VSL Vmesni sklep II Cp 658/2018

Jedro

Dejstvo, da je A. B. na ustni obravnavi leta 1952 v postopku razlastitve parc. št. 226/2 podal izjavo, da naj bi del svojih zemljišč prostovoljno odstopil za gradnjo Zadružnega doma, ne more biti razlog za zavrnitev predmetnega predloga za denacionalizacijo, upoštevaje vse ostale okoliščine. Sodišče prve stopnje je tako navedeni izjavi napačno pripisalo odločilen pomen, medtem ko je nekatere v postopku ugotovljene okoliščine napačno ovrednotilo oziroma jim ni dalo zadostne teže.

Ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih okoliščin glede širših razmer in konkretnih razmer A. B., okoliščin v zvezi z izgradnjo Zadružnega doma in upoštevaje čas sklenitve pogodbe, tj. potem, ko je bil Zadružni dom že zgrajen in je bil A. B. postavljen pred izvršeno dejstvo (zato njegova volja ni bila prava in resnična), je podan tudi nadaljnji pogoj za utemeljenost zahtevka na podlagi 5. člena ZDen, to je, da je do sklenitve pravnega posla prišlo zaradi groženj, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se izrek pravilno glasi: Predlog predlagateljev za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile predmet kupne pogodbe z dne 14. 4. 1953, sklenjene med A. B. in Kmetijsko zadrugo X je po podlagi utemeljen.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile predmet kupne pogodbe z dne 14. 4. 1953, sklenjene med A. B. in Kmetijsko zadrugo X, in sicer del parc. št. 70, k. o. Y v izmeri 658 m2, parc. št. 63, k. o. Y v izmeri 68 m2, parc. št. 69/1, k. o. Y v izmeri 2885 m2 in parc. št. 69/5, k. o. Y v izmeri 1365 m2.

