VSL Sodba II Cp 2817/2017

Jedro

Vzrok za nezgodo ni eksplozija bioplina zaradi nerednega praznjenja greznice, ampak je vzrok v celoti v sferi tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine prvi tožeči stranki v višini 25.000 EUR z zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2015 in za plačilo odškodnine drugi tožeči stranki v višini 25.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2015 dalje (I. in II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj povrne toženi stranki 616,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da sodišče ni ustrezno obrazložilo odločitve o zavrnitvi dokazov. Tožeča stranka je namreč predlagala postavitev izvedenca gradbene stroke, ki bi preveril potek kanalizacijskih poti in nato te ugotovitve posredoval izvedencu kmetijske stroke oziroma izvedencu za varstvo pri delu, požarno varnost in zdravje. Stanje kanalizacije je pomembno, izvedenec pa bi si moral potek kanalizacije ogledati. Tožeča stranka je upravičeno pričakovala, da bo postavljeni izvedenec stanje kanalizacije ugotavljal, česar ni storil. Ker tega ni storil, je tožeča stranka iz previdnosti predlagala izvedenca gradbene stroke. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da vprašanje teka kanalizacijskih cevi ni v pristojnosti izvedenca s področja kemije, ekologije, požarne varnosti in varstva pri delu. Postavljeni izvedenec bi lahko ugotavljal potek kanalizacijskih cevi. Ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza in odločitve ni ustrezno obrazložilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, dejansko stanje pa je ostalo nepopolno ugotovljeno.

Sodišče je prišlo v 15. točki obrazložitve v nasprotje samo s seboj, saj je trdilo, da je dokazni predlog nepotreben. Sklicevalo se je na izvedensko mnenje dr. B., da če bi eksplodiral bioplin bi bilo poškodovano kanalizacijsko omrežje. Pri tem je sodišče spregledalo izpovedbo obeh tožnikov in A. A., ki je potrdila, da je ob eksploziji v kurilnici dvignilo tla na določenih delih njenega stanovanja. Sodišče ni verjelo izpovedbi dr. D., ki je bil zaslišan kot priča, kljub temu, da ta nima nikakršnega interesa v tej pravdi, nasprotno pa ga priča A. A. ima. Pooblaščenka tožene stranke je pričo tudi klicala in ji grozila, kakšne posledice jo utegnejo doleteti. A. A. zato ne more biti objektivna in nepristranska priča, kot je zmotno ugotovilo sodišče.

Zmotno je stališče sodišča, da gre v obravnavani zadevi le za en zavarovalni primer, zaradi česar sta bila poškodovana tožnika in priznalo obema skupaj znesek 25.000 EUR. Sodišče zmotno meni, da zavarovalni primer definira že zakonska določba in da ne gre za nejasno določbo Splošnih pogojev. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na 921. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in tretji odstavek 15. člena Splošnih pogojev. Trdi, da je zavarovalni primer oziroma škodni dogodek, ki se je zgodil prvemu tožnik, en škodni dogodek in en zavarovalni primer, škodni dogodek, ki se je zgodil drugemu tožniku, pa drug škodni dogodek in drug zavarovalni primer. Zavarovalni primer je namreč treba obravnavati za vsakega oškodovanca posebej. Tretji odstavek 16. člena Splošnih pogojev določa, da se ne glede na število poškodovanih oseb vsi škodni dogodki, ki imajo isti vzrok, štejejo kot en zavarovalni primer. Citirano določilo govori o več škodnih dogodkih, to je o več protipravnih ravnanjih zavarovanca, ki so predmet zavarovalne pogodbe. V nasprotnem primeru bi pisalo v Zavarovalnih pogojih: "ne glede na število poškodovanih oseb, se škodni dogodek (in ne škodni dogodki), ki ima (in ne ki imajo) isti vzrok, štejejo kot en zavarovalni primer". Tretji odstavek 16. člena Splošnih pogojev tako ureja več historičnih dogodkov, ki imajo isti vzrok. V tej zadevi pa je šlo za en historični dogodek, ki je povzročil škodo več poškodovanim osebam, za škodo vseh pa odgovarja tožena stranka.

