VSL Sodba in sklep II Cp 2611/2017

Jedro

S paulijansko tožbo upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu (tožencema), s katerim je dolžnik sklenil sporni pravni posel in ki je pridobil korist, ki je nastala z oškodovanjem upnika.

Zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tvorita oblikovalni in dajatveni zahtevek. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je postavljeni tožbeni zahtevek nesklepčen. Dajatveni zahtevek (na dopustitev izvršbe) nastane z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja, saj ima šele izguba učinka izpodbitega dejanja proti upniku za obveznost tožene stranke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet izpodbitega pravnega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v VI. točki izreka spremeni tako, da glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 9.656,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.“

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 411,64 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo, da se sprememba tožbe z dne 5. 4. 2016 dovoli (I. točka izreka). Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek, da je kupoprodajna pogodba, ki sta jo dne 26. 6. 2014 kot prodajalca sklenila T. M. in J. M. s kupcema M. P. in K. P., s katero sta prodala vsak svoj solastniški delež do ½ nepremičnin ID znak 001 in ID znak 002 za kupnino 210.000,00 EUR, neveljavna do tožnika Ž. L. in do njegove terjatve, ki jo ima do dolžnika T. M. glavnice v višini 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila (II. točka izreka) in ugodilo tožbenemu zahtevku, da je prej navedena kupoprodajna pogodba brez učinka proti upniku in tožniku Ž. L. v obsegu, ki je potreben za izpolnitev njegove terjatve, ki jo ima do dolžnika T. M. za glavnico v višini 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila (III. točka izreka), ter odločilo, da sta toženi stranki dolžni dopustiti, da se terjatev tožnika v višini 150.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, poplača z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, ugotovitvijo vrednosti in prodajo nepremičnine ID znak 001 in ID znak 002 (IV. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (V. točka izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 19.967,90 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep (I., III., IV. in VI. točko izreka) se iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter sodbo in sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da spremembe tožbe ne dopusti ter tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne s stroškovno posledico. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in sklepa v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotovitev sodišča, da med strankami ni sporno, da je del terjatve, ki je odpadel na prvo tožnico, cediran drugemu tožniku, ni pravilna. S strani tožene stranke ni bilo sporno, da sta tožeči stranki med pravdnim postopkom med seboj sklenili pogodbo o odstopu terjatve, saj je le-ta izkazana z notarskim zapisom, vendar pa sta za toženo stranko vseskozi sporna posojilna pogodba z dne 12. 2. 2014 in aneks z dne 4. 6. 2014. Prva tožeča stranka namreč na drugo tožečo stranko ne more prenesti terjatve, ki je nima. Tožena stranka je zato predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem tožečih strank in priče T. M., iz katerih izhaja, da vsebina notarskega zapisa ni resnična. Priča T. M. je izpovedal, da nima nikakršnega dolga do M. L. glede na izpovedbe je jasno, da sta v dolžniško upniškem razmerju iz naslova posojila le druga tožeča stranka in priča T. M. pomeni, da bi morala druga tožeča stranka dokazati višino terjatve do dolžnika. V zvezi z višino terjatve je priča T. M. izpovedal, da dolg ni takšen, kot je naveden v notarskem zapisu, temveč znaša 68.000,00 EUR, skupaj z obrestmi pa približno 88.000,00 EUR. V zvezi z višino terjatve tožeče stranke oz. z višino dolga dolžnika je treba najprej odšteti znesek 75.000,00 EUR ali 80.000,00 EUR, to sta zneska, ki naj bi jih tožeča stranka posodila drugi tožeči stranki, ne pa T. M. Stališče sodišča, da notarski zapis dokazuje terjatev v višini 150.000,00 EUR in da tožena stranka ni zmogla z ustreznim dokaznim standardom ovreči notarskega zapisa, je v nasprotju z izvedenimi dokazi ali pa vsaj preuranjeno. Glede obstoja škode bi sodišče moralo od vrednosti nepremičnine odšteti pasivo oz. vrednost hipotek, ki so bremenile nepremičnine za zavarovanje terjatev, ki so nastale pred zapadlostjo terjatve druge tožeče stranke in katere je dolžnik poravnal iz kupnine. Upoštevajoč vrednost nepremičnine 210.000,00 EUR in hipotekarnih bremen nepremičnine, ki so bila poplačana iz kupnine v višini 147.000,00 EUR, znaša neto vrednost nepremičnine 63.000,00 EUR, kar pomeni, da znaša neto vrednost nepremičnine za dolžnika T. M. 31.500,00 EUR. S predmetno tožbo tožeča stranka ne more in ne sme biti obogatena. Tudi tožena stranka je po nakupu nepremičnin le-te obremenila s hipotekami za zavarovanje terjatev iz naslova kreditov, ki jih je tožena stranka najela za plačilo dela kupnine za nakup predmetnih nepremičnin, in sicer kredita v znesku 98.000,00 EUR in 49.000,00 