VSL Sklep I Cp 239/2018

Jedro

Tudi SEU je v zadevi Andriciuc zavzelo stališče, da je zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev treba razlagati široko in da morajo finančne ustanove (z oziroma na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno in slovnično, kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja in znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč je tudi sposoben oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti.

Iz ugotovitev sodbe o tveganjih, ki sta jih pravdni stranki prevzeli z dogovorom o valutni klavzuli, pri čemer sta obe vedeli, da bo tožnica izpolnjevala svojo obveznost iz dohodkov, ki jih prejema v domači valuti, izhaja, da sta v pogodbo vgradili določeno negotovost. Ker na gibanje tečaja CHF/EUR nista mogli vplivati, je bil obseg tožničine obveznosti v razmerju do toženkine obveznosti negotov. Prav zaradi te negotovosti, ki je bistveno večja kot pri kreditni pogodbi, sklenjeni v domači valuti, je bila toženka v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna tožnici predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe in ji razkriti informacije, s katerimi je razpolagala in bi lahko pomembno vplivale na obseg njene pogodbene obveznosti.

Pojasnilna dolžnost ob sklepanju kreditnih pogodb v tuji valuti ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tj. tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita.

Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju izreči o tem, ali je banka pred sklenitvijo pogodbe tožnico seznanila s posledicami možnih valutnih tveganj, tako da se jih je tožnica zavedala in jih je bila pripravljena sprejeti kot pogodbeni pogoj.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo,

(1) da se zavrne primarni tožbeni zahtevek

- za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe ... z dne 22. 3. 2007 in sporazuma o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko z dne 22. 3. 2007,

- za plačilo 77.432,51 EUR,

- za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke pri parc. št. 362/3 in 362/8 k.o. ..., vknjižene na podlagi prej navedenega sporazuma,

(2) da se zavrne podredni tožbeni zahtevek za plačilo 14.388,51 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi,

(3) da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka.

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Po stališču sodbe Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-186/16 z dne 20. 9. 2017 mora biti potrošnik jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe, izražene v tuji valuti, prevzema tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema dohodke, morda težko nosil, in mora banka navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo posojila v tuji valuti. Ne zadostuje le opozorilo o možnosti zvišanja in znižanja vrednosti valute, v kateri je posojilo sklenjeno, temveč tudi vpliv gibanja menjalnega tečaja in povečanja obrestne mere na vračilo. Izjava o strinjanju s tveganji, ki izhajajo iz kredita v CHF, in s tem skladnost toženkinega ravnanja z Zakonom o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK), ni dovolj. Napačno je interpretiran 6. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Potrošnik je v odnosu z banko šibkejša stranka, banka pa strokovnjak na finančnem področju in je dolžna ravnati z najvišjo možno mero poklicne skrbnosti. Po sodbi je celotno breme preneseno na šibkejšo stranko.

Ocena laične razlage priče M. S., ki je govoril o "dveh, treh pirih, …", kot verodostojne, je ob dejstvu, da gre za tožničino eksistenco, absurdno. Ne glede na to je priča jasno povedala, da bodočega gibanja valutnega razmerja med EUR in CHF strankam ni napovedovala in da to ni bila njena naloga. Ob dejstvu, da se priča ni spomnila tožnice in okoliščin podpisa izjave o prevzemu valutnega tveganja, je zmotno opiranje na njeno izpovedbo, da izjave o prevzemu valutnega tveganja ni nikoli jemala kot formalnost. Argument o pojasnilu notarke je vsebinsko prazen, poleg tega pa banke ne odvezuje njene dolžnosti.

Zmoten je zaključek, da ni nujno, da je banka zavajala, če njeni zaposleni niso imeli dovolj informacij (navodil) za sklepanje kreditov v CHF. Absurden je zaključek sodbe, da odklonitev spremembe kreditne pogodbe v času, ko je bila vrednost CHF najvišja, predstavlja zavestno tožničino odločitev o prevzemu valutnega tveganja.

