VSL Sodba I Cp 187/2018

Jedro

Čeprav je šlo za lestev brez napak, ki je imela širšo spodnjo prečko ter se je vedelo, kako oz. kje je prislonjena, lahko tisti, ki na njej stoji, zaradi trka vanjo izgubi ravnotežje in pade. Življenjsko je, da je tožnik zaradi nepričakovanega udarca v lestev izgubil ravnotežje, padel in se poškodoval.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora tožniku v 15 dneh plačati 16.065 EUR odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 5. 2015 in 2.715,80 EUR pravdnih stroškov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

2. Zoper ugodilni del sodbe vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Meni, da tožnik ni izkazal, da je njegov padec povzročilo ravnanje toženke. Sodišče prve stopnje je ugotovitve o poteku škodnega dogodka oprlo le na izpovedi tožnika in priče J. S. - zavarovanke toženke. Nekritično je verjelo njunemu opisu nastanka dogodka. Neživljenjsko je, da je zavarovanka točno vedela, kje in kako je prislonjena lestev, pa je kljub temu, ko je hotela bliže pomakniti tožnikov kovček z orodjem, s takšno silo zadela lestev, da je tožnik izgubil ravnotežje in padel z lestve. Ni zanemarljivo, da je tožnik uporabljal stabilno aluminijasto lestev s širšo spodnjo prečko, ki je bila nameščena na ravni podlagi. Sodišče prve stopnje je spregledalo razhajanja tožbenih trditev s predloženimi dokazi in spreminjanje trditev. Nenavadno je tudi, da tožnik pri padcu ni utrpel drugih poškodb, ki so običajne pri padcih.

Toženka je predlagala ogled kraja dogodka in rekonstrukcijo dogodka, vendar je sodišče dokazna predloga kot nepotrebna zavrnilo. Končno pritožnica še opozarja, da odločitve o pravdnih stroških ni mogoče preizkusiti.

3. Tožnik na vročeno pritožbo ni odgovoril.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče v tej zadevi obravnava tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki je tožniku nastala, ko je padel z lestve in si zlomil ledveni vretenci. Tožnik tožbeni zahtevek utemeljuje na pogodbi o zavarovanju nepremičnin in stanovanjskih premičnin (...), ki vključuje tudi zavarovanje odškodninske odgovornosti “v vsakdanjem življenju“. Bistveno za odločitev o tožbenem zahtevku je torej, ali zavarovanka tožene stranke za nastalo škodo odškodninsko odgovarja. Tožnik je torej moral poleg obstoja pravno priznane škode dokazati še obstoj nedopustnega ravnanja in vzročno zvezo med njima (1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

6. Tožena stranka v pritožbi izpodbija ugotovitve o tem, kako je prišlo do škodnega dogodka; pritožbene navedbe predstavljajo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožnica sicer (nevtralno) navede, da „je predlagala izvedbo dokazov z ogledom kraja škodnega dogodka in rekonstrukcijo dogodka, a ju je sodišče prve stopnje kot nepotrebna zavrnilo“. Gola navedba, da sodišče nekega dokaza ni izvedlo, ne more doseči preizkusa v smeri bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Na to kršitev, ki varuje pravico do izjave, sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (2. odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnica mora konkretizirano navesti v kakšen vidik te pravice in na kakšen način je bilo poseženo.

7. Dokazna ocena, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, je skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Sodišče se je v sodbi obrazloženo izreklo o dokazni vrednosti izvedenih dokazov. Priča J. S. je v prijavi škodnega dogodka (priloga B 3) res zapisala, da je bil pri dogodku navzoč tudi njen mož, a je že v dodatnih pojasnilih (priloga B 5) navedla, da sta bila udeležena le tožnik in ona, to pa sta potrdila tudi s svojima izpovedbama. Ko je bila priča zaslišana, sicer ni znala povedati, zakaj je v prijavi napisala, da je bil prisoten njen mož, a to tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da priča ni verodostojno izpovedala, kako je prišlo do tožnikovega padca.

8. Tožnik je ves čas, tako v tožbi kot v pripravljalni vlogi, trdil da je zavarovanka toženke pri premikanju in vleki predmeta po tleh zadela v lestev, ko se je gibala vzvratno po podestu pokrite terase iz smeri vhodnih vrat proti lestvi. Tožnik je trdil in nato v svoji izpovedi pojasnil, da je lahko zavarovanka zadela v lestev z nogo oziroma z gornjim delom noge, lahko pa tudi z zadnjico ali ledvenim delom, saj stika njenega telesa z lestvijo ni videl, ker je bil obrnjen proti lestvi. Da je priča zadela v lestev z zadnjim delom, je potrdila tudi sama. Ker je bistven vzrok padca (ne natančen del telesa, s katerim je zavarovanka zadela lestev¹), je pritožbeno stališče o nedokazanosti načina nastanka škodnega dogodka, ob hkratni ugotovitvi, da je do zadetja lestve in padca tožnika z nje res prišlo, neutemeljeno.