Tožeča stranka se ne strinja s stališčem sodišča, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke. Tožeča stranka je zatrjevala, da je do škodnega dogodka prišlo zaradi eksplozije. Eksplozija pa sodi med nevarne stvari oziroma nevarne dejavnosti. Ker je do škodnega dogodka prišlo zaradi eksplozije bioplina iz kanalizacije nepremičnine, ki je last zavarovanca, je podana objektivna odškodninske odgovornost, saj je bil zavarovanec imetnik bioplina v kanalizaciji, zaradi nerednega čiščenja greznice.

Ker zavarovanka tožene stranke ni redno čistila oziroma praznila greznice je njeno ravnanje protipravno, hkrati pa obstaja vzročna zveza med škodo in protipravnostjo ravnanja. Greznica se ni praznila v primernem roku. Sodišče bi moralo izpovedbo priče A. A. presojati z določeno distanco, saj je slednja najbolj zainteresirana za ugoden rezultat v tej pravdi. Priča ni podala nobenega konkretnega odgovora glede zadnjega praznjenja. Sodišče pa je štelo, da je priča D. sestavila mnenje po naročilu tožečih strank, kar ni res. Dr. D. je strokovnjak in je objektivno in nepristransko podal svoje zaključke, ki jih je na sodišču zagovarjal.

Sodišče bi moralo upoštevati, da je prvi tožnik delal s plinom 40 let in bi vsak povprečni uporabnik zaznal smrad butan plina. B. B. bi gotovo zaznal uhajanje butan plina in bi škodo preprečil. Tožeča stranka je prepričana, da butan plin ni vzrok za škodo. Plinska jeklenka se je prižgala dvakrat, izvedenec pa ni znal pojasniti, zakaj ni prišlo do eksplozije že ob prvem prižiganju. Prvostopenjsko sodišče je v 30. točki obrazložitve laično samo zaključilo, da je do eksplozije ob drugem vžigu prišlo, ker je nastalo pravo razmerje plinske mešanice. To je v nasprotju z mnenjem izvedenca, ki ima ustrezno strokovno znanje. Sodišče je tudi zaključilo, da dejstvo, da ni prišlo do eksplozije že ob prvem vžigu, ne dokazuje ne enega ne drugega. Kar je ponovno strokovno vprašanje za izvedenca. Do eksplozije je prišlo šele pri drugem vžigu, kar pomeni, da teza izvedenca o zadostni količini plina v prostoru, da sta lahko prišlo do eksplozije, ne vzdrži. Tožeča stranka je izpovedala, da je bila jeklenka in gorilnik v kurilnici in ne v predprostoru. Izvedenec meni, da je prihajalo do iztekanja plina na spoju plinska cev – gorilnik in ne na spoju plinska cev – plinska jeklenka. Po tej logiki bi moralo do izhajanja plina in eksplozivne mešanice priti v kurilnici, izvedenec pa je ugotovil mesto eksplozije v predprostoru. Sodišče je v premajhni meri upoštevalo dokaze iz časa pred pravdo in dalo preveliko težo izpovedbi priče v pravdi. Na podlagi terenskega ogleda in ostalih podatkov, ki jih je imel dr. D. na razpolago, si je ustvaril mnenje, da ni prišlo do eksplozije kjerkoli, ampak na odtočni cevi na umivalniku. Na to kaže ves opis škodnega dogodka ter poškodbe. Tožeča stranka ne soglaša z navedbo izvedenca, da bi v primeru eksplozije bioplina moralo priti že ob prvem segrevanju. Do eksplozije pride, ko je zagotovljeno ustrezno razmerje med eksplozivnim plinom in kisikom. Kdaj pa nastane pravo razmerje, ni moč natančno določiti. Takoj po odstranitvi umivalnika in iztekanja bio plina skozi odtočno cev v prostor niso mogle nastati razmere, da bi lahko pri segrevanju z odprtim plamenom prišlo do eksplozije. Do eksplozije je lahko prišlo šele ob nastanku ustrezne eksplozivne mešanice. Verjetno je najprej prišlo do eksplozije bioplina, nato pa do vžiga mešanice plinov propan butan. Zaradi vžiga te mešanice je prišlo do poškodb na plinskem gorilniku in rebrasti cevi. Malo je verjetno, da se pri eksploziji ne bi poškodovala rebrasta cev od plinskega gorilnika do jeklenke. Če je vzrok za eksplozijo mešanica propana in butana, ki je uhajala iz jeklenke v zrak, si tožeča stranka ne more razlagati poškodb na tleh, na tistih delih, kjer je potekala kanalizacija. Ni znano, kje je potekalo kanalizacijsko omrežje od kraja delovne nesreče do greznice, niti, kakšne so bile razmere v greznici in v kanalizacijskem omrežju. Jasno je, da je bila drugačna plinska mešanica na odvodni cevi pri umivalniku kot na drugih delih kanalizacijskega omrežja in v sami greznici. Iz vseh razpoložljivih podatkov je jasno, da je eksplozija zajela tudi kanalizacijsko cev od umivalnika, ki je bil v popravilu, do greznice. Tožeča stranka zato vztraja, da do take eksplozije ne bi moglo priti v primeru, ko bi nastala eksplozija zaradi uhajanja plina iz jeklenke. Ker je tožeča stranka s svojimi pripombami ustvarila dvom o pravilnosti mnenja izvedenca, bi moralo sodišče postaviti novega izvedenca. Sklicuje se na judikata Vrhovnega sodišča vzrok za škodoRS II Ips 357/2009 in II Ips 1093/2008. Navaja, da so ji bile kršene ustavne pravice iz 22. člena Ustave RS.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo zahtevek obeh tožnikov za plačilo odškodnine. Ugotovilo je, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanke tožene stranke, niti krivdna, saj ni bilo protipravnega ravnanja zavarovanke tožene stranke. Vzrok nesreče ni bila eksplozija bioplina (metana) iz kanalizacije (kot je trdila tožeča stranka), pač pa eksplozija butana iz jeklenke, ki jo je pri svojem delu uporabljal prvi tožnik. Prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev določb postopka niti ni kršilo 22. člena Ustave, kot trdi tožeča stranka v pritožbi.