EUR. Obogatitev druge tožeče stranke na račun tožene stranke predstavlja dejstvo, da bi z izpodbijano sodbo druga tožeča stranka iz naslova prodaje predmetnih nepremičnin prišla do poplačila zatrjevane terjatve v višini 150.000,00 EUR z obrestmi, če prodajna pogodba ne bi bila sklenjena, pa tožeča stranka ne bi prišla do poplačila zatrjevane terjatve 150.000,00 EUR iz prodaje nepremičnine, ker bi se pred poplačilom tožečih strank poravnale terjatve prednostnih upnikov. Dolžnik s prodajo nepremičnine upnikom ni škodoval, ker se je spremenila samo oblika premoženja dolžnika. Glede na to, da je vrednost nepremičnine tudi po ugotovitvi sodišča 210.000,00 EUR, ne pa 418.000,00 EUR, dolžnik toženi stranki ni podaril 208.000,00 EUR, kot je zatrjevala tožnica. Sodišče je ugotovilo, da je vrednost nepremičnine 210.000,00 EUR, kolikor je bila dogovorjena kupnina, hkrati pa je navedlo, da tožena stranka ni dokazala, da je plačala celotno kupnino, temveč da naj bi plačala le znesek 147.000,00 EUR. V tem primeru bi neodplačno razpolaganje znašalo 31.500,00 EUR. Dokazna ocena sodišča prve stopnje glede vrednosti nepremičnine je napačna in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Oba prodajalca (priči J. M. in T. M.) sta potrdila prejem celotne kupnine. Izpovedbe tako drugo tožene stranke kot prič glede poroke in poročnih daril niso bile nekonsistentne, kot je to ocenilo sodišče, saj gre za dogodek izpred petih let in zaradi časovne oddaljenosti lahko prihaja do posameznih razlik v izpovedbah. Stališče sodišča, da posojilna pogodba in aneks k posojilni pogodbi predstavlja skupen dolg zakoncev, je materialnopravno zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi in trditvami strank. Oba tožnika o tem, da naj bi dolžnik najel posojilo oz. posojilo za obnovo stanovanjske hiše, nista vedela konkretno izpovedati ničesar, na drugi strani pa so prodajalca in druga tožena stranka jasno izpovedali, da je bila hiša kupljena leta 2006, obnovljena pa do leta 2009. T. M. ni najemal posojil pri drugi tožeči stranki zaradi obnove stanovanjske hiše. Prav tako bi moralo sodišče ugotavljati, ali so bila posojena sredstva vložena v obnovo stanovanjske hiše, kar izhaja iz trditvene podlage (ne pa za tekoče skupne potrebe). Dokazna ocena, da je bilo posojilo porabljeno za obnovo hiše, je v nasprotju z izvedenimi dokazi. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da niti J. M. niti toženca, o dolžniško upniških razmerjih dolžnika niso vedeli nič. Iz izpovedb izhaja, da je J. M. prvega tožnika prvič srečala pri notarju, drugega tožnika pa na sodišču, zato za obveznosti T. M. do drugega tožnika ne more odgovarjati. Stališče sodišča, da je izpodbojen tudi posel, ki sta ga toženca sklenila z J. M. je dejansko in materialnopravno zmotno. Da J. M. ni dolžnica, izhaja tudi iz III. točke izreka sodbe, iz katerega izhaja, da ima drugi tožnik terjatev do dolžnika T. M., zato je že sam izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Za ugoditev zahtevku na dopustitev izvršbe ni pravne podlage, poleg tega je odločitev preuranjena. Sodišče ne bi smelo dopustiti spremembe tožbe. Postavitev podrednega zahtevka ne pomeni spremembe tožbe, temveč povsem nov zahtevek, podan po poteku enoletnega prekluzivnega roka, torej prepozno. Stroškovna odločitev je napačna. Ne drži ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka v pravdi v pretežnem delu uspela, poleg tega je sodišče število točk po odvetniški tarifi napačno nadomestilo z EUR in je torej 17.378 točk spremenilo v 17.378,00 EUR namesto v 7.976,00 EUR. Nepravilno je upoštevalo število točk za sestavo tožbe in za podajo predloga za zavarovanje z začasno odredbo po odvetniški tarifi, saj je za vrednost spora 150.000,00 EUR določena nagrada v višini 1.600 točk. Zato se sestava tožbe ne more vrednotiti 1.900 točk, temveč 1.600 točk. Napačno je ovrednotena nagrada za predlog za zavarovanje z začasno odredbo, ki ne znaša 1.900 točk temveč 800 točk.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe in sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Podrejeno predlaga delno ugoditev pritožbi v stroškovnem delu.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so dolžnik ter prvi in drugi tožnik sklenili Posojilno pogodbo (priloga A 4) in Aneks (priloga A 3), na podlagi katerega jima je dolžnik dolžan plačati znesek 150.000,00 EUR, ki je zapadel v plačilo 1. 7. 2014. Iz prvega člena Posojilne pogodbe izhaja, da sta tožnika dolžniku že izročila posojilo v višini 150.000,00 EUR, kar izhaja tudi iz Aneksa. Da prvi tožnik in dolžnik nista bila v dolžniško - upniškemu razmerju, tako ne drži, saj nasprotno izhaja, kot že rečeno, iz notarskega zapisa Posojilne pogodbe (A 4) in Aneksa (A 3). Ker je notarski zapis javna listina, za katero velja resničnost njene vsebine, je sodišče prve stopnje na podlagi 3. člena Zakona o notariatu (ZN) v zvezi s prvim odstavkom 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) na podlagi navedene javne listine pravilno ugotovilo višino dolžnikovega dolga. Obširne pritožbene navedbe, s katerimi tožena stranka višino dolžnikovega dolga izpodbija (da naj bi znašal dolg z obrestmi 88.000,00 EUR), zato niso utemeljene.

