1972. Navedeno razhajanje je prikazano v skici sodnega izvedenca geodeta z 9. 5. 2016 v pravdni zadevi 77/2014, za katero sta predlagateljici izrecno zahtevali, da se vpogleda, vendar se sodišče do nje ni vsebinsko opredelilo. Sodišče se tudi ni opredelilo do aerofoto posnetkov, materinega pisma, s katerim sta dokazovali razlog postavitve žičnate ograje, niti do zapisnikov o izpovedbah prič v predlaganih pravdnih zadevah. Če bi to storilo, bi ugotovilo, da priče prve nasprotne udeleženke niso izpovedovale resnicoljubno. Sodišče je nepopolno ugotovilo dejansko stanje tudi o odločilnem vprašanju, ali je bila prva nasprotna udeleženka v dobi veri, da ji pripada lastninska pravica na zemljišču vse do žičnate ograje. Tudi preizkus sklepa, ki naj bi utemeljeval zadnjo mirno posest prve nasprotne udeleženke, ni mogoč. Če bi sodišče opravilo celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, bi prišlo do zaključka, da prva nasprotna udeleženka ni niti zadnja mirna posestnica spornega mejnega zemljišča niti njegova lastnica. Sodišče je izkrivilo tudi izpovedbi predlagateljic. S tem, da A. A. ni branil uporabe poti, je predlagateljica dejansko izpovedala, da ni branil poti, ker je vedel, da ni njen lastnik. Nič nenavadnega ni, da bi predlagateljica trto obrezovala preko ograje. Sodišče je popolnoma zanemarilo izpovedbo nasprotne udeleženke, da je predlagateljica s strupom škropila ob ograji, kar nedvomno zanika mirno posest nasprotne udeleženke. Izpodbijani sklep je nezakonit tudi zaradi pristranskosti razpravljajoče sodnice, ki je že v prvem sojenju prezrla vse dokazne predloge predlagateljic, s katerimi sta dokazovali svojo močnejšo pravico. Predlagateljici sta tekom postopka sicer zahtevali izločitev sodnice, čemur ni bilo ugodeno. Predsednica sodišča je zahtevo za izločitev zavrnila, in sicer izključno na podlagi izjave razpravljajoče sodnice, o kateri se predlagateljici nista mogli izjaviti. Ker jima izjava sodnice ni bila vročena, je sodišče zagrešilo tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da njuni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje pred drugega sodnika prve stopnje.

4. Prva nasprotna udeleženka se pritožuje iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, tako da pri določitvi meje uporabi kriterij močnejše pravice. Prva nasprotna udeleženka se sicer strinja z mejo, kot je bila določena v tem postopku, vendar sodišče ni uporabilo pravega kriterija za njeno določitev. Ker je o priposestvovanju parcele odločilo že Okrajno sodišče v Črnomlju v pravdni zadevi P 112/2012, bi nepravdno sodišče moralo biti na tako pravnomočno sodbo vezano ter ugotoviti, da je lastnica sedaj spornega zemljišča prva nasprotna udeleženka, in posledično urediti mejo po močnejši pravici. Njena lastninska pravica je bila namreč pridobljena tako s priposestvovanjem kot tudi z dogovorom med lastninskimi predniki o poteku meje, kar dokazujejo kupna pogodba z 2. 5. 1972, zapisnik o parcelaciji v postopku IDPOS 1024, pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Črnomlju P 112/2012 ter izpovedbe tretjega nasprotnega udeleženca B. B. in prič C. C. , D. D. , E. E. in F. F.

5. Prva nasprotna udeleženka je na pritožbo predlagateljic podala odgovor, v katerem predlaga zavrnitev njene pritožbe. Predlagateljici v odgovoru na pritožbo prve nasprotne udeleženke predlagata zavrženje pritožbe kot nedovoljene. Ostali udeleženci na pritožbi predlagateljice in prve nasprotne udeleženke niso podali odgovora.

6. Pritožba predlagateljice je utemeljena. pritožba prve nasprotne udeleženke ni dovoljena.

7. Obstoj pravnega interesa je temeljna predpostavka vsake zahteve za sodno varstvo, tudi pritožbe. Prva nasprotna udeleženka v pritožbi izrecno pojasnjuje, da s sprejeto odločitvijo sodišča o poteku meje soglaša, ne pritrjuje zgolj razlogom, ki so tej odločitvi botrovali. Ker postane pravnomočen zgolj izrek sklepa, ne pa njegova obrazložitev, konkretni izrek pa je nasprotni udeleženki v korist in se z določeno mejo v celoti strinja, ne obstoji njen pravni interes za vložitev pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 1. točke 365. člena ZPP.