6. Tožnika sta 3. 7. 2012 v kurilnici menjala lijak. Pri delu sta s plinskim ročnim grelnikom segrevala odtočno cev. Med montažo sifona je prišlo do eksplozije v kletnih prostorih stanovanjske hiše, ki je med drugim v lasti zavarovanke tožene stranke A. A. Tožeča stranka trdi, da je prišlo do eksplozije bioplina iz kanalizacije, saj zavarovanka tožene stranke več let ni praznila greznice in je s tem opustila dolžno ravnanje ter povzročila nezgodo. Tožena stranka pa trdi, da je do škode prišlo izključno zaradi ravnanja tožnikov in okoliščin na njuni strani, saj sta z lastnim ravnanjem in sredstvi v svoji lasti povzročila nezgodo.

7. Da bi sodišče ugotovilo vzrok eksplozije in požara 3. 7. 2012, je med postopkom postavilo sodnega izvedenca prof. dr. V. B., ki je izvedenec za področje ekologije, varstva pri delu in požarne varnosti. Ta je podal pisno izvedensko mnenje, na katerega je tožeča stranka podala pripombe, izvedenec pa je na pripombe odgovoril na naroku, ko je bil zaslišan. Prvostopenjsko sodišče je izvedensko mnenje v celoti sprejelo kot popolno, strokovno in celovito. Tožeča stranka izvedenskemu mnenju nasprotuje in predlaga postavitev novega izvedenca, kar je tudi jedro pritožbe.