2. Zoper sklep se ločeno pritožujejo prvi do tretji predlagatelj ter četrti do šesti predlagatelj. Slednji v pritožbi uveljavljajo vse pritožbene razloge in predlagajo, da višje sodišče sklep spremeni tako, da predlogu za denacionalizacijo nepremičnin ugodi in odmeri predlagateljem odškodnino v obliki obveznic Slovenskega državnega holdinga, d. d. v znesku 58.223,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po 45. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Glede utemeljenosti denacionalizacijskega zahtevka na podlagi 5. člena ZDen navajajo, da je državna oblast predlagatelju A. B. že leta 1946 pričela odvzemati premoženje, leta 1948 mu je očitno iz posesti odvzela tudi zemljišča, ki so predmet tega postopka, za namen gradnje Zadružnega doma, torej pred podpisom pogodbe, s čimer je izničila lastnikovo možnost izbire na podlagi njegove prave in resnične volje. Zadružni dom je bil dejansko že dokončno zgrajen, preden je bila podpisana prodajna pogodba. Kupnina za predmetna zemljišča je dosegla zgolj 17 % vrednosti zemljišča. Predlagateljica D. B. je izpovedala, da je bil njen stari oče zaprt in poslan na prisilno delo, v času vojne je bil pri njih nastanjen neki Nemec, zato sta se stara starša bala, da se jima bo kasnejša jugoslovanska oblast maščevala. Očitno so torej obstajali utemeljeni razlogi za strah A. B. za življenje sebe in bližnjih, kar kaže na odsotnost njegove svobodne in prave volje pri sklepanju pogodbe z dne 14. 4. 1953. Takratna država je delovala totalitarno, vršili so se pritiski, denacionalizacijskemu upravičencu pa so očitno že odvzemali premoženje in se je zavedal, da mu bo prisilno odvzeto tudi zemljišče za gradnjo Zadružnega doma, če se bo oblast tako odločila. Sodišče kljub navedenim ugotovitvam zaključi, da predlagatelji niso navedli nobenih okoliščin glede ravnanj predstavnikov oblasti, ki bi merila na sklenitev predmetne pogodbe. Sodišče dodatno špekulira, da bi predlagatelji s svojimi starši oziroma staro mamo lahko govorili o okoliščinah prisilne odsvojitve 5000 m2. Takšna obrazložitev je v nasprotju sama s seboj, saj obstojijo pisni dokazi, da se je predlagatelju od leta 1946 dalje prisilno odvzemalo premoženje. Špekuliranje sodišča ni primerno. Sodišče bi se lahko vprašalo, zakaj o okoliščinah ni zaslišalo žene pokojnega upravičenca, ki je umrla leta 1999 ali njegovih otrok, ki sta umrla 2000, glede na to, da je bila zahteva za denacionalizacijo vložena pravočasno, že leta 1992. Dejstvo, da je A. B. na ustni obravnavi leta 1952 podal izjavo, da naj bi del svojih zemljišč prostovoljno odstopil za gradnjo Zadružnega doma, ne more biti edini razlog za zavrnitev predmetnega predloga za denacionalizacijo, upoštevaje vse ostale okoliščine. Ravno to izkazuje, da je predlagatelj to izjavil iz strahu pred državno oblastjo. Na ta način je ohranil vsaj nekaj premoženja. Sodišče navede, da je predlagatelj to podal kot argument, da bi namesto odškodnine za razlaščeno zemljišče prejel nadomestno zemljišče, kar naj bi kazalo, da ni bil tako prestrašen, kar spet predstavlja špekulacijo. Logičen zaključek je, da se je A. B. zavedal, da odškodnine za odvzeta zemljišča ne bo prejel, najmanj pa ne bo prejel pravične odškodnine. S takšnim predlogom je skušal ohraniti vsaj del svojega premoženja. Dejstvo, da si je prizadeval zmanjšati škodo, še ne pomeni, da je bila njegova volja svobodna in prava. O tem, da naj bi bil dogovor o odsvojitvi zemljišča sklenjen že pred pričetkom gradnje Zadružnega doma, ne obstoji nikakršen pisni dokaz, pač pa na to sodišče sklepa zgolj na podlagi ustne izjave iz leta 1952, ki je bila dana v specifičnih okoliščinah. Predlagatelj je bil nedvomno postavljen pred izvršeno dejstvo (pozidano zemljišče) in mu ni preostalo drugega, kot da namesto razlastitve sklene pogodbo. Sodišče jasno navede, da je treba pri presojanju razčleniti tedanje splošne družbene razmere in konkretne razmere, v katerih je živel prejšnji lastnik, nato pa v svoji dokazni oceni le na podlagi ustne izjave zaključi, da je zahteva za denacionalizacijo neutemeljena. Presoja sodišča je pomanjkljiva, nepopolna oziroma zmotna. Pritožniki izpostavljajo sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 321/2006 z dne 11. 1. 2007. V navedeni odločbi Vrhovno sodišče RS kot bistveni pogoj izpostavlja sklenitev prodajne pogodbe, ki je bila v tej zadevi prav tako sklenjena po izgradnji Zadružnega doma. Izjava iz leta 1952 ni bila dana prostovoljno. Dokazna ocena je zmotna, pomanjkljiva, predvsem pa zelo ohlapna in špekulativna, podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zmotno in nepopolno je ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo. Glede namembnosti zemljišč, ki so bila predmet pogodbe z dne 14. 4. 1953, je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Drži, da se v postopku denacionalizacije za stavbno zemljišče šteje tisto zemljišče, ki je bilo v času podržavljenja opredeljeno kot stavbno v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje, se pravi v regulacijskem načrtu z gradbenimi okoliši, oziroma tisto zemljišče, ki mu je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis. To lahko velja le, v kolikor takšen akt obstaja, ne pa v primeru, ko tega ni. Sodišče je ugotovilo, da regulacijski načrt za K. za obdobje okoli 1948 dejansko ne obstaja. V takem primeru je nedopustno, da sodišče vztraja pri stališču, da zaradi odsotnosti načrta status stavbnega zemljišča ni izkazan in ne more biti izkazan z drugimi dokaznimi sredstvi. Predlagatelji so dokazali, da se je Zadružni dom pričel graditi leta 1948, kar kaže, da so bila zemljišča, ki so bila predmet prodajne pogodbe iz leta 1953, zazidljiva in jih gre šteti kot stavbna zemljišča v času podržavljenja. V zvezi s tem so predložili izvedensko mnenje A. Č., iz katerega je razvidno, da so bila predmetna zemljišča v času podržavljenja komunalno opremljena oziroma jih je treba šteti za takšna, kar izhaja tudi iz potrdil javnih podjetij Komunala ..., p. o. in Elektro ..., d. d. Predmetna zemljišča je zato treba vrednotiti kot nezazidana stavbna zemljišča z upoštevanjem Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Navodilo). Sodišče je preseglo trditveno podlago. Spregledalo je, da je nasprotni udeleženec na naroku dne 5. 2. 2014 navedel in se strinjal, da se nepremičnina parc. št. 69/1 vrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ko je ugotavljalo nesporno dejstvo med predlagatelji in nasprotnim udeležencem. Namembnost zemljišča s parc. št. 63/0 so predlagatelji izkazali tudi s posestnim listom, priloženim pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2014, iz katerega je razvidno, da je bilo le – to opredeljeno kot "stavišče", kar predstavlja arhaično besedo za stavbišče. Nesmiselno in kontradiktorno je, da sodišče sklene, da se je Zadružni dom pričel graditi leta 1948, kar kaže na komunalno opremljenost in stavbno namembnost zemljišč, nato pa zaključi, da ker zemljišča niso opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjske komunalne gradnje, teh ni mogoče šteti za stavbna.