Tožnica ima trdne argumente in dokaze, ki potrjujejo zavedanje in zavajanje bank, banka pa ni predstavila argumentov in dokumentiranih dokazov o ustrezni informiranosti in seznanjenosti tožnice s posledicami valutne klavzule, ker te dolžnosti ni izvedla. Toženka je vedela, da bo v prihodnosti prišlo do krepitve CHF v razmerju do EUR in bi to morala tožnici pojasniti. Če bi tožnica to vedela, kredita v CHF ne bi vzela.

Neobrazložena je ugotovitev v sodbi, da je banka prevzela valutno tveganje. Banka namreč ni mogla imeti izgub, lahko pa jih je imela tožnica.

Poslovanje banke je znatno odstopalo od načel morale, vestnosti in poštenja ter splošnih interesov družbe. Tožnici ni razkrila vseh pomembnih okoliščin in tveganj pri sklenitvi take pogodbe, tožnica pa tega ni razumela. Pogodba tudi nima dopustne podlage in ima elemente oderuškega posla.

Zaradi zmotnega stališča o vsebini toženkine pojasnilne dolžnosti je napačna tudi odločitev o neobstoju toženkine odškodninske odgovornosti.

3. Toženka v obrazloženem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnica je zatrjevala, da je kredit ob sklenitvi pogodbe znašal 136.500 CHF v evrski protivrednosti, da je bila po amortizacijskem načrtu, izdelanem ob podpisu pogodbe, dolžna plačati 108.005,96 EUR, iz izračunov po stanju v februarju 2017 pa izhaja, da je dotlej plačala že 85.928,45 EUR in da preostali dolg znaša še 49.188,60 EUR, kar je za 27.111,09 EUR več kot po amortizacijskem načrtu. Zahtevek o ničnosti pogodbe je utemeljevala s trditvami, da je bila izpostavljena neomejenemu valutnemu tveganju in je šlo zato za visoko tvegan posel, da je ob sklenitvi pogodbe obstajala realna možnost padca tečaja EUR/CHF in da toženka ni ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ker ji posla ni predstavila objektivno, tj. vključno z možnimi nevarnostmi, ki se jim izpostavlja kreditojemalec, ampak ga je predstavila kot ugodnega in varnega. Če bi ji bila tveganja predstavljena, pogodbe ne bi sklenila.

6. Z navedenim je podala dovolj trditev za presojo, ali je pogodba nična zaradi nepoštenosti pogodbenega pogoja v skladu z določbami Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot). Po 22. členu ZVPot morajo biti pogodbeni pogoji¹ jasni in razumljivi, nepošteni pogodbeni pogoji pa so po 23. členu ZVPot nični. Po 24. členu ZVPot so pogoji nepošteni, (1) če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih, (2) če povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošniku, ali (3) da je izpolnitev znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali (4) če nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. Navedene določbe ZVPot predstavljajo implementacijo Direktive 93/13 v domači pravni red, zato je treba pri njihovi razlagi upoštevati tudi njene določbe. Po 1. točki 3. člena Direktive 93/13 je nedovoljen pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive 93/13 sta iz presoje poštenosti izvzeta glavni predmet pogodbe in ustreznost med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, vendar le, če sta zapisana v jasnem in razumljivem jeziku. Na podlagi teh določb je SEU, čigar stališča zavezujejo sodišča držav članic EU in ki zato predstavljajo tudi materialnopravno podlago za odločitev v obravnavani zadevi, že izreklo, (1) da je lahko nepošten tudi pogodbeni pogoj, ki predstavlja glavni predmet pogodbe, če ta ni napisan v jasnem in razumljivem jeziku, (2) da je pogodbeni pogoj jasen in razumljiv, če je potrošnik na njegovi podlagi zmožen oceniti ekonomske posledice tega pogoja za svoj položaj in posledično sprejeti poučeno in preudarno odločitev, (3) da je pogodbeni pogoj nepošten, če banka ob sklepanju pogodbe ni ravnala v skladu z načelom vestnosti in poštenja in če je podano znatno neravnotežje v smislu prvega odstavka 3. člena Direktive 93/13, (4) da je pri presoji o poštenem ravnanju banke in obstoju znatnega neravnotežja treba upoštevati naravo storitve, ki je predmet pogodbe, in vse okoliščine sklepanja pogodbe, predvsem pa, ali je banka glede na svoje strokovno znanje in izkušnje potrošnika seznanila s tveganji, ki jih je sprejel s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti in ki so posledica možnih sprememb menjalnega tečaja, in če ga ni, ali bi v primeru poštenega ravnanja lahko pričakovala, da potrošnik take pogodbe ne bi sklenil, če bi ga z navedenimi tveganji seznanila, in (5) da nepoštenost pogodbenega pogoja lahko povzroči ničnost celotne pogodbe, če pogodba brez nedovoljenega pogoja ne more obstati.²