8. Izvedenec je ugotovil, prvostopenjsko sodišče pa je izvedensko mnenje sprejelo in naredilo zaključek, da v konkretnem primeru vzrok nesreče ni bila eksplozija bioplina iz kanalizacije, pač pa eksplozija butana iz jeklenke, ki jo je pri svojem delu uporabljal prvi tožnik. Do eksplozije je prišlo v pritličju stanovanjske stavbe v predprostoru kurilnice, zaradi vnetljive snovi, ki je dosegla spodnjo mejo eksplozivnosti ter v tem okolju povzročene iskre plamena. Izvedenec je glede na razpoložljive podatke ter na podlagi ogleda z veliko verjetnostjo ocenil, da je vzrok za eksplozijo iztekanje ukapljenega naftnega plina (UNP), ki je bil v času eksplozije prisoten v 5 kg jeklenki, ki jo je tožeča stranka prinesla in jo odložila v predprostor kurilnice. Iztekanje pa je nastalo zaradi netesnosti pritrditve rebraste plinske cevi na plinski gorilnik. Do eksplozije je prišlo v predprostoru, v katerega je bila pred eksplozijo postavljena jeklenka z rebrasto cevjo, povezana s plinskim gorilnikom. Predprostor kurilnice je bil zelo poškodovan, kar dokazujejo slike na zgoščenki. Če bi prišlo do eksplozije bioplina v kurilnici¹, bi bile keramične ploščice črne ali vsaj zamazane in sajaste. V kurilnici je tudi okno, fronta plamena eksplozije pa bi sigurno razbila steklo na oknu kurilnice. Kurilnica je bila po eksploziji v relativno dobrem stanju. Stene niso bile počrnele, steklo na oknu ni počilo zaradi udarnega vala, predmeti v kurilnici so bili nepremaknjeni in neprevrnjeni. Vse to izhaja iz slik na zgoščenki. Poleg tega je tik pred eksplozijo drugi tožnik, ki je stal v predprostoru kurilnice med odprtimi vhodnimi vrati v predprostor in jeklenko, zaznal nenavaden zvok, podoben žvižgu. Ta je po oceni izvedenca lahko nastal na področju povišanega tlaka, zaradi netesnosti in uhajanja plina v prostor z nižjim tlakom. Takega povišanega tlaka, ki bi povzročil žvižg, ne omogoči tlak bioplina v kanalizacijskem sistemu oziroma izhajanje bioplina iz odtočne kanalizacijske svinčene cevi. Z zelo veliko verjetnostjo bi v primeru uhajanja bioplina iz odtočne kanalizacijske cevi emajliranega umivalnika prišlo do eksplozije že pri prvem segrevanju odtočne cevi s plinskim gorilnikom. Do eksplozije pa je prišlo pri drugem segrevanju, ki je sledilo nekaj trenutkov po prvem segrevanju, ki je trajalo nekaj minut. Če bi bil vzrok za eksplozijo bioplin bi lahko zaradi povišanega tlaka, ki bi se širil po kanalizacijskem omrežju, dvignilo tla nad kanalizacijskim omrežjem, ne pa tudi tla pritličja stanovanjske stavbe daleč stran od kanalizacijskega omrežja² (npr. kuhinja). Če bi se povišan tlak zaradi eksplozije širil po kanalizacijskem omrežju, bi moralo biti poškodovano tudi kanalizacijsko omrežje oziroma bi moralo dvigniti čistilne pokrove, o čemer ni podatka v spisu.

9. Pripombe tožeče stranke na izvedensko mnenje je izvedenec na zaslišanju prepričljivo ovrgel. Tožeča stranka v pritožbi ponovno podaja navedbe, na katere je izvedenec že odgovoril in ponuja svojo verzijo razlogov in razlago za nastanek nezgode (eksplozije bioplina iz kanalizacije), ki jo je v postopku postavljeni izvedenec prepričljivo ovrgel. Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj ni postavilo izvedenca gradbene stroke (primerjaj 14. in 15. točko obrazložitve), razloge pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Ne le, da je bil dokazni predlog prepozen (tožeča stranka ga je podala po prvem naroku za glavno obravnavo, tožena stranka pa je že v odgovoru na tožbo ugovarjala, da kanalizacijske poti ne potekajo tam, kjer so se pokazale največje izbokline v stanovanju). Bil je tudi nepotreben. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja prof. dr. B., bi bilo v primeru eksplozije bioplina v kanalizacijskem omrežju, to poškodovano. Stanovalci bi to gotovo zaznali, saj kanalizacijsko omrežje ne bi delalo in bi ga morali sanirati. Dvignilo bi tudi čistilne pokrove, kar bi bilo vidno, vendar o tem ni podatkov v spisu. Zavarovanka tožene stranke pa je izpovedala, da kanalizacijske cevi po dogodku niso sanirali.

