VSL Sklep I Cpg 463/2018

Jedro

V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP, v zvezi z odločanjem o višini denarnega zahtevka. Predhodno vprašanje, ki na tej podlagi dopušča prekinitev pravde, je namreč po 13. členu ZPP vprašanje o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločba sodišča. V zvezi z ustavno pritožbo pa se presoja le o kršenju ustavnih (človekovih) pravic in torej ne o materialnopravni pravici v smislu 13. člena ZPP.

Načelo ekonomičnosti postopka in morebitna razveljavitev odločb rednih sodišče glede temelja tožbenega zahtevka, kar bi nedvomno vplivalo na odločitev sodišč pa prav tako ne predstavlja razloga za prekinitev postopka po 206. členu ZPP. Pri tem je treba upoštevati procesne pravice obeh strank v postopku in tudi pravico tožeče stranke, da sodišče glede na pravnomočno odločitev o temelju tožbenega zahtevka, odloči še o njeni višini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke za prekinitev predmetnega postopka (do odločitve Ustavnega sodišča RS v zadevi, vodeni pod opr. št. Up – 53/2017) zavrnilo. Bistveni razlogi izpodbijanega sklepa so, da je postala delna sodba sodišča prve stopnje z dne 23. 11. 2013 pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cpg 1095/2004, 11. 2. 2015. Vrhovno sodišče RS pa je s sodbo opr. št. III Ips 110/2015 z dne 25. 10. 2016 zavrnilo revizijo tožene stranke zoper sodbo Višjega sodišča. Tožena stranka je vložila predlog za prekinitev postopka, ker je 16. 1. 2017 zoper sodbo VS RS pred Ustavnim sodiščem RS vložila ustavno pritožbo zaradi kršitve temeljnih človekovih pravic tožene stranke iz 2., 3., 3.a, 22., 23., 33., 67. in 74. člena Ustave RS. Razlogi za prekinitev postopka, ki so določeni v 205. in 206. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niso podani. V sodni praksi je uveljavljeno enotno stališče, da ni mogoče zahtevati prekinitve postopka, če je bilo proti pravnomočni odločbi o predhodnem vprašanju vloženo izredno pravno sredstvo. Sodišče je enako stališče zavzelo tudi, če je vložena ustavna pritožba zoper revizijsko odločbo. Prekinitve postopka zaradi vložene ustavne pritožbe pa ne predpisuje niti Zakon o ustavnem sodišču.

2. Tožena stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in sodišču druge stopnje predlagala, da odloči tako, da v celoti ugodi predlogu tožene stranke za prekinitev postopka oziroma podrejeno izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov. Bistveni pritožbeni razlogi so naslednji:

- sodišča so v dosedanjem postopku odločila materialnopravno nepravilno ter v nasprotju z Ustavo RS¹;

- v dosedanjem postopku je bila spregledana specifičnost urejanja področja telekomunikacij in relevantne zakonodaje v nasprotju z določbo 3a člena Ustave;

- treba je upoštevati tako inštitute klasičnega civilnega prava po veljavni slovenski zakonodaji, področje telekomunikacij po določbah pogodbe o delovanju evropske unije (PDEU);

- agencija za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (v nadaljevanju: Agencija) je cenovno regulirala trg operaterjev na podlagi prava EU, ki se lahko nanaša samo na nacionalne klice oziroma klice iz teritorija držav članic EU, ne pa tudi na klice, ki izvirajo iz tujine;

- proti ustavna stališča iz pravnomočnih odločitev sodišč imajo lahko neposreden vpliv na odločitev sodišča o višini morebitne škode, o katerih bo sodišče odločalo v nadaljnem postopku;

- če bi sodišče prehitro izdalo sodbe o preostalih tožbenih zahtevkih tožeče stranke bi moralo na podlagi odločbe Ustavnega sodišča RS ponovno odločati, kar bi bilo v neposrednem nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka iz 11. člena ZPP.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da kot neutemeljeno zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da pri predlagani prekinitvi postopka ne gre za nobenega od pogojev, ki morajo biti izpolnjeni zato, da bi sodišče prve stopnje lahko izdalo sklep o prekinitvi postopka po 205. in 206. členu ZPP. Spoštovanje načela ekonomičnosti postopka pa ni razlog zaradi katerega bi lahko sodišče prve stopnje postopek o nadaljnjem odločanju o tožbenem zahtevku tožeče stranke prekinilo. Predmet tega pritožbenega postopka je lahko izključno preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve o zavrnitvi predloga tožene stranke za prekinitev tega postopka, dokler ne bo Ustavno sodišče RS odločilo o ustavni pritožbi zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. III Ips 110/2015 z dne 25. 10. 2016. Zato sodišče druge stopnje že uvodoma pojasnjuje, da na pritožbene razloge, ki se nanašajo na vsebino ustavne pritožbe na katero se tožena stranka večkrat sklicuje, ne bo odgovarjalo, ker za odločitev v tem pritožbenem postopku niso pravno odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP). Slednje sodišče druge stopnje poudarja zato, ker tega dela vsebine pritožbe ni prezrlo, vendar pa ni dolžno odgovarjati na tiste pritožbene očitke, ki so vsebovani že v odločbi nižjega sodišča.²

6. V sodni praksi je bilo že zavzeto stališče, da vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu 205. in 206. člena ZPP, v zvezi z odločanjem o višini denarnega zahtevka. Predhodno vprašanje, ki na tej podlagi dopušča prekinitev pravde, je namreč po 13. členu ZPP vprašanje o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločba sodišča. V zvezi z ustavno pritožbo pa se presoja le o kršenju ustavnih (človekovih) pravic in torej ne o materialnopravni pravici v smislu 13. člena ZPP.³

7. Načelo ekonomičnosti postopka in morebitna razveljavitev odločb rednih sodišče glede temelja tožbenega zahtevka, kar bi nedvomno vplivalo na odločitev sodišč pa prav tako ne predstavlja razloga za prekinitev postopka po 206. členu ZPP. Pri tem je treba upoštevati procesne pravice obeh strank v postopku in tudi pravico tožeče stranke, da sodišče glede na pravnomočno odločitev o temelju tožbenega zahtevka, odloči še o njeni višini.⁴

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

9. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo le o zavrnitvi predloga tožene stranke za prekinitev postopka. O stroških postopka bo odločeno s končno odločbo. Zato sodišče druge stopnje ni odločilo o pritožbenih stroških, ki sta jih uveljavljali obe stranki, ker je odločitev o teh odvisna od končne odločitve v sporu.

-------------------------------
¹ Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe opr. št. Up-53/17 še ni odločilo.
² Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-391/14 z dne 6. 6. 2016, 5. točka obrazložitve.
³ VSL sklep I Cp 3621/2005.
⁴ V sklepu VSL II Cp 782/2014 z dne 28. 5. 2014 je bilo zavzeto stališče, da tudi načelo ekonomičnosti ne predstavlja razloga za prekinitev postopka po 206. členu ZPP.

Datum zadnje spremembe:

22.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep I Cpg 897/2018
• VSL sklep I Cpg 1436/2012
• VSL Sklep II Cp 70/2021