<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL Sodba I Cpg 37/2017

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CPG.37.2017
Evidenčna številka:VSL00013301
Datum odločbe:03.07.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Damjan Orož (preds.), Irena Dovnik (poroč.), Mateja Levstek
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:projektantska pogodba - atipična podjemna pogodba - odškodninska odgovornost projektanta - škoda zaradi zaupanja - zavarovanje odgovornosti - predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti - nastanek škode - odprava škode - zakonita cesija - uveljavljanje napak - materialno procesno vodstvo - trditveno in dokazno breme

Jedro

Sodišče prve stopnje je v postopku ugotovilo, in tega pritožba ne izpodbija, da tožeča stranka stanovanj z napako nima več v svojem premoženju, saj jih je prodala. Zato se višje sodišče strinja s prvostopenjskim, da lahko škodo predstavlja bodisi razlika v kupnini bodisi stroški iz naslova zahtevkov, ki jih do nje zaradi spornih napak uveljavljajo kupci stanovanj. To pa je tipična škoda zaradi zaupanja, ki je, kot pritožnica sama uveljavlja, posledica premoženjskih razpolaganj stranke, opravljenih na temelju zaupanja, da stvar nima napak.

Tako gradbena kot projektantska pogodba sta podvrsti podjemne pogodbe, le da je gradbena nominatna, projektantska pa atipična in v OZ ni urejena kot posebna vrsta pogodbe.

Ni mogoče pritrditi stališču, da če bi obveljala razlaga sodišča prve stopnje, bi moral naročnik napako vedno prej odpraviti, preden bi od povzročitelja uveljavljal povračilo. Sodišče je jasno napisalo, da se škoda zaradi napake pokaže v manjši vrednosti zgradbe in to je tista škoda, torej manjvrednost stanovanj, ki bi jo morala tožeča stranka izkazati. Zgolj ugotovitev, da ima objekt napako in pridobitev predračuna za njeno odpravo pa temu kriteriju ne ustreza. Ne glede na to, da je škodni dogodek nastal, tožeča stranka predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke v tem pravdnem postopku ni izkazala.

Če tožeča stranka računov ni plačala, do prikrajšanja oziroma zmanjšanja premoženja na njeni strani sploh ni prišlo in škode torej ni (prim. 132. člen OZ). Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka določno navesti vrsto stroškov, ki jih je že imela z odpravo napak, čeprav so ti nastali po vložitvi tožbe, je zato pravilno, pritožnica pa neutemeljeno navaja, da sta nastanek škode in njena odprava dva različna pravna pojma.

V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vsa pritlična stanovanja v objektih, v katerih je prišlo do napake, prodala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je s tem na podlagi četrtega odstavka 662. člena OZ prišlo do prehoda upravičenja do neposrednega uveljavljanja zahtevkov iz naslova napak v projektu iz naročnika na končne kupce stanovanj. Vendar je pravilno navedlo, da naročnik s tem ni izgubil pravice terjati povračila škode zaradi zaupanja, pri kateri pa je prav tako treba izkazati predpostavke odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, prvi toženi stranki pa je v 15 dneh dolžna povrniti 715,37 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"Prvo tožena stranka A. d.o.o., Ulica 30, Š. in drugo tožena stranka B. d.d., Ulica 3a, K. sta dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe, nerazdelno plačati tožeči stranki T., Ulica 78, L., 41.729,26 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 7. 2014 dalje do plačila. Prvo tožena stranka A. d.o.o., Ulica 30, Š. je dolžna v 15 dneh od vročitve sodbe plačati tožeči stranki T., še razliko med 41.729,26 EUR in vtoževanim zneskom v višini 6.565,77 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vročitve tožbe dalje do plačila. Toženi stranki A. d.o.o., in B. d.d., morata v 15 dneh nerazdelno povrniti tožeči stranki T., stroške pravdnega postopka, v primeru zamude, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki, do plačila",

se zavrne.