3. Prvi do tretji predlagatelj se v pritožbi pridržujejo navedbam in razlogom iz pritožbe četrtega do šestega predlagatelja. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Opozarjajo na konkretne okoliščine, ki kažejo na neprostovoljno sklenitev pravnega posla. Podana je bila grožnja z denacionalizacijo, razlastitvijo, arondacijo, saj je A. B. oblast prisilno odvzela vse premoženje in je bilo pričakovati, da bo stavbno zemljišče v središču K. odvzeto zgrda, če ga ne bo hotel A. B. prodati za majhno odškodnino. Grožnja z uvedbo kazenskega postopka, zaporom ali usmrtitvijo je podana, ker je bil stari oče zaprt kmalu po vojni in je ta grožnja še vedno visela v zraku tudi v letu 1953. Podan je bil tudi strah za družino, saj otroka še nista bila pri kruhu in oče ni vedel, kako bodo preživeli, kam jih bodo internirali in jih celo likvidirali. Nepremičnine so bile odvzete že pred sklenitvijo pravnega posla, saj so Zadružni dom Y začeli graditi že leta 1948, to je pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe v letu 1953. Resnične volje ni bilo, saj je kupnina predstavljala 23 % vrednosti zemljišča. Pri sklepanju pogodbe ni bila izražena prava volja upravičenca. Tudi glede statusa zemljišč je napačen zaključek, da so bila prodana kmetijska zemljišča. Opozarjajo na Navodilo in odločbo Ustavnega sodišča RS, št. I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994. V odločbi o odobritvi pravnega posla, s katerim je bilo dokončno odvzeto zemljišče, je bilo navedeno, da se nepremičnine podržavijo v stavbne svrhe. Po mnenju predlagateljev je treba Navodilo razlagati širše. Glede na to, da načrti v obdobju sklenitve kupoprodajne pogodbe ne obstajajo, to ne pomeni, da namembnost ni bila določena. Namembnost je bila določena v aktu organa oblasti, in sicer v odločbi Sveta za gospodarske in komunalne zadeve LMO K. z dne 24. 5. 1955, ko je Svet dovolil Kmetijski zadrugi X nakup navedenih nepremičnin. V obrazložitvi je navedeno, da je na kupljenem zemljišču zadruga že zgradila stavbo Zadružnega doma s potrebnimi dohodi in ureditvijo okolja. Kupljeno zemljišče je določeno kot stavbno zemljišče v smislu osnutka urbanističnega načrta mesta K. Opozarjajo na četrti odstavek 11. člena Navodila ter navajajo, da so podržavljena zemljišča imela javno pot oziroma so parcele potekale neposredno ob javni poti, parcele so bile elektrificirane in oskrbovane s pitno vodo. Zemljišča so bila torej komunalno opremljena. Predlagajo, da višje sodišče odločbo spremeni tako, da predlogu za denacionalizacijo ugodi in odmeri odškodnino v obveznicah Slovenskega državnega holdinga, d. d. v znesku 58.223,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Nasprotna udeleženca sta vsak zase odgovorila na pritožbi. Pritožbama nasprotujeta in predlagata njuno zavrnitev. Prvi nasprotni udeleženec vztraja, da predlog za denacionalizacijo predmetnih parcel ni bil pravočasno vložen, pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje glede okoliščin iz 5. člena ZDen ter navaja, da je vprašljiv status (vsaj dela) parcel. Drugi nasprotni udeleženec pritrjuje sodišču prve stopnje glede okoliščin iz 5. člena ZDen ter zaključkom glede namembnosti predmetnih nepremičnin in jih povzema.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotavljalo odločilna dejstva po 5. členu ZDen, na podlagi katerega predlagatelji zahtevajo denacionalizacijo nepremičnin, ki so bile predmet kupne pogodbe z dne 14. 4. 1953, sklenjene med A. B. in Kmetijsko zadrugo X. Ugotovilo je, da je bil pravni posel sklenjen v časovnih mejah, ki jih določata 3. in 4. člen ZDen, to je v času veljavnosti tam zajetih predpisov, da je na podlagi sklenjenega pravnega posla predmet pogodbe prešel v državno oziroma družbeno lastnino in da je bil A. B. v času sklenitve pogodbe jugoslovanski državljan in je izpolnjeval pogoje iz 9. člena ZDen. Te ugotovitve v pritožbah niso izpodbijane. Prav tako je sodišče predhodno ugotovilo, da je bil predlog za denacionalizacijo vložen pravočasno, čemur je nasprotoval (in še nasprotuje) prvi nasprotni udeleženec. Po oceni sodišča druge stopnje je takšno nasprotovanje neutemeljeno, predlog je bil vložen pravočasno, pravilne razloge je navedlo sodišče prve stopnje v 2. do 5. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa in se sodišče druge stopnje nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje.

7. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče predlog zavrnilo, ker ni ugotovilo, da bi bila pogodba z dne 14. 4. 1953 sklenjena zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti. Takšen zaključek predlagatelji po oceni sodišča druge stopnje utemeljeno izpodbijajo.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je glede na namen ZDen – odpraviti krivice, povzročene s podržavljenjem premoženja na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, grožnjo, silo ali zvijačo v smislu 5. člena ZDen treba pojmovati širše, kakor je veljalo po pravilih paragrafov 869 do 871 Občega državljanskega zakonika (ODZ) oziroma vsebinsko enako velja po določilih Obligacijskega zakonika (OZ). Pri denacionalizacijskih zahtevkih je potrebno širša razčlenitev konkretnega ravnanja pogodbenih strank v času sklenitve obravnavanega pravnega posla, prav tako pa razčlenitev tedanjih splošnih družbenih razmer in konkretnih razmer, v katerih je živel prejšnji lastnik, vključno z oceno medsebojnega vpliva vseh dejavnikov¹. Za utemeljenost zahtevka na vrnitev premoženja pa je primarno treba ugotoviti, da je obstajalo takšno ravnanje tedanje oblasti, ki je merilo na sklenitev prav tega pravnega posla o prenosu upravičenčevega premoženja v državno lastnino in je vsebovalo elemente sile, grožnje ali zvijače².

