VSL Sklep I Cp 1911/2017

Jedro

Nestrinjanje stranke z načinom vodenja dokaznega postopka in očitane postopkovne napake ne predstavljajo zatrjevanega izločitvenega razloga, utemeljujejo pa očitano bistveno kršitev določb postopka tj. kršitev pravice tožencev do izvedbe dokazov. Iz prepisov zvočnih posnetkov obravnav je razvidno, da sodnica tožencema ni dovolila postavljati vprašanj tožnici in pričam, da ju je časovno omejevala in prekinjala pri postavljanju vprašanj zaradi časovne stiske in motenja reda, ne pa zato, ker se je že vnaprej odločila, da bo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodila.

Predmet prodaje je lahko bil tudi sporni hlev, čeprav v kupoprodajni pogodbi ni naveden, v kolikor so na njem pridobili lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja že pravni predniki prodajalcev. Toženca oziroma njun pravni prednik bi lahko lastninsko pravico na njem zaradi zaupanja v podatke zemljiške knjige pridobila le, v kolikor bi bila dobroverna.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklepa se zavrneta.

II. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 8. 3. 2017 je predsednik Višjega sodišča v Ljubljani zavrnil zahtevo tožencev za izločitev predsednice Okrožnega sodišča v Kranju v zadevi I P 94/2014. Z izpodbijanim sklepom z dne 10. 3. 2017 pa je predsednica Okrožnega sodišča v Kranju zavrnila zahtevo tožencev za izločitev okrožne sodnice A. A. v pravdni zadevi I P 94/2014.

2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožeča stranka lastnica dela nepremičnine s parc. št. 45/0 k. o. ... in sicer tistega dela, ki predstavlja gospodarski objekt z zemljiščem na severni strani do škarpe v širini 1,5 m, zemljišča ob objektu na zahodni strani v širini 1,5 m ter zemljišča pred objektom na južni strani v širini 1,9 m, kar po geodetskem elaboratu sodnega izvedenca geodetske stroke mag. J. J. z dne 21. 12. 2016, ki je sestavni del te sodbe, predstavlja novo nastalo parc. št. 45/3 k. o. ... (1. točka izreka), zavrnilo, kar je zahtevala tožeča stranka več ali drugače (2. točka izreka), in tožencema naložilo, da tožeči stranki povrneta stroške pravdnega postopka (3. točka izreka).

3. Zoper sklepa in sodbo se pritožujeta toženca in uveljavljata vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izrecno izpostavljata bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in iz 2., 6., 12., 14. in 15. točke drugega odstavka istega člena ter kršitev 22. člena Ustave. Predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo dodeli drugemu stvarno pristojnemu sodišču (zaradi zainteresiranosti predsednice Okrožnega sodišča v Kranju za odločitev v prid tožeče stranke), podredno pa drugemu sodniku (zaradi nezakonitega in pristranskega vodenja postopka sedanje razpravljajoče sodnice).

Pritožbeno sodišče je pritožbene navedbe zaradi njihove obsežnosti (pritožba ima 34 strani) povzelo v skrajšani obliki le v bistvenem in jih bo z vidika odločilnih dejstev dodatno predstavilo v obrazložitvi. V dopolnitvi pritožbe zoper sodbo z dne 24. 8. 2017 navedene trditve so neupoštevne, ker je bila vložena po izteku roka za pritožbo.

Predloga za izločitev sodnic B. B. in A. A. sta bila neutemeljeno zavrnjena. Predsednik Višjega sodišča v Ljubljani je predlog tožencev za izločitev predsednice Okrožnega sodišča v Kranju zavrnil na podlagi neresničnih podatkov, ki jih je slednja navedla v svoji izjavi. Razlog za zavrnitev je bilo očitno prepričanje predsednika višjega sodišča, da predstavlja predmetna pravda nadaljevanje pravde I P 321/2007, ki (naj bi) bila v pritožbenem postopku razveljavljena, kar ne drži. Zadeva I P 321/2007 je bila zaključena s sodbo z dne 23. 2. 2012, s katero je bil tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen in je bila odločitev potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2477/2012 z dne 12. 3. 2013. V navedeni zadevi ni nikoli sodila sodnica A. A., sodila je sodnica B. B., zadevo pa je zaključila sodnica C. C. V predmetni zadevi pa je potem, ko je bila odstopljena Okrožnemu sodišču v Kranju, sodila sodnica A. A. in nikoli sodnica B. B. Toženca sta v predhodnih zadevah, v katerih je sodila sodnica B. B. (I P 321/2007, I P 619/2015), neuspešno zahtevala njeno izločitev. Sodnica B. B. je (po zavrnitvi njene izločitve v predmetni zadevi) zavrnila predlog za izločitev sodnice A. A. S tem je slednji omogočila, da je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno, tako kot je nameravala odločiti že sama v zadevi I P 321/2007 (v postopku postavljen izvedenec D. D., ki je odmeril sporni del parc. št. 45 k. o. ...).

Sodnica A. A. bi morala biti izločena zaradi pristranosti, vnaprejšnje odločitve o zadevi in nepoštenega sojenja. Še preden je začela z izvedbo dokaznega postopka, se je odločila ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke in je dokazni postopek temu ustrezno tudi vodila, kar je razvidno iz prepisov zvočnih posnetkov obravnav (nanje je pooblaščenec tožencev vlagal pripombe) in zvočnih posnetkov. Pooblaščenca tožencev je ovirala pri postavljanju vprašanj direktorici tožeče stranke in pričam, ga prekinjala in časovno omejevala. Ni mu dovolila, da bi vprašanja, ki mu jih ni dovolila postavljati, zdiktiral in je zato vnaprej pripravljen pisni seznam vprašanj vložil v spis. Z načinom vodenja je toženca neenakopravno obravnavala in jima onemogočala, da bi enakopravno in pod enakimi pogoji kot tožeča stranka predstavila svoje argumente. Na razpisan ogled na kraju samem 24. 11. 2016 ni pristopila (pristopil je le izvedenec). Dokazne predloge tožencev, čeprav so se nanašali na odločilna dejstva, je kot nepotrebne zavračala. Kljub prvotno drugačno sprejetemu dokaznemu sklepu, ključne priče, ki je še živa, to je A. K. (priča V. V. je že pokojna), ni zaslišala. Izpodbijano sodbo je izdala kljub njenemu vedenju, da je vložena ustavna pritožba s predlogom ustavnemu sodišču za izdajo začasne odredbe s prepovedjo izdaje sodbe.

