VSL Sodba I Cpg 354/2017

Jedro

V tožbi sami tožeča stranka sploh ni opredelila obdobja, na katerega se nanašajo njeni zahtevki. Priložila pa je listine: izpis odprtih postavk in račune. Ene in drugo so sicer lahko dokazi, ti pa ne morejo nadomeščati trditev. 212. člen ZPP namreč jasno razlikuje med trditvami in dokazi.

Na temelju sklenjenih pogodb tožeča stranka od tožene stranke ne more zahtevati ničesar, saj upravniki sami niso bili pogodbene stranke. Vse štiri pogodbe, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, sta namreč sklenili tožeča stranka in prva toženka, pri čemer je bila prva toženka vselej zastopnica etažnih lastnikov. Na pogodbenem pravnem temelju bi lahko tožeča stranka kvečjemu zahtevala plačilo od etažnih lastnikov, ne pa od toženk. Pogodbeni stranki sta v tem primeru na eni strani dobavitelj, na drugi strani pa etažni lastniki. Upravnik je namreč le zastopnik etažnih lastnikov (prvi odstavek 68. člena SZ-1), ne pogodbena stranka. Tožeča stranka ne navaja, da se je upravnik zavezal plačevati toplotno energijo, ki jo je dobavljala tožeča stranka etažnim lastnikom. Upravitelj pa ima na temelju takšne pogodbe vendarle dolžnost do samega dobavitelja. Tretji osebi je namreč dolžan na njeno zahtevo dati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti (drugi odstavek 71. člena SZ-1). Tožeča stranka bi lahko zahtevala kvečjemu odškodnino od toženk, če bi toženke kršile to svojo obveznost. Odškodnino bi lahko praviloma zahtevala v višini svojega izpada dohodkov (168. člen OZ).

Upravniki niso kršili svojih dolžnosti, ker ni bilo določeno delitveno razmerje za razdelitev izdatkov za toploto med stavbami, in očitno tudi ne med etažnimi lastniki samimi. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (prvi odstavek 105. člena SPZ). Odločanje o razdelitvi stroškov med samimi stavbami v soseski, in o delitvi stroškov znotraj posamezne stavbe, pa je posel upravljanja. Tega lahko sklenejo le etažni lastniki sami (prvi odstavek 117. člena in 67. člen SPZ). Prvi odstavek 117. člena SPZ se sicer nanaša le na upravljanje skupnih delov. Glede upravljanja posameznega dela zgradbe, kolikor se nanaša na dobavo toplotne energije, pa že iz povsem stvarnih razlogov ne more veljati nič drugega. Upravniki teh odločitev ne sprejemajo sami, za opustitev sprejetja takih odločitev pa zato tudi praviloma niso odgovorni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora prvi in drugi toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini po 285,59 EUR in tretji toženki stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR v 15. dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa še z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki bodo začele teči 16. dan od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Spor se je vodil glede plačila za dobavljeno toplotno energijo.

2. Tožeča stranka je trdila, da je dobavljala toplotno energijo za sosesko S. Sprva je bil le prva toženka upravnik več stavb, za katere je dobavljala toplotno energijo tožeča stranka. Le s prvo toženko je sklenila pogodbe, ki so se nanašale na dobavo toplotne energije. Kasneje sta postali upravnici še druga in tretja toženka. Vsaka od treh toženk je bila poslej upravnica za del stavb v soseski S, ki jih je prej vse upravljala prva toženka. Tožeča stranka je z dobavo toplotne energije nadaljevala tudi še potem, ko sta postali upravnici druga in tretja toženka. Tožeča stranka je trdila, da za dobavljeno toplotno energije ni prejela popolnega plačila. S tožbo je zato zahtevala plačilo še neplačanega preostanka. Tožeča stranka je od treh toženk zahtevala nerazdelno plačilo 5.363,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženke so se zahtevkom upirale na različnih dejanskih in pravnih temeljih.

4. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je tožeča stranka sklenila štiri pogodbe le s prvo toženko, in sicer Pogodbo o poslovnem sodelovanju (sklenjeno 26. 10. 2000), Pogodbo o dobavi toplote št. 001 z dne 12. 12. 2000, Pogodbo o dobavi toplote št. 002 z dne 12. 12. 2000 in Pogodbo o dobavi toplote št. 003 z dne 10. 1. 2005. Z drugo in tretjo toženko tožeča stranka ni sklenila pogodb niti takrat, ko so nekatere stavbe prešle v njuno upravljanje. Pogodba o poslovnem sodelovanju je bila sklenjena med tožečo stranko in prvo toženko še, ko je bila prva toženka še upravnik na vseh stavbah. Tožeča stranka ni sklenila ustrezne pogodbe o dobavi toplotne energije z drugo in tretjo toženko. Po presoji prvostopenjskega sodišča druga in tretja toženka nista vstopili v s prvo toženko sklenjene pogodbe kot upravnici.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka trdila, da ni obstajal delilnik za razdelitev stroškov. V Sporazumu o delitvi in obračunu stroškov za toploto z dne 18. 9. 2015 je bil potrjen delilnik z dne 11. 3. 2013. Ni bilo več razloga, da bi tožeča stranka ne sklenila posebnih pogodb z drugo in tretjo toženko glede dobave toplote v stavbah, ki so bile v upravljanje ene ali druge toženke.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožeča stranka uveljavljala zahtevke, ki so se nanašali na obdobje od 27. 8. 2015 do 28. 9. 2015. Tožbeni zahtevek zoper prvo toženko je zavrnilo zato, ker je tožeča stranka upoštevala sporočila prve toženke o neplačnikih in teh terjatev ni uveljavljala s tožbo proti njim. Tožbene zahtevke zoper drugo in tretjo toženko pa je zavrnilo zato, ker druga in tretja toženka nista bili dolžni obveščati tožeče stranke o etažnih lastnikih, ki niso poravnavali svojih obveznosti. Te dolžnosti nista imeli, ker nista imeli sklenjene pogodbe s tožečo stranko.

7. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi je navedla, da naj bi 2. odstavek 68. člena SZ-1 določal zgolj domnevo. To naj bi pomenilo, da je posel lahko sklenjen v imenu etažnih lastnikov tudi, če ne vsebuje izrecno tiste vsebine, ki jo določa 2. odstavek 68. člena SZ-1. V tej zadevi pa naj bi se očitno pogodba sklenila v imenu lastnikov za vse stavbe v soseski S., ker se je dobava toplote opravljala za celotno sosesko. Druga in tretja toženka naj bi vstopili v obstoječe pogodbe o dobavi toplote kot pooblaščenki etažnih lastnikov, ko sta postali upravnici. Tožeči stranki bi morali sporočiti podatke o dolžnikih, ki niso plačali svojega dela obveznosti za dobavljeno toploto. Te svoje obveznosti toženki nista izpolnili. Tožeča stranka meni, da so bile podane vse predpostavke protipravnega ravnanja toženk. Toženke so bile upravnice. Svoje delo bi morale opravljati s profesionalno skrbnostjo. Toženke tudi porazdeljujejo stroške med etažne lastnike, sprejemajo plačila in izvršujejo prenakazovanje prejetih plačil dobaviteljem. To bi tožene stranke lahko izvrševale le, če bi bil med njimi določen ključ delitve. Predaja stavb v upravljanje naj bi bila opravljena nestrokovno. Ključ delitve stroškov za dobavo toplote ni bil določen, zaradi tega ni bilo mogoče določiti, koliko celotnega dolga je odpadlo na posamezne stavbe. Posledično ni bilo mogoče določiti niti, koliko bi morali plačati posamezni lastniki.

8. Nepravilna naj bi bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi obstajal delilnik stroškov že od 11. 3. 2013. V resnici je obstajal šele potem, ko je bil potrjen Sporazum št. 000 4/2 S. z dne 16. 9. 2015.

9. Tožeča stranka naj bi uveljavljala zahtevke za čas od 5. 8. 2014 do 1. 10. 2015 in ne za čas od 27. 8. 2015 do 28. 9. 2015. Prvostopenjsko sodišče naj bi napačno presodilo, na katero časovno obdobje se nanašajo zahtevki tožeče stranke.

10. Na pritožbo so vse tri toženke odgovorile. Predlagale so zavrnitev pritožbe.

11. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče jo je zavrnilo, prvostopenjsko sodbo pa potrdilo na temelju 353. člena ZPP.

