VSL Sodba I Cp 2436/2017

Jedro

Odgovor na vprašanje, ali so se na prireditvi predvajali komercialni ali nekomercialni fonogrami, ni stvar terenskega zastopnika, od katerega tudi ni mogoče pričakovati, da bi znal pojasniti, katera glasba se predvaja in kje jo je mogoče najti.

Bistveno je, ali je šlo za glasbo, posneto in izdano v komercialne namene, ki je dostopna in ponujena javnosti v razumni količini. Ker je sodišče ugotovilo, da zvočni posnetek ni bil izdan z namenom tržne eksploatacije, temveč v namene izobraževanja udeležencev K., ne more biti deležen pravnega varstva komercialnega fonograma.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica je v roku 15 dni dolžna tožencu plačati stroške pritožbenega postopka v višini 140 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 58829/2016 s 6. 6. 2016 za plačilo glavnice v višini 1.359,44 EUR s pripadki in izvršilnih stroškov ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v višini 677,57 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Graja odločitev sodišča, da iz priložene zgoščenke ne izhaja predvajanje komercialno izdanih fonogramov. Sklicuje se na obrnjeno dokazno breme, torej da mora dejstvo, da ne gre za avtorsko pravno varovano glasbo, izkazati toženka. Povzema, kateri posnetki so razvidni iz predloženega CD-ja, in dodaja, da so bili ugotovljeni s pomočjo aplikacije S. O delovanju te aplikacije je v spis predložila članek: „Č.“, do katerega se sodišče ni opredelilo, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi terenski zastopnik je poudaril, da so se med odmori nastopajočih iz ozvočenja predvajali fonogrami oziroma posneta glasba. Ali glasbeni posnetek predstavlja komercialni ali nekomercialni fonogram, je pravno vprašanje, in priča o tem ne more izpovedovati. Terenski zastopnik tudi ni dolžan pojasnjevati, kje bi danes lahko našli glasbo, ki je bila predvajana ob terenskih kontrolah. Tožnica poudarja svoj položaj kolektivne organizacije, ki na podlagi dovoljenja Urada RS za intelektualno lastnino kolektivno upravlja avtorske sorodne pravice na fonogramih. Prvostopenjsko sodišče je napačno interpretiralo pojem nosilca zvoka, saj se je postavilo na stališče, da so bili posnetki narejeni v času trajanja K. in niso bili izdani na zgoščenkah, temveč predvajani v MP3 obliki iz računalnika. Tudi če komercialni fonogrami ne bi bili izdani na albumu, je osredotočenost na fizično izdajo zmotna. Veliko glasbenih posnetkov, ki so nesporno izdani v komercialne namene, ne izide več na fizičnih nosilcih zvoka, saj se prodajajo izključno digitalno. Dajanja v promet torej že dolgo ni več mogoče in tudi ne primerno obravnavati zgolj „telesno“. Odločitev sodišča prve stopnje, s katero je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, je zato nepravilna.

3. Na pritožbo je odgovorila toženka in prerekala podane pritožbene navedbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica kot kolektivna organizacija, ki na podlagi dovoljenja Urada za intelektualno lastnino za proizvajalce fonogramov in glasbene izvajalce uveljavlja denarna nadomestila za javno priobčevanje komercialnih fonogramov, v tem postopku zahteva plačilo zapadlih neplačanih denarnih nadomestil za javno priobčitev fonogramov na petih prireditvah K. 2015 v organizaciji toženke. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je po izvedenem dokaznem postopku s predvajanjem zgoščenke (A 13) in po zaslišanju priče G. N. sledilo izpovedi zakonitega zastopnika toženke P. G., da se na posnetkih niso predvajali komercialno izdani fonogrami. Predstavnik toženke je namreč prepričljivo opisal, da gre za posnetke, ki niso bili izdani na nosilcih zvoka in so bili posneti za študijske namene na delavnicah K. Glasbo sta izvajala svetovno znani pevec G. F. kot reden gost festivala ter zakoniti zastopnik sam.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj je tožnica ni uspela pravočasno izpodbiti. V dopolnitvi tožbe je glede predvajanja fonogramov predložila zgoščenko, na kateri se nahajajo fotografije in izseki glasbenega ozadja, vendar posnetkov ni specificirala. Ko so bili predloženi toženki (šele na prvem naroku za glavno obravnavo), je ta posnetke konkretizirano opisala ter navedla, za katero vrsto glasbe gre, kdaj je posnetek nastal in kdo je izvajalec. S tem je zadostila svojemu dokaznemu bremenu, da je predvajala nekomercialne zvočne posnetke, ki niso predmet varstva v smislu 130. člena ZASP. Toženki namreč ni mogoče naložiti dodatnega dokaznega bremena, da izkaže negativno dejstvo neobjave teh posnetkov, temveč je stvar tožnice kot kolektivne organizacije, ki upravlja avtorske sorodne pravice na komercialnih fonogramih, da izkaže nasprotno.

7. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na aplikacijo S., ki je namenjena identifikaciji komercialnih fonogramov, saj preverjanja posnetkov s to aplikacijo v dokaznem postopku ni predlagala. Zgolj članek iz revije M., ki pojasnjuje delovanje aplikacije, ob odsotnosti dokaza s preverbo posnetkov, na bistveno vprašanje, ali so se predvajali komercialni fonogrami ali zgolj posnetki, narejeni v študijske namene, ne odgovori. Zato sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ko se do omenjenega članka ni opredelilo.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da odgovor na vprašanje, ali so se na prireditvi predvajali komercialni ali nekomercialni fonogrami, ni stvar terenskega zastopnika, od katerega tudi ni mogoče pričakovati, da bi znal pojasniti, katera glasba se predvaja in kje jo je mogoče najti. Vendar omenjeno ne vpliva na zaključek sodišča, da posnetki, ki jih je napravil terenski zastopnik, ne izkazujejo predvajanja komercialnih fonogramov. Prav tako za to vprašanje ni odločilno, ali se je predvajala glasba iz zgoščenk ali iz računalnika. Bistveno je, ali je šlo za glasbo, posneto in izdano v komercialne namene, ki je dostopna in ponujena javnosti v razumni količini. Ker je sodišče ugotovilo, da zvočni posnetek ni bil izdan z namenom tržne eksploatacije, temveč v namene izobraževanja udeležencev K., ne more biti deležen pravnega varstva komercialnega fonograma.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo na podlagi 353. člena ZPP.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v skladu z Odvetniški tarifo in predstavljajo stroške sestave odgovora na pritožbo, povečane za davek na dodano vrednost. Materialnih stroškov v višini 20,20 EUR toženka ob vložitvi odgovora na pritožbo ni izkazala.

Datum zadnje spremembe:

30.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 835/2013
• VSL sodba I Cpg 219/2014
• VDS sodba Psp 38/99