Zaradi neenakopravnega obravnavanja je podana kršitev 22. člena Ustave. Toženca sta pravočasno predlagala vse relevantne dokaze z ustrezno obrazložitvijo. Nepravilna zavrnitev številnih dokaznih predlogov tožencev je toženca postavila v izrazito neenakopraven položaj glede dokaznega postopka in možnosti predstavitve argumentov, kar predstavlja uveljavljeno kršitev 22. člena Ustave. Sodišče mora za zavrnitev dokaznih predlogov navesti razloge, čemur pavšalna navedba, da se ostale dokaze kot nepotrebne zavrne, ne ustreza. Neposredno zaslišanje prič, ki so bile sicer zaslišane že v prejšnjih pravdah z enakimi tožbenimi zahtevki (I P 321/2007 in I P 619/2005), sta toženca zahtevala, ker v prejšnjih postopkih zaslišanje ni bilo pravilno izvedeno oziroma ni bilo izvedeno. Sodišče, ki je na prvi narok, predviden za izvajanje dokazov, vabilo kar 18 prič, je nameravalo zaslišanje opraviti le formalno, saj tolikšnega števila prič in zaslišanja strank ni mogoče pošteno izvesti na enem naroku. Razlogi, ki sta jih toženca navajala v utemeljitev predlagane izločitve sodnice (onemogočanje oziroma oviranje pri postavljanju vprašanj glede odločilnih dejstev, glede verodostojnosti, časovno omejevanje "še pet minut, še eno vprašanje", zaradi velikega števila prič, ki še čakajo na zaslišanje, motenje zaslišanja z opozarjanjem na starost priče ...), utemeljujejo postopkovno kršitev. Sodnica postopka pred odločitvijo o predlogu za njeno izločitev ne bi smela nadaljevati, ker ni šlo za nujna in neodložljiva opravila. Sodišče je kot nepotrebne zavrnilo dokaze, ki sta jih predlagala toženca, čeprav se nanašajo na odločilna dejstva. Neutemeljeno je zavrnilo predlagano zaslišanje priče A. K. v zvezi s prodajo nepremičnine, ki je predmet te pravde, sedaj pokojnemu K. A. Z ogledom na kraju samem, ki ga sodnica ni opravila, bi se ugotovilo, kot sta trdila toženca, da so tudi sosednje hiše tožeče stranke brez hleva, da je sporni hlev funkcionalno obrnjen proti hiši na parc. št. 45, k. o. ..., da v kolikor bi bil sporni hlev povezan s hišo tožeče stranke z vmesno streho na zahodni steni hiše, ne bi bilo mogoče postaviti stranišča "na štrbunk", da hiša tožeče stranke še vedno nima urejene služnostne pravice za dostop do zahodne stene hiše in spornega hleva in da sporni hlev nima ključavnice. Videlo bi se, da na spornem hlevu ni bila popravljena, še manj pa zamenjana streha. S predlaganim izvedencem gradbene stroke bi se ugotovilo, da sporni hlev s hišo tožeče stranke ni bil povezan in je bil betonski okvir, ki ju povezuje, vgrajen pred kratkim. S predlaganim izvedencem medicinske stroke bi bilo mogoče oceniti psihično stanje, na katerega se je sklicevala direktorica tožeče stranke, s katerim je opravičevala pomanjkljiv zapis glede spornega hleva z zemljiščem v kupoprodajni pogodbi. Z upoštevanjem stroškov izvedenca, ki jih je sodišče odmerilo šele s sklepom 13. 4. 2017 (toženca sta se zoper njega pritožila) že v sodbi z dne 12. 4. 2017, je sodišče prejudiciralo višino pravdnih stroškov.

V predmetnem postopku je odločilno, da v kupoprodajni pogodbi z dne 4. 12. 2002, s katero je tožeča stranka oziroma njena direktorica S. S. kupila nepremičnino parc. št. 47, ni naveden sporni hlev z zemljiščem, kljub temu, da obsega dvakrat večjo površino od objekta z dvoriščem, ki stoji na parc. št. 47. Prodajalca M. L. in A. G. nista bila lastnika spornega hleva z zemljiščem in ga zato tudi nista mogla prodati. Cenitveno poročilo sodnega cenilca in izvedenca gradbene stroke Č. Č. z dne 3. 12. 2002, na podlagi katerega je bila 4. 12. 2002 sklenjena kupoprodajna pogodba, je bilo izdelano na podlagi sodelovanja direktorice tožeče stranke in dotedanjih solastnikov nepremičnine z izvedencem. Če bi si izvedenec nepremičnino ogledal in opravljal izmere, bi nedvomno moral ugotoviti, da stanovanjska stavba z dvoriščem in sporni hlev z zemljiščem v neposredni bližini hiše na parc. št. 47, ne more meriti skupno le 191 m², temveč je najmanj dvakrat večje. V izvedenskem poročilu se naprej sklicuje na uradne zemljiškoknjižne podatke in omenja le stanovanjsko stavbo z dvoriščem v izmeri 191 m², kasneje pa brez obrazložitve in podlage v dokumentaciji zapiše še "gospodarski objekt – hlev in listnik". Ob zaslišanju izvedenca sodnica prvemu tožencu ni dovolila postavljati vprašanj in je sama odgovarjala namesto njega. Preprečila je preverjanje njegove verodostojnosti. Upoštevati je treba posestno stanje nepremičnin parc. št. 45 in 47 k. o. ... leta 1989, ko je Geodetska uprava Občine ... zanje ugotavljala vrsto rabe in postopek pravnomočno zaključila z "Izkazom sprememb revizijo rabe". Zmotno je stališče sodbe, ki sledi tožeči stranki, da je pomembno stanje v 19. stoletju in začetku 20. stoletja. Direktorica tožeče stranke je bila nedobroverna. S prodajalcema M. L. in A. G. je pridobila osem lažnih pisnih izjav prič (prodajalcev nepremičnine parc. št. 45 predniku tožencev), da sporni hlev ni bil predmet prodaje. Z njimi in predložitvijo ponarejenega posestnega lista (namesto pravilnega podatka o površini 53 klafter, ponarejen podatek 153 klafter) je poskušala v geodetskem postopku dokazati pripadnost spornega hleva k hiši parc. št. 47 k. o. ... in doseči ustrezno spremembo. Kot je razvidno iz Obvestila Območne geodetske uprave ..., Geodetske pisarne ... z dne 16. 8. 2005, je bil znak pripadnosti spornega hleva spremenjen in je sedaj pravilno usmerjen proti parc. št. 45 in ne več proti parc. št. 47. Vsebin zapisanih izjav se podpisniki, ki so bili kot priče zaslišani že v predhodnih postopkih (v zadevi I P 619/2005 na naroku 18. 10. 2007), niso spominjali, zato jih očitno tožeča stranka v predmetnem postopku ni več predložila (predložila sta jih toženca). Sodišče jih je v predmetnem postopku povabilo (razen V. V., ki je pokojni in A. K.) in sicer na zahtevo tožencev zaradi neposrednega zaslišanja, vendar pooblaščencu tožencev ni dopustilo, da bi jim postavil že pripravljena vprašanja. Njihova verodostojnost je vprašljiva že zato, ker so dva meseca pred podpisom teh izjav nepremičnino parc. št. 45 (na njej je sporni hlev z zemljiščem) prodale pravnemu predniku tožencev in zanjo prejele kupnino. Toženca sicer razpolagata le z enim listom dnevnika, ki ga je vodila M. L. (priloga B9), pred pridobitvijo teh izjav. V njem je med drugim zapisano, da se priča Vojanovič (sodba jo šteje za verodostojno pričo) boji, "da bi morala vrniti denar". Sodba se sicer do predloženih pisnih izjav niti ne opredeli. Ključni priči V. V. in K. K. sta v pravdi I P 321/2007 na naroku 27. 5. 2009 spremenila izjave podane na naroku 19. 3. 2009, ki jih sodnica B. B. ni zapisala in na naroku 27. 5. 2009 pooblaščencu tožencev tudi ni dovolila zastaviti vprašanj v zvezi z dogajanjem na predhodnem naroku. Toženca sta zato v predmetnem postopku predlagala zaslišanje sodnice B. B. kot priče, vendar je bil njun dokazni predlog neutemeljeno zavrnjen.