II. Tožena stranka mora prvotožencu A. d.o.o. povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.908,74 EUR in drugotožencu B. d.d. v znesku 20,00 EUR, vse v roku 15 dni, za primer zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od dneva vročitve sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) pritožila tožeča stranka, ki višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka. Priglaša strošek plačila sodne takse za pritožbo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Prva toženka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Druga toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožeča stranka je vložila tožbo zoper projektanta, in sicer v zvezi s povračilom škode zaradi napak, ki so se pojavile na objektih v stanovanjskem naselju L., ki jih je projektirala prva toženka. Ta je v obdobju od marca 2007 do decembra 2012 izdelala projektno dokumentacijo za štiri večstanovanjske objekte, in sicer PGD za objekte VBA1, VBA2, VBA3 in VBA4 ter PZI za objekta VBA3 in VBA4. Po vselitvi se je v pritličnih stanovanjih v objektu VBA1 in VBA2 začela pojavljati zidna plesen. Po sanaciji se je stanje prehodno izboljšalo, vendar se je plesen ponovno pojavila.

8. V postopku ni bilo sporno, da je tožeča stranka vsa pritlična stanovanja v objektih VBA1 in VBA2 prodala pred začetkom pravde in ko še ni vedela za razlog pojava plesni, tekom pravde, ko je že vedela za domnevni vzrok napake, pa je prodala tudi vsa pritlična stanovanja v objektih VBA3 in VBA4. Prva toženka je imela svojo odgovornost zavarovano pri drugi toženki.

9. V izpodbijani sodbi se sodišče prve stopnje s pomanjkljivostmi projektne dokumentacije ni ukvarjalo, ker je zahtevek zavrnilo iz drugih razlogov. Ocenilo je, da gre za škodo zaradi zaupanja in jo materialno pravno kvalificiralo kot razliko v kupnini (za kolikor manj je tožeča stranka stanovanja prodala zaradi napake), in kot stroške iz naslova zahtevkov, ki jih do tožeče stranke zaradi spornih napak uveljavljajo kupci stanovanj. Vendar je ugotovilo, da tožeča stranka škode v takem smislu ni konkretizirala, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

10. Prvi očitek o materialnopravni zmotnosti stališča sodišča prve stopnje tožeča stranka uveljavlja s trditvami, da je sodišče prve stopnje škodo zaradi zaupanja opredelilo kot navadno škodo in izgubljen dobiček, zato so pravni zaključki osnovani na napačnih predpostavkah. Pritožnica se sklicuje na 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe.

11. Višje sodišče ugotavlja, da v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje govori o predpostavkah za uveljavljanje odškodninske odgovornosti, konkretneje o nastanku škode. V postopku je namreč ugotovilo, in tega v pritožbi ne izpodbija, da tožeča stranka stanovanj z napako nima več v svojem premoženju, saj jih je prodala. Zato se višje sodišče strinja s prvostopenjskim, da lahko škodo predstavlja bodisi razlika v kupnini bodisi stroški iz naslova zahtevkov, ki jih do nje zaradi spornih napak uveljavljajo kupci stanovanj. To pa je tipična škoda zaradi zaupanja, ki je, kot pritožnica sama uveljavlja, posledica premoženjskih razpolaganj stranke, opravljenih na temelju zaupanja, da stvar nima napak. Materialno pravo v zvezi s kvalifikacijo škode je bilo torej pravilno uporabljeno.

12. Pritožnica pa ob tem ne izpodbija niti nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da niti ni zatrjevala, da bi stanovanja zaradi sporne napake prodala za manjšo ceno in tudi ni opredelila, za koliko naj bi bila stanovanja zaradi napake manj vredna od stanovanj brez napake. Zato je nerelevantno sklicevanje pritožnice na zadevo I Cpg 446/2007 z dne 6. 3. 2008, ki naj bi bila po njenem v bistvenem drugačna kot pa obravnavani primer, zaradi česar se sodišče prve stopnje na to odločbo naj ne bi utemeljeno sklicevalo. Dejstvo, da gre v zadevi I Cpg 446/2007 za razmerje naročnik - izvajalec gradbenih del in ne naročnik - projektant, namreč ne spreminja kvalifikacije škode. Tako gradbena kot projektantska pogodba sta podvrsti podjemne pogodbe, le da je gradbena nominatna, projektantska pa atipična in v OZ ni urejena kot posebna vrsta pogodbe. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno prepoznalo, kaj predstavlja škodo zaradi zaupanja v tej zadevi, se višje sodišče do pritožničine analize sodne odločbe I Cpg 446/2007 ne bo več opredeljevalo.