8. Materialno podlago za odločitev v predmetnem postopku predstavlja 77. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Kot temeljni kriterij za ureditev meje določa kriterij močnejše pravice, na katerega sta se v postopku sklicevali predlagateljici in prva nasprotna udeleženka. Kriterijev za ureditev meje (močnejša pravica, zadnja mirna posest, pravična ocena) sodišče ne more izbirati v poljubnem vrstnem redu, temveč si mora prizadevati, da ob določenih predpostavkah reši mejni spor najprej na podlagi močnejše pravice¹. Šele v primeru, da po skrbno izvedeni dokazni oceni močnejša pravica ni dokazana², sodišče preide na uporabo podrejenih pravnih standardov iz 77. člena SPZ. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi glede uporabe kriterija za določitev meje navedlo zgolj, da močnejše pravice ni moglo ugotoviti, zaradi česar je pri urejanju meje uporabilo kriterij zadnje mirne posesti, uporabo katerega s pritožbama izpodbijata obe pritožnici. Kot utemeljeno izpostavlja pritožba predlagateljic, sodišče prve stopnje glede uporabe materialno pravnega kriterija določitve meje ni navedlo razlogov za svojo odločitev, zaradi česar je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP, posledično pa preizkus pravilnosti in zakonitosti navedenega sklepa ni mogoč.

9. Kot utemeljeno izpostavljata predlagateljici v pritožbi, sta za dokazovanje svoje močnejše pravice na spornem mejnem prostoru predlagali številne listinske dokaze iz spisov Okrajnega sodišča v Črnomlju P 112/2012, P 77/2014, kjer se nahajajo originali listin, ki so bili v nepravdno zadevo predloženi v fotokopiji, vpogled v kupoprodajno pogodbo z 2. 5. 1972, skico sodnega izvedenca geodeta z 9. 5. 2016 v pravdni zadevi P 77/2014, ortofoto posnetke, materino pismo, zapisnike o zaslišanju prič v zadevah P 112/2012 in P 77/2014, fotografije spornega sveta iz preteklosti itd., do česar se sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni opredelilo. Iz dokaznega sklepa sodišča na naroku v ponovljenem postopku dne 30. 6. 2017 izhaja, da navedenih dokazov ni izvedlo niti ni navedlo razlogov za njihovo zavrnitev. S tem je kršilo pravico do izjave predlagateljic (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), kar v pritožbi izrecno izpostavljata in podrobno in obširno ponavljata svoje dokazne predloge, ki jih je sodišče prve stopnje prezrlo. Ker sta predlagateljici z navedenimi dokazi dokazovali svojo močnejšo pravico na spornem mejnem prostoru, se je sodišče prve stopnje do navedenih dokaznih predlogov dolžno opredeliti in izvesti tiste dokaze, ki se nanašajo na kriterij močnejše pravice. Sodišče lahko dokaze, za katere meni, da niso pomembni za odločbo, sicer zavrne, kar pa ne pomeni, da lahko pri tem ravna samovoljno. Nasprotno, obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze. Sodišču ni treba izvajati dokazov³, ki so 1. nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, 2. nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno, ali 3. dokazov, ki so popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. V vsakem primeru mora biti zavrnitev dokaznega predloga obrazložena tako, da je stranki omogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Zahteva, da mora biti zavrnitev dokaznega predloga ustrezno obrazložena, pomeni, da mora sodišče (v obrazložitvi sklepa o zavrnitvi dokaznega predloga ali obrazložitvi končne odločbe) pojasniti razloge nepotrebnosti ali nerelevantnosti (ali očitne neprimernosti) predlaganega dokaza. Ker se sodišče prve stopnje do številnih dokazov predlagateljic, s katerimi sta dokazovali svojo močnejšo pravico na spornem svetu, ni opredelilo, jima je odvzelo možnost enakega obravnavanja v postopku, hkrati pa je dejansko stanje glede dobrovernosti posesti spornega mejnega prostora ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo na pravilno uporabo materialnega prava (kriteriji za ureditev meje iz 77. člena SPZ). Ker navedenih absolutnih bistvenih kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo, zaradi njih pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, kar je vplivalo tudi na pravilno uporabo materialnega prava, je pritožbama predlagateljic in prve nasprotne udeleženke ugodilo ter izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