V postopku I P 321/2007 je izvedenec J. J. iz spisa Geodetske pisarne ... pridobil listine (naštete na naroku 6. 7. 2010, na straneh od 4 do 7 zapisnika), ki jih pooblaščenec tožene stranke, kljub zaprosilu ni uspel pridobiti. Ga. Š. Š., njeno zaslišanje je neuspešno predlagal, mu je odgovorila, da drugih listin ni. Sodišče pa tudi ni izvedlo dokaza s predlaganimi poizvedbami.

Tožeča stranka poskuša izkoristiti dejstvo, da je A. S., lastnica parc. št. 45 in spornega hleva, živela sama in je G., ki so živeli v neposredni bližini njene hiše na parc. št. 47, dovolila začasno uporabljati svoj sporni hlev za živali, oni pa so ji v zameno pomagali. Dediči sedaj pokojne A. S., ki so domačijo parc. št. 45 prodali K. A., k njej niso prihajali na obisk, ali pa so prišli zelo redko. Dovoljenje za uporabo spornega hleva pa poskuša direktorica tožeče stranke s svojima prodajalcema prikazati kot priposestvovanje. Sicer pa je A. G. v zadevi I P 321/2007 (zaslišan kot priča) povedal, da del betonskega okvira, ki ga je nesporno izdelala S. S., ni bil vgrajen, ker ji je "nekdo" preprečil.

Z Urbanističnim potrdilom z dne 12. 11. 1979 je bila A. G. dovoljena zamenjava dotrajanih lesenih elementov in strešne konstrukcije na zemljišču s parc. št. 47 k. o. ... in se v njem ne omenja parc. št. 45. Iz lokacijske informacije, ki jo je izdala Občinska uprava, Občine ... z dne 25. 8. 2004, je razvidno, da je zemljišče s parc. št. 45 etnološki spomenik. Za pridobitev potrdila, če bi sploh lahko bilo izdano (toženca sta predlagala ustrezne poizvedbe), bi bilo treba pridobiti določene dokumente. Sicer pa z urbanističnim potrdilom odobrena dela niso bila izvedena in je na spornem hlevu še vedno prvotna strešna konstrukcija. Leta 1979 še živa zemljiškoknjižna lastnica parc. št. 45 A. S., zamenjave strešne konstrukcije na svoji nepremičnini zagotovo tudi ne bi dovolila.

4. Tožeča stranka je na pritožbo zoper sodbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

5. Pritožba zoper sklepa ni utemeljena, pritožba zoper sodbo je utemeljena.

O pritožbi zoper sklepa

6. Zoper sklep, s katerim se zavrne zahteva za izločitev sodnika, ni posebne pritožbe in je odločitev mogoče izpodbijati v pritožbi zoper končno odločitev (peti odstavek 73. člena ZPP).

7. Z institutom izločitve se zagotavlja uresničitev pravice do nepristranskega sojenja. Obstoj nepristranosti se, kot pravilno obrazložita izpodbijana sklepa, presoja na podlagi subjektivnih in objektivnih kriterijev. Pri subjektivnem kriteriju gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, pri objektivnem kriteriju pa gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranost.

8. Za presojo utemeljenosti odklonilnega izločitvenega razloga iz 6. točke 70. člena ZPP, ki ga uveljavljata toženca, je odločilno, ali zatrjevane okoliščine pri razumnem človeku lahko vzbudijo dvom v nepristranost sodnika.

9. Nosilni razlog izpodbijanega sklepa z dne 8. 3. 2017 za zavrnitev predloga za izločitev predsednice Okrožnega sodišča v Kranju je bil, da očitek, da je slednja sodila že v predhodnih postopkih, ne nudi podlage za zaključek, da kot predsednica sodnica ne more nepristransko odločati o zahtevi za izločitev razpravljajoče sodnice v predmetni zadevi. Vodenje postopka in sprejem odločitve v predmetni zadevi je v pristojnosti sodnice, ki ji je zadeva dodeljena, predsednica okrožnega sodišča, ki v predmetnem postopku sama ne odloča, na odločanje ne more vplivati in tudi v okviru svojih pristojnosti področja sodne uprave ne sme posegati v neodvisen položaj sodnice, ki o zadevi odloča. Pritrditi je pritožbi, da odločitev v zadevi I P 321/2007 ni bila razveljavljena in tudi ni bila dodeljena sodnici A. A., kot je navedla predsednica sodnica B. B. v svoji izjavi. Slednja je sicer poleg zadeve I P 321/2017 (v njej zaključila postopek in izdala sodbo sodnica C. C., ki ji je bila zadeva predodeljena) sodila še v zadevi I P 619/2005 (sodba, ki jo je izdala sodnica B. B., je bila razveljavljena). Brez podlage je prikazovanje pritožbe, da je predsednica vplivala v predmetnem postopku na razpravljajočo sodnico, da je odločila tako, kot je sama nameravala v zadevi I P 321/2007. Pritožba ne ponudi tehtnih trditev o zatrjevanem vplivu predsednice na v predmetnem postopku razpravljajočo sodnico. Tudi če bi držale trditve pritožbe, da bi sodnica B. B. v zadevi I P 321/2007 tožbenemu zahtevku ugodila¹, to ne pomeni, kot trdi pritožba, da je zainteresirana za izid spora v prid tožeči stranki.

10. Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa z dne 10. 3. 2017, da toženca nista dokazala odklonilnih razlogov, ki bi narekovali izločitev sodnice A. A. Pritožbeno sodišče soglaša s pravilnimi in popolnimi razlogi izpodbijanega sklepa in v zvezi s pritožbenimi očitki še dodaja. Nestrinjanje stranke z načinom vodenja postopka in morebitne postopkovne napake, kot pravilno obrazloži že izpodbijani sklep, samo po sebi ne predstavlja izločitvenega razloga, saj so te predmet presoje v postopkih s pravnimi sredstvi. Zatrjevano napačno ravnanje sodišča pri izvedbi dokaznega postopka (zaslišanju strank in prič) utemeljuje očitek o storjeni bistveni kršitvi določb postopka, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ne pa očitka o sodničini pristranskosti in s tem razloga za njeno izločitev.

11. V pritožbi očitano nepravilno postopanje sodnice pri vodenju dokaznega postopka (onemogočanje oziroma oviranje tožencev pri postavljanju vprašanj, zavrnitev zapisa vprašanj, ki jih sodnica ni dovolila postaviti) bi toženca, kot trdita v pritožbi, sicer res mogla razumeti kot odraz naklonjenosti tožeči stranki, vendar pa okoliščine primera navedenega ne potrjujejo. Postopanje sodnice je bilo očitno pogojeno s časovno stisko, v katero se je spravila zaradi vabljenja prevelikega števila prič. Sodnica je na prvem naroku, predvidenem za izvajanje dokazov dne 20. 10. 2016, očitno nameravala izvesti dokaz z zaslišanjem strank in prič (na narok je bilo vabljenih kar 16 prič). Kot je razvidno iz zapisnika zvočnega posnetka te obravnave, se je sodnica pripravila na zaslišanje tako velikega števila prič in pojasnila, kako bo potekalo zaslišanje (list. št. 348²), vendar je že zaslišanje direktorice tožnice (zaradi številnih vprašanj, ki sta jih postavljala pooblaščenca strank) trajalo dlje, kot je očitno načrtovala sodnica. Sodnica je zato zaslišanje tožnice prekinila in nadaljevala z zaslišanjem prič, ki so čakale na zaslišanje, kar je strankam tudi pojasnila (32. stran prepisa zapisnika - list. št. 378 spisa³). Razlog za prekinitev zaslišanja tožnice zato ni bil, kot poskuša prikazati pritožba, da se je sodnica "odločila ugoditi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ne glede na to, kaj bodo pokazali dokazi..., da pooblaščencu tožene stranke ni dovolila postavljati vprašanj, ker bi to otežilo izdajo ugodilne sodbe". Časovna stiska in motenje reda je bilo očitno vzrok tudi za časovno omejevanje, prekinjanje tožencev pri postavljanju vprašanj, kot tudi za to, da ob zaključku obravnave pooblaščencu tožene stranke sodišče ni dopustilo, da poda pripombe procesne narave, kot je to zahteval⁴. V skladu s 303. členom ZPP je dolžnost sodnika tudi, da skrbi za red v sodni dvorani in dostojanstvo sodišča. Iz prepisov zvočnih posnetkov glavnih obravnav je razvidno, da je sodišče ravnalo v skladu s svojimi pooblastili. Pooblaščenec tožencev je z nasprotovanjem sodnici in skakanjem v besedo tako sodnici, pričam, pooblaščenki tožnice, motil red. Za sklepanje o pristranosti sodnice pa tudi ni podlage v trditvah tožencev o (neutemeljeni) zavrnitvi njunih dokaznih predlogov (sodba zavrnitev obrazloži - 4. do 11. točka obrazložitve).

12. Po povedanem uveljavljeni pritožbeni razlogi zoper sklepa niso podani in ker tudi ni procesnih in materialnih kršitev na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijana sklepa potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper sodbo

13. Toženca s pritožbo pravilnosti odločitve o zavrnitvi njunega predloga za izločitev razpravljajoče sodnice nista uspela izpodbiti, zato uveljavljena absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Po izrecni določbi prvega odstavka 74. člena ZPP lahko v primeru, da se zahteva izločitev po 6. točki 70. člena ZPP (obravnavani primer), sodnik opravlja nadaljnja pravna dejanja, razen izdaje odločbe, s katero se postopek konča. Neutemeljeno je zato stališče pritožbe, da je sodnica nezakonito nadaljevala z opravljanjem pravnih dejanj po že podanem predlogu za njeno izločitev.

14. Tožnica v predmetnem postopku uveljavlja lastninsko pravico na gospodarskem objektu - hlevu s pripadajočim zemljiščem (v nadaljevanju sporni hlev), ki stoji na parcelni številki 45/0 k.o. ..., katerega solastnika sta toženca. Zatrjuje, da je s kupoprodajno pogodbo z dne 4. 12. 2002 in dodatkom k njej z dne 26. 2. 2003 kupila tudi sporni hlev. Pravni predniki prodajalcev A. G. in M. L. so namreč sporni del nepremičnine parc. št. 45 k.o. ...⁵ priposestvovali, ker so ga uporabljali v dobri veri (vse od leta 1905) kot del nepremičnine parc. št. 47 k.o. ...

15. Toženca navedenemu nasprotujeta in obrambo gradita na trditvah, da je njun pravni prednik K. A. v zaupanju v zemljiškoknjižne podatke s kupoprodajno pogodbo z dne 7. 9. 2004 med drugim kupil nepremičnino parc. št. 45 k.o. ... (na njej je tudi sporni hlev) in se je na njej v zemljiški knjigi vpisal kot lastnik.

16. Sodba zavzema stališče, da so imeli pravni predniki prodajalcev sporni hlev z zemljiščem v obdobju od leta 1905 do konca oktobra 2004, ko je pravni prednik toženca (K. A.) izpostavil, da je lastništvo hleva sporno⁶, sporni hlev z zemljiščem v posesti, kot da je njihovo. Zaključi, da tožencu ni uspelo izpodbiti njihove dobre vere (po 9. členu Stvarnopravnega zakona - v nadaljevanju SPZ⁷, se domneva) in da se je več kot dvajsetletna priposestvovalna doba (upoštevaje paragraf 1463 Obče državljanskega zakonika, v nadaljevanju ODZ), ki je začela teči že leta 1905 (v času veljavnosti ODZ), iztekla že pred 1. 1. 1980 (začetek veljavnosti Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR).