6. Prvi tožnik je svojo terjatev cediral drugemu tožniku. Navedeno med strankama ni bilo sporno, kar smiselno izhaja tudi iz pritožbenih navedb, kjer toženca navajata, da obstoj pogodbe o odstopu terjatve za toženca ni sporen, temveč je sporna osnovna posojilna pogodba, ki vpliva na višino dolga. Da je prvi tožnik del svoje terjatve po Posojilni pogodbi (priloga A 4) cediral na drugega tožnika, izrecno izhaja iz Pogodbe o odstopu terjatve, sklenjene v obliki notarskega zapisa (priloga A 9). S Posojilno pogodbo in Pogodbo o odstopu terjatve v notarskem zapisu (priloga A 4 in A 9) je torej terjatev drugega tožnika kot upnika izkazana in je njegova aktivna legitimacija podana. Ker je prvi tožnik svoj del terjatve cediral (417. člen OZ) drugemu tožniku, ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo terjatev drugega tožnika zmanjšati za del terjatve, ki je odpadel na prvega tožnika.

7. Toženca v pritožbi navajata, da bi moralo sodišče prve stopnje od vrednosti nepremičnine odšteti vrednost plačanih hipotek s strani dolžnika ter upoštevati, da sta toženca po nakupu nepremičnine, le-to obremenila s hipotekami za zavarovanje terjatve iz naslova kreditov, ki sta jih najela za plačilo dela kupnine za nakup nepremičnin. Prav tako toženca menita, da bo drugi tožnik zaradi ugoditve zahtevku obogaten, saj bi se v primeru nesklenitve prodajne pogodbe najprej poravnale terjatve prednostnih upnikov dolžnika, to je hipotekarnih upnikov Banke A, Banke B in V. Đ. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. Dejstvo o vknjiženosti hipotek na sporni nepremičnini v korist hipotekarnih upnikov bo relevantno šele v morebitnem izvršilnem postopku in ne v predmetni pravdi. Pri oškodovanju upnika in vzročni zvezi je namreč nepomembno, ali so sredstva dolžnika za poplačilo upnikove terjatve unovčljiva ter ali je terjatev na določenih sredstvih izvršljiva. Pomembno je, ali dolžnik sredstva sploh ima. Če sredstev za poplačilo nima, se nadalje presoja, ali je temu tako zaradi njegovih pravnih razpolaganj. Prav tako Obligacijski zakonik (OZ) v drugem odstavku 255. člena določa domnevo, da je pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve, in ne, če dolžnik nima dovolj izvršljivih, unovčljivih ali poplačilno sposobnih sredstev za izpolnitev terjatve. Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje, da se dolžnikovo premoženje po prenosu lastninske pravice ni v ničemer zmanjšalo, ampak je zgolj spremenilo obliko, pri čemer je dolžnik izplačal hipotekarne upnike¹. Hipotekarni kredit je breme vsakokratnega lastnika nepremičnine, torej akcesorno (so)lastninski pravici na nepremičnini. Dolžnik po opravljenem razpolaganju na nepremičnini nima solastninske pravice, ne glede na to, ali je nepremičnina predmet hipoteke ali ne. Stališče pritožbe, da bi sodišče moralo pri vrednosti nepremičnine upoštevali tudi zmanjšanje njene vrednosti za vrednost hipotek ni pravilno, saj tožnik kot upnik ni v nobenem razmerju s toženima strankama in nasproti njima nima izvršilnega naslova, na podlagi katerega bi lahko zoper njiju (uspešno) predlagal izvršbo na nepremičnini, ki jo je odsvojil tožnikov dolžnik.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je realna tržna vrednost prodane nepremičnine vsaj 210.000,00 EUR, kolikor je znašala dogovorjena kupnina za nepremičnino, medtem ko sta toženca za nepremičnino plačala zgolj 147.000,00 EUR. Da bi toženca znesek 63.000,00 EUR plačala v gotovini, slednja nista izkazala, saj izpovedbi druge toženke in priče T. M. o prejetih sredstvih na poroki leta 2012, nista bili skladni. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženca nista izkazala gotovinskega plačila dela kupnine v višini 63.000,00 EUR, je natančna, prepričljiva in življenjsko logična ter skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zato pritožbena graja navedenega zaključka ni utemeljena. Čim pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nasprotna dajatev tožencev ni ekvivalentna z izpolnitvijo dolžnika, je pravilen zaključek o posledičnem zmanjšanju dolžnikovega premoženja. Ker je bila obravnavana nepremičnina dolžnikovo edino premoženje, je dolžnik z odsvojitvijo nepremičnine povzročil nezmožnost poplačila upnikove terjatve, česar se je tudi zavedal, saj je vedel, da ima dolg do upnika, kar izhaja že iz Posojilne pogodbe (priloga A 4), v kateri je potrdil prejem posojila.

9. Glede izpodbojnosti pogodbe v delu, ki se nanaša na dolžnikovo ženo, J. M. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bilo posojilo vzeto zaradi obnove skupne nepremičnine dolžnika T. M. in njegove žene. Tako je zaključilo na podlagi izpovedbe prvega tožnika, ki je izpovedal, da mu je dolžnik T. M. zagotovil, da posojilo potrebuje za prenovo hiše ter na podlagi kronološke analize prejetih kreditov dolžnika s strani tožnikov, ki jih je prejel od leta 2011 dalje in na podlagi ugotovitev, da je bila nepremičnina obnavljana v obdobju po letu 2010. Prav tako iz izpovedbe drugega tožnika izhaja, da mu je T. M. zagotovil, da je bila žena J. M. s posojilom seznanjena (list. št. 186). Razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo tezo tožene stranke, da je bila obnova nepremičnine opravljena do leta 2009, so prepričljivi, zato jih kot pravilne sprejema tudi pritožbeno sodišče. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen tudi v delu, ki se nanaša na dolžnikovo ženo J. M., saj za obveznosti, ki jih zakonec vzame za tekoče potrebe družine, odgovarjata oba zakonca solidarno tako s skupnim, kot s svojim posebnim premoženjem (56. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR).

10. Pritožba navaja, da je III. točka izreka v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, ker iz izreka ne izhaja, da gre za terjatev upnika do obeh zakoncev, temveč zgolj za terjatev upnika do dolžnika T. M. Navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen, saj s paulijansko tožbo upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu (tožencema), s katerim je dolžnik sklenil sporni pravni posel² in ki je pridobil korist, ki je nastala z oškodovanjem upnika.

11. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugodilo zahtevku na dopustitev izvršbe na nepremičnino, je neutemeljen. Zahtevek za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj tvorita oblikovalni in dajatveni zahtevek³. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je postavljeni tožbeni zahtevek nesklepčen. Dajatveni zahtevek (na dopustitev izvršbe) nastane z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku na izpodbijanje pravnega dejanja⁴, saj ima šele izguba učinka izpodbitega dejanja proti upniku za obveznost tožene stranke dopustiti poplačilo iz premoženja, ki je predmet izpodbitega pravnega dejanja. Zato ni utemeljen niti pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dajatvenemu zahtevku ugodilo preuranjeno, saj se je z ugoditvijo postavljenemu oblikovalnemu zahtevku posledično izpolnil tudi pogoj za nastanek dajatvenega zahtevka.