7. SEU je v sodbi C-186/16, v kateri je šlo za posojilo v tuji valuti, sicer navedlo, da se kreditna pogodba, sklenjena v tuji valuti, razlikuje od kreditne pogodbe, indeksirane v tujih valutah,³ kakršna je obravnavana, vendar je tudi v zadevi C-126/13, v kateri je šlo za kredit, indeksiran v tuji valuti, zavzelo stališče, da je presoja nepoštenosti izključena le, če je pogodbena določba jasna in razumljiva.⁴ Z vidika posledic za potrošnika, kar je predmet presoje v obravnavani zadevi, pogodbi nista bistveno različni. Breme, ki je posledica povečanja vrednosti CHF v primerjavi z domačo valuto, v kateri kreditojemalec prejema dohodke, se v obeh primerih na podoben način odraža v kreditojemalčevem premoženjskem položaju.

8. V izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje je ugotovljeno,

- da sta pravdni stranki 22. 3. 2007 sklenili kreditno pogodbo in pogodbo o zavarovanju denarne terjatve s hipoteko, po kateri je toženka tožnici dala stanovanjski kredit v višini 136.500 CHF, kar je ob sklenitvi pogodbe znašalo 84.745,76 EUR, tožnica pa se je zavezala kredit vrniti v 180 mesečnih anuitetah v evrski protivrednosti in z obrestno mero v višini seštevka šestmesečnega LIBOR-ja in obrestne marže 1,80 % letno, in da je prva anuiteta znašala 1.008,67 EUR,

- da je tožnica podpisala izjavo z dne 20. 2. 2007, da jo je banka seznanila s tveganjem sprememb referenčne obrestne mere in valutnega tečaja, da je od banke prejela vse potrebne informacije in da predstavljeni riziko sprejema,

- da je M. S., bančni uslužbenec, ki je sodeloval pri sklepanju obravnavane pogodbe, tožnico seznanil s spremembo valutnega tečaja, ki je v izjavi konkretno pojasnjen, da je ni zavajal in da sta bili za tožnico odločilni nižja obrestna mera in anuiteta,

- da je beseda tveganje v izjavi navedena šestkrat in povprečni razumni odrasli osebi ne more ostati nejasno, da je ob tem potrebna posebna previdnost,

- da je tožnica želela dobiti kredit v določeni višini, tako višino posojila pa je lahko pridobila samo, če je najela kredit v CHF, da priča tožnice ni zavajala, ampak ji je samo predstavila to, o čemer je bila tudi sama prepričana, tj. da gre za dober produkt,

- da je tožnica visoko izobražena (po poklicu je univerzitetni diplomirani organizator – menedžer) in da se je v preteklosti že srečala s spremembami domače valute,

