VSL Sklep I Cpg 354/2018

Jedro

Čim je enkrat sodna taksa plačana, sodišče nima več nobene podlage obravnavati predloga tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse in sicer za konkretni postopek, za katerega je bilo tožeči stranki naloženo plačilo sodne takse. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je namreč sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njen „ugovor o odmeritvi sodne takse„ obravnavalo po vsebini kot predlog za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek. Tožeča stranka namreč ni uveljavljala nobenih razlogov, ki so določeni v prvem odstavku 34.a člena ZST-1, torej, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.

Tožeča stranka ne more v tem postopku doseči vrnitve že plačane sodne takse. Pravico do vrnitve takse ima, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso višjo od predpisane in tudi kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno (prvi odstavek 36. člena ZST-1). V konkretnem primeru ni bil izpolnjen nobeden od opisanih dejanskih stanov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrglo. Bistveni razlogi sodišča prve stopnje so, da je tožeča stranka 11. 5. 2016 plačala sodno takso za redni postopek. Z laično vlogo je po vsebini vložila predlog za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek. Tožeča stranka zato, ker je sodno takso za redni postopek plačala, k plačilu drugih sodnih taks pa je sodišče ni pozivalo, nima pravnega interesa za oprostitev plačila sporne takse. Zato je sodišče njen predlog zavrglo na podlagi prvega odstavka 274. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Sodišče je tožeči stranki tudi pojasnilo, da bo po tem, ko bo tožeča stranka vse zahtevke denarno ovrednotila, poslalo še dodaten nalog za plačilo sodne takse. V zvezi s tem nalogom in tudi v nadaljevanju postopka na pritožbeni stopnji bo tožeča stranka lahko še vlagala predloge za oprostitev plačila sodne takse.

2. Zoper ta sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka in je smiselno uveljavljala pritožbeni razlog kršitve določb postopka po prvem odstavku 338. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1. V bistvenih pritožbenih razlogih je uveljavljala, da je bila njena vloga pred prvostopenjskim sodiščem podana kot „ugovor o odmeritvi sodne takse“ zato, ker je bilo takšno pravno sredstvo navedeno v plačilnem nalogu IV Pg 1162/2016 z dne 6. 5. 2016. V bistvenem je nasprotovala temu, da bi se njen ugovor obravnaval kot predlog za oprostitev sodne takse za redni postopek. Hkrati pa je poudarila, da so bila občutno zmanjšana njena finančna sredstva, s katerimi preživlja sebe in svoje otroke. Sklicevala se je tudi na kršitev enakega obravnavanja udeležencev v postopku po 107. členu PDEU, na 20. člen Listine EU o temeljnih pravicah in na to, da je bil kršen 36. in 10. člen ZST-1. Predlagala je še, da zaradi možne neustavnosti 10. člena ZST-1, sodišče zaprosi za mnenje Ustavno sodišče RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožeča stranka je bila s plačilnim nalogom za plačilo sodne takse v znesku 2.115,00 EUR (list. št. 16) poučena, da mora plačati sodno takso in je bila opozorjena na vse določbe ZST-1, ki določajo način plačila sodne takse in (ne)predložitve potrdila o opravljenem plačilu. V zadnjem odstavku pravnega pouka je bilo smiselno navedeno, da ima tožeča stranka možnost zaprositi za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse. Vendar je tožeča stranka sodno takso plačala (list. št. 17), čemur v pritožbi tudi ne nasprotuje.

5. Čim pa je enkrat sodna taksa plačana, sodišče nima več nobene podlage obravnavati predloga tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse in sicer za konkretni postopek, za katerega je bilo tožeči stranki naloženo plačilo sodne takse. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je namreč sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je njen „ugovor o odmeritvi sodne takse„ obravnavalo po vsebini kot predlog za oprostitev plačila sodne takse za redni postopek. Tožeča stranka namreč ni uveljavljala nobenih razlogov, ki so določeni v prvem odstavku 34.a člena ZST-1, torej, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo.

6. Čeprav je pritožba notranje neskladna, ko tožeča stranka enkrat navaja, da se njen ugovor o odmeritvi sodne takse ne bi smel obravnavati kot predlog za oprostitev sodne takse za redni postopek, hkrati pa uveljavlja po vsebini razloge, da že plačana taksa vpliva na njeno finančno stanje in zmožnosti preživljanja njene družine, tožeča stranka ne more v tem postopku doseči vrnitve že plačane sodne takse.

7. Pravico do vrnitve takse ima, kdor je plačal takso, ki je sploh ni bil dolžan plačati ali je plačal takso višjo od predpisane in tudi kdor je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno (prvi odstavek 36. člena ZST-1). V konkretnem primeru ni bil izpolnjen nobeden od opisanih dejanskih stanov.

8. Sodišče druge stopnje ne vidi neustavnosti 10. člena ZST-1, ki določa taksne oprostitve že po samem zakonu. Do taksne oprostitve na navedeni podlagi so upravičeni država in državni organi ter samoupravne lokalne skupnosti, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in posredni proračunski uporabniki ter vse skupnosti, navedene v prvem odstavku 10. člena ZST-1. V nadaljnjih odstavkih 10. člena so določene tudi ostale organizacije, ki so po samem zakonu oproščene plačila sodne takse. V 10. členu ZST-1 je še določeno, da se ne plačajo sodne takse za pritožbo zoper sklep, s katerim je bilo odločeno o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks, da se taksa ne plača, kadar tako določa poseben zakon in da sodišče po uradni dolžnosti zagotavlja izvajanje določb tega zakona.

9. Tožeča stranka torej nima položaja organizacije, ki so naštete v 10. členu ZST-1 in zato na tej podlagi ne more zase doseči taksne oprostitve.

10. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Sodišče prve stopnje je namreč odločilo pravilno, ko je njen predlog za oprostitev plačila sodne takse zavrglo. Zato sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na njene vsebinske razloge v zvezi z oprostitvijo plačila sodne takse.

11. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

12. O tej pritožbi je odločila sodnica posameznica (366.a člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

23.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cp 1082/2022
• VSL Sklep Cst 208/2020
• Sklep II DoR 89/2010