17. Materialnopravno pravilno je stališče sodbe, da se v predmetni zadevi ne odloča o rei iuducatae, kot uveljavlja pritožba le s sklicevanjem na absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba očitano kršitev uveljavlja nekonkretizirano, ne da bi zatrjevala napačnost razlogov izpodbijane sodbe (34 - 36 stran obrazložitve).

18. Z izpodbijano sodbo je o pridobitvi lastninske pravice na podlagi priposestvovanja na spornem hlevu z zemljiščem (v izreku izpodbijane sodbe navedeni novi nastali parcelni št. 45/3 k.o. ...) vsebinsko odločeno prvič. Vprašanje priposestvovanja spornega hleva z zemljiščem je bilo sicer obravnavano že v drugih postopkih, v katerih pa (razen v postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 95/2014 - prej I P 619/2005⁸) o njem ni bilo vsebinsko odločeno.

19. Postopek v zadevi I P 95/2014 se vodi na podlagi tožbe, ki jo je 29. 8. 2005 vložil kot tožnik K. A. (pravni prednik tožencev v predmetnem postopku) in sta jo po njegovi smrti (umrl je 16. 9. 2006) nadaljevala kot tožnika D. A. in O. K. (toženca v predmetnem postopku), zoper toženko Y. d.o.o. (tožnica v predmetnem postopku) zaradi izpraznitve prostora na parcelni št. 45. S sodbama z dne 18. 10. 2007 (razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1745/2008 z dne 12. 11. 2008) in I P 867/2008 z dne 3. 5. 2013 (razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3077/2013 z dne 12. 2. 2014) je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo, ker je v okviru reševanja predhodnega vprašanja zavzelo stališče, da je tožeča stranka dokazala, da je lastninsko pravico na njem pridobila na podlagi priposestvovanja. Po drugi razveljavitvi je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se postopek prekine do zaključka predmetne zadeve, v kateri je bila izdana sedaj izpodbijana sodba.

20. Postopek pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 790/2005 se je vodil na podlagi tožbe, ki jo je 28. 10. 2005 vložila tožeča stranka Y., d.o.o. zoper K. A., ki se je po njegovi smrti nadaljevala zoper njegovega sina D. A., zaradi ugotovitve lastninske pravice (na spornem hlevu), obstoja služnosti in izstavitve zemljiškoknjižne listine. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo 26. 4. 2012, potrjeno (razen v stroškovnem delu) s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2618/2012 z dne 13. 3. 2013, tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

21. Postopek pred Okrožnim sodiščem v Kranju I P 321/2007 se je vodil na podlagi tožbe, ki jo je vložila tožeča stranka Y., d.o.o. 9. 5. 2007 zoper O. K.⁹, zaradi ugotovitve lastninske pravice. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo 3. 2. 2012, potrjeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2477/2012 z dne 13. 3. 2013, tožbeni zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

22. Postopek I P 94/2014 pred Okrožnim sodiščem v Kranju, v katerem je izdana sedaj izpodbijana sodba, se vodi na podlagi tožbe zaradi ugotovitve lastninske pravice, ki jo je tožnica vložila 3. 4. 2013¹⁰ zoper O. K. in D. K. (solastnika parcelne št. 45 k.o. ..., prvi do 37/100, drugi do 63/100).

23. Osrednje vprašanje, ki ostaja v pritožbenem postopku sporno in je treba nanj najprej odgovoriti je, ali so pravni predniki tožnice imeli sporni hlev v dobroverni posesti in če, od kdaj, in v primeru pritrdilnega odgovora ali in kdaj je prišlo do poteka potrebne priposestvovalne dobe in s tem pridobitve lastninske pravice na spornem hlevu z zemljiščem.

24. V kolikor bi se izkazalo, da je zaključek sodbe, da so lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja na spornem hlevu pridobili že pravni predniki prodajalcev, pravilen, bi toženca (oziroma njun pravni prednik) lastninsko pravico na njem zaradi zaupanja v podatke zemljiške knjige¹¹, lahko pridobila le, v kolikor bi bila dobroverna. Po zavzetem stališču sodbe je tožnica uspela dokazati nasprotno (uspela je izpodbiti domnevo 9. člena SPZ).

25. Zmotno je pritožbeno stališče, da je odločilen zapis v prodajni pogodbi z dne 4. 12. 2002, na katerem temelji pritožba nedobrovernost prodajalcev in tožnice. Zgolj dejstvo, da sporni hlev stoji na parc. št. 45 k.o. ..., ki ni bila predmet kupoprodajne pogodbe z dne 4. 12. 2002 (predmet prodajne pogodbe je bila parc. št. 47 k.o. ...), ne zadošča za zaključek, za katerega se zavzema pritožba, da ni mogel biti predmet prodaje. Vprašanje, ali je bil predmet prodaje po navedeni pogodbi tudi sporni hlev, kot trdi tožnica, je namreč odvisno od ugotovitve, ali sta bila prodajalca A. G. in M. L. (dediča po pokojni zemljiškoknjižni lastnici parc. št. 47 M. G.) njegova lastnika.

26. Iz prodajne pogodbe z dne 4. 12. 2002 in dodatka k njej z dne 26. 2. 2003, sklenjenima med tožnico in A. G. in M. L. (dedičema M. G.), je razvidno, da je bil predmet prodajne pogodbe parc. št. 47 - stanovanjska stavba v izmeri 134 m² in dvorišče 57 m². Iz prodajne pogodbe z dne 7. 9. 2004, ki jo je sklenil pravni prednik tožencev K. A. z M. L. H., L. V., I. K., F. K., A. K., I. V. in N. N. (dediči po A. S.) je razvidno, da je predmet pogodbe parc. št. 45 - stavbišče v izmeri 518 m² in druge parcelne številke, ki so v naravi gozd, kar v naravi predstavlja "domačijo ... št. 62, ki je z mostom povezana s staro kmečko hišo št. 51 in s hlevom ter pripadajoče kmetijsko zemljišče z gozdovi".

27. Sodba materialnopravno pravilno¹² uporabi pravila ODZ in se pri presoji, kdaj so nastopili pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, utemeljeno ukvarja z vprašanjem dobrovernosti posesti sporne nepremičnine pravnih prednikov tožnice od njihovega nakupa (leta 1905). Drugačno pritožbeno stališče ni pravilno. Zmotno je pritožbeno stališče, da je za predmetni postopek odločilno posestno stanje leta 1989. V kolikor se potrebna priposestvovalna doba ne bi iztekla že prej, pa bi listina poimenovala "Izkaz sprememb revizija vrst rabe" (priloga B6), ki jo v prid trditvam o nedobrovernosti matere prodajalcev M. G. izpostavlja pritožba¹³, mogla zbuditi dvom o dobrovernosti matere prodajalcev, če bi toženca dokazala, da jo je prejela.