10. V ponovljenem sojenju naj se sodišče prve stopnje opredeli do dokaznih predlogov predlagateljic in izvede tiste dokaze, ki se nanašajo na kriterij močnejše pravice na spornem mejnem prostoru. Ob izdaji novega sklepa naj pravilno uporabi materialnopravno določilo 77. člena SPZ, tako da kot primarni kriterij ureditve meje uporabi kriterij močnejše pravice, šele če po skrbni dokazni oceni ugotovi, da ureditev meje po močnejši pravici ni mogoča, uporabi naslednje po vrsti določene kriterije za določitev meje iz 77. člena SPZ. Upošteva naj tudi, da mora biti dokazna ocena celovita in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP.

11. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z napotkom Višjega sodišča v sklepu I Cp 2517/2016 z dne 15. 3. 2017 in sodnega izvedenca pozvalo na izdelavo elaborata skladno z določili Pravilnika o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (poziv na list. št. 186), ki ga je sodni izvedenec geodetske stroke tudi izdelal, kot izhaja iz elaborata na list. št. 208. Glede na to, da sodišče prve stopnje v izreku sklepa ni navedlo datuma skice terenske meritve, na katero se izpodbijani sklep sklicuje, predlagateljici utemeljeno opozarjata na nedoločenost izpodbijanega sklepa, kar naj sodišče v ponovljenem sojenju upošteva in v izreku sklepa navede tudi datum skice sodnega izvedenca geodeta, ki je del elaborata sodne ureditve meje.

12. Predlagateljici sta v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagali izločitev sodnice zaradi pristranskosti. Njun predlog za izločitev je bil zavrnjen s sklepom Okrajnega sodišča Su 169/2017 s 3. 8. 2017, zoper katerega pa, kot izhaja iz vsebine pritožbe, ne vlagata izrecne pritožbe (to ne izhaja iz uvoda pritožbe, kjer navajata, da izpodbijata sklep N 11/2017 z dne 5. 1. 2018 niti iz pritožbenega predloga, kjer predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa). V pritožbi navajata, da jima je bila kršena pravica do izjave v postopku tudi zato, ker jima izjava sodnice o predlogu za izločitev ni bila vročena v odgovor, vendar navedeni očitek predlagateljic ni utemeljen. ZPP namreč v četrtem odstavku 73. člena določa, da je potrebno pred izdajo sklepa o izločitvi pridobiti izjavo sodnika, čigar izločitev se zahteva, ne predvideva pa vročitve navedene izjave sodnika v odgovor stranki, ki je predlagala izločitev. Poleg tega sta bili predlagateljici z vsebino izjave sodnice glede predloga za izločitev seznanjeni s sklepom Okrajnega sodišča v Črnomlju Su 169/2017 z dne 3. 8. 2017, v katerem je vsebina izjave sodnice povzeta.

13. V skladu z določilom 356. člena ZPP lahko pritožbeno sodišče, ki razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje, odredi, da se opravi nova glavna obravnava pred drugim senatom. V obravnavani zadevi predlagateljici kot razlog za dodelitev zadeve pred drugega sodnika uveljavljata pristranskost sodnice, ki je prezrla njune dokazne predloge, s katerimi sta dokazovali svojo močnejšo pravico, kar je bilo sodnici naloženo že z razveljavitvenim sklepom. Pritožbeno sodišče predlogu za dodelitev zadeve pred drugega sodnika ni ugodilo, ker je ocenilo, da to glede na obseg že izvedenih dokazov ter dosedanjo dolgotrajnost postopka ne bi bilo smotrno zaradi zagotovitve čim hitrejše rešitve zadeve, razlog pristranskosti sodnice pa ni izkazan, saj je bil predlog za izločitev sodnice iz tega razloga zavrnjen.

14. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso bile pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje ni posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP).

-------------------------------
¹ V. Rijavec, Stvarnopravni zakonik, Založba GV, Ljubljana 2004, stran 431
² VSL sklep II Cp 1842/2014
³ VSL sklep I Cp 3427/2015

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 3424/2014
• VSL Sklep I Cp 2997/2016
• VSL sklep I Cp 2042/2013