12. Zahtevek tožeče stranke je v stvarnem smislu temeljil na trditvi, da je dobavljala toploto etažnim lastnikom iz toplotnih postaj, ki so služile in še služijo celotni soseski. Stavbe so upravljale toženke, vsaka je upravljala po nekaj stavb. Sprva je tožeča stranka dobavljala toploto za vse stavbe v soseski S., in edini upravnik je bila prva toženka. Toploto je še naprej dobavljala celi soseski S., ko sta upravnika postala še druga in tretja toženka. Toplotno energijo je dobavljala še tudi potem, ko sta druga in tretja toženka postali upravnici poleg prve toženke. Tožeča stranka je še trdila, da (tudi) potem, ko sta upravnika postala še druga in tretja toženka, ni bilo določeno razmerje, v katerem bi se lahko delili stroški za dobavljeno toploto med samimi stavbami. Posledično ni bilo mogoče deliti niti stroškov med samimi etažnimi lastniki.

13. Neutemeljena je pritožba v delu, v katerem očita prvostopenjski sodbi, da ni pravilno navedla časovnega obdobja, glede katerega so postavljeni zahtevki. Prvostopenjska sodba je navedla, da je tožeča stranka uveljavljala zahtevke za čas od 27. 8. 2015 do 28. 9. 2015. V tožbi sami tožeča stranka tako ali tako sploh ni opredelila obdobja, na katerega se nanašajo njeni zahtevki. Priložila pa je listine: Izpis odprtih postavk in račune (str. 4 = l. št. 4). Ene in drugo so sicer lahko dokazi, ti pa ne morejo nadomeščati trditev. 212. člen ZPP namreč jasno razlikuje med trditvami in dokazi.

14. V 3. pripravljalni vlogi je tožeča stranka (v XVII/1.a = l. št. 63) izrecno navedla, da zahteva plačilo računov iz časa od 5. 8. 2014 do 28. 9. 2015. V naslednji, 4. pripravljalni vlogi (pod XX, l. št. 75) je navedbe spremenila. Začela je trditi, da uveljavlja zahtevke za čas od 27. 8. 2015 do 28. 9. 2015. Sama je torej navedla drugo časovno obdobje, tako da prvostopenjsko sodišče ni imelo razloga, da ne bi sledilo takšnim kasnejšim navedbam. Še kasnejša je bila navedba v X. pripravljalni vlogi (v točki XXXI, l. št. 126). Tožeča stranka je trdila, da so predmet postopka računi, ki so zapadli od vključno leta 2014 naprej. Zahtevki iz časa med 27. 8. 2015 in 28. 9. 2015 so temu ustrezali. Kakršnihkoli točnejših navedb pa ni bilo, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno predpostavljalo, da tožeča stranka uveljavlja zahtevke iz časa med 27. 8. 2015 in 28. 9. 2015.

15. Tožeča stranka je zahtevala plačilo 5.363,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer nerazdelno. Zahtevala jih je od upravnikov stavb, ne od etažnih lastnikov.

16. Na temelju sklenjenih pogodb tožeča stranka od tožene stranke ne more zahtevati ničesar, saj upravniki sami niso bili pogodbene stranke. Vse štiri pogodbe, ki jih je navedlo prvostopenjsko sodišče, sta namreč sklenili tožeča stranka in prva toženka, pri čemer je bila prva toženka vselej zastopnica etažnih lastnikov. Na pogodbenem pravnem temelju bi lahko tožeča stranka kvečjemu zahtevala plačilo od etažnih lastnikov, ne pa od toženk.

17. Pritožba ima sicer prav, da med dobaviteljem in etažnimi lastniki sklenjena pogodba zavezuje tako dobavitelja, kot tudi etažne lastnike tudi še potem, ko se spremeni upravitelj. Pogodbeni stranki sta v tem primeru na eni strani dobavitelj, na drugi strani pa etažni lastniki. Upravnik je namreč le zastopnik etažnih lastnikov (1. odstavek 68. člena SZ-1), ne pogodbena stranka. Tožeča stranka ne navaja, da se je upravnik zavezal plačevati toplotno energijo, ki jo je dobavljala tožeča stranka etažnim lastnikom. Upravitelj pa ima na temelju takšne pogodbe vendarle dolžnost do samega dobavitelja. Tretji osebi je namreč dolžan na njeno zahtevo dati podatke o etažnem lastniku, ki ni plačal svojega dela obveznosti (2. odstavek 71. člena SZ-1). Tožeča stranka bi lahko zahtevala kvečjemu odškodnino od toženk, če bi toženke kršile to svojo obveznost. Odškodnino bi lahko praviloma zahtevala v višini svojega izpada dohodkov (168. člen OZ). Vendar pa lahko tožeča stranka zahteva od vsake toženke le povrnitev tiste škode, ki ji jo je povzročila posamezna toženka. To škodo pa bi morala prej, vsaj na ravni trditev, opredeliti. Ker tega ni storila, je tožba po višini ostala nesklepčna ne glede na pravni temelj, ki bi prišel v poštev. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa je neutemeljen.