9. Do bistvenih razhajanj med odločilnimi trditvami tožnika in njegovo izpovedjo ter izpovedjo priče, upoštevaje tudi prijavo škodnega dogodka, ni prišlo. Drži sicer, da je tožnik izpovedal, da je zavarovanka pomikala kovček z orodjem na njegovo prošnjo, medtem ko je sama izpovedala, da mu ga je želela prestaviti, ker jo je motil, a to niti ni odločilno. Skladno sta namreč izpovedala, da je do zadetja z lestvijo prišlo, ko je hotela približati kovček z orodjem. Zapis v prijavi škodnega dogodka, da je pri delu na terasi ritensko zadela v lestev, ni v ničemer nasprotju z njunima izpovedbama. Odločilen je vzrok tožnikovega padca z lestve in ne njegov način. S pritožbenim izpostavljanjem izpovedi tožnika, da je padel na hrbet, in izpovedi priče, da je padel na bok², ob tem ko sta izpovedala bistveno skladno, da je do zadetja v lestev, ki je bila prislonjena na steno hiše, prišlo s strani (kar je preverljivo s fotografijami v spisu), zaradi česar je lestev padla vzdolž in iz nje tožnik, toženka torej ne more uspeti.

10. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik pri silikoniziranju nadstreška pokrite terase uporabljal brezhibno lestev, višinskega dela na lestvi pa je bil vajen. Prav tako ne izpodbija ugotovitev, da je toženka vedela, kje stoji lestev in da je na njej tožnik, pa je kljub temu premikala orodje tako, da se je pomikala nazaj in z zadnjim delom telesa zadela v lestev. V danih okoliščinah je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo takšno ravnanje zavarovanke tožene stranke neskrbno in nepazljivo ter zato nedopustno, materialnopravno pravilen. Pritožnica ga (v luči nedopustnosti oziroma protipravnosti) niti ne izpodbija. Čeprav je šlo za lestev brez napak s širšo spodnjo prečko in se je vedelo, kako in kje je prislonjena, nikakor ni izključeno, da tisti, ki na njej stoji, zaradi trka izgubi ravnotežje. Po presoji pritožbenega sodišča je življenjsko pričakovano, da je tožnik ob delu izgubil ravnotežje in padel zaradi nepričakovanega udarca toženkine zavarovanke v lestev.

11. Ker je torej podana odškodninska odgovornost povzročiteljice škode, je podana v okviru pogodbeno zavarovane odgovornosti (prilogi B1 in B2) tudi obveznost tožene zavarovalnice.

12. Pritožnica ne graja odmere višine denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo (132., 174. in 179. člen OZ in pogodba). Odmerjena denarna odškodnina za telesne bolečine, strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti materialnopravno ustrezno odraža načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Odškodnina za celotno škodo je bila upoštevaje odbitno franšizo tudi ustrezno znižana.

13. Toženka izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških. Obrazložitev je sicer kratka, a jo je mogoče natančneje preveriti, saj se sodišče prve stopnje sklicuje na stroškovnik na list. št. 82 in 83 v spisu. Odločitev o stroških torej ni obremenjena z očitano kršitvijo določb postopka in jo je mogoče preizkusiti. Po utrjeni sodni praksi zadošča, da se sodba sklicuje na stroškovnike (v njih je pregledno označeno, katere stroške in v kakšni višini sodišče priznava), ki bi si jih pritožnica lahko pogledala in preverila pravilnost odmere.³

14. Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Ker gre za hipen dogodek tudi ni neobičajno, da tožnik in priča ne vesta natančno s katerim delom je slednja zadela lestev.
² Tudi v zvezi s to okoliščino velja povsem enako pojasnilo kot je bilo podano v 1. opombi.
³ Prim. VSL odločbe I Cpg 1292/2013, I Cp 696/2015 I Cp 1658/2017 , II Cp 457/2017 in številne druge ter Janez Vlaj, Stroški postopka, Pravosodni bilten št. 2/2008, stran 9.

Datum zadnje spremembe:

23.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba Cp 13/2021
• VSM Sodba I Cp 1113/2019
• VSL Sodba II Cp 2233/2017