12. Pritožbeni očitek, s katerim pritožba graja odločitev o dovolitvi spremembe tožbe, ni utemeljen. Razlogi sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka s postavljenim podrejenim zahtevkom zgolj popravila primarni zahtevek, zaradi česar ne gre za kumulacijo zahtevkov (temveč le za navidezno kumulacijo), so pravilni, zaradi česar očitek pritožbe o zamudi prekluzivnega roka ni utemeljen.

13. Utemeljeno pa pritožba napada stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v pretežnem delu uspela s svojim zahtevkom, je pravilno, saj z zavrnitvijo primarnega zahtevka niso nastali posebni stroški postopka. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki za sestavo tožbe in za sestavo predloga za izdajo sklepa o začasni odredbi priznalo previsoko nagrado. Za sestavo tožbe upoštevaje punktum zahtevka v skladu s Tarifno številko 18 Odvetniške tarife pooblaščencu tožeče stranke pripada nagrada v višini 1.600 odvetniških točk in ne 1.900, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Prav tako za sestavo predloga za izdajo začasne odredbe pooblaščencu tožeče stranke na podlagi Tarifne številke 27 Odvetniške tarife pripada nagrada v višini 800 točk in ne 1.900 točk, kot jo je priznalo sodišče prve stopnje. Prav tako je utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ob računanju nagrade tožeče stranke napačno pretvorilo odvetniške točke v EUR. Upoštevaje navedeno je tožeča stranka upravičena do nagrade v višini 11.350 odvetniških točk ter materialnih izdatkov višini 123,5 točk, kar ob upoštevanju 10 % povišanja nagrade zaradi zastopanja dveh strank (7. člen Odvetniške tarife) znaša 12.620,85 točk, kar pretvorjeno v EUR znaša 5.792,97 EUR, povečano za 22 % DDV pa 7.067,42 EUR. Skupaj s sodno takso v višini 2.559,00 EUR za pravdni postopek in 30,00 EUR za postopek o začasni odredbi, znašajo pravdni stroški tožeče stranke 9.656,42 EUR, kar je na podlagi tretjega odstavka 154. člena ZPP tožeči stranki dolžna povrniti tožena stranka. Ker je v tem delu pritožba tožene stranke utemeljena, je pritožbeno sodišče na podlagi 385. člena ZPP pritožbi zoper stroškovno odločitev ugodilo in izpodbijano sodbo v VI. točki izreka spremenilo tako, da je znesek priznane nagrade tožeči stranki iz zneska 19.967,90 EUR znižalo na znesek 9.656,42 EUR.

14. V preostalem delu pritožba tožene stranke ni utemeljena, prav tako niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče v ostalem delu pritožbo zavrnilo in v preostalem izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Tožena stranka je delno uspela s pritožbo zoper stroškovno odločitev. Pritožbeno sodišče njen uspeh ocenjuje na 30 %, saj je uspela zgolj zoper s pritožbo zoper stransko terjatev, zoper odločitev o glavni stvari in zoper sklep o spremembi tožbe pa ni uspela. Stroški tožene stranke za sestavo pritožbe v skladu s Tarifno številko 21 Odvetniške tarife znašajo 2000 točk, materialni izdatki znašajo 30 točk, kar povišano za 10 % zaradi zastopanja dveh strank znaša 2.233 točk oziroma 1.024,95 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV znaša 1.250,43 EUR. Upoštevaje 30 % pritožbeni uspeh je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 375,13 EUR. Tožeči stranki so v pritožbenem postopku nastali stroški odgovora na pritožbo v priglašeni višini 1.375 točk. Stroškov posveta s stranko in pregleda listin pritožbeno sodišče pooblaščencu tožeče stranke ni priznalo, saj je nagrada za navedeni opravili že zajeta v nagradi za sestavo odgovora na pritožbo. Materialni izdatki znašajo 30 točk, torej skupna nagrada pooblaščenca tožeče stranke znaša 1.405 točk oziroma 644,89 EUR, kar povečano za 22 % znaša 786,77 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 411,64 EUR v roku 15 dni od izdaje te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

-------------------------------
¹ Enako sklep VSL II Cp 811/2015 z dne 20. 5. 2015 (16. točka obrazložitve)
² VSL sklep I Cp 2896/2015
³ VS RS sodba II Ips 206/2013
⁴ VS RS sklep II Ips 141/2010

Datum zadnje spremembe:

30.08.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 420/2005
• VSK Sklep I Cp 733/2016
• Sodba II Ips 503/2009