- da je vedela, da se tečaj tuje valute spreminja,

- da je tožnico o vseh pravnih posledicah pogodbe, še posebej pa o višini čiste vrednosti kredita, efektivni obrestni meri, obrestni meri in pravnih posledicah neplačila poučila notarka,

- da je gibanje tečajev neznanka in ga ni mogoče napovedati v odstotku, česar zato ni mogel storiti niti bančni uslužbenec,

- da se tožnica ni bila pripravljena odločiti za konverzijo kredita pod pogoji, ki ji jih je ponudila toženka,

- da mora toženka ves čas črpanja kredita v tuji valuti voditi kot takega do njegove vrnitve in da neizpolnitev kreditojemalčeve obveznosti ne odvezuje banke dolžnosti, da poravna svoje obveznosti do virov sredstev v tuji valuti.

9. Izpodbijana sodba zavzema stališča, (1) da je opozorilo, dano tožnici, da se ob spremembi tečaja lahko spremenijo tudi predvideni zneski plačil, skladno z zahtevami tedaj veljavnega ZPotK, (2) da tožnica ni dokazala, da ji banka ni predstavila možnih tveganj in da jo je zavajala, (3) da zaradi negotovosti bodočega gibanja tečaja CHF/EUR strankam s tem v zvezi niso mogla biti dana nobena zagotovila, (4) da toženkine pojasnilne dolžnosti ni razumeti kot dolžnosti pravilnega napovedovanja gibanj na kapitalskih in valutnih trgih ter gibanj v gospodarstvu v državah EUR in v svetovnem gospodarstvu, (5) da je tožnica ob ravnanju z dolžno skrbnostjo mogla pričakovati, da se v petnajstih letih lahko njena obveznost tudi občutno spremeni, (6) da je toženka s sklenitvijo pogodbe prevzela valutno, obrestno in kreditno tveganje, (7) da ima pogodba veljavno podlago in (8) da zato in ker je dolžna vrniti enak znesek kredita, kot ga je prejela, načelo enakovrednosti dajatev ni kršeno, niti ni podan objektivni element oderuškosti,

10. Ker gre za bistveni del pogodbenega razmerja, so pogodbene določbe, ki so podlaga za izračun višine tožničine obveznosti, glavni predmet pogodbe. Kot takšne so lahko podvržene presoji poštenosti le, če niso bile jasne in razumljive, se pravi, če tožnica ob sklenitvi pogodbe ni imela na razpolago dovolj informacij, da bi lahko ocenila njihove ekonomske posledice. Pritožnica utemeljeno opozarja na materialnopravno zmotnost stališča izpodbijane sodbe, da jo je toženka v zadostni meri opozorila na tveganja, povezana s spremembo tečaja CHF/EUR.

11. Kot je navedlo tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 201/2017 z dne 7. 5. 2018, dolžnost močnejše (profesionalne) pogodbene stranke, da opozori nasprotno stranko – potrošnika na vse okoliščine posla, ki bi lahko vplivale na uresničitev njegovih interesov, lahko izvira ne le iz zakona, ampak tudi iz načela vestnosti in poštenja. Za zaključek o obstoju te obveznosti toženke zato ni pomembna le vsebina zahtev, določenih v ZPotK, veljavnem ob sklenitvi obravnavane pogodbe. Pojasnilna dolžnost banke v razmerju do stranke izhaja že iz splošne informacijske obveznosti, ki v predpogodbeni fazi zavezuje vse poslovne subjekte in izvira iz načela vestnosti in poštenja. To načelo od banke, ki na trgu profesionalno opravlja storitve na finančnem področju, zahteva, da z nasprotno stranko deli informacije, ki so pomembne za sklenitev posla, vključno s tveganji, ki jih prinaša. Informacije morajo biti resnične in popolne, da se stranka lahko nanje upravičeno zanese. Dolžnost zagotavljanja informacij se dopolnjuje s prepovedjo posredovanja neresničnih ali zavajajočih informacij in je podana ne glede na (ne)izražen interes stranke.⁵ Tudi SEU je v zadevi Andriciuc zavzelo stališče, da je zahtevo po jasnem in razumljivem oblikovanju pogodbenih pogojev treba razlagati široko in da morajo finančne ustanove (z oziroma na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe) posojilojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Ta zahteva pomeni, da potrošnik pogoj, na podlagi katerega je treba posojilo vrniti v isti tuji valuti, v kateri je bilo sklenjeno, razume tako formalno in slovnično, kot tudi glede njegovega dejanskega obsega, tako da je povprečni potrošnik, ki je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren, lahko ne le seznanjen z možnostjo zvišanja in znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, temveč je tudi sposoben oceniti potencialno znatne ekonomske posledice takega pogoja za njegove finančne obveznosti. Ali je bil potrošnik pravilno obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti, se presoja ob upoštevanju vseh okoliščin v posamičnem primeru, ki vključujejo oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj.⁶

