VSL Sodba PRp 43/2018

Jedro

Ker je postala sodba Okrajnega sodišča v Kamniku PR 254/2017-1506 z dne 30. 8. 2017 (delno) pravnomočna v odločitvah o odgovornosti, globi in stroških postopka in je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo v tem delu (ponovno) odločilo o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno, je podana kršitev iz 3. točke 156. člena ZP-1.

Višje sodišče preizkuša utemeljenost pritožbenih navedb glede na razloge sodbe, zato bi morala predlagateljica navesti substancirane pritožbene navedbe, da je mogoče obdolženki le z izrekom odvzema motornega vozila, last A. A., preprečiti posest motornega vozila in s tem ponavljanje prekrškov, kar je sicer namen izreka stranske sankcije odvzema motornega vozila.

Izrek

I. Postopek o prekršku zoper obdolženko se v zvezi z odločitvami o odgovornosti, globi in stroških postopka ustavi na podlagi 2. točke prvega odstavka 136. člena Zakona o prekrških.

II. V odločitvi o stranski sankciji se pritožba zavrne kot neutemeljena in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku je izdalo izpodbijano sodbo potem, ko je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom PRp 338/2017 z dne 27. 10. 2017 ugodilo pritožbi predlagateljice in sodbo sodišča prve stopnje PR 254/2017-1506 z dne 30. 8. 2017 razveljavilo v odločitvi o stranski sankciji in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču v ponovno odločanje.

2. Sodišče prve stopnje je nato z izpodbijano sodbo obdolženko ponovno spoznalo za odgovorno za prekršek po osmem odstavku 56. člena Zakona o voznikih (ZVoz-1), za kar ji je izreklo globo v znesku 500,00 EUR. Odločilo je še, da se na podlagi prvega odstavka 137. člena Zakona o prekrških (ZP-1) začasno zasežen tovorni avtomobil znamke ..., reg. št. ..., št. šasije 000 vrne lastnici A. A. Obdolženka mora plačati stroške postopka in sicer sodno takso v znesku 50,00 EUR, stroške avto vleke v znesku 121,88 EUR ter ostale stroške postopka iz prvega odstavka 143. člena ZP-1, ki bodo priglašeni po izdaji sodbe.

3. Proti sodbi vlaga predlagateljica pravočasno pritožbo. Navaja, da se ne strinja z odločitvijo sodišča, da se vozilo vrne lastnici, saj je iz zagovora obdolženke jasno, da se je z motornim vozilom vozila ves čas brez veljavnega vozniškega dovoljenja in s tem ogrožala splošno varnost. Predlagateljica zato poudarja, da je obdolženka nedvomno nevarna voznica, saj še nikoli ni posedovala vozniškega dovoljenja za nobeno kategorijo vozil, motorno vozilo pa lahko uporablja samo za to usposobljena oseba, zato je bilo nedvomno ogroženo varovanje življenja in zdravja udeležencev cestnega prometa. Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi PRp 331/2017 z dne 27. 10. 2017 navedlo, da mora lastnik motornega vozila preveriti, kakšni osebi (z veljavnim vozniškim dovoljenjem ali ne) prepusti svoje vozilo za vožnjo; v sklepu PRp 332/2017 z dne 27. 10. 2017 pa je navedlo, da pri izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila, ki ni last obdolženca, ni pomembno, ali je lastnik vedel, da obdolženec nima veljavnega vozniškega dovoljenja. Meni, da so izpolnjeni vsi zakoniti pogoji iz drugega odstavka 25. člena ZP-1 za izrek stranske sankcije. V obdolžilnem predlogu je navedeno, da je bilo obdolženki zaradi istovrstnega prekrška 20. 7. 2017 zaseženo motorno vozilo; obdolženka je očitno prepričana, da lahko kadarkoli vozi vozilo ne glede na vse okoliščine, prav tako je priznala, da se je z motornim vozilom redno vozila zadnji dve leti. Na zagovoru je zavestno govorila neresnico, da je šlo pri prekršku 24. 7. 2017 za enkraten spodrsljaj, šele v ponovnem postopku je priznala, da je redno vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Za odvzem predmeta je pomembna osebnost storilke, ki s svojim ravnanjem kaže, da je nevarna za sebe in za okolico; obdolženkino ravnanje kaže na pomanjkanje odgovornosti in zrelosti ter ignorantski odnos do cestnoprometnih predpisov, zato je nevarno, da bi še naprej razpolagala z vozilom oziroma da bi imela možnost razpolaganja z njim. Poleg tega sodišče ni upoštevalo, da je bil prekršek storjen z direktnim naklepom, sama stopnja ogrožanja zavarovane dobrine pa je bila visoka, ker je obdolženka vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja, ki ga še nikoli ni posedovala. Na odločitev o izreku stranske sankcije bi moralo vplivati tudi ravnanje obdolženke po storjenem prvotnem prekršku, saj je bila 20. 7. 2017 že zalotena pri vožnji motornega vozila brez vozniškega dovoljenja in jo je Okrajno sodišče v Kamniku s sodbo PR 249/2017 z dne 5. 1. 2018 spoznalo za odgovorno za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, za kar ji je izreklo globo v znesku 500,00 EUR in stransko sankcijo odvzem motornega vozila. Ne strinja se z razlogi za vračilo vozila lastnici, saj bi le-ta morala preveriti, ali obdolženka poseduje veljavno vozniško dovoljenje. Čeprav je lastnica izjavila, da bo poskrbela, da obdolženka ne bo več prišla do vozila, to ne predstavlja jamstva, da obdolženka ne bo ponovno udeležena v cestnem prometu. V konkretnem primeru je podano tudi sorazmerje med posegom v lastninsko pravico in varnostjo cestnega prometa. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi in spremeni izrek v smislu izreka stranske sankcije odvzema predmeta.