28. Zaključek sodbe, da so bili pravni predniki prodajalcev upravičeno prepričani, da sporni hlev spada k domačiji G. (po domače X.), temelji na ugotovitvah:

- da je nepremičnino ... s pripadajočim zemljiščem in hlevom (v nadaljevanju domačija G.) kupil A. G. s kupoprodajno pogodbo 5. 7. 1905,

- da je po njegovi smrti navedeno domačijo podedovala (sklep o dedovanju O 128/1978) M. G., po njej pa (sklep D 151/2000 z dne 15. 1. 2001), A. G. in M. L. (rojena G.);

- da so sporni hlev (stavba 109) in zemljišče ob njem pravni predniki prodajalcev od nakupa A. G. dalje nemoteno uporabljali,

- da pravni predniki tožencev, sosedje S. (zemljiškoknjižni lastniki parcelne št. 45) uporabi niso nasprotovali in jim niso nikoli dati vedeti, da sporni hlev, ki ga uporabljajo, ni njihov,

- da je bil sporni hlev prvotno z leseno konstrukcijo (prenovljeno s strani G. zaradi dotrajanosti) povezan z G. hišo na naslovu ...,

- da se je zaprt prostor med hlevom in hišo uporabljal za ropotarnico oziroma drvarnico, v pritličju hleva so G. včasih imeli živino, v nadstropju hleva pa je bil senik,

- da so imeli G. napeljano elektriko za razsvetljavo v hlevu iz hiše,

- da je oče prodajalcev A. G. po pridobitvi upravnega dovoljenja 12. 11. 1979 prenovil streho spornega hleva,

- da je sporni hlev z grafičnim katastrskim znakom pripadal parc. št. 47 k.o. ... vse do Obvestila Območne geodetske uprave ..., Pisarna ... z dne 16. 8. 2005¹⁴ (v nadaljevanju Obvestilo).

29. Za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ne zadošča le izvajanje oziroma izvrševanje posesti nad spornim hlevom, temveč mora slednje temeljiti na upravičenem prepričanju posestnikov, da so njegovi lastniki.

30. Grafični katastrski znak pripadnosti spornega hleva k parc. št. 47 (k hiši ...), last G., do spremembe katerega je prišlo šele v letu 2005 z navedenim Obvestilom, govori v prid navedenemu zaključku sodbe. Sodba pa ne pripiše ustrezne teže v geodetskem postopku ugotovljeni razliki v katastru med ti. grafično in atributno evidenco. Res se je slednja ugotovila šele po letu 2004, po sporu s K. A., vendar so bili v geodetskem postopku (ni pomembno, na čigavo pobudo se je začel) na podlagi Arhiva zemljiškega katastra Geodetske pisarne ... in Arhiva Republike Slovenije pregledani podatki za nepremičnini parc. št. 45 in parc. št. 47 od nastanka katastra dalje.

31. Ob neizpodbijanem dejstvu, da sporni hlev ne stoji na parcelni št. 47, temveč na parcelni št. 45, je za presojo dobrovernosti prednikov tožnice pomembno tudi stanje (površina in raba) obeh navedenih parcel že ob nakupu leta 1905.

32. Iz kupoprodajne pogodbe z dne 3. 7. 1905 (priloga A71), na podlagi katere je po ugotovitvi sodbe A. G. (dedek prodajalcev) pridobil (tudi sporni hlev z zemljiščem), ni razvidno, kaj je bil v naravi predmet odkupa in tudi ne, kolikšna je bila površina kupljenih nepremičnin. V njej je navedeno le, da so bili prodani: "gojzd, hiša št. 50, posestvo". Po trditvah tožeče stranke izmera 191m² (stanovanjska stavba 134m², dvorišče 57m²) parc. št. 47 ni pravilna, ker je prišlo do napake pri preračunu ti. "klafter"¹⁵ v kvadratne metre. V geodetskem postopku je bilo ugotovljeno, da je po Reambulančnem katastru parc. št. 45 merila 144 Klafter (518m²), parc. št. 47 pa 53 Klafter (191 m²)¹⁶ in da se površine od nastanka Reambulančnega katastra niso spremenile. Podatka o površini 153 klafter parc. št. 47 v starem posestnem listu (z njim je tožnica dokazovala napačno izmero) po pregledu arhivov niso zasledili in so ga pripisali očitni pomoti pri prepisu. Toženca pa sta v postopku, kot ponavljata v pritožbi, zatrjevala, da je star posestni list ponarejen in sicer, da je pred številom 53 pripisano število 1.

33. Pritrditi je pritožbi, da je izvedenec D. D., za potrebe postopka I P 321/2007, iz že navedenega spisa Geodetske pisarne ... pridobil listine (naštel jih je na naroku 6. 7. 2010 na str. 4 - 7 zapisnika - priloga A39 predmetnega spisa), ki jih je pooblaščenec tožencev, kot dokazuje v pritožbi, neuspešno poskušal pridobiti pri Geodetski pisarni ... za potrebe dokazovanja v predmetnem postopku. V ta namen je predlagal med drugim tudi pribavo celotnega spisa in zaslišanje priče ga. Š. Š., ki je sodelovala v upravnem postopku, kar je sodišče prve stopnje zavrnilo (opomba 1 v povezavi z 8. točko obrazložitve). Utemeljitev izpodbijane sodbe, da so vsa pravna dejstva za pravdo razjasnjena že z drugimi izvedenimi dokazi, ne predstavlja upravičenega razloga za zavrnitev dokaznega predloga. Upoštevaje substancirane trditve tožencev bi za pravilno ugotovitev dejanskega stanja bilo treba pridobiti navedeni spis in priloge in po potrebi zaslišati ga. Š. Š., kot sta predlagala toženca.

34. V prid pravilnosti zaključka sodbe govori tudi urbanistično potrdilo z dne 12. 11. 1979 (priloga A50), ki je bilo izdano na podlagi priglasitve del A. G. (očeta prodajalcev) za zamenjavo dotrajanih lesenih elementov in strešne konstrukcije gospodarskega poslopja (spornega hleva). Slednje je bilo izdano za parc. št. 47 (last G.). Brez pomena je pritožbeno prikazovanje (dokazovanje), da za parc. št. 45 tako dovoljenje ne bi moglo biti izdano, ker je iz lokacijske informacije, ki je sodba ne upošteva, razvidno, da spada v območje varstva kulturne dediščine. V kolikor takratna zemljiškoknjižna lastnica parcelne št. 45 (A. S.) zamenjavi strehe na hlevu¹⁷ ne bi nasprotovala, bi to moglo kazati na upravičeno prepričanje očeta prodajalcev, da je lastnik spornega hleva.