12. Iz ugotovitev sodbe o tveganjih, ki sta jih pravdni stranki prevzeli z dogovorom o valutni klavzuli, pri čemer sta obe vedeli, da bo tožnica izpolnjevala svojo obveznost iz dohodkov, ki jih prejema v domači valuti, izhaja, da sta v pogodbo vgradili določeno negotovost. Ker na gibanje tečaja CHF/EUR nista mogli vplivati, je bil obseg tožničine obveznosti v razmerju do toženkine obveznosti negotov. Prav zaradi te negotovosti, ki je bistveno večja kot pri kreditni pogodbi, sklenjeni v domači valuti, je bila toženka v okviru pojasnilne dolžnosti dolžna tožnici predočiti tudi slabosti tovrstne kreditne pogodbe in ji razkriti informacije, s katerimi je razpolagala in bi lahko pomembno vplivale na obseg njene pogodbene obveznosti.

13. Ugotovitve v izpodbijani sodbi ne zadostujejo za sklep, da je tožnica razumela težo pogodbene zaveze in posledice možnih sprememb tečaja CHF/EUR za obseg njene pogodbene obveznosti. Za zaključek, da je tožena banka v postopku sklepanja pogodbe naredila vse, kar je bilo treba, ne zadostuje ugotovitev, da je tožnica podpisala listino, v kateri je pojasnjen pojem valutnega tveganja, in navedeno, da se anuiteta kredita v primeru rasti CHF proti domači valuti zviša, v primeru padanja pa zniža, da je pridobila vse potrebne informacije o kreditu z valutno klavzulo in spremenljivo obrestno mero ter da prevzema tveganja možnega bodočega zvišanja oziroma znižanja anuitete. Iz nje ne izhaja, kakšna je bila dejanska vsebina seznanitve in ali je tožnica na tej podlagi mogla ugotoviti, kako negotov je obseg njene obveznosti, prevzete s pogodbo. Glede na še večjo splošnost zapisa o notarkinem opozorilu na vse pravne posledice kreditne pogodbe in zavarovanja niti to opozorilo ni bilo dovolj. Da je bila tožnica sposobna oceniti potencialno znatne ekonomske posledice pogodbe, ne izhaja niti iz ugotovitve o stopnji njene izobrazbe. Vedenje o spremenljivosti tečaja prav tako še ne pomeni, da ji je toženka ponudila ustrezne in zadostne informacije.

14. Za zaključek o ustrezni vsebini pojasnila ne zadostuje niti ugotovitev, da je toženkin svetovalec M. S. tožnico seznanil s spremembo valutnega tečaja in da je ni zavajal. Ker je sodišče njegovo izpovedbo ocenilo ob upoštevanju zmotnega gledišča o vsebini toženkine pojasnilne dolžnosti, ni potreben odgovor na pritožbene navedbe, s katerimi pritožnica utemeljuje dvom o verodostojnosti pričine izpovedbe.