4. Lastnica motornega vozila v odgovoru na pritožbo navaja, da so pritožbene navedbe predlagateljice glede izreka stranske sankcije neutemeljene.

5. Višje sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb predlagateljice glede odločitve sodišča prve stopnje, ko obdolženki ni izreklo stranske sankcije odvzema predmeta – tovornega avtomobila znamke ..., reg. št. ..., last A. A., ugotovilo, da je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti po uradni dolžnosti v odločitvah o odgovornosti, globi in stroških postopka, medtem ko pritožba predlagateljice ni utemeljena.

6. Na podlagi 31. člena Ustave RS nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot Zakon o kazenskem postopku (ZKP), ki navedeno določbo Ustave RS kot temeljno načelo vsebinsko povzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne načelne prepovedi ne vsebuje in se te problematike dotika v 11.a členu, ko obravnava potek postopka, ko gre za razmerje med kaznivim dejanjem, ki ima tudi znake prekrška, in prekrškom. Navedeno načelo pa smiselno izhaja tudi iz nekaterih drugih določb ZP-1, saj sodišče v rednem sodnem postopku v takšnem primeru s sodbo ustavi postopek o prekršku (po 2. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1); postopanje v pravnomočno odločeni zadevi pa pomeni kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1, ki ureja postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Da prepoved ponovnega odločanja o isti stvari velja tudi v postopku o prekršku, pa je odločilo tudi že Vrhovno sodišče RS (npr. sodbe IV Ips 52/2017 z dne 7. 9. 2017, IV Ips 176/2010 z dne 23. 11. 2010 in IV Ips 29/2007 z dne 6. 12. 2007). S pravnomočnostjo odločb se zagotavljata trdnost vseh tako urejenih pravnih razmerij in pravna varnost storilca, ki posledično ni izpostavljen nevarnosti, da bo po pravnomočno končanem postopku znova postavljen v položaj kršitelja (obdolženca). Odločena stvar je torej (tudi) v okviru postopka o prekršku procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ ne glede na to, ali ta v zadevi odloča v hitrem postopku ali nastopa kot predlagatelj rednega sodnega postopka.

7. Obdolženka je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Kamniku PR 254/2017-1506 z dne 30. 8. 2017 spoznana za odgovorno za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1, ker je 24. 7. 2017 ob 7.40 uri vozila tovorno vozilo ... po regionalni cesti iz smeri ... proti ... brez veljavnega vozniškega dovoljenja za vožnjo vozil tiste kategorije, v katero spada vozilo, ki ga je vozila, ker vozniškega izpita nima (kar ji sodišče očita tudi v izreku izpodbijane sodbe), za kar ji je sodišče izreklo globo v znesku 500,00 EUR in ji naložilo plačilo sodne take v znesku 50,00 EUR, stroškov avtovleke v znesku 121,88 EUR in ostalih stroškov postopka po prvem odstavku 143. člena ZP-1, ki bodo priglašeni po izdaji sodbe (stroškov hrambe in vrnitve vozila). Predlagateljica je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo in sicer zoper odločitev o stranski sankciji odvzema predmeta – motornega vozila; Višje sodišče v Ljubljani pa je nato s sklepom PRp 338/2017 z dne 27. 10. 2017 ugodilo pritožbi, izpodbijano sodbo z dne 30. 8. 2017 razveljavilo v odločitvi o stranski sankciji in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (kar je sodišče prve stopnje pravilno navedlo tudi v razlogih izpodbijane sodbe; točka 1 obrazložitve). Glede na navedeno je sodba Okrajnega sodišča v Kamniku PR 254/2017-1506 z dne 30. 8. 2017 postala (delno) pravnomočna v odločitvah o odgovornosti, globi in stroških postopka in je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo v tem delu (ponovno) odločilo o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno (s sodbo istega sodišča PR 254/2017-1506 z dne 30. 8. 2017), kar pomeni, da je bila obdolženka za isti prekršek (isti historični dogodek) dvakrat spoznana za odgovorno in ji je bila dvakrat izrečena globa ter dvakrat naloženo plačilo stroškov postopka. Takšno postopanje sodišča pa predstavlja kršitev iz 3. točke 156. člena ZP-1, saj so podane okoliščine, ki izključujejo postopek o prekršku, saj je bilo o zadevi že pravnomočno odločeno, navedeno pa predstavlja tudi kršitev 31. člena Ustave RS.