10. Le če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z njegovim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (tretji odstavek 254. člena ZPP). V obravnavanem primeru do česa takega ni prišlo.

11. Tožeča stranka je pred pravdo angažirala svojega izvedenca doc. dr. D. D. (izvedenca in cenilca za kemijo in ekologijo), ki je izdelal predpravdno izvedensko mnenje. Sodišče ga je tudi zaslišalo kot pričo, vendar je ocenilo njegovo izpovedbo kot neprepričljivo. Priča D. je namreč izdelal predpravdno izvedensko mnenje po naročilu tožnikov in v njuno korist ter je želel z izpovedjo obraniti mnenje. Njegova izpoved v delu, ki se nanaša na potek kanalizacijske cevi, ni bila verodostojna.³ Poleg tega niti ni vedel, od koga je dobil podatke, na katere se je skliceval v svojem mnenju. Po drugi strani je bila priča A. A. bolj prepričljiva. Na zaslišanju je potrdila izjavo z 12. 8. 2015. Ta izjava je bila narejena po telefonskem razgovoru s pooblaščenko tožene stranke, ko ji je ta predočila možnost tožb zoper solastnike. Priča A. A. je ne glede na ta klic vnesla v izjavo to, kar je želela in kar je bila po njenem prepričanju resnica (list. št. 76), kot je izpovedala in je sodišče z izpovedbo prepričala. Sodišče prve stopnje je kritično ocenilo izpovedbo obeh prič in naredilo zaključke, ki jih pritožbeno sodišče sprejema. Pri tem ni tehtalo le tega, katera od zaslišanih prič ima interes v pravdi, kar očita pritožba, ampak je dokaz celostno ocenilo in umestilo v dokazno oceno.

12. Ker je sodišče ugotovilo, da vzrok za nezgodo ni eksplozija bioplina zaradi nerednega praznjenja greznice, ampak je vzrok v celoti v sferi tožeče stranke, pritožbene navedbe, ki zatrjujejo objektivno odgovornost in se nanašajo na opredelitev zavarovalnega primera niso relevantne. Pritožbeno sodišče pa ne glede na to pritrjuje razlogom prvostopenjskega sodišča iz 17. in 19. točke obrazložitve.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako niso podani pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

-------------------------------
¹ Na mestu, kjer naj bi po trditvah tožeče stranke uhajal bioplin, ni bilo poškodb.
² A. A. je v dopisu zavarovalnici navedla, da je bila v njenem stanovanju na tleh največja izboklina v neposredni bližini, kjer je nastala eksplozija in kjer je stala jeklenka in ob kuhinjskih vratih. Manjša izboklina je nastala na mestu jaška in njeni okolici v kopalnici, ki je ob kurilnici (listina B4)
³ Že v predpravdnem mnenju se je skliceval na izjavo A. A., da naj bi se tla dvignila na mestih, kjer poteka kanalizacija, vendar njeno izjavo izboklin ne povezuje s potekom kanalizacijskih cevi, A. A. pa je zaslišana izpovedala, da sploh ni vedela, kje cevi potekajo. Priča D. je izpovedal, da je dobil informacijo o tem, kje so izbokline in kanalizacijske cevi od sosedov in da si je to sam pogledal, hkrati pa je izpovedal, da se teh cevi ne vidi.

Datum zadnje spremembe:

20.08.2018

Podobni dokumenti:

• VSK sklep Cpg 9/2016
• VSK sodba I Cp 1173/2005
• VSL sodba II Cp 1990/2004