15. Kasnejše okoliščine (da je videla, da se zneski v EUR, potrebni za nakup CHF v višini mesečne anuitete, spreminjajo in da ji je toženka v letu 2011 ponudila zamenjavo valute) po naravi stvari ne morejo utemeljevati zaključka o tožničini seznanjenosti ob sklenitvi pogodbe. Podlage za sklep, da je toženka izpolnila svojo obveznost iz konkretnega pogodbenega razmerja, ne dajejo niti javno dostopne informacije o tveganjih, ki jih potrošniki prevzemajo s sklenitvijo kreditnih pogodb v tuji valuti.

16. Glede na toženkine navedbe v odgovoru na pritožbo pritožbeno sodišče pojasnjuje, da pojasnilna dolžnost ob sklepanju kreditnih pogodb v tuji valuti res ne obsega obveznosti pravilnega napovedovanja gibanja tečaja, vključuje pa dolžnost predstavitve možnosti (verjetnosti) znatnega padca vrednosti domače valute ter pojasnila, kako bi uresničitev te možnosti vplivala na obseg potrošnikovih pogodbenih obveznosti, tj. tako na višino posamezne anuitete kot tudi na višino skupnega zneska, ki bo potreben za poplačilo kredita. Navedeno velja toliko bolj v konkretnem primeru, ko je primerjava obrestnih mer in anuitet ob sklenitvi pogodbe vzbujala vtis, da je kredit v tuji valuti ugodnejši od kredita v domači valuti.

17. Zaradi zmotnega stališča o tem, katere informacije je bila toženka dolžna pred sklenitvijo pogodbe posredovati tožnici, razlogi sodbe tudi ne dajejo podlage za zanesljivo presojo o tem, ali je toženka ob sklepanju pogodbe ravnala vestno in pošteno. Dolžnost banke, da zagotovi potrošniku informacije, potrebne za sprejetje poučene in preudarne odločitve, se seveda lahko nanaša le na informacije, ki so ji poznane ali bi ji mogle biti poznane, ne pa tudi na tiste, za katere kot strokovnjak ni mogla in ji ni bilo treba vedeti. Toženka kot finančni strokovnjak je ravnala vestno in pošteno, če je v pogajanjih za sklenitev pogodbe nastopala odprto in je tožnici kot potrošnici posredovala informacije, ki bi jih sama kot strokovnjak morala poznati in ki jih je tožnica potrebovala, da je lahko sprejela poučeno in preudarno odločitev,⁷ se pravi, da je imela dejansko možnost primerjati ponujene kreditne opcije med seboj ob upoštevanju celotnega obdobja odplačevanja kredita in ne le glede na trenutno stanje. Predloženi dokazi z navedenega vidika niso bili ocenjeni.

18. Pomanjkljive so tudi ugotovitve sodbe, na katerih temelji zaključek, da ni podano znatno neravnotežje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, (1) da toženka ni mogla predvideti gibanja tečaja CHF/EUR in je zato tudi sama prevzela valutno tveganje, poleg tega pa še obrestno in kreditno tveganje ter ni bila okoriščena z dajanjem kreditov, in (2) da ni nesorazmerja, ker je tožnica dolžna vrniti le toliko, kot je prejela, morebitno nesorazmerje zaradi dražjega CHF pa ni obstajalo že ob sklenitvi pogodbe, in ker niti še ni znano, kolikšna bo celotna tožničina obveznost po pogodbi.