8. Višje sodišče je zato sedanji postopek o prekršku zoper obdolženko v zvezi z odločitvami o odgovornosti, globi in stroških postopka ustavilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1 (I. točka izreka).

9. Določba 25. člena ZP-1 ureja odvzem predmetov, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za prekršek, ali pa so nastali s prekrškom. Predmeti se smejo odvzeti, če so storilčeva last (prvi odstavek 25. člena ZP-1) pa tudi, če niso storilčeva last, če to terjajo splošna varnost, varovanje življenja in zdravja ljudi, varstvo okolja in ohranjanje narave, gospodarska razmerja ali razlogi morale, kot tudi v drugih primerih, ki jih določa zakon (drugi odstavek 25. člena ZP-1). Ker izrek stranske sankcije pri obravnavanem prekršku ni določen kot obvezen, temveč kot fakultativen, mora sodišče v sodbi, s katero izreče tudi odvzem predmetov, utemeljiti izpolnitev teh pogojev. Sodišče ne izreče stranske sankcije, če lahko doseže isti učinek (zagotovitev varnega cestnega prometa drugih udeležencev) tudi, če ne izreče navedene stranske sankcije. Za odločitev o izreku stranske sankcije je tako pomembna presoja, ali gre za nevarnega voznika, ki s svojimi dejanji resno ogroža ne samo svoje, temveč tudi varnost ostalih udeležencev cestnega prometa; poleg tega pa je treba pri tem upoštevati tudi načelo sorazmernosti. Sodišče prve stopnje pa je v obravnavanem primeru upoštevalo namen izreka stranske sankcije odvzema vozila.

10. Prvostopenjsko sodišče je v ponovljenem postopku na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov (ponovnega zagovora obdolženke in izpovedbe lastnice motornega vozila A. A.) zaključilo, da obdolženka ni predkaznovana in zato ni nevarna voznica. Na podlagi njenega zagovora (prekinila je zvezo z lastničinim sinom in je začela z opravljanjem vozniškega izpita, opravila je prvo pomoč in CPP, vozi pri Avtošoli ... v ...) je ocenilo, da ji ponavljanja cestnoprometnih prekrškov ni mogoče preprečiti le z odvzemom tega motornega vozila; poleg tega je sodišče verjelo izpovedbi lastnice motornega vozila, da ni vedela, da je obdolženka brez veljavnega vozniškega dovoljenja in da ji nikoli več ne bo dala na razpolago svojega vozila.

11. Višje sodišče ob presoji pritožbenih navedb ugotavlja, da predlagateljica v pritožbi ne izpodbija razlogov sodbe v zvezi s ponovitveno nevarnostjo, kar je tudi pogoj za izrek stranske sankcije oziroma predmeta na podlagi drugega odstavka 25. člena ZP-1. Predlagateljica tako zatrjuje obstoj razlogov splošne varnosti in (utemeljeno) uveljavlja, da pri izreku stranske sankcije odvzema motornega vozila, ki ni last obdolženca, ni pomembno, ali je lastnik vedel, da obdolženec nima veljavnega vozniškega dovoljenja; da je bila obdolženka štiri dni pred obravnavanim dogodkom zalotena pri vožnji motornega vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja, za kar jo je isto sodišče s sodbo PR 249/2017 z dne 5. 1. 2018 spoznalo za odgovorno za prekršek po osmem odstavku 56. člena ZVoz-1 (izreklo ji je globo 500,00 EUR in stransko sankcijo odvzema motornega vozila); ne izpodbija pa pravilnosti navedb prvostopenjskega sodišča glede ponovitvene nevarnosti, čeprav sodišče v sodbi izrecno navaja (točka 5 razlogov sodbe), da je obdolženka na zagovoru povedala, da opravlja vozniški izpit kategorije B. Višje sodišče preizkuša utemeljenost pritožbenih navedb glede na razloge sodbe, zato bi morala predlagateljica navesti substancirane pritožbene navedbe, da je mogoče obdolženki le z izrekom odvzema motornega vozila, last A. A., preprečiti posest motornega vozila in s tem ponavljanje prekrškov, kar je sicer namen izreka stranske sankcije odvzema motornega vozila.

12. Glede na navedeno je višje sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo predlagateljice kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijano sodbo v odločitvi o stranski sankciji (II. točka izreka sodbe).

Datum zadnje spremembe:

22.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba IV Ips 14/2020
• Sodba IV Ips 100/2008, enako tudi IV Ips 80/2010
• Sodba IV Ips 99/2008