35. Toženca sta že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot ponavljata v pritožbi, trdila, da G. spornega hleva niso uporabljali kot lastniki, temveč jim je njihovo uporabo dovolila takratna lastnica, sedaj pokojna A. S. Do teh trditev se sodba, ki sicer zaključi, da lastništvo spornega hleva do smrti A. S. ni bilo sporno (peti odstavek 17. točke obrazložitve), ne opredeli.

36. Tehtno okoliščino v prid pravilnemu zaključku sodbe bi lahko predstavljala tudi ugotovitev sodbe, temelječa na izpovedbah prič, da je med spornim hlevom in hišo tožnice obstajala povezava. S trditvami v pritožbi, da sporni hlev s hišo ni bil povezan in je bil betonski okvir, ki sedaj povezuje sporni hlev in hišo, vgrajen pred kratkim in prej ni bilo povezave, pa pritožba vzpostavlja dvom v njegovo pravilnost¹⁸.

37. Zaključki sodbe, ki ne temeljijo le na listinski dokumentaciji, temveč tudi na izpovedbi tožeče stranke in zaslišanih prič (sodba jih šteje za verodostojne, ker so v bistvenem skladno izpovedovale o uporabi spornega hleva s strani pravnih prednikov tožnice in o jasnih in logičnih znakih pripadnosti spornega hleva k G. domačiji), so obremenjeni z očitanimi postopkovnimi kršitvami. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku sicer sledilo dokaznemu predlogu tožencev po neposrednem zaslišanju prič (zaslišane so bile namreč že v predhodnih postopkih navedenih v točkah 19 do 21 te obrazložitve) in jih je zaslišalo na naroku 20. 10. 2016. Pritrditi pa je pritožbi, da očitki vodenja dokaznega postopka, s katerimi sta toženca utemeljevala odklonitveni razlog za izločitev sodnice, utemeljujejo kršitev 22. člena Ustave in absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z onemogočanjem postavljanja vprašanj o odločilnih dejstvih¹⁹ in časovnim omejevanjem, je bila kršena pravica tožencev do izvedbe predlaganih dokazov, kot sestavnega dela pravice do izjavljanja v postopku. Enako velja tudi glede zavrnitve tistih njunih dokaznih predlogov, ki se nanašajo na odločilna dejstva in za katere sodba ne navaja upravičenih razlogov.

38. Po določbi 298. člena ZPP glavno obravnavo vodi sodnik, ki stranke izprašuje, daje besedo strankam in njihovim pooblaščencem ter skrbi za to, da se sporni predmet vsestransko razčisti. Sodišče sme (289. člen ZPP) stranki prepovedati določeno vprašanje ali stranki ali priči prepovedati odgovor na posamezna vprašanja, če je v vprašanju že vsebovano, kako je treba nanj odgovoriti, ali če se vprašanje ne nanaša na zadevo. Na zahtevo stranke pa je dolžno (tretji odstavek 289. člena ZPP) v zapisnik zapisati vprašanje, ki je bilo prepovedano ali vprašanje, na katero je bil prepovedan odgovor.

39. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodba spregleda in ne upošteva, da sta toženca oziroma njun pravni prednik K. A. lastninsko pravico pridobila v dobri veri in zaupanju v zemljiško knjigo. Sodba se izrecno sklicuje na drugi odstavek 44. člena SPZ²⁰ (20. točka obrazložitve) in v nadaljevanju tudi ponudi razloge za zavzeto stališče, da K. A. in prvi toženec nista bila dobroverna (razlogi sodbe na straneh 31 - 34, 36 - 38). Sicer pa zavzetemu stališču pritožba tudi obrazloženo nasprotuje. Pritožbeno sodišče se do pritožbenih trditev, s katerimi se izpodbija pravilnost izpodbijane odločitve glede nedobrovernosti pravnega prednika tožencev K. A. in prvega toženca, ne izreka, ker je že odločitev o pridobitvi lastninske pravice pravnih prednikov prodajalcev na spornem hlevu z zemljiščem obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka. Pripominja le, da glede na dosedaj izvedene dokaze v izpodbijane dokazne zaključke ni podvomilo. Ob robu pa še dodaja, da se izpodbijana sodba (zmotno) ne izreka glede (ne)dobrovernosti drugega toženca²¹, ki je solastnik parc. št. 45 k.o. ... do 63/100.

40. Nista podani uveljavljeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 6. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba ju uveljavlja brez navedbe razlogov, le s sklicevanjem na točke zakonskega člena. Odločitev ni oprta na nedovoljena razpolaganja strank (6. točka, na katero sicer na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti). Očitana kršitev 15. točke pa ne narekuje pritožbenega preizkusa (ne gre za po uradni dolžnosti upoštevno kršitev).

41. Po povedanem sta podani absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP²², ki ju glede na njihovo naravo ne more odpraviti pritožbeno sodišče samo. Nepopolno je ostalo ugotovljeno tudi dejansko stanje (manjka obsežen sklop odločilnih dejstev). Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožencev ugodilo in v izpodbijanem delu (1. točka izreka) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP, 355. člen ZPP). Odločilo je, da se nova glavna obravnava opravi pred drugim sodnikom (356. člen ZPP). Razlogi, ki jih v pritožbi navajata toženca, po prepričanju sodišča druge stopnje sicer niso taki, da bi zasejali upravičen dvom v to, da bi sodnica v ponovljenem postopku odločala objektivno, nepristransko, z izključnim upoštevanjem strokovnih kriterijev in preudarkov pritožbenega sodišča, vendar pa ocenjuje, da glede na zatrjevano porušeno zaupanje obstaja podlaga za dodelitev drugemu sodniku.

42. Posebni napotki sodišču prve stopnje v ponovljenem postopku glede na obrazloženo niso potrebni. Odpravi naj ugotovljene postopkovne kršitve in izvede dokazni postopek brez kršitve pravice strank do izvedbe dokazov in se opredi do pravno odločilnih trditev (in dokazov) strank. Ob upoštevanju preudarkov pritožbenega sodišča in kritični presoji dokazne ponudbe pravdnih strank, naj po ustrezno dopolnjenem dokaznem postopku ugotovi ali in če, kdaj je prišlo do pridobitve lastninske pravice na spornem hlevu z zemljiščem. Odvisno od ugotovitve, kdaj je bila pridobljena, naj presoja dobrovernost pravnih prednikov tožnice. Povedano drugače, v kolikor bi zaključilo, da je pridobljena npr. že pred letom 1980, se mu z ugotavljanjem (ne)dobrovernosti matere tožničinih prodajalcev, prodajalcev in tožnice ne bo treba ukvarjati. Ob zaključku, da je bila lastninska pravica pridobljena, naj presodi (ne)dobrovernost pravnega prednika tožencev in tožencev.