13. Pritožnica nadalje trdi, da ker so se napake v pritličnih stanovanjih pojavile šele po prodaji predmetnih stanovanj in so končni kupci zahtevali odpravo napake (ne pa na primer znižanja kupnine), je neutemeljeno sklicevanje sodišča prve stopnje, da bi škodo lahko predstavljala le razlika v kupnini. Trdi, da bi to lahko prišlo v poštev le pri prodaji stanovanj v objektu VBA3 in VBA4, ki v času odkritja napake še niso bila prodana, vendar je pritožnica tudi tam delno že odpravila napako sočasno z deli na objektih VBA1 in VBA2. Vendar pritožnica v zvezi z objekti VBA3 in VBA4 ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da zahtevkov kupcev pritličnih stanovanj v objektih VBA3 in VBA4 v zvezi s spornimi napakami še sploh ni prejela, plesen pa se tam ni pojavila. Poleg tega bodoče potencialne škode, glede na to, da je predračun za stroške odprave spornih napak izpred več kot dveh let, sploh ni izkazala, prav tako ne, kdaj misli sporne napake odpraviti. V zvezi z zahtevki kupcev v objektih VBA1 in VBA2 pa je sodišče prva tako ugotovilo, da so stroški tožeče stranke ostali popolnoma nekonkretizirani.

14. Pritožnica nadalje napada stališče sodišča prve stopnje, da bi morala določno navesti vrsto stroškov, ki jih je že imela z odpravo napak, čeprav so le-ti nastali po vložitvi tožbe. Trdi, da sta nastanek škode in njena odprava dva različna pravna pojma in da je odprava napake na objektih zahteven postopek tudi glede odkrivanja njenih vzrokov. Vendar ni mogoče pritrditi stališču, da če bi obveljala razlaga sodišča prve stopnje, bi moral naročnik napako vedno prej odpraviti, preden bi od povzročitelja uveljavljal povračilo. Sodišče je jasno napisalo, da se škoda zaradi napake pokaže v manjši vrednosti zgradbe in to je tista škoda, torej manjvrednost stanovanj, ki bi jo morala tožeča stranka izkazati. Zgolj ugotovitev, da ima objekt napako in pridobitev predračuna za njeno odpravo pa temu kriteriju ne ustreza. Ne glede na to torej, da je škodni dogodek nastal, tožeča stranka predpostavk odškodninske odgovornosti tožene stranke v tem pravdnem postopku ni izkazala.

15. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene trditve, da zato, ker so končni kupci v konkretni zadevi že izbrali svoj zahtevek (odprava napak) in ga naperili proti tožeči stranki, lahko slednja zahteva povračilo škode od toženih strank. Tožeča stranka namreč zahtevkov kupcev in s tem stroškov, ki jih je utrpela zaradi uveljavljanja skritih napak, ni niti zatrjevala. Pritožnica pa tudi ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da so bile njene trditve, da je delno sporne napake že odpravila, na ravni pavšalnosti.

16. V zvezi s tem se pritožnica zato neutemeljeno sklicuje na to, da se napake v času vložitve tožbe še niso pričele odpravljati, trditvena podlaga pa ni bila pavšalna zato, ker je tožbi priložila predračun stroškov, na katerega se je sklicevala kot del trditvene podlage in v katerem so natančno opisana in obračunana vsa dela, ki jih je potrebno izvesti za odpravo napake. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek (prim. 212. člen ZPP) in je torej dolžnost tožeče stranke, da navede vso tisto dejansko podlago, ki utemeljuje uveljavljani tožbeni zahtevek tako glede obsega kot višine škode, saj dokazi pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti. Trditvena podlaga tožeče stranke, ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v 15. točki obrazložitve sodbe, pa je tudi po stališču višjega sodišča prepavšalna. Pritožnica nenazadnje v pritožbi niti ne trdi, da bi dejansko nastale stroške tudi že poravnala. Vendar je, kljub drugačnemu razlogovanju pritožnice, to bistveno. Če namreč tožeča stranka računov ni plačala, do prikrajšanja oziroma zmanjšanja premoženja na njeni strani sploh ni prišlo in škode torej ni (prim. 132. člen OZ). Stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka določno navesti vrsto stroškov, ki jih je že imela z odpravo napak, čeprav so ti nastali po vložitvi tožbe, je zato pravilno, pritožnica pa neutemeljeno navaja, da sta nastanek škode in njena odprava dva različna pravna pojma.