18. Tožeča stranka je v teku prvostopenjskega postopka celo sama priznala, da svojega zahtevka ni opredelila tako, da bi bilo mogoče vsaj izračunati, koliko naj bi dolgovala posamezna toženka: "Tožeča stranke ne ve kolikšen del vtoževane terjatve se nanaša na tretjetoženo stranko (ali na drugotoženo ali prvotoženo stranko) iz preprostega razloga, ker med upravniki ni določen ključ delitve ... in prav zato tožeča stranka uveljavlja nerazdelno odgovornost, saj zaradi neobstoja ključa delitve tožeča stranka ne more izstaviti ločene fakture vsaki toženi stranki za objekte, ki so v upravljanju posamezne tožene stranke." (8. pripravljalna vloga z dne 19. 10. 2016, str. 2 = l. št. 107).

19. Ker tožeča stranka ni opredelila, koliko zahteva od posamezne toženke je tudi nepomembno, ali je bil ključ delitve stroškov res določen že leta 2013, ali šele leta 2015. V vsakem primeru bi tožeča stranka lahko zahtevala od vsake od toženk le toliko, kolikor ji je prizadejala škode prav ona.

20. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da upravniki niti niso kršili svojih dolžnosti, ker ni bilo določeno delitveno razmerje za razdelitev izdatkov za toploto med stavbami, in očitno tudi ne med etažnimi lastniki samimi. Etažna lastnina je lastnina posameznega dela zgradbe in solastnina skupnih delov (1. odstavek 105. člena SPZ). Odločanje o razdelitvi stroškov med samimi stavbami v soseski, in o delitvi stroškov znotraj posamezne stavbe, pa je posel upravljanja. Tega lahko sklenejo le etažni lastniki sami (1. odstavek 117. člena in 67. člen SPZ). 1. odstavek 117. člena SPZ se sicer nanaša le na upravljanje skupnih delov. Glede upravljanja posameznega dela zgradbe, kolikor se nanaša na dobavo toplotne energije pa že iz povsem stvarnih razlogov ne more veljati nič drugega. Upravniki teh odločitev ne sprejemajo sami, za opustitev sprejetja takih odločitev pa zato tudi praviloma niso odgovorni. Tožeča stranka vsekakor ni niti trdila česa takšnega, kar bi lahko vendarle pripeljalo do odgovornosti upravnikov v tej zadevi.

21. Na ostale pritožbene navedbe ni bilo potrebno odgovarjati, ker ne morejo vplivati na izid postopka.

22. Pritožbeno sodišče je moralo odločiti še o stroških pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP). Ker pritožba ni bila uspešna, pritožnica ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov (1. odstavek 154. člena ZPP). Pač pa mora povrniti stroške odgovorov na pritožbe. Vsaka od toženk je upravičena do povrnitve nagrade za delo odvetnika v višini 500 OT (tar. št. 21 (1) OT v povezavi s tar. št. 18 OT). Tretja toženka ni zahtevala povrnitve materialnih stroškov, ostali dve toženki pa sta to storili. Upravičeni sta do povrnitve materialnih stroškov v višini po 10 OT. Vse tri toženke pa so še utemeljeno zahtevale tudi povrnitev DDV. Tako mora tožeča stranka prvi in drugi toženki povrniti po 285,59 EUR, tretji toženki pa 279,99 EUR. Te zneske bo morala tožeča stranka povrniti povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe posameznim toženkam. Če bo s plačilom zamudila, bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ). Teči bodo začele z zamudo, torej s šestnajstim dnevom od vročitve te odločbe.

Datum zadnje spremembe:

23.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 185/2017
• VSL Sodba II Cpg 1127/2017
• VSL Sodba II Cpg 1144/2017