19. Stališče sodbe, da je toženka prevzela tudi tveganje, povezano s tožničino neizpolnitvijo pogodbene obveznosti, je spričo hipotekarnega zavarovanja neprepričljivo. Nezadosten je tudi argument, da ni nesorazmerja, ker je tožnica dolžna vrniti toliko švicarskih frankov, kot jih je prejela. Že iz sodbe SEU C-186/16 izhaja, da je za presojo pomembno dejstvo, da kreditojemalec prejema dohodke v domači valuti, različni od valute pogodbene obveznosti.⁸ O (ne)uravnoteženosti pravic in obveznosti pogodbenih strank zato ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da je dolgovani znesek v tuji valuti za obe stranki enak. Ne da bi sodišče ugotovilo, ali je toženka ob sklenitvi pogodbe mogla predvideti, da se valutno tveganje dolgoročno ne bo realiziralo v korist tožnice oziroma da je bila verjetnost okrepitve CHF v razmerju do EUR tedaj pomembno večja kot verjetnost njegove oslabitve, je vprašljiva tudi pravilnost zaključka, da nesorazmerje ni obstajalo že ob sklenitvi pogodbe. Tudi v zvezi z argumentom sodbe, da je obrestno in valutno tveganje prevzela tudi toženka, pritožnica utemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o utemeljenosti njene trditve, da toženka ni mogla imeti izgub (ker se je lahko na drug način zavarovala pred valutnim tveganjem kot tožnica).

20. Ker v sodbi ni ugotovitev, ki bi nudile podlago bodisi za zaključek, da je bila tožnica ob sklenitvi pogodbe seznanjena s tveganjem, ki ga ima negotov tečaj CHF v razmerju do domače valute za obseg njenih pogodbenih obveznosti, bodisi za zaključek, da je toženka ob sklepanju pogodbe ravnala pošteno ali da ni podano znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank, je zaključek o neobstoju ničnostnega razloga zmoten.

21. Ker navedeno narekuje razveljavitev izpodbijane sodbe, se o ostalih pritožbenih očitkih, podanih v zvezi z obravnavano pravno podlago zahtevka in v zvezi z drugimi zatrjevanimi ničnostnimi razlogi ni bilo treba izreči.

22. Po ugotovitvi, da je zaradi zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zahtevkom za ugotovitev ničnosti pravnih poslov in posledičnih vrnitvenih zahtevkov dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP). Sodišče prve stopnje se bo moralo v novem sojenju izreči o tem, ali je banka pred sklenitvijo pogodbe tožnico seznanila s posledicami možnih valutnih tveganj, tako da se jih je tožnica zavedala in jih je bila pripravljena sprejeti kot pogodbeni pogoj. Dokazno breme glede izpolnitve te obveznosti je na toženki.⁹ Če bo ugotovilo, da tožnica na podlagi informacij, ki ji jih je dala toženka, ni mogla oceniti posledic sprememb tečaja CHF/EUR za obseg njenih pogodbenih obveznosti, bo moralo oceniti, ali je toženka ob sklepanju pogodbe ravnala v dobri veri in ali je podano znatno neravnotežje v pravicah in obveznostih pogodbenih strank. Nekatera izhodišča za to presojo so že razvidna iz gornje obrazložitve. Morebitna ugotovitev, da se toženka ni pogajala odprto, tako da bi tožnica vedela, da vezanost anuitete na vrednost CHF v primerjavi z domačo valuto ne služi ohranjanju vrednosti denarja, ampak vnaša v pogodbo element tveganja, in da bi vedela, kakšne so posledice tega tveganja za obseg njenih pogodbenih obveznosti, bo predstavljala močan indic, da njeno ravnanje ni bilo skladno z načelom vestnosti in poštenja. V prid zaključku o nepoštenem toženkinem ravnanju bi bila tudi ugotovitev, da je toženka vedela oziroma bi kot strokovnjak lahko vedela, da se tečaj lahko okrepi v taki meri, da kredit ne bo več ugoden v primerjavi s kreditom v EUR. To presojo bo moralo sodišče opraviti glede na trenutek, ko je bila pogodba sklenjena, pri čemer bo moralo upoštevati vse okoliščine, ki bi jih toženka lahko poznala ob sklenitvi pogodbe in ki bi lahko vplivale na njeno poznejše izvajanje. Pri presoji, ali je ob sklenitvi pogodbe obstajalo znatno neravnotežje med položajema pogodbenih strank, bo sodišče prve stopnje moralo oceniti, ali bi se (ob sklenitvi pogodbe predvidljive) posledice spremembe menjalnega tečaja v izrazito večji meri odrazile v tožničini sferi. Nazadnje bo treba ob upoštevanju vseh okoliščin primera presoditi, ali (morebitne) ugotovitve o nepoštenem ravnanju toženke in znatnem neravnotežju med pogodbenima položajema tožnice in toženke narekujejo sklep, da je pogodba nična, in kakšne so pravne posledice take ugotovitve.