43. Razveljavitev odločitve o glavni stvari je narekovala razveljavitev odločitve o stroških postopka (3. točka izreka) in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje in pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP). Posledično zato ni pomembno, da je sodišče prve stopnje, kot sicer utemeljeno opozarja pritožba, pri odločitvi o stroških upoštevalo še (nepravnomočno) priznano nagrado in stroške izvedenca geodetske stroke²³.

-------------------------------
¹ Sodnica, ki ji je bila zadeva pred zaključkom postopka dodeljena, je tožbeni zahtevek zavrnila, vendar ne zaradi presoje, da tožeča stranka oziroma njeni pravni predniki lastninske pravice na podlagi priposestvovanja niso pridobili, temveč zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.
² Med drugim je v njem navedeno: "na mizah ste dobili, ker je obsežno gradivo večih spisov in ker je bila zadeva obravnavana že v najmanj treh obsežnih pravdnih postopkih, tudi v tem predmetnem spisu kopijo popisa spisa listin, ki jih je vložila v spis tožeča in tožena stranka z navedbo, s katero pripravljalno vlogo je v spis vložila listino tožeča ali tožena stranka".
³ Po prekinitvi zaslišanja tožnice je sodnica sprejela sklep, ki se glasi: "Po 298. členu ZPP se v okviru materialnega procesnega vodstva sodišče odloči, da glede na to, da so vabljene priče, bo sedaj nadaljevalo z zaslišanjem prič in se povabi M. L. in se bo potem, ker za določeno količino prič ni izkazano vabilo, v vmesnem času nadaljevalo z zaslišanjem pravdnih strank in bosta oba pooblaščenca imela možnost postavljati vprašanja pravdnim strankam".
⁴ Vložil jih je pisno po naroku.
⁵ Po geodetskem elaboratu sodnega izvedenca geodetske stroke mag. J. J. z dne 21. 12. 2016, ki je sestavni del izpodbijane sodbe, gre za novo nastalo parcelno št. 45/3 k.o. ...
⁶ Tožnico je seznanil, da je lastništvo na spornem hlevu, ki stoji na parcelni št. 45 k.o. ..., pridobil s prodajno pogodbo z dne 7. 9. 2004.
⁷ V njem je določeno, da se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače.
⁸ O vprašanju priposestvovanja je bilo odločeno kot o predhodnem vprašanju.
⁹ S prodajno pogodbo z dne 7. 11. 2005 je O. K. pridobil solastnino 37/100 nepremičnine parcelne št. 45 (v naravi sporni hlev), ki mu jo je prodal K. A. po predhodnem obvestilu tožnice, da bo vložena tožba (vložena 28. 10. 2005), na podlagi katere se je vodil postopek I P 790/2005.
¹⁰ Tožnica je tožbo zaradi ugotovitve lastninske pravice in ugotovitve obstoja služnosti prvotno vložila pred Okrajnim sodiščem na Jesenicah, ki pa se je glede odločanja o tožbi zaradi ugotovitve lastninske pravice izreklo za stvarno nepristojno in zadevo odstopilo Okrožnemu sodišču v Kranju.
¹¹ Po določbi 8. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) stranka, ki se zanese na podatke o pravicah, ki so vpisane v zemljiški knjigi, zaradi tega ne sme trpeti škodljivih posledic.
¹² Primerjaj sklep VS RS II Ips 367/2013 z dne 24. 9. 2015 in v njem navedeno sodno prakso.
¹³ V njej je za parc. št. 47 navedena površina 191m², pri vrsti rabe pa gopodarsko poslopje ni vpisano. Slednje je vpisano v listini "Izkaz sprememb revizija vrst rabe" (priloga B7) pri parc. št. 45 in je tudi upoštevano pri površini te parcele, ki znaša 518m².
¹⁴ Z navedenim Obvestilom je bila odpravljena ugotovljena napaka v grafični evidenci zemljiškega katastra in spremenjena pripadnost spornega hleva s parc. št. 47 na parc. št. 45.
¹⁵ Površine predmetnih parcel v Franciscejskem katastru za Kranjsko leta 1828 in Reambulančnem katastru za Kranjsko leta 1868 so bile izračunane in vpisane v starih seženjskih površinskih enotah, ti.klaftrah (obrazložitev Obvestila)
¹⁶ Do vrisa gospodarskega poslopja je prišlo ob nastanku Reambulančnega katastra za Kranjsko leta 1868, ker kot je razvidno iz kopije Franciscejskega katastra za Kranjsko leta 1828 na parc. št. 45 in 47 še ni bilo gospodarskega poslopja - hleva.
¹⁷ Trditve pritožbe, da z urbanističnim potrdilom dovoljena dela niso bila opravljena, toženca podajata prvič v pritožbi, ne da bi navedla razloge, zakaj brez svoje krivde tega nista storila že prej. Gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP).
¹⁸ Sodba ugotavlja, da so G. prvotno leseno povezavo med spornim hlevom in hišo zamenjali zaradi njegove dotrajanosti. Pritožba pa se sklicuje na izpoved priče A. G. (v postopku I P 321/2007 - v predmetnem postopku priloga B 59), da je betonski okvir naredila tožnica, in je bil vgrajen pred kratkim.
¹⁹ Iz pisnega seznama vprašanj, ki jih je pooblaščenec, ker jih sodišče ni dovolilo postaviti in tudi ne zapisati (posneti), je sicer razvidno, da se (ne vsa) nanašajo na odločilna dejstva.
²⁰ Po navedeni določbi pravica, ki je pridobljena s priposestvovanjem, ne sme biti na škodo tistemu, ki je v dobri veri in zaupanju v javne knjige pridobil pravico še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v javno knjigo.
²¹ Zavzeto stališče sodba temelji s tem, da ni bil nikoli lastnik spornega hleva, ker ga je K. A. prodal prvemu tožencu.
²² Ker je bila izpodbijana sodba izdana pred 14. 9. 2017 je pri odločanju o procesnih vprašanjih v skladu s tretjim odstavkom 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZPP (Uradni list RS št. 10/17 - ZPP-E), sodišče druge stopnje uporabilo ZPP v besedilu, ki je veljalo pred uveljavitvijo ZPP-E.
²³ Upoštevalo jih je že v izpodbijani sodbi z dne 12. 4. 2017, čeprav jih je odmerilo v sklepu 13. 4. 2017 (zoper njega sta se toženca pritožila).

Datum zadnje spremembe:

27.09.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS sklep Cp 4/2016
• VSL Sodba II Cp 1740/2016
• VSL Sklep III Cpg 891/2017