9. Sodišče prve stopnje je ocenjevalo širše konkretne razmere A. B. in okoliščine v zvezi z izgradnjo Zadružnega doma Y, ki se je zgradil na parcelah, ki so bile predmet sporne pogodbe. Pri tem je ugotovilo, da je bil A. B. lastnik tekstilne tovarne na Y in je imel v lasti precejšnja zemljišča, med drugim tudi na Y ob tovarni. Tovarna mu je bila nacionalizirana leta 1946 na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (ZNZGP), zemljišča pa so bila istega leta predmet nacionalizacije na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji (ZARK). Nekaj zemljišč je A. B. obdržal v svoji lasti. Ta zemljišča v k. o. Y so se postopoma razparcelirala in uporabila za gradnjo individualnih hiš. Da so se lahko oddala za gradnjo hiš, so bila predmet nacionalizacije na podlagi Zakona o razlastitvi in Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), nekatera zemljišča je upravičenec sam prodal, parc. št. 70/1 k. o. Y mu je ostala v lasti. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je bila pisna pogodba med A. B. in Kmetijsko zadrugo sklenjena leta 1953, medtem ko je bilo zemljišče vzeto iz posesti že leta 1948. Z odločbo Sveta za gospodarske in komunalne zadeve K., št. 646/1-55 z dne 24. 2. 1955 je bil Kmetijski zadrugi X odobren nakup parcel, ki so bile predmet pogodbe z dne 14. 4. 1953. V situacijskem načrtu in poljski skici, ki ju dne 9. 10. 1952 izdelal Geodetski zavod LRS L. (A61-A64) je objekt Zadružni dom že zarisan, zato je sodišče navedlo, da ni dvoma, da je bil objekt leta 1952 že zgrajen.

10. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ob upoštevanju izjave A. B. iz leta 1952, da je prostovoljno odstopil zemljišče za gradnjo Zadružnega doma, zaključilo, da dogovor o odsvojitvi zemljišča ni bil sklenjen leta 1953, ko je bila sklenjena pisna pogodba, ampak že pred pričetkom gradnje Zadružnega doma in ne gre za situacijo, ko bi upravičenec pogodbo sklenil, ker bi bil postavljen pred izvršeno dejstvo (pozidano zemljišče). Zato je ocenilo, da je treba okoliščine iz 5. člena ZDen presojati v času, ko je prišlo do dogovora, da upravičenec odstopi zemljišče za gradnjo Zadružnega doma, to je pred pričetkom gradnje. Predlagatelji takšne zaključke sodišča prve stopnje utemeljeno izpodbijajo kot zmotne. Utemeljeno navajajo, da dejstvo, da je A. B. na ustni obravnavi leta 1952 v postopku razlastitve parc. št. 226/2, k. o. Y podal izjavo, da naj bi del svojih zemljišč prostovoljno odstopil za gradnjo Zadružnega doma, ne more biti razlog za zavrnitev predmetnega predloga za denacionalizacijo, upoštevaje vse ostale okoliščine. Sodišče prve stopnje je tako navedeni izjavi napačno pripisalo odločilen pomen, medtem ko je nekatere v postopku ugotovljene okoliščine napačno ovrednotilo oziroma jim ni dalo zadostne teže. Navedeno velja za okoliščino, da so bila A. B. leta 1946 zaplenjena tovarna in zemljišča, ki so presegala zemljiški maksimum, dejstvo, da je bil A. B. zaprt in poslan na prisilno delo, kar ni bilo prerekano (kljub temu, da prva predlagateljica, to je njegova vnukinja ni vedela povedati zakaj, kje in koliko časa je bil zaprt).³ Dejstvo, da je vlagal pravna sredstva v nacionalizacijskih postopkih (zato po stališču sodišča prve stopnje ni bil tako prestrašen), pa tudi po oceni sodišča druge stopnje ne more biti odločilno.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je A. B. v postopku razlastitve parc. št. 226/2, k. o. Y v letu 1952 predlagal, da se mu v tem postopku izročijo nadomestne nepremičnine. Dejansko iz zapisnika izhaja, da je prosil, da se mu dajo v zameno za izgubljena zemljišča druga zemljišča, kot argument pa je navedel, da je del svojih zemljišč prostovoljno odstopil za gradnjo Zadružnega doma. Po oceni sodišča druge stopnje je utemeljena pritožbena navedba, da ta izjava (priloga C14 spisa) izkazuje, da je A. B. na podlagi predhodnih izkušenj, ko so mu bila nacionalizirana tovarna in zaplenjena zemljišča, ki so presegala zemljiški maksimum, na ta način skušal ohraniti vsaj nekaj premoženja. Glede na to, da je bil Zadružni dom leta 1952 že zgrajen, se je A. B. zagotovo zavedal, da teh zemljišč (ki so predmet sporne pogodbe) nedvomno ne bo dobil nazaj v svojo last in posest. Sodišče je navedlo, da je predlagatelj izjavo podal kot argument, da bi prejel nadomestno zemljišče, kar naj bi kazalo na to, da ni bil tako prestrašen, vendar po oceni sodišča druge stopnje dejstva, da je s takšnim predlogom v drugem razlastitvenem postopku skušal ohraniti vsaj del premoženja, ni mogoče razlagati tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Navedena izjava po oceni sodišča druge stopnje, glede na okoliščine, v katerih je bila dana, zato ne dokazuje, da je bila volja A. B. v času sklepanja predmetne pogodbe svobodna in prava. Prav tako pa zgolj takšna izjava, dana v drugem razlastitvenem postopku in pod vplivom predhodnih izkušenj, ne utemeljuje zaključka, da je bil dogovor o odsvojitvi sklenjen že pred pričetkom gradnje Zadružnega doma. Nasprotno, pogodba je bila sklenjena v letu 1953, ko je bil Zadružni dom že zgrajen. A. B. je bil torej postavljen pred izvršeno dejstvo (pozidano zemljišče), kar pomeni konkretno grožnjo oziroma celo silo, saj je grožnja z realizacijo že postala realnost in je s tem izničila lastnikovo možnost izbire na podlagi njegove prave in resnične volje.⁴

12. Ob povedanem je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da predlog ni utemeljen, kar ni nobenih trditev in dokazov, da so A. B. ob dogovarjanju grozili z razlastitvijo oziroma razlastitvijo brez odškodnine. Pogodba je bila namreč sklenjena, ko je bil Zadružni dom že zgrajen. Za zaključek sodišča, da naj bi bil dogovor o odsvojitvi zemljišča sklenjen že pred pričetkom gradnje Zadružnega doma ni niti ustrezne dokazne niti trditvene podlage. Dokazna ocena sodišča glede izjave A. B. iz leta 1952 je zmotna in je sodišče izjavi zmotno pripisalo napačen dokazni pomen, na njeni podlagi pa napačno zaključilo, da je bil dogovor o odsvojitvi sklenjen že pred pričetkom gradnje Zadružnega doma. Ker gre za presojo listinskega dokaza ter sklepanje na obstoj drugih dejstev, ima sodišče druge stopnje pooblastilo za spremembo dejanskega stanja, saj je v enakem spoznavnem položaju kot sodišče prve stopnje. Sodišče druge stopnje ob povedanem zaključuje, da je za presojo volje odločilen trenutek sklenitve dogovora o odsvojitvi zemljišča v letu 1953.

13. Ob upoštevanju s strani sodišča prve stopnje ugotovljenih okoliščin glede širših razmer in konkretnih razmer A. B., okoliščin v zvezi z izgradnjo Zadružnega doma Y in upoštevaje čas sklenitve pogodbe, tj. potem, ko je bil Zadružni dom že zgrajen in je bil A. B. postavljen pred izvršeno dejstvo (zato njegova volja ni bila prava in resnična), je podan tudi nadaljnji pogoj za utemeljenost zahtevka na podlagi 5. člena ZDen, to je, da je do sklenitve pravnega posla prišlo zaradi groženj, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti.⁵

14. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi, da po izvedenem dokaznem postopku ugotavlja, da so imele predmetne nepremičnine v letu 1948, ko se je začel graditi Zadružni dom, kmetijsko namembnost in v tem primeru njihova vrednost znaša 8.735,00 EUR, medtem ko kupnina, preračunana v skladu z Odredbo o koficientu povečanih dolarskih cen nacionaliziranega premoženja in ob upoštevanju evrske protivrednosti za ameriški dolar po tečaju Banke Slovenije na dan 21. 12. 2017 znaša 11.664,00 EUR, torej presega vrednost zemljišča. Predlagatelji utemeljeno izpodbijajo tudi ugotovitve sodišča prve stopnje glede namembnosti zemljišča. Utemeljeno opozarjajo, da je sodišče preseglo trditveno podlago, saj se je tudi prvi nasprotni udeleženec na naroku 5. 2. 2014 strinjal, da se nepremičnina parc. št. 69/1 (oziroma del te v izmeri 1007 m2) vrednoti kot nezazidano stavbno zemljišče v času podržavljanja, ker je bil na njej zgrajen Zadružni dom (v kolikor je šlo za komunalno opremljeno zemljišče). Enako je izhajalo tudi iz njegove vloge z dne 7. 7. 2014, medtem ko drugi nasprotni udeleženec v postopku pred sodiščem prve stopnje trditev o namembnosti zemljišč ni prerekal. Predlagatelji utemeljeno navajajo, da je sodišče kršilo določbe postopka, saj je (delno) ugotavljalo dejstvo, ki je bilo sicer med predlagatelji in nasprotnima udeležencema nesporno. Navedeno parcelo oziroma nesporni del le-te (glej zapisnik z naroka dne 5. 2. 2014, l. št. 82) bi zato sodišče prve stopnje moralo upoštevati kot nezazidano stavbno zemljišče, že vrednost le – tega (če gre za komunalno opremljeno zemljišče - 13.794,60 EUR⁶) pa presega preračunano kupnino na dan 21. 12. 2017.

15. Glede na navedeno, ko je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil dogovor o odsvojitvi sklenjen že pred pričetkom gradnje, v nadaljevanju zmotno ni upoštevalo odločilnega dejstva predčasnega odvzema zemljišča (v letu 1948) in je zato tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Tudi pogoj sklenitve pravnega posla zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa ali predstavnika oblasti je ob že obrazloženem podan. Glede na to, da je sicer sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo obstoj ostalih pogojev po 5. členu ZDen, ki so bili uvodoma že povzeti, in je glede temelja stvar zrela za odločbo, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je z vmesnim sklepom odločilo, da je predlog predlagateljev za denacionalizacijo po podlagi utemeljen. Odločitev o spremembi temelji na 315. in 358. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP).

16. V nadaljevanju bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o obliki denacionalizacije oziroma izračunati odškodnino, ki pripada predlagateljem. Ob tem bo moralo upoštevati med udeleženci nesporna dejstva ter se opredeliti o vrednosti vsakega zemljišča posebej glede na njegovo namembnost. V zvezi s tem se bo moralo opredeliti tudi o komunalni opremljenosti nezazidanih stavbnih zemljišč ter pri izračunu upoštevati, da so predlagatelji tekom upravnega postopka sklenili poravnavo, s katero so za del predmetnega zemljišča že dobili nadomestno (stavbno) zemljišče v izmeri 725 m2. Pri končnem izračunu se bo moralo opredeliti tudi glede že prejete kupnine v skladu z 72. členom ZDen.

-------------------------------
¹ Sklepa Vrhovnega sodišča RS, II Ips 106/97 in II Ips 69/2008.
² Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS, II Ips 538/94 in II Ips 69/2008.
³ Predlagatelji utemeljeno navajajo, da niso utemeljeni očitki sodišča, da bi predlagatelji s starši oziroma s starimi starši lahko govorili o okoliščinah prisilne odsvojitve.
⁴ Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 321/2006.
⁵ Prim. sklep Vrhovnega sodišča RS, II Ips 643/1995.
⁶ 1007 x 3,94 x 17 x 0,4 : 1,9558; 13. in 14. člen Navodila, upoštevaje količnik za pretvorbo DEM v EURO – 1,9558.

Datum zadnje spremembe:

30.08.2018

Podobni dokumenti:

• Sklep II Ips 492/96
• VSC sklep Cp 727/97
• Sklep II Ips 203/2004