23. Sodišče prve stopnje se bo moralo o tem, ali gre za nepošten pogodbeni pogoj, in ali so posledice nepoštenega pogoja te, ki jih tožnika uveljavljata z zahtevkom, izreči ob upoštevanju celotnega zbranega procesnega gradiva. Ker je bila sodba SEU C-186/16, ki je v pomembni meri začrtala pravni in posledično dejanski okvir, v katerem je treba presojati obravnavano tožbo, izdana po zaključku obravnave pred sodiščem prve stopnje, in upoštevaje razvoj sodne prakse po izdaji navedene sodbe SEU, bo sodišče prve stopnje v novem sojenju moralo dati strankama tudi možnost, da se o teh materialnopravnih izhodiščih izjavita in predložita morebitne dodatne dokaze glede (ne)izpolnjenosti pogojev za zaključek o ničnosti spornih pravnih poslov.

24. Glede na to, da je sodišče že izvedlo več dokazov z zaslišanjem prič, že izvedene in morebitne na novo predložene dokaze pa bo treba oceniti z vidika drugačnih materialnopravnih izhodišč, kot so bili ocenjeni v prvem sojenju, in glede na to, da se zadeva obravnava kontinuirano in brez zastojev, pritožbeno sodišče o zadevi ni odločilo na pritožbeni obravnavi, ampak je zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 355. člena ZPP).

25. Zaradi razveljavitve odločitve o primarnem zahtevku je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o podredno postavljenem zahtevku. Ker odločitev o zavrnitvi podrednega zahtevka temelji na razlogih, zaradi katerih je zavrnjen tudi primarni zahtevek, pa gornji razlogi o zmotnosti stališča, da je toženka izpolnila svojo pojasnilno dolžnost, veljajo tudi za navedeno odločitev.

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK

Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.

Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

-------------------------------
¹ Gre za sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti pa tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja (22. člen ZVPot).
² Prim. sodbe SEU C-415/11 z dne 14. 3. 2013 (Aziz), C-126/13 z dne 30. 4. 2014 (Kásler in Káslerné Rábai), in C-186/16 z dne 20. 9. 2017 (Andriciuc). Stališča so ponovljena v sklepih C-119/17 (Lupean) in C-126/17 (Erste bank Hungary Zrt), obeh z dne 22. 2. 2018.
³ Sodba C-186/16, točka 40 obrazložitve.
⁴ Sodba C-126/13, točka 61 obrazložitve.
⁵ Prim. tudi Rozman, Odškodninska odgovornost banke za kršitev pojasnilne dolžnosti, Podjetje in delo, št. 3-4/2016.
⁶ Sodba SEU C-186/16, 45. do 51. točka obrazložitve.
⁷ Prim. šestnajsti odstavek uvodnih določb Direktive 93/13: "ker je treba oceno nedovoljenih pogodbenih pogojev … dopolniti z možnostjo za celotno oceno različnih vpletenih interesov; ker je za to potrebna zahteva dobre vere; ker je treba pri oceni dobre vere zlasti posvečati pozornost moči pogajalske pozicije strank, …; ker zahtevo dobre vere lahko izpolni prodajalec …, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati;"
⁸ Točka 50 obrazložitve.
⁹ Prim. sklep VS RS II Ips 201/2017, točka 32 obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

30.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 476/2017
• VSL Sklep II Cp 2780/2017
• VSL Sklep II Cp 2675/2017