17. Ne da bi se zato posebej spuščalo v pritožbene trditve o vrsti posegov, s katerimi bi se zatrjevane napake odpravljale, višje sodišče ugotavlja, da pritožnica v pritožbi sama ugotavlja, da se škoda zaradi napake pokaže v manjši vrednosti zgradbe. Da bi podala trditve v tej smeri, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da bi torej trdila, da je stanovanja zaradi sporne napake prodala za manjšo ceno oziroma koliko naj bi bila stanovanja zaradi napake manj vredna od stanovanj brez napake, pritožnica ne zatrjuje. Ni mogoče pritrditi stališču, da bi po razlagi sodišča moral naročnik napako vedno prej odpraviti, preden bi od povzročitelja uveljavljal povračilo in če ne bi imel zadostnih finančnih sredstev za odpravo napake, bi bil v enakem položaju, kot da mu škoda sploh ne bi nastala. Takega stališča sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nikjer ni zavzelo in je pravno varovano škodo v 14. točki izpodbijane sodbe pravilno opredelilo. Za izkaz odškodninske odgovornosti bi morala tožeča stranka zatrjevati in izkazati protipravno ravnanje (kršitev pogodbe), nastanek škode (skupaj z višino) in vzročno zvezo. Pri škodi zaradi zaupanja pa morajo biti podane še posebne predpostavke podjemnikove odgovornosti za napake in če katera od njih ni podana, je tožbeni zahtevek neutemeljen. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi pravilne materialnopravne kvalifikacije spora zahtevek zavrnilo že zato, ker ni izkazana predpostavka nastanka škode, se do protipravnega ravnanja tožene stranke in vzročne zveze z nastalo škodo ni opredeljevalo. Glede na to so nerelevantne tudi vse nadaljnje pritožbene trditve o tem, kaj je ugotovil Zavod za gradbeništvo glede toplotne izolacije vogalov objektov in se tudi višje sodišče do njih ne bo opredeljevalo.

18. Pritožnica nadalje trdi, da če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, da nastopi zakonita cesija zahtevkov tudi v primeru, ko naročnik uveljavlja zahtevke nasproti izvajalcu gradnje, bi naročnik ostal povsem brez pravnega varstva, na drugi strani pa bi bil še vedno podvržen tveganju, da končni kupec zoper njega uveljavlja zahtevke. Meni, da bi takšna razlaga pomenila nepotrebno generiranje novih pravd, ki bi jih morali sprožiti končni kupci zoper izvajalca gradnje ali projektanta, saj bi bili vsi zahtevki njihovih prodajalcev (naročnikov) do izvajalcev gradenj zavrnjeni. Tako stališče pritožnika ni razumljivo. V zadevi ni sporno, da je tožeča stranka vsa pritlična stanovanja v objektih VBA1 do VBA4, v katerih je prišlo do napake, prodala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je s tem na podlagi četrtega odstavka 662. člena OZ prišlo do prehoda upravičenja do neposrednega uveljavljanja zahtevkov iz naslova napak v projektu iz naročnika na končne kupce stanovanj. Vendar je pravilno navedlo, da naročnik s tem ni izgubil pravice terjati povračila škode zaradi zaupanja, pri kateri pa je prav tako treba izkazati predpostavke odškodninske odgovornosti.

19. Sodišče tudi ni zakrivilo nobene kršitve določb postopka, ko je šele na tretjem naroku pozvalo tožečo stranko oziroma njenega pooblaščenca, naj se opredeli do odpravljenih napak, kar mu v pritožbi očita pritožnica. Ne izpodbija namreč ugotovitve sodišča prve stopnje, da jo je k navedbi dejstev v zvezi s škodo pozivala že tožena stranka (tako prva toženka kot druga toženka)1, in kar potrjujejo podatki spisa. Glede na to pa materialno procesno vodstvo sodišča niti ni bilo potrebno. Od stranke se namreč v takem primeru pričakuje, da so ji bila ta opozorila znana.2

20. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), prvi toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo po Odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/2003, v nadaljevanju OT), in sicer za odgovor na pritožbo 1250 točk in za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena OT 27,50 točk, kar znaša 586,37 EUR, skupaj z 22% DDV pa 715,37 EUR.

-------------------------------
1 Glej odgovor na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke prve toženke red. št. 37, list. št. 62 spisa.
2 VS RS sodba III Ips 45/2012 z dne 19. 11. 2013.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 132, 619, 662